Oče Cene
| Oče Céne. Uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka. Životopis. J. Podboj |
| |||||||||||||
Nemila smrt pobira vse vprek vrle in zaslužne može
izmed našega naroda. Zdaj nam izmakne gorečega
duhovnika, zdaj zgovornega poslanca, zdaj zopet velikega
učenjaka. Marsikteremu se v knjigah in časnikih postavi
dostojen spomenik, ker se popiše njegovo življenje, da bi
tudi poznejši rodovi poznali vrle svoje prednike,
občudovali njih trud in delo, pa posnemali njih sijajne vzglede.
Toda koliko rojakov nam odmrje tekom časa, ki niso sloveli po svoji izredni učenosti, ki niso posebnih, obče znanih del dovršili, pa so vendar v svoji bližnji okolici bili uzor poštenega Slovenca! Takega moža izmed priprostega ljudstva bi rad popisal v nastopnih vrsticah, življenje očeta Ceneta. Mislim, da s tem popisom ustrežem temu ali onemu Mohorjevcu, zlasti pa tistim, ki so poštenjaka Ceneta poznali in visoko čislali. Ob jednem naj bodo te vrstice ponižna cvetlica, vsajena na očetov grob po hvaležnem sinu.
Ribniška dolina na Kranjskem je po vsej domovini dobro znana po svojih prebivalcih, la romajo križem sveta, jedni s suho robo, drugi z glinasto posodo, ter marsiktero burko sami uganejo ali pa po drugih na svoj račun izmišljeno za dobro vzamejo.
Sredi Ribniške doline leži prijazen trg s svojo novo, veličastno cerkvijo, ktera pač nima sebi jednake ne blizu ne daleč, vsaj na deželi ne. Po pravici so Ribničanje na njo ponosni.
1. Otroška leta. V ribniškem trgu prav blizu cerkve je tekla zibka možaku, s kterim želim seznaniti dragega čitatelja. Rodil se je 16. sušca leta 1821. Oče mu je bil Anton Podboj, obče spoštovan posestnik in mesar, doma iz Planine na Notranjskem, pozneje priženjen v Ribnico, mati pa mu je bila Marija, rojena Šorman, marljiva kmetiška gospodinja. Pri sv. krstu je dobil ime Janeza Nepomucéna, zato so ga navadno le za Céneta klicali. Bil je najmlajši izmed peterih otrok in od očeta precej sprva odločen za prihodnjega gospodarja domači hiši. Stara pravljica govori, a ribniška mati malega dojenčka položi v zibel, to postavi na hišni prag in jo zaziblje. Če se fantek iz zibeli zvrne črez hišni prag na cesto, bo Janezek, za po svetu, — če se pa v vežo zvali, bo Štefanček, za dom. Céne se je skotrljal v vežo in ostal domá, dasiravno je tudi mnogo potoval po raznih kupčijah.
Oče in mati sta bila pridna delavca in pobožna kristjana, zato so tudi otroci pod njunim lepim vzgledom in skrbnim nadzorstvom kaj vrlo odraščali. Mali Ceéne je bil kot najmlajši otrok njih ljubljenček, posebno pa materi k srcu privezan. Dejala je neka ribniška mati: Imeli smo več otrok, pa jedno samo »dete«. Hotela je reči: vse otroke ljubimo, jednega pa črez vse druge. Tako »dete« je bil tudi mladi Céne. Vso skrb so stariši v to obračali, da bi mu dali dobro izrejo.
Obiskoval je mali Céne domačo ribniško šolo, ki je bila na prav dobrem glasu. Saj je celo naš slavni pesnik France Prešéren prvi pouk prejel na ljudski šoli v Ribnici, kjer je imel strica dekana. Še zdaj se hrani knjiga, v kteri je zapisan Prešéren med tistimi učenci, ki so bili zaradi posebne pridnosti obdarovani. Mimogredé bodi omenjeno, da se more Ribnica tudi s tem ponašati, da je Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik, pet let prebival v njej kot duhovni pomočnik.
Slovenščina seveda takrat ni imela nobene pravice v šoli. Celó kaznovan je bil šolarček, če je pozabivši ktero zinil po domače. Nemščina se je oholo in oblastno šopirila po slovenski zemlji. Na pamet se je morala učiti šolska mladež cele odstavke iz nemške slovnice, če prav ni razumela tujih besed. Céne je bil bistre glavice in se je hitro navadil gladko čitati in prav čedno pisati, seveda le nemško. Slovenska abeceda mu je bila neznana. Ko smo pozneje otroci odrastli, priučili so se oče od nas slovenskega čitanja in pisanja. Pisali pa so najrajši nemško. Tudi slovensko pismo so napisali z nemškimi črkami. Kaj čudno je bilo videti čvrste domače besede v okorni nemški obleki. Na starost pa so Céne prav radi čitali slovenske časnike in knjige, zlasti »Novice« pa Mohorjeve in dr. Bleiweisove knjige.
Ko je deček Céne sezul otroške čevljice in postal močnejši, začeli so ga oče polagoma privajati mesarskemu rokodelstvu, ki je bilo od starine pri ti hiši. Bil je posebno priden in pazljiv ter je kmalu postal očetu prav spreten pomočnik. — Za rokodelca ni dobro, če se uči samo doma pri svojem očetu. Treba je, da gre nekoliko po svetu in pri raznih mojstrih stopi v pouk in delo. Povsod vidi kaj novega, kar mu utegne danes ali jutri biti na korist. Tudi malega Céneta so poslali z doma, da se kaj bolje izuri v mesarstvu. V Šiški pri Ljubljani je bil ta čas obče znan in vrl mesarski mojster, Bitenc po imenu. K temu je prišel Céne v mesarsko šolo ter se tu prav ročno sukal. Vsako delo mu je šlo gladko izpod rok. Bitenc in žena njegova sta jako rada imela pripravnega fantiča. Trpel je pa tudi veliko in večkrat pripovedoval, kako je iz Šiške prenašal v Ljubljano do vrha naložene koše razne mesnine. Navadil se je bil takrat tudi po ljubljansko zavijati in Šiškarje oponašati.
Črez dve leti se povrne Céne zopet na očetov dom v Ribnico ter se z vso marljivostjo poprime dela. Spoštoval in slušal je skrbne stariše ter bil vzgled krščanskega otroka. Zató se je pa tudi v bogati meri uresničil nad njim blagoslov, ki ga Bog sam obeta pridnim otrokom v četrti zapovedi. — Nobene zapovedi ni Bog s posebno obljubo obdal razun četrte, samo zató, ker hoče, da bi očeta in mater [nejasno] spoštovali. »V dejanju, v besedi, v potrpežljivosti spo{nejasno}} očeta, da te blagoslovi in da blagoslov do konca pri [nejasno] ostane! — Hudobec svojemu očetu žalost in materi te[nejasno] napravlja, in kdor svoje stariše preklinja, temu bo luč ugasnila sredi najtrdnejše teme«. Tako nas uči sv. Duh, — sinovi in hčere, zetje in neveste, ki tako pogosto starišem [nejasno]govarjate, zaničujete jih in se za užitek z njimi tožarite [nejasno] bojite se li nič božje zamere in ostrih kaznij?
Pridni Céne ni dolgo užival sreče, da raste in dela [nejasno] očmi dobrotnih starišev. Huda nesreča hišo obišče. Gr{nejasno}} vita kolera se priklati v Ribniško dolino in zlasti po [nejasno] neusmiljeno divja med zbeganim ljudstvom. Tudi star[nejasno] mesarja položi na posteljo in iz nje v hladni grob. Br[nejasno] solze pretaka mladenec Céne po umrlem očetu, ki jih je [nejasno] bil z vso močjo otroškega srca. — Po smrti starišev o[nejasno] še le prav spozna, kaj so mu bili in koliko je izgubil z [nejasno] Spoštuj jih zató, dokler so živi in zdravi!
2. Poroka. Céne, komaj osemnajst let star, mora po očetovi smrti prevzeti gospodarstvo. Jeden starejših bratov se je bil namreč že priženil v Žužemberg, drugi pa se je šolal za pravnika na Dunaju.
Kdor ima dobro glavico, pa pridno ročico, ne ustraši se ničesar. Tudi mladi Céne ne izgubi poguma, temveč z vso skrbnostjo nadaljuje očetovo rokodelstvo.
Treba je bilo dobiti v hišo mlado gospodinjo, zakaj mati so bili od truda in let že močno opešali. Pameten mladenec si ne izbira neveste na plesu in vasovanju, ne hodi je iskat v hišo, ki je na slabem glasu, ampak pri poštenih, krščanskih ljudeh. Tudi Céne se je tega držal. Zvedel je, da bi se daleč od Ribnice, v spoštovani Hrenovi hiši v Begunjah pri Cerknici dobilo dekle po njegovem srcu. Tja se napoti snubit. Toda očetu Hrenu, ki so prišli s hčerjo Miciko v Ribnico na oglede, na Cénetovem domu ni posebno dišalo. Hiša takrat ni bila premožna, in previdni Hren so dejali: »Kakošen mesar in krčmar je ta ženin, ki ima v hlevu jedno samo kravše, suho kot trska, v kleti pa nič manj kot pol lodrice vina.« Toda kljubu temu jim je bil zali, priljudni in povsod čislani mladenec tako po volji, da so mu hčer vendar le dali. Bil je to v resnici zakon po volji božji, zakaj sklonila sta ga dva neomadežena človeka, dve pobožni duši, dve čisti, jedno za drugo stvarjeni srci. Devet in štirideset let sta skupaj živela v najsrečnejšem zakonu, ki se le misliti more, in z vsakim dnevom je rastla njuna ljubezen in zvestoba. Željno so pričakovali otroci in prosili Boga, da bi ljubi stariši doživeli zlato poroko. To bi bil vesel praznik, kakoršnega Ribnica ni še videla. Toda Bog je sklonil drugače in dragega očeta poprej poklical iz tega sveta v boljše življenje.
Mlada nevesta pride v Cénetovo hišo in z njo sreča in blagoslov božji. Če bi bil šel ženin na vse kraje sveta iskat tovaršice, ne bi bil mogel boljše dobiti. Bila je vseskoz uzor krščanske žene in matere, ogledalo vseh čednostij, ki jih sveta vera zahteva od ženske. Prav na njo se prilegajo besede svetega pisma: »Dom in premoženje se po stariših podeduje, dobra žena pa je dar božji. Srečen mož, kteri dobi tako ženo; število njegovih let se podvoji, srečno preživi svoja leta. Naj bo bogat ali reven, njegovo srce je vedno dobre volje in obličje veselo. Kar je solnce, ki izza gor prišije, naši zemlji, to je poštena zakonska žena svoji hiši.« Slovenci pravijo, da žena tri ogle hiši drži in da terno zadene, kdor se srečno oženi. Brez dvojbe je Céne dosegel to srečo.
3. Céne krčmar. Odkar je bil Céne poročen, pričelo se je v hiši novo življenje. Ljudje so hodili k njemu v krčmo, kakor bučele v panj. Gosposkih in kmetskih gostov nobeden dan ni manjkalo. Bili so pa tudi postreženi z okusno jedjo in zdravo pijačo. Mlada gospodinja je bila izvrstna kuharica, kar se je hitro zvedelo po okolici. Pri Cénetovih je bil vedno dobiti največji in najboljši kruh, — tu si jedel najbolj fino juho in pečenko, — zlasti pa dišečih klobas nihče ni mogel prehvaliti. — Najboljša jed pa malo velja, če ni dobiti poleg nje tudi jednako dobre pijače. To je hišni gospodar dobro vedel in neprestane skrbel za pošteno, nepokvarjeno kapljico. Pil si lahko reznega dolenjca ali močnega hrvata, — sladkega prosekarja ali trdega istrijana. Céne je povsod iztaknil najboljše vino, če ga je tudi prav drago plačal. Hotel je pridobiti svoji krčmi dobro ime za vselej. Piva ni točil. Dejal je: »Pivo je nemška pijača, ostanimo rajši pri vinu, — to je stvaril sam Bog oče, in naši predniki so ga uživali, pa so bili zdravi in dobre volje!«
Gostje so pa tudi zaradi tega radi zahajali v hišo, ker je bil Céne zmirom veselega srca. Vsedel se je za mizo in znal tako ljudi kratkočasiti, da se ni dalo proč iti od njega. Marsiktero ribniško je povedal pivcem za veselje. Tudi pesen mu je šla gladko iz grla. Najljubše tri so mu bile o Kani galilejski, o vinski trti in o slovenskem dekletu. Prepeval je s tolikim občutkom, da so mu solze veselja igrale v bistrih očéh.
Ponujati je znal božjo kapljico in kuhinjske izdelke s tako sladkimi besedami, da si moral to ali ono naročiti. »Kaj mesá da si ne boš poklical? Tako je, da bi ga angeljci jedli, če bi usta imeli. Pa kolišen kos ti prinesem? V Ljubljani dobiš rezanček, da se skoz njega vidi, — pri nas pa ti ona zavali kos, da bi ga pes zalajal!« Še bolj je vedel pohvaliti vince, kako je lepe barve, čisto kot luč pa dobro, da bi ga na zadnjo uro zaželel.«
Kot krčmar se je vedel jednako priljudno do gospoda kakor do kmeta. V nemškem jeziku se je bil vsled mnogoletne vaje tako izuril, da se je postavil z najbolj olikanim Nemcem brez spotike govoriti. Ravno tako gladko mu je teklo od jezika kočevsko narečje. Kdor ga je slišal govoriti kočevski »hinderhonder«, mislil si je gotovo, da je Céne rojen od trde Kočevarice. Čeravno ni več kot dve šolski leti dovršil na domači ribniški šoli, bil je vendar v vseh rečeh zveden in zlasti v občevanju z ljudmi tako olikan, da celo v družbi visoke gospode ni delal skaze. Bil je — kakor pravimo — človek »za družbo«. Sam je dejal večkrat z nekako samohvalo: Človek mora biti za več rečij, ne kakor sveder samo za jedno luknjo.
Cénetovo gostilno so obiskovali le pošteni ljudje, največ možaki. Pijanci in razsajalci so se je ogibali, dobro vedoč, kakošne navade so pri hiši. Med božjo službo se nikdar ni točilo in o postnih dnevih ni bilo dobiti mesnih jedij. Godbe in plesa Céne nikoli ni maral v svoji hiši. Dejal je: »Pri tem je dosti greha, pa malo skupička; plesa ne trpim, pa je.« Mlade ljudi različnega spola in sumljivega poštenja je že na pragu odpravil. Pijanec se je vselej zastonj v hiši oglasil in zahteval postrežbe, ni je dobil kaplje, če bi jo bil s suhim zlatom plačeval. Marsikteri je rentačil in klel, da je vse v kosce letelo, ko je bil odgnan od hiše, pozneje pa je hvalo vedel in sam potrdil pametno ravnanje Cénetovo. — Kljubu temu, da se je tako strogo pazilo na mir in lepi red, gostilna nikoli ni bila prazna. Razbrzdana sodrga se je hiše ogibala, zato so pa pametni pivci tem rajši va-njo hodili. — O da bi vsi krčmarji hoteli tako ravnati! koliko greha bi odvrnili od sebe in od svojega bližnjega! koliko več bi jim zalegel zasluženi dobiček! Žalibog pa jih je mnogo, le preveč krčmarjev, kteri vse nerednosti trpijo v svojih pivnicah, da le več pijače iztočijo in več grošev ulovijo. Pijance, ki so že naliti z vinom, da bi ga lahko s prstom dotipali , nagovarjajo le še dati za liter, — celo po šili jim donašajo na mizo mero za mero in jih z lastnim vzgledom k pijančevanju vnemajo. Zopet drugi lahkomiselno mladine z godbo, s plesom in s predrznimi točajkami vabijo pod streho, kjer se potem o pustu in postu cele noči uganjajo grdobije, da mora sramežljiv človek zarudeti, če mimo gre in v hišo pogleda. O, ti tuji grehi so in bodo marsikterega krčmarja pripravili na kant že na zemlji, še v hujšo nesrečo pa po smrti, in po takih potih ujeti groši bodo pekli njih duše vso večnost. Oče Céne je rekel: »Saj imam svojih grehov zadosti, — pa bi še grehe drugih valil si na dušo?« Ste li čuli, krčmarji?
Cénetova hiša je imela vseskoz sloves poštene, krščanske gostilne in ga ima še dandanašnji. Ako te, cenjeni čitatelj, pripelje kdaj pot v Ribnico, le poprašaj za to hišo! Vsak otrok ti jo bo pokazal. Prepričal se boš sam, da govorim resnico in zvedel boš ondi še marsikaj hvalevrednega o očetu Cénetu.
4. Cene mesar. Kot mesar je bil Céne vzgled vrlega majstra. Poudarjati moram v tem oziru tri lepe lastnosti njegove: snago, milosrčnost in pravičnost. V njegovi mesnici je bilo snažno in čisto kakor v prijazni sobi, — nikjer kaplje krvi ali kosti po tleh, — tla po večkrat na dan pometena. Če ne bi bili razni koši mesa videti ob stenah, bi ne bil nihče vedel, da je v mesnici. — Živali ni nikdar mučil brez potrebe, ampak gledal, da je naglo smrt storila. Bil je tako spreten v svojem poslu, da je klavno živinče precej na prvi mahljej padlo in brez vseh bolečin poginilo. — Postregel je jednako dobro gosposko kuharico in kmetsko ženico. Dejal je: »Kmet ima malokdaj mesó na mizi, treba mu je bolj postreči kot gospodi, ki se dan za dnem nagneta z mesnino.« Njegova tehtnica je bila pravična. Ni dajal preveč, pa tudi ne premalo. Dobro je vedel, da tisti, ki ima tukaj prelahko tehtnico, bode imel na sodnji dan pretežko.
Niso vsi mesarji podobni očetu Cénetu. Kako je po nekterih klavnicah vse grdo, okrvavljeno in razmetano! Človek bi si prej mislil, da je pri mrhaču, kakor pri poštenem mesarskem obrtniku. — Zopet drugi neusmiljeno mučijo ubogo živinče, ki je za nož odločeno, predno konec stori. Rés je Bog vse živali stvaril človeku za rabo in živež, toda ni mu dovolil po nepotrebi trpinčiti je. Kakšno srcé imajo oni mesarji in prekupci, ki poln voz telet nakupijo, živa povežejo, kupoma na voz namečejo, pa jih vozarijo z jednega kraja v drugi; — ravno tako mlada jagnjeta in kozleta, ne da bi jih poprej zaklali in mrtva vzeli seboj. Koliko uboga žival trpi, prej ko jo reši smrt! Nekteri se nevajeni ali pijani pripravijo tele ali govedo klati in je dregajo z nožem zdaj tu zdaj tam, ker okorna roka ne zadene precej prave žile. V črne bukve s takimi divjaki! »Pravičnemu človeku se tudi živina smili«, pravi sv. Duh; »hudobnež pa je neusmiljenega srca.« — Lahko bi se tudi kakemu mesarju očitalo, da ni po vsem natančen pri tehtnici, da mora večkrat njegov prst pomagati, da tehtnica ravno prav donese. Veste, kaj pravi pregovor? Dobra mera in vaga v nebesa pomaga. Kam pa slaba in krivična?
Klavno žival je kupoval Céne največ v tako zvani Suhi Krajini, kjer tamošnji kmetje marsikako lepo govedo izredijo. Pa tudi razne semnje v kočevskih in dolenjskih okrajih je obiskaval. Vse ga je poznalo in od daleč klicalo blizu. Njegov krepko doneči glas se je razlegal po vsem semujišču. Vsak se je rad z njim pogajal, ker je bil mož- beseda in je precej plačal, kar je kupil. Preplačal ni rad, toda izgube tudi ni želel nikomur in vsakemu privoščil zmeren dobiček.
Za večje praznike je vselej skušal dobiti posebno lepih, dorejenih volov. Viseli so v klavnici drug poleg drugega, na mastnih delih vabljivo narezani, da jih je bilo lepota videti. Nasmehljal se je Céne in dejal: »Tako mescé je, da bi surovo jedel!«
Poleg mesnice si je napravil ledenico, o poletni vročini mesarju neogibno potrebno. Dobilo se je tudi v ti dobi; ki sicer mesarjem prizadeva veliko preglavico, vedno zdravo in užitno mesó.
V živinski kupčiji je bil Céne tako izurjen, da ga ni nihče prekanil. Do zobca natanko je znal preudariti, je-li živinče zdravo ali ne; koliko je staro, koliko mesa in loja bo delalo itd. Dobro je poznal, kteri junci ali pujsi bi bili za pleme. Marsikdo ga je v tem oziru za svet poprašal in pozneje hvalo vedel, ker mu je Céne odbral tako izvrstno blago za rejo. Vsakemu je rad pomagal pri takih kupčijah. Na tisoče hrvaških ščetincev se je črez leto predalo pred njegovo hišo, in komur jih je Céne izbral izmed krdela, ta se gotovo ni kesal storjene kupčije. Koliko koristi previden in izkušen mož tudi v takih navadnih rečeh svojim sosedom!
5. Céne gospodar. Človek je stvarjen za delo. Ko je Bog prvega človeka postavil v krasni raj, ukaže mu, naj ga pridno obdeluje. Seveda mu je bilo to delo lahko in prijetno. Postalo je trudapolno in grenko še le potem, ko je izpremenilo v ostro kazen, ko je namreč razžaljeni stvarnik zagrmel nad nepokornim Adamom: »Prekleta bodi zemlja tvojem delu, trudoma se boš živil od nje, trnje in osat ti bo rodila, v potu obraza boš jedel svoj kruh!« — Z grehom je človek zapravil srečo svojo, s pridnim delom naj zanj pokoro dela in si išče izgubljene sreče, kakor jo je iskal in v obilni meri našel oče Céne. Od mladih nog je bil uzor železne pridnosti. Ni delal samo zato, ker ga je priganjala potreba, — pridobil si je bil tako lepo premoženje, da bi bil na poznejša leta brez skrbi počival, — ampak delo mi je bilo zalezlo v mesó in kri, bilo je njegovo veselje in vedrilo, — niti za hipec ni mogel biti mirnih rok. Jutranja zarja ga je vzbudila k delu, od kterega ni odnehal do poznega mraka. — Zdaj si ga videl v gostilni popotnikom streči, zdaj v mesnici goveja in telečja stegna razsekavati, zdaj po bližnjih in daljnih njivah korakati in kmetiška dela poslov in najemnikov nadzorovati; — danes je bil pri domu, jutri daleč kje po kupčiji.
Otrokom in poslom je zmirom vedel dajati primernega dela. Ker je bil sam priden kot bučela, tudi drugih ni mogel gledati brez dela. Hlapec poležín in dekla zaspanéla nista dolgo jedla kruha pri njegovi hiši.
O zimskih večerih so morali hlapci turščico ružiti, dekle presti, otroci žito za prihodnjo setev izbirati, sam pa se je spravil v kak kot ravnat stare žreblje ali kaj drugega delat, samo da ni tratil dragega časa.
Druga gospodarska čednost je bila varčnost. Dasiravno je bil strogo pravičen in je dal slehernemu, kar mu gre, in tudi ubožcem rad pomagal, vendar brez potrebe ni dal božjega iz rok. Ni bil umazan, ampak je privoščil sebi in družini, kar je prav, toda razsipavati, proč metati se mu je zdelo pregrešno. Drobtinice kruha je posnel z mize in spravil v kot, da niso popadale dol in prišle pod noge. Trsko ležečo na cesti je pobral ter nesel v kuhinjo, da je niso vozovi strli in v blato poteptali. Dejal je: Kdor majhne reči izničuje, ta si velike odvračuje.
Kdor gre mimo hiše in pogleda na streho pa na dvorišče, precej vé, koliko je vreden njen gospodar. Če je zid razdejan, streha luknjasta in podprta, vse okoli hiše umazano in razmetano, tedaj lahko uganeš, da je gospodar zanikaren, slab delavec ali pa pijanec. Da je bil Céne vrl gospodar, poznalo se je že po vnanjem na vsem delovanju. Prenovil je hišo in vsa druga poslopja, mnogo zemljišč prikupil, njive in travnike zboljšal ter si z dlanjo svojo pridobil gledé na premoženje mesto prvaka v ribniškem trgu. Kaj doseže pridnost in varčnost!
Mnogo kmetskih hiš pride dandanes pod zlo. Zakaj? Jeden glavnih uzrokov je lenoba in zapravljivost gospodarjeva, prav kakor pesen pravi: »Lenega čaka strgan rokav, pálica beraška in prazen bokal.« Lenoba je brez števila trdnih hiš razdejala in na kant prodala. Po štacunah in kovačnicah, cestah in hišnih oglih vidiš sem pa tam polno pohajačev in posedačev, — smejejo se in burke uganjajo, a ne da bi domá delali. Dela pridnemu človeku nikoli ne zmanjka, tudi po zimi ne. Seveda človek si ga mora poiskati, delo ne bo za njim hodilo. Posebno kmetskemu gospodarju ni treba biti dolg čas po delu, vedno ga ima polne roke, zdaj pri kmetiji, zdaj pri pohištvu, znotraj in zunaj, domá in na polju. Če po [nejasno] najdeš drugega opravka, svojo živinico gleštaj in kme [nejasno]odje popravljaj! Sram ga bodi, kdor pravi: Ne [nejasno] bi delal. Vsak dan in vsaka ura novo delo prinaša. [nejasno] Céne kot oče. Najdražji zaklad starišev so otroci, [nejasno] ga izroči na zveste roke ter ga bo enkrat terjal [nejasno] njihovih rok. Dobro izrejeni otroci so cast in ve- [nejasno]rišev, krepka podpora na starost, tolažba na zadnjo [nejasno] častitljiva krona v nebesih; slabo odgojeni otroci pa [nejasno]a šiba za stariše ia druge ljudi. — Kakor vrtnar z [nejasno] skrbjo čedi ia varuje mlada drevesca, od kterih bi [nejasno] sadu obeta, tako in Se bolj morajo kräfianski stariä [nejasno] o skrb obračati na modro izrejo svojih otročičev. [nejasno] neprenehoma učiti z besedo in z lepim vzgledom, [nejasno] jih napake, varovati pohujšanja domá in zunaj doma, [nejasno]e moliti: to je krščanska izreja. — Céne je svoje [nejasno] dolžnosti natanko izpolnjeval in v tem oziru lahko [nejasno] odgovor pred večnim sodnikom. Beseda mu je tekla [nejasno] srede ljubečega srca, kedar je otroke učil in svaril. [nejasno] pridigar ne bi bil mogel lepše sestaviti svojih opo- [nejasno]akor oče Cene. Njegovi nauki, ktere je dajal otro- [nejasno] so zapuščali očetovo hišo in šli po svetu, — pridiga, [nejasno] naredil, klečečim pred njim, predno so šli k poroki, [nejasno]ao pa nagovor njegov na smrtni postelji ostane [nejasno] neizbrisno v spominu. Nikdar ni opustil o takih [nejasno] pokropiti otrok z blagoslovljeno vodo in dati jim [nejasno] varuha očetovski blagoslov. — Najboljša pridiga pa [nejasno] vzgled. Oče Céne se je lahko ulegel k večnemu [nejasno] s sladko zavestjo, da otroci nikdar niso nič spo- [nejasno]a na njem videli niti slišali iz njegovih ust.
[nejasno]e in mati sta složno ravnala pri otroški odgoji. Je- [nejasno] je pravo. Kjer oče svari, mati pa zagovarja, ali kjer [nejasno]ibuje, pa oče potuho daje, tam je vsa izreja do kraja [nejasno] Otroci takib starišev bodo vsi razvajeni dorastli in [nejasno]ke skrbi zadajali.
[nejasno]ik Človek je bolj na hudo nagnjen kakor na dobro, [nejasno]di otroci. Precej sprva začnó poganjati iz njih src [nejasno]ibosti in napake. Treba je včasih potrpeti z njimi, [nejasno]a pa tudi pametno strahovati. »Komur se šibe [nejasno]li, sovraži svojega sina, kdor ga pa ljubi, strahuje ga [nejasno]šiba in svarjenje deli modrost; otrok pa, svoji volji [nejasno]n, dela sramoto svoji materi«, pravi sv. Duh, Oče [nejasno]svoje otroke na vso moč ljubili, zato pa tudi v pa- [nejasno]strahu imeli. Pretepavati otroke ni bila njih navada, zadosti je bil oster pogled ali resna beseda. Bolj smo se bali otroci očetove zamere, kakor pa palice. Šiba je bila sicer vedno pripravljena, če prav je malokdaj prišla v rabo. Brez nje ni biti pri hiši, kjer so majhni otroci. Gibčna brezovka je ravno tako potrebna, kakor sveti križ v kotu. Ali veste, zakaj je breza bela? Zato, da jo oče že od daleč vidijo in tudi po noči lahko najdejo, kedar je otrokom brezovega olja treba. Ves čas, kar sem bil v domači hiši pod očetovo skrbjo, počutil sem samo enkrat njih roko. Zaslužil sem popolnoma kazen, ktera me boli še dandanašnji. Roka, ki me je takrat udarila, že davno počiva v črni zemlji. Delila mi je same dobrote, in tudi ona zaušnica je bila zá-me dobroten nauk za vselej. Ne sramujem se povedati, kako sem jo zaslužil. Priplazim se kot deček pri sedmih letih do shrambe, za ktero še zdaj nimamo v slovenščini primernega izraza, temveč jo vedno kličemo z nemškim imenom »špajza«. Vrata so bila slučajno odprta. Nihče me ne vidi, nobenega človeka ni čutiti blizu. Na lahko pritisnem kljuko in odrinem vrata. Vse police so bile naložene z raznimi jedmi, ki otroku posebno v slast gredó. Moje oko zagleda pred seboj polne latvice mleka in smetane, lonec medu, pa tudi potice in klobase in tam na posebnem stojalu velikanski hlebec sira. Vedno sem imel skomine po njem in zdaj ga vidim pred seboj — ogromno kolo. Sline se mi pocedé, da jih komaj požiram. Stopim bližje, vzamem nož in strahoma primerjam, kolikošen košček bi si odvalil. Kar zinejo vrata za mojim hrbtom, in oče stojé pred menoj. Grozen strah me obide in nož odleti iz roke. Oče me primejo za hlačni rob, vzdignejo od tal in mi namečejo grozeč se: »Boš še kdaj, tatinsko seme?« lepo število bunk na hlačice. Še zdaj me skelé oni udarci, in od tistih dob ga ne pokusim več sira. Kakor je nekdaj Bog na Sinajski gori med gromom in bliskom oznanil Izraelcem deset zapovedij, takó so mi dobri oče med treskom po hlačicah zarezali v spomin sedmo božjo zapoved: »Ne kradi«. Hvaležen jim bom za ta nauk, dokler mi bo bílo srce. Ta kazen je bila prva in poslednja, ktero sem prejel od svojih starišev. Bila je potrebna in o pravem času. — Šiba je zdrava in dober je strah, kolikor je prav in za potrebo. Preveč in premalo ni zdravo. Šiba naj bo otrokom samo za zdravilo, ne pa vsakdanje mazilo.
Oče Cíne so dobro vedeli, da je najboljše otroke imeti vedno pred očmi, pod domačo streho. Nikoli niso puščali otrok, da bi se potepali po hišah in cestah ter zahajali med izprijene tovariše. Ko je zvečer zazvonilo »Zdravo Marijo«, morali so biti vsi otroci domá, kakor piščeta, kedar jih koklja pokliče. Tudi potem, ko smo sinovi že odrastli, ni bilo v tem pogledu nikakoršnega razločka. — Pripetilo se je nekega dne, da se je jeden sinov do pozne noči zamudil v veseli družbi in malo pred polnočjo pritapal domú. Drugo jutro ga oče pokličejo pred se, dadó mu 5 goldinarjev v roko in ga zapodé od doma, češ: «Le idi po svetu iskat si kruha; izučen si dovolj, da boš lahko dobil službo; poskusi drugje, ker ti domači kruh več ne ugaja; kdor hoče pri moji hiši kruh jesti, mora mojo pesen peti; dobro veš, kakošna navada je pri nas, da črez »Zdravo Marijo« ne puščam otrok zunaj, in zanočil si se tako dolgo v tuji hiši.« — Nič niso izdale solze otrokove in materina prošnja, moral je iti proč za nekoliko tednov zobe si brusit, dokler se ni poboljšan povrnil v domačo hišo.
Očetje, ki svojim sinovom, kedar odrastejo, vso prostost dovoljujete in se celo lastnih otrok bojite, zapomnite si ta vzgled in v pametnem strahu imejte tudi odrastle otroke! Saj bode to vam in vašim otrokom le v korist.
Céne je bil mož prebrisane glave in je dobro vedel, koliko človeku v poznejših letih koristi dober nauk, sprejet v mladosti. Dobre, krščanske šole so velik dar božji. V njih se otrok nabere potrebnih vednostij, da lažje izhaja med svetom in si naprej pomaga; uči se pa tudi Boga spoznavati, stariše in domovine ljubiti ter dolžnosti svojega prihodnjega stanú zvesto dopolnjevati. Dobra šola glavo razjasni in srce za dobro ogreje. — Oče Céne je vseh svojih osem otrok poslal v šole, da bi si pridobili potrebnega znanja in olike. Kteri je kazal boljšo nadarjenost za učenje, šolal se je naprej, trje glave so morale pa vsaj nekoliko šol zunaj doma dovršiti in potem k rokodelstvu stopiti. Ne bo preveč, ako pravim, da je skrbni oče gotovo kakih dvajset tisoč goldinarjev potrosil za šolanje svojih otrok. Da je gledal na to, otrokom po mestih poiskati stanovanja pri krščanskih družinah, kjer je brez skrbi pustil svoj najdražji zaklad, razumeva se samo po sebi.
Tudi pozneje je obračal svoje oko na to, da bi otroka pripravil k poštenemu kruhu. Jednim je pomagal v višje stanove, drugim pa preskrbel trdne domačije. Bog mu je dal učakati srečo, da je videl pred smrtjo vse svoje otroke razun najmlajšega, ki je v cesarski vojni, popolnoma preskrbljene.
Blagor otrokom, ki imajo dobrega očeta in krščansko mater! Njih spomin jih po angeljsko spremlja skoz življenje. Če tudi tak otrok včasih zajde, prej ali slej ga rajnih starišev duh zopet vrne na pravo pot. Cénetovi otroci so imeli dobre staríše in so si pri odprtem grobu očetovem dali obljubo, nikdar pozabiti jih, ampak vedno nositi seboj spomin na njihove besede in vzgledno življenje.
7. Cene kot kristjan. »Brez vere ni mogoče Bogu dopasti. Kdor hoče k Bogu priti, mora verovati, da je povračitelj tistim, kteri ga iščejo«, uči sv. Pavel. Oče Céne je bil veren katoličan, zvest sin svete cerkve, ne mlačnež, poltičpolmiš, kakor jih je največ ljudij dandanes v verskih rečéh, ampak on je ves gorel za sveto vero, in vem, da bi bil vsak hip, če bi bilo do tega prišlo, daroval zá-njo kri in življenje. Nikdar ni dvomil o ti ali oni verski resnici, ampak trdno kot skala se je držal tega, kar učijo namestniki božji, duhovniki. Ni se bal, če je v kaki družbi nanesla beseda na vero, krepko se postaviti za čast božjo, za čast katoliške vere in duhovščine. Dejal je: »Ne pustimo Boga, dokler ne najdemo boljšega gospoda!« Držal se je stanovitno tega gospoda in zvesto ga služil, dokler mu ni smrt zatisnila očij.
Zeló je spoštoval duhovne pastirje in pri vseh prilikah kazal do njih svojo udanost in pokorščino. »Gospod so tako rekli«, veljalo je pri njem in držalo kakor z žrebljem pribito. Ne samo v cerkvi, temveč tudi zunaj nje je ubogal njih glas. Pri volitvah se je vselej oklenil tiste stranke, kjer je bila duhovščina, in če se je kdo predrznil, zaradi tega mu reči kako zbadljivo, odgovoril je: »Prepričan sem, da duhovniki nas ne bodo zapeljali, vsak drugi prej; imel sem že opraviti z ljudmi različnih stanov, višjih in nižjih, marsikteri le-téh me je prevaril, duhovnik nobeden.« Zato so pa tudi vsi duhovniki, bližnji in daljni, očeta Céneta poznali in se radi oglašali v njegovi gostilni. Srčna želja njegova je bila, da bi tudi njegovih sinov kteri posvetil se duhovskemu stanu. Bog mu jo je izpolnil. Bil je pričujoč v cerkvi, ko so ljubljanski škof posvečevali mlade služabnike božje, vmes njegovega sina, in po dovršenem opravilu poklekne s solzami veselja v očeh pred sina, novomašnika, da bi prvi prejel od njega novomašnikov blagoslov. Praznovanje nove maše se je vršilo v Ribnici, kar je bilo mogoče slovesne in veličastno. Povabljenih je bilo do 170 oseb. Oče Céne so dejali: »Pomniti se mora, kdaj je bila pri Cénetu nova maša, če me prav stane polovice premoženja.«
Oče Cene je bil strogo veren mož, pa vere ni samo v srcu nosil, ampak prizadeval si je do pike natanko izpolnjevati dolžnosti, ktere nam ona naklada. Rad je obiskaval božjo službo in poslušal pridige, pa tudi domá prebiral pobožne knjige. Svete maše noben dan ni zamudil, tudi o delavnikih je bil pri jedni ali pri več sv. mašah, če le bolezen ni zadržovala. Kedar je šel od doma na semenj ali v mesto po svoji kupčiji, bila je vselej njegova prva pot v cerkev k sv. maši, potem še le po opravkih. Pa tudi otroci smo morali vsako jutro v cerkev, ravno tako posli, kedar ni bilo silnega dela na polju, na pr. o zimskem času. Večkrat sem čul kterega hlapca godrnjati: »Drugje me še o praznikih niso radi v cerkev puščali, tukaj me pa med tednom noter silijo.«
Ko sem kot bogoslovec bival domá na počitnicah, pazili so vedno pobožni oče na me, da nisem zamudil ktere sv. maše. Marsiktero jutro bi bil v sladkem spanju zaležal, če ne bi bili oče v sobi pod mojo spalnico poslušali, sem-li že po koncu ali ne. če je bilo vse mirno nad njimi, prikoračili so po stopnicah v gornje nadstropje, predramili me in z nekakim očitanjem izpregovorili: »„Vstani, je že davno prvič odzvonilo; kak gospod boš, če ne boš rad molil in v cerkev hodil!« Žarko so me spekle te besede, nikoli več nisem maše zamudil. — Zadnje leto je oče Céne močno bolehal, in zdravnik mu svetuje, naj se postelje drži in le tu pa tam za nekaj ur vstane. Vse zastonj, sv. maše tudi za ceno svojega zdravja ni hotel opustiti.
Koliko je oče Céne izmolil, sam Bog vé. Molitev mu je bila nad vse ljubo opravilo, naj bo doma ali v cerkvi, na bukve ali rožni venec. Molil je tako pobožno in v Boga zamišljeno, da je bil spodbuden vzgled vsem pričujočim. Izgovarjal je besede tudi pri tihi molitvi na pol glasno, da ga je bilo bližnjim lahko slišati. V bolezni je skoro vse noči v molitvi rožnega venca prečul. — Poleg postelje je imel obešenih mnogo blagoslovljenih podob in križcev, ktere je pogostoma poljuboval.
Posebno rad je družini naprej molil. Kedar je opoldne ali zvečer zvon zapel, pokrižal se je in začel glasno moliti angeljsko češčenje, naj bi bila hiša še tako polna gostov, če prav gosposkih. Kogar je sram moliti vpričo gospode, temu manjka žive vere. Mrtva vera, kaj ti bo pomagala? Sramuj se kletve in kvante, ne pa molitve! Taka sramežljivost: moliti, odkriti se pri zvonjenju »Zdrave Marije«, k spovedi in sv. obhajilu iti, — taka sramežljivost je rja, ki razjeda pravo vernost in krepost. Zveličar je rekel: »Kdor mene pred ljudmi spozna, tega bom tudi jaz spoznal pred svojim očetom; kdor se pa mene sramuje pred ljudmi, tega se bom tudi jaz sramoval pred angelji božjimi.«
Kedar je bil Céne na potovanju, kjer se od nikoder ni čulo zvonjenje, videl je po legi solnca, koliko utegne biti ura, odkril se je in odmolil angeljsko pozdravljenje. Brat, ki je očeta mnogokrat spremljal na kupčijskih potih, pravil je, da so oče, kedar sta sama korakala po samotnih hribih in dolinah, kar potegnili rožni venec iz žepa in molila sta vseskoz. Molitev je bila očetu Cénetu prijazen angelj varuh, kteri ga je spremljal in branil, da se mu nikoli ni pripetila nobena nesreča.
Sv. Avguštin pravi, da ima vsak hišni gospodar biti svoji družini škof in dušni pastir ter skrbeti, da vsi domači lepo Bogu služijo. Očetu Cénetu niso bili pri srcu samo otroci, ampak tudi posli. Gledal je na njih vedenje in poštenje, dobro vedóč, da, če družina Bogu ni zvesta, tudi gospodarju ne bode.
Kak razvajen hlapčon, ki mu ni molitev dišala, ni ostal dolgo pri hiši, pametno družinče pa ni hotelo proč. Več poslov se je v službi postaralo in umrlo. Poštena je prišla dekla k hiši in poštena j o je zapustila. »Kdor za svoje domače nima skrbi, zatajil je vero in je slabši od nevernika«, pravi sv. Pavel.
Omenjeno bodi, da je bil oče Céne ponižen in usmiljen. Čeravno premožen in povsod spoštovan, vendar ni kazal nobenega napuha. Nosil se je priprosto, bil ponižen v besedi in prijazen do vsakega; ker je bil jako prebrisan in na vse strani izkušen, prišel je marsikdo k njemu v svete. Rad je pomagal, komur je mogel. Več let je bil župan in okraj ni šolski svetovalec, ključar ribniške farne cerkve do smrti; pri vsem tem pa vedno pohlevnega, ljudomilega vedenja. — Prazen mak po koncu glavo nosi, in sam se hvali, kdor tuje hvale ni vreden.
V Cénetovi hiši so ubožci imeli varno zavetje. Nobeden ni šel praznih rok od hiše. Za domače reveže in bolnike je bila zmirom dobiti gorka juha ali obleka, pa tudi revni dijaki in bogoslovci niso bili pozabljeni. Očeta je v tem oziru vrlo podpirala usmiljena gospodinja, prava »mati ubožcev«, ki je zapuščenim sirotam marsikako solzico posušila. Menda je ni v vsej okolici revne družine, da bi ne bila od Cénetove hiše prejela obilne pomoči. Ko sem dokončavši duhovske šole zapustil rojstni dom in se vsedel na voz, kteri me je odpeljal na prvo duhovsko službo, zaklicala je usmiljena mati za menoj in dala mi za slovo še poslednji opomin na pot, in ta je bil: »Če pride revež do tebe, ne pusti ga praznega, daj mu vbogajme!« Zveni mi še zdaj v ušesih ta nauk poleg neštevilnih drugih, ktere sem čul iz sladkih ust nepozabnega očeta in matere. — Kdor revežem daje, Bogu posojuje, ta pa gotovo obilne obresti vračuje. Zraven molitve je menda miloščina storila, da je očividno božji blagoslov počival na Cénetovem domu.
Tako si je oče Cene v vseh ozirih prizadeval dejansko izpolnjevati verske dolžnosti in biti svetla luč svoji družini in soseski, kakor veleva gospod Bog vsem gospodarjem: »Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in častijo očeta, ki je v nebesih!«
8. Céne, iskren domoljub. Kdor spoštuje očeta in mater, ljubi tudi svoj jezik, v kterem ga je prvikrat sladko in milo nagovorila ljubeča mati, ljubi svoj narod, izmed kterega je vzrastel, ljubi deželo, kjer je srečno preživel svoja leta in tudi po smrti počivati želi. Izdajalec je, kdor se sramuje svojega rodu in jezika ter ne skrbi po svojih močeh za njegovo slavo in omiko.
Ko se je naš slovenskí narod od l. 1860. naprej začel čim dalje bolj zavedati svoje krvi in glasno terjati svoje pravice, bil je oče Céne med prvimi, ki so se vzdramili in stopili pod narodno zastavo, razpeto po velezaslužnem dr. Bleiweisu. Zanimal se je za vse politične dogodke v srcu slovenskega telesa, v beli Ljubljani, ter zvesto spremljal v duhu krepke napore in prizadeve narodovih voditeljev. Zdela se mu je sveta dolžnost, udeleževati se volitev narodovih zastopnikov, dasiravno si je s tem nakopal marsikako zamero. Vsled svojega znanja po bližnjih slovenskih in kočevskih okrajih je dosti pripomogel slovenskim kandidatom do zmage. Svoje dni se je tudi njemu ponujal sedež v deželnem zboru. Zaradi nezanesljivega zdravja — trgalo ga je po udih — pa je odklonil to čast.
V hiši Cénetovi so bile prve narodne veselice v ribniškem trgu. Osnovali so jih za narodno probujenje vneti dijaki in bogoslovci. Navdušene pesni so se ta čas glasile povsod, kamor si prišel, v gostilnah in na planem. Dijaki so podkurili Ribničane, da so se združili in osnovali čitalnico. Slovesno se je odprla l. 1870. v prostorih očeta Céneta. K njenemu rojstnemu godu so prihiteli iz Ljubljane odlični domoljubje. Slavnost se je sijajno vršila; vse je kipelo od veselja in navdušenja.
9. Bolezen in smrt. Zlato se v ognju čisti, pravičen kristjan pa v trpljenju in bridkosti. Oče Céne je bil trpin od mladih nog do groba. Že kot mesarski učenec je veliko trpel. Moral je peškorakom letati po vaseh, blizu in daleč, da nakupi in prižene očetu zdaj tele, zdaj ovco ali kako drugo žival, ki so jo v mesnici potrebovali. Večkrat je pripovedoval, koliko se je trudil na takih potih. Nekega dne je z oddaljene kočevske vaši Kuntschen nad Starim Logom celih deset ur tiral tele v Ribnico. Drugič jo udari peš proti Karlovou, prepet z usnjatim pasom, v kterem je bilo spravljenih 300 tolarjev. Na pol mrtev prisopiha tja, noge vse v mehurjih od dolge hoje. Okrepčavši se kupi na trgu sto glav koštrunov in je žene domú. Na nekem takem potovanju se je močno pregrel, pa še pokvarjene pijače napil. Nalezel si je kal bolezni, ki se je vedno bolj razvijala in ga do smrti spremljala. Skoro 40 let ga je trgalo po udih. Če mu je bolezen jedno leto prizanašala, zgrabila ga je pa prihodnje leto s tem večjo srditostjo. Prestal je groznih bolečin. Sprva je bil silno žalosten svoje bolezni, ne toliko zaradi bolečin, ampak zaradi zamude. Rad bi bil opravljal svoja dela, pazil na posle, hodil po kupčijah, pa je moral tičati doma, prikovan na mučno postelj. — Ko je pozneje izprevidel, da vsa zdravila in razne toplice nič ne pomagajo, izročil se je ves v voljo božjo in potrpežljivo nosil svoj križ. Sv. vera mu je bila tudi v tem mila tolažnica. Spoznal je, da bolezen je gotov denar, s kterim plačujemo dolg svojih grehov, in da je boljše tukaj trpeti vse življenje kakor na onem svetu jedno samo uro.
Predlansko zimo se ga je lotil nadležen kašelj. Nihče ni mislil na kaj hujšega, dasiravno je bilo poznati, kako močno ga kašelj zdeluje in ruši njegove sicer krepke telesne moči. Bolezen, prej v kosteh, zdaj noter potegne in nežnejše dele, zlasti pljuča, napade. Rad bi si bil še pomagal, toda zoper moč smrti ni je rože v vrti. Izprevidel je sam, da bo treba iti v večnost, in začel je resno misliti na njo. Ni se bal smrti, saj se je vse svoje življenje za njo pripravljal. Ležal je na zadnje skoro štiri mesece nepremakljivo in mirno čakal, kdaj razpade stena, ki ga loči od Boga. Nobena besedica ni razodevala kake nevolje. Bil je spodbuden vzgled udanosti vsem, ki so ga obiskavali. Večkrat je prejel sv. zakramente. Moliti proti koncu vsled slabosti ni več mogel in dejal je: »Če ne bi bil prej rad molil, bilo bi slabo za me.« Otroke je poklical domu k svoji postelji ter jim v ginljivih besedah dajal poslednje nauke. Vse je bilo v solzah, tako od srca mu je izvirala beseda. Postrežnica, ki je bila zraven, rekla je: »Še v cerkvi nisem nikoli slišala tako lepe pridige.« Bolezen je vedno hujše pritiskala in pobirala zadnje moči prej tako junaškemu telesu. Život naposled ni bil drugega kakor kupec kostij, zavitih v kožo. Nikdar nisem videl bolnika tako do kosti izsušenega, kot so bili Cénetov oče. Duh pa je bil jasen do konca. Nekega dne je bilo bolniku posebno hudo, in vsi domači so mislili, da se bliža zadnja ura, kar nenadoma zopet odleže, bolnik se predrami in z nekakim začudjenjem vpraša: »Kaj nisem še umrl?« Na sv. treh kraljev dan l1. 1889. ga Bog reši trpljenja in pokliče k plačilu zvestega služabnika. Kakor je bliščeča zvezda sv. tri kralje pripeljala k božjemu detetu v hlev betlehemski, tako je očeta Céneta svetla zvezda sv. vere, za ktero je stanovitno hodil, privedla k Bogu v sveti raj. Zaspal je v Gospodu, kakor je živel v Gospodu, in potrdil staro resnico: kakoršno življenje, taka smrt.
Žalostne je zvon zapel in nesel glas na vse kraje Ribniške doline, da je ugasnil oče Céne, možak-poštenjak skoz in skoz, biser priprostega ljudstva. Vseh sedem sinov se je zbralo okoli mrtvaškega odra, na kterem je počival blagi mrlič. Poljubovali so mu roke, ki so jim toliko dobrot delilo, in niso mogli proč od dragega trupla. — Pogreb je bil veličasten, da Ribnica dolgo ni videla jednakega. Od blizu in daleč so prihiteli ljudje, z večine možaki, skazovat zadnjo čast vrlemu Cénetu. Šest duhovnikov je sprevod vodilo. Položili so rajnega, kakor si je bil sam izvolil, v jamo, kjer je pred leti tudi njegov oče našel večni počitek. Ihteč so stali sinovi dragega pokojnika: jeden župnik, dva c. kr. uradnika, trije posestniki in najmlajši vojak okoli groba, ki je sprejel v hladno naročje najdražji zaklad na zemlji, ljubljenega roditelja. Pogrebci so se vračali z grobišča in ponavljali vseskoz besedo: »Takega moža ne bo več imela Ribniška dolina.« Na spominskili podobicah, ki so se delile pogrebcem, bil je tiskan napis: »V molitev bodi priporočen spoštovani gospod Janez Podboj, posestnik in mesar v Ribnici, rojen 16. sušca 1821, umrl 6. januarja 1889. Bil je vzgleden kristjan, marljiv gospodar, skrben oče, moder svetovalec; — zvest Bogu, rodbini in svojemu narodu; — možak, da malo takih; — spoštovan blizu in daleč. Veliko se je trudil, — dosti molil, — hude bolezni prenašal. Pravični Bog mu v plačilo njegovega truda in trpljenja v sv. raju večni mir dodeli!«
V oporoki je blagi Céne volil 12 cerkvam posamezne zneske in se tudi v tem pokazal gorečega kristjana. Spomnil se je zidanja cerkovnikove hiše, ki se ima v kratkem pričeti; ravno tako odločil podporo ribniškemu trgu za odpeljavo vode, ki ob nalivih ceste poplavlja in grdo onesnaži.
Na krasnem spomeniku, ki so ga dali hvaležni sinovi postavili na grob ljubljenega očeta, stojé pomenljive in kakor upamo zaslužene vrstice:
»Uzór si bil krščanskega življenja,
Prenašal vdano si bridkost trpljenja;
Smrt sveta je nebo Ti odklenila,
Na vekomaj Te z Jezusom združila.«
Naj vrli oče Céne v miru počiva, dokler ga ne obudi k novemu življenju trobente glas na dan vesoljnega vstajenja! »Večernice« pa naj hranijo njemu v spomin, nam v vzgled popis njegovega lepega življenja, kterega završujem s srčno prošnjo do Boga, naj še mnogo takih mož podeli slovenskemu narodu!