Oče (Janko Kessler)
| Oče. Sličica. Janko Kessler |
Sličica je bila objavljena pod psevdonimom Janko K.
| |||||||||||||
Hišica Pogorelčevega Janeza stoji na samini tik pota, ki vodi preko obširne, z leščevjem porastle planjave tje do prve vasice, sloneče ob gorskem vznožju. Uboštvo sicer ne zija iz njenih razpok, pa tudi posebne imovitosti ni videti; no, s pridno roko se že pridela toliko, da imata z ženo Nežo dovolj, otroci pa so itak vsi preskrbljeni. Tam pri sv. Martinu je šest malih gomil: vse so Pogorelčeve ...
Redki, mrežasti oblaki so se podili po zvezdnatem nebu. Lahek veter je zavel od bližnjega potoka, stresel tožnim vrbam sive glave ter odplul dalje preko loze v gozd in od tamkaj, kdo ve kam. V košatem grmiču se je zbudil nežni slavec ter pričel svoj čarni spev. Milo, tožeče doneli so njegovi glasovi v mirno noč, dokler ga ni zalotil spanec ter mu prekinil vir njegovih melodij. Bila je mehka, prijetna pomladna noč ...
Trideset korakov za samotno hišico je nekdo rahlo zaječal.
Skrbni čuvaj Pogorelčevega imetja, za hlevom priklenjeni Murče, je dvignil glavo, trenutek pazljivo poslušal in se zagnal v nočno temo.
»Neža, kaj neki mora biti, da se Murče tako ljute zaganja in trga?«
»Tako divji res ni bil še nikdar«.
»Dobro bi bilo pogledati«.
»Le poglej, le, kaj mu je«.
Izza bližnjih hribov so bili pripluli gosti oblaki. Bilo je temno, da se je razločevalo komaj na pet korakov in še to samo po obrisih. Janez je miril čuvaja, toda zaman. Stopil je nazaj v vežo; groza ga je bilo.
»Neža, vstani, vstani, pa nažgi svetilko; nekaj se je moralo zgoditi, psa ne morem potolažiti«.
Odpela sta psa, ki je švignil kakor strela pod bližnji hrast ter obstal pred črno sključeno podobo. Varno jo je povohal, dvignil glavo, umaknil se nekoliko ter glasno zatulil: »Posveti bliže, tukaj je nekdo«.
»Blažev Gregor je.«
»No, vstani, kaj boš vso noč tukaj slonel in spal?!«
Nič odgovora …
»Sveta Devica — kri — kri!«
Tam izpod Gregorja pa je solzila topla, sveža srčna kri ter napajala suho, rdečkasto ilovico. Bil je še gorak, toda dihal ni več; življenje mu je bilo že ušlo.
Janez je zdirjal Blažu povedat, da je njegov Gregor zaklan, Neža pa je postavila svetilko pred mrtveca, zaprla se v sobo ter začela prebirati jagode na molku. Edini Murče je ostal za stražo. Na zadnji nogi oprt planil je pri najmanjšem šumu po koncu, naježil hrbet, zalajal, pomiril se ter iznova sedel poleg mrliča.
»Blaž, Blaž, kaj ne slišiš? Pol ure té že kličem. Vstani, tvoj Gregor sedi pod mojim hrastom, umorjen je, ubit, mrtev!«
Čez dolgo, ko so se začela odpirati okna sosednjih hiš, prikaže se tudi suha Blaževa glava med oknom:
»Kaj letaš in lajaš okrog moje hiše, da ne morem spati; kdo te je najel?«
»Blaž, ali nimaš nič, prav nič srca? Sin ti je ubit, pa se še ne zmeniš zato?!«
»I, kaj ubit, kdo pravi, da je ubit?! Nalezel se ga je, nalezel, pa ne more naprej. In če je res kaj staknil, kaj mu morem pomagati.«
Po dolgem pregovarjanju se je udal.
»Kaj si res mrtev Gregor? Res, bled si in mrzel. Pa še kri, strjena kri se te drži. Vidiš, noč ima svojo moč. Kolikokrat sem ti pravil, pusti tisto punčè; seveda vse moje besede so bile bob v steno— zdaj pa imaš!« …
Ko je stari Blaž ponovil parkrat vse dobre nauke, sedel je v mehko travo in kmalu sladko zaspal poleg mrtvega sina!
»Čudno, nič srca ne more imeti ta Blaž, da zaspi kakor tnalo poleg v krvi se topečega sina. Gregor je bil vendar dober sin, staremu je pomagal, kolikor se je dalo; zdaj pa nima solzice zanj, še dobre, očetovske besede mu ne privošči«. Sosedje so uganili še marsikatero na Blažev račun in naposled so se razšli, da sta ostala pri mrliču samo oče in pa Murče; le s tem razločkom, da je Blaž trdno spal poleg pojemajoče večne luči, Murče pa ne! —
Drugi dan je dospela komisija na mesto zločina. Vse okoliščine in podrobnosti so se premotrile in pretehtale, potem pa so truplo prenesli v mrtvašnico k sv. Martinu in zdravnika sta pričela svoj posel. Dognalo se je, da je s črevljarskim nožem »krivcem« zaboden ravno v srce.
Stari Blaž je na oboju sloneč brezbrižno zrl vse te svetleče nožice, žagice, škarje in druge take priprave. Leno je spuščal goste oblake dima iz svoje kratke pipice, prav tako, kakor bi gledal najnavadnejši prizor. Zgane se še le, ko zapazi, da namerava zdravnik prerezati mrtvemu sinu suknjo po sredi hrbta. Za korak stopi naprej in nevoljno pripomni:
»I, nikar ne režite suknjiča, cel in dober je še!«
Ker se nihče ni zmenil za njegovo opazko, ujezil se je zaškripal z zobmi, pljunil dvakrat zapored v kot ter molče gledal dalje, kako mu mesarijo sina, ki ga je rad imel! —
Trikrat je Gregorju zvonilo, kakor zvonijo samo zvonovi pri sv. Martinu, v četrtek so ga pa pokopali.
Ko so odmolili za rajnega in za duše v vicah nekaj običajnih očenašev, ozrl se je stari Blaž po vremenu, stresel glavo ter pripomnil važno Pogorelčevemu Janezu:
»Veš kaj, suknjiča pa je bilo res škoda, še danes mi je žal zanj!« …