Oče in hči
| Oče in hči. Janez Oštir |
| |||||||||||
Otok je vás z lepo cerkvijo in velikim prostorom okrog.
Tam je bil somenj. Solnce se je jako nagnilo. Sejmarji so se močno pobrali domov.
Pod staro lipo, ki je bila najbolj oddaljena od cerkve, točil je vino zgovoren mož, krčmar Jozel. Imel je dobro kapljico, pa ni bilo več mnogo pivcev. Pri mizi v kotu je sedel samo raztrgan berač, imajoč malo mero pred seboj. Pil je božji dar, ki mu ga je dal Jozel. Dobro kupčijo je imel, zato je bil radodaren. Pa prisedla sta še star kmet in mlada deklica. Iz vsega se je dalo sklepati, da je njegova hči. Bila je rudečega obraza, belih rok, njeno čelo je razodevalo ponos, sploh se je kazala gosposko. Le včasih se je ozrla na očeta, večkrat pa je pogledala na berača.
Nemirna je postajala... Izmej množice se pririne mož srednjih let, visok in suh. Pozdravi pivce, pokliče vina in reče pivcema:
„Oče Ljûbe, Metka, dolgo sta me čakala“ —
Kmalu sta bila moža v živem pogovoril. Dekle pa je gledalo pred se, ščipalo bel kruh na mizi in ga devalo po drobtini med zobe. Nazadnje pa je prišlec zapazil, da soseda nič ne pije. Natočil je kupico do vrha in dejal:
„Metka, kaj da ne piješ? Pij, pij!“
In podal jej je kupico v roko. Ona je malo odpila. Tisti čas se je skrivaj ozrl na berača...
„Zakaj bolj ne piješ, Metka?“
„Ne morem, nisem žejna.“
„Ko postaneš moja žena, boš morala biti žejna.“
Ozrla se je vanj, toda le za hip. Tudi je on precej začel z njenim očetom govoriti. Ni pomislil, kaj je bil rekel.
Lehni zaničljiv smehljaj so je prikazal na dekličinih ustnicah. Oče je opazil to. Nevoljno jo je pogledal. Njegov mlajši tovariš ni videl ničesa.
Zopet sta se utopila v pogovor. In dekle je pogledalo od strani soseda in prebledelo. Nepremakljivo je zrlo na svilnato ruto, ki jo je oni imel v suknji. Polovico je je viselo iz žepa.
Posodo so imeli prazno. Stari pravi:
„Mihaljek, plačajmo in odrinimo.“
Rekši je začel iskat po žepih denarja. Privlekel je izpod telovnika dvakrat zamazano rejeno listnico na dan, ali zopet jo je del nazaj. Jezil se je, da denarja ne more najti.
Hči se je obrnila v stran in lica so jej zarudela od jeze in sramote, in govorila je tiho sama zá-se:
„Ko vendar imajo toliko denarja“ —
Med tem je Mihaljek plačeval in plačal za sebe in sopivca.
Odšli so.
Tudi berač se je vzdignil:
„Jozel, Bog ti povrni vsako kapljo stokrat in stokrat in —“
„Dobro, dobro, da bi mi jo le enkrat. Pa te tega ne bode po Muznikovi molitvi.“
„Bom že nekolikokrat vzdihnil“ —
„Še mnogokrat“, odgovarja krčmar, „kedar ti bode prav po tankem prelo, takrat boš vselej vzdihnil.“
„S teboj ne moro človek lepe besede imeti“ —
„Mari grdo govorim?“
„Ti si zabavljiv človek.“
Brez vsega slovesa je odšepal berač Muznik po poti, koder so odšli prejšnji trije.
Kmalu dojde starega očanca. S palico je komaj lezel mož. Le-ta ga precej ogovori; kajti berača Muznika so poznali ljudje daleč na okrog.
„Kako je bilo danes s tvojo biro, valjdè dobro?“
„Kj, tako, tako, oče Ostan. Ne smem reči, da je bila slaba. Bolje je, kakor bi hodil od praga do praga.“
Berač se obrne na svojega sopotovalca:
„Oče, vi slabo hodite. Tresejo se vam počasne noge.“
„Kadar jih boš ti imel sedemdeset, še hodil ne boš.“
„Prav pravite; težko, težko jih znam dočakati, ali petinpetdeset jih je vže na mojih plečih.“
Oba sta postala. Ostan šteje na prste in slednjič reče:
„Skoro da bo tako, da, da. Jaz sem spolnil svojih trideset let, ti si bil govedar pri nas. Oj, to je vendar dolgo od takrat.“
„Vse se je premenilo, prijatelj.“
„Vse, vse.“
Obmolknila sta in tiho drug poleg drugega šepala. Moža sta se spominjala mladostnih dnij.
Čez nekaj časa izpregovori zopet oče Ostan:
„Kdo so pa oni ljudje pred nami?“
„Ali jih ne poznate? Mihaljek je iz Jelšine, potem Ljûbe iz Zavod in tisto dekle za njima je Ljubetova hči.“
„Vidiš, vidiš, tudi oči me zapuščajo. Zdelo se mi je, da bi morali ti trije biti, toda za dobro jih nisem mogel pogoditi.“
In precej je nadaljeval:
„Ali je res, ali ne, da bode Ljûbe hčer možil? sem slišal. Sin je nekaj pravil.“
„Mogoče, da. Stari lisjak bi jo rad dal, ali dekle ima druge muhe v glavi. In to tudi nič čudnega ni.“
„Zakaj?“
„Pomislite malo, dvajset pa štirideset let. Tako je na svetu.“
„Hm, to ni velikega čuda. Koliko se jih ženi in moži, ki so še bolj narazen.“
„Ne pravim, da je reč nemogoča, in dobro bo za-me, če bode iz vsega kaj.“
„Kako to?“
„To ni za vsacega. Pa povem vam, da imam tudi jaz pri tem svoj del.“
„Kaj meniš, da sem kakšna baba? Ko si me na to napeljal, sedaj mi povej vse, ali pa bi bil molčal.“
„E, zavoljo tega se ne bova skregala. Še rad vam razložim, samo da ne pride nič pred dnevom na dau. Morebiti mi še kaj svetujete. —“
„Tisto tudi, če je kaj takega.“
„Znano vam je, Ostan, da ima Mihaljek nad hlevom pripravno izbo, po letu spi tam kakšen hlapec, po zimi pa nikdo.“
„Kaj to meni mari?“
„Čakajte malo. Vse bom počasi povedal. Ne mudi se nama. Mihaljek ima torej prazno izbo... Sedaj bom pravil dalje. Ljudje govorijo, da se Mihaljek ženi. Ne vem, odkod so ga vzeli tako na jezike. Jaz jim tega nisem povedal, dasiravno sem to najprvo vedel. Pred kakimi tremi tedni pridem k njemu. Molil sem v veži. Tista njegova teta, stara Marjeta, me je kaj grdo gledala. Oditi bi moral brez daru. Tu je Bog prinesel njega samega, Mihaljka. Povprašal je, če sem kaj dobil. Potem me je peljal v hišo. Skrivnostno me je vprašal, če je res, da mora dekle imeti človeka rada, če ima kaj od nje, kakšen robec ali kaj drugega. I seveda, sem rekel. In potem mi je pravil, kako bi rad Ljubetovo Metko dobil.“
„Vem, kam pes nogo moli: Pomagati hoče svojej nekdanjej bogatiji zopet na noge in to z denarjem, ki ga bo Ljûbe dal hčeri za doto. Stari Mihaljko se je tožil z Ljûbetom. Precej je zatožil.“
„Mogoče, toda jaz nisem tega zapazil. Našteval mi je njene lepe lastnosti. Misli lahko tudi na njen denar, pa jaz ne vem... In prosil me je, naj mu preskrbim od nje kakšno reč, da ga bode rada imela. Obljubil mi je tisto izbo na hlevu, če jo dobi... Jaz sem mu rekel, da mu bom pomagal, če bom le mogel.“
„In kaj si potem storil?“
„Verjel mi je, da tista praznovernost kaj pomaga, tedaj ni bilo drugače, da sem moral svojo obljubo spolniti. Ko sem potem kmalu pri Ljubetu v Zavodah prosil in ni bilo nikogar v hiši, pograbil sem Metkino svilnato ruto na postelji in sem jo prinesel Mihaljku. Res sam sebi tega praznoverja ne verjamem, ker je to tako bedasta reč, da si ne morem misliti bolj neumne, toda sila me je na to nagnala. Ali naj tudi po zimi bijó ljudska vrata po petah. Ker se mi je ponudila prilika, moral sem sam je okleniti z rokama.“
„In ko bi Mihaljek to zvedel?“
„Vi mu ne bote povedali, jaz tudi ne, torej sem brez skrbi.“
Ostan se je nasmejal: „Takega pa še nisem slišal.“
„In kaj mi je sedaj ta tepec napravil?“ nadaljuje Muznik. „Ko so danes pili vkup, šel je Mihaljek in vpričo dekleta njeno svilnato ruto imel v zunanjem žepu, in še tako, da jo je polovico ven mahalo. Videl sem, kako ga je gledala, ali rekla ni ničesa. S svojo lehkomišljenostjo mi je Mihaljek vse pokvaril.“
Stari Ostan se je še bolj zasmejal.
„In sedaj ne vem, ali hočem reč nadaljevati, ali vse pustiti, ali kaj hočem? Dajte mi kakšen svèt!“
„Najraje bi ti jih naštel, drugega nisi vreden, da ljudi pehariš.“
„Sam vem, pa sedaj ne morem nazaj. Sicer pa jaz nisem toliko vzrok, kot on sam. Kriva sva oba. Tako je na svetu.“
„Najboljše bo, da ga lepo izpelješ. Reci, da bo težko kaj, ker je tako nerodno začel. Pa tolaži ga, da je morebiti še kaj upanja.“
„Kar tako bom storil, da.“
Pri cesti je stala hiša. To je bil Ostanov dom. Precej naprej se je začenjala vas Jelšina. Najbolj lepa in velika hiša je bila Mihaljkova.
„Tù se bova ločila“, povzame Ostan. „Kam si namenjen nocoj?“
„Nikamor — če hočete grem z vami.“ Toda precej je dostavil: „Za nič ne bi šel z vami. Sin še vas težko gleda, še vi mu tesno hišo delate, če prav ima dve, tukaj in v Zavodah. A k Mihaljku jo bom pobral. Tam imajo prostorno hišo in dosti kruha, dasi mi ga nocoj ni potreba. Ali odpočili se moram. Danes sem moral vpiti, če sem hotel dobiti kaj v malho. Tako je na svetu.“
Pustil je starejšega Ostana in kolovratil, kolikor so mu dopuščale moči, za Mihaljkom.
Zavôde so mala vas treh hiš komaj četrt ure od Jelšine. Stoji na malem griči. Drevje obdaja ves hrib. Prva hiša je Ostanova, v katerej pa gostujeta Ljûbe in hči. Na koncu stene se spenjajo trte, polne najljepše črnine. Tu in tam se je videla katera rudeča jagoda. Zraven so grede. Vse je lepo vravnano. Krasnih cvetic na izbor! Tudi na oknih se zibljejo rudeči klinčki iz lončkov. Vse je kazalo, da mora pridna in umetna roka skrbeti za nežno cvetje.
Tisto popoludne sta Ljûbe in njegova Metka kasno dospela domov. Solnce je bilo jako nizko. Vso pot nista izpregovorila besedice, še le, ko sta bila v hiši, izpregovori oče osorno:
„Lepe reči mi delaš. To se pravi ubogati. Zjutraj nisi hotela z menoj na somenj, in ko sem te z velikim trudom spravil, narediš mi tako reč.“
„Kaj sem naredila?“ vpraša hči mirno.
„Ravno to je, ker nisi nič naredila! Natolkel te bom. Ali nisi mogla dati Mihaljku lepe besede — pravim, lepe besede?“
„Dovolj lepo sem govorila.“
„Sedaj se mi pa še tukaj izgovarjaj!“
Oče je jezno hčer pogledal:
„Saj pravim. Zakaj sem na svetu? Dokler mi je bila ona živa, grizla me je vedno ona najbolj, potem tvoji sestri, dokler jih nisem odpodil, in sedaj mi nagajaš še ti. Še tebe bom spodil od sebe.“
„Sestre so same šle od vas. Samo jaz sem vam še za sužnjo, pa tudi jaz vas bom zapustila.“
„Pojdi, kamor hočeš. Se vé da, na rožicah boš imela postlano pri tujih ljudeh, o le pojdi!“
„Bolje mi bo, ko pri vas! Nikakor ne bom vžila toliko sramote —“
„Tedaj te je sram, z menoj hoditi, ker si gosposka in ker sem jaz star in grbav in ker sem priprosto oblečen in ker—. Sram te bodi. Z očetom se sramuješ hoditi.“
„Oh, ate, ne; najraje vas imam, najlepši človek ste mi; ali sram me je bilo, ker ste vi tako skoparili z denarjem, da je Mihaljek moral plačati vino za naju, ko ste imeli toliko seboj. Veste zavoljo tega me je bilo sram.“
„Lepa reč! Hči mi skopost očita... svojemu očetu... skopost. Čakaj!“
Stari Ljûbe se ja vrtil po izbi, kakor bi kakšne reči iskal. Hči je zapazila to. Pobegnila je skozi vrata:
„Ne boste več dolgo tako ravnali z menoj.“
Jokajoč je šla v vrtec na konci hiše v svoja grede. Solnce je zahajalo. Obrnila je solzne oči proti večeru. Dolgo je gledala rudeče večerno nebo. Lice se jej je razvedrilo. Vzela je posodo in zalivala ljubim cvetkam. Imela jih je jako, jako rada.
Mej tem se je stari Ljûbe spravil za hrastovo mizo. Smejočega obraza, toda s tresočo roko je privlekel usnjato listnico izza srajce. Z velikim veseljem je razkladal denar na mili. Po trikrat jo preštel vsako vrsto. Ko je bila vsa miza polna, začel je vnovič šteti... Poželjivo je gledal svoje bogastvo. Oči so mu čudno-svetlo žarele...
Pa starec je začel denar spravljati. Skrbno je vlagal bankovce na kup. Potem srebro, potem mali denar. Mrmral je: „Toliko mi bo vzel črevljar za delo od mojih črevljev, toliko od Metkinih, toliko bo veljalo kovanje, toliko —. Kam bo človek prišel?! Tako ne pojde. Jaz bom še nekako prebil do zime s to obutvijo.“
In vzdignil in obrnil je nogo in govoril sam s seboj dalje:
„Res, podplatje so strgani, pa — prebil bom. Metka bo morala tudi prestati. Zakaj bom pa jaz, ko sem star?“
Vesel je bil stari skopuh svoje misli. Klical je hčer:
„Metka, Metka, pojdi v hišo. Kje si, Metka ? Pridi! Nič nisem hud, samo pridi!“
Ona je res prišla. Vedela je navado svojega očeta, da ni dolgo jezen.
„Metka, nekaj dobrega ti bom rekel,“ začel je.
„Povejte hitro; za večerjo moram iti pripravljat!“
„Precej, precej. Veš kaj sem mislil?“
„Kaj torej?“
„Mislil sem, da bi midva ostala še tje do božiča brez nove obuče.“
Hčer je zopet jeza pomaknila, vendar je odgovorila dosti spravljivo:
„Ali oče, kaj mislite? Saj imava usnje kupljeno. Ali bode to potem stalo do božiča in trohnelo pod posteljo? Nič ni treba, samo da pride črevljar. Poleg tega vidite tudi, da sva oba skoraj bosa. Kmalu se bo začela jesen in potem mrzla zima.“
„Morebiti bi prebila?“
„Če boste vi, jaz ne.“
Zaloputnila je hišna vrata in odšla na vrtec. Zopet se je razjokala ko mal otrok. Vsedla se je pod steno. Mrak je padal na zemljo. Mimo ograje gre sosedova Ciljka, nesoč na glavi vodo. Tu postoji. Zdi se jej, da nekdo v bližini ihti. Ozre se na grede in proti hiši. Tam pod steno vidi Metko, svojo prijateljico. Precej jo vpraša:
„Metka, menda ne jokaš ti?“
Metka je vstala in se približala ograji:
„Komu se ne bi srce užalilo, ko moram toliko od očeta prestati. Delati moram ko črna živina, da preživim njih in sebe, oni pa imajo po sejmih tiste kupčije, nazadnje pa naj gola hodim okrog. Ko bi se me ne usmilila teta v mestu in mi napravila nove obleke, ne bi imela enkrat kaj obleči za cerkev.“
„Prosi z lepo očeta, dali bodo, kar bodeš hotela.“
„Ti jih ne poznaš. Še sami sebi ne privoščijo najpotrebnejših reči.“
In zaihtela je:
„Da moram imeti takega očeta! Kar vse bom pustila in prešla dlje, ko vidim.“
„Samih vendar ne boš zapustila. Vidiš, da nikogar več nimajo. Obe sestri se ne zmenite za nje, sedaj odidi še ti, kaj bode potem?
„Naj počnejo, kar hočejo —“
„Potrpljenje imej še ž njimi; vidiš, da ne bodo dolgo. Saj bodo vse tebi zapustili.“
„Kaj bodo zapustili? Hišo, njive, vinograde, travnike — ker jih nimajo. Veš, da imamo hišo v najemu od Ostana.“
„To vem, pa pustili bodo denar —“
„Denar bodo razdali ali pa kje zakopali. Ali morda vem, kje in pri kom imajo kaj na posojilu? Ko bi to uro umrli, ne vedela bi niti jednega dolžnika tirjati. Sploh pa tudi drugi ljudje več vedo od njihovega denarja ko jaz.“
Ciljka je zamišljena gledala v plot. Ni vedela, da je stari tak, čeravno sploh ni imela o njem dobrih misli vže po tem, kar so drugi ljudje pripovedovali o njem. Pa hoteč tolažiti prijateljico, rekla je:
„Metka, potrpi še ž njimi; mogoče, da se preobrnejo. Niso bili vedno taki in vedno ne bodo.“
„Bili so bili, a nobeden ne vi, ko jaz. Pa potrpela bom. Lahko noč, Ciljka!“
„Tudi tebi lahko noč, Metka.“
Prijateljici ste se razšli.
Bil je tretje kvaterne nedelje dan.
Davno je vse prošlo k dopoludanjskej službi božji v Otok, kjer je bilo danes tudi proščenje. Od Jelšine je šel proti Zavodam Mihaljek. Kaj lepo je bil opravljen. Najlepšo sukneno obleko je imel na sebi. Ko pride iz vasi in zavije po poti v hrib, prikaže se berač Muznik izza meje:
„Sedaj greš Mihaljek; Bog daj srečo!“
„Moram končati, kar sem začel.“
„Ali pa veš, da Metke sedaj ni doma? Misliti bi si bil moral, da je šla na Otok, kakor hodi po navadi, in danes še posebno, ker je tam slovesnost.“
„Pa se bova s starim pomenila.“
„Kolikrat vže! Sam si povedal, da ti jo je obljubil. Dekleta vprašaj, dekleta.“
„Saj sem jo prosil, pa ne da mi nikdar določne besede. Toda še danes se mora odločiti. Počakal bom do poludne pri Ljubetu, dokler pride ona domov. Naj se zgodi kar hoče. Odločeno mora biti. Samo, ko bi se jej mogel kako prikupiti?“ —
Mihaljek se je zamislil in tudi berač. Ali kmalu izpregovori Muznik.
„Prav dobro, Mihaljek, dobil sem, našel sem. To ti je znano, da ima Metka starega jako rada?“
„To je.“
„Obljubiš jej torej, da daš očetu njenemu zapisati užitek pri hiši, da boš po sinovsko skrbel zanj, da —“
„Tvoja misel je izvrstna. Res mu bom dal, kar bo hotel, zaradi nje.“
„Lahko to storiš. Stari gotovo ne bo več dolgo živel. Kakšen čas se pa prebije sitnost njegova. Saj bo pustil denarja na tisočine. Vse bo vami ostalo.“
„Kdo to ve, da ima toliko denarja?“
„Jaz in tisti, kateri so mu dolžni. Nekaj je takih tod okrog, ki se štejejo za bogatine, pa imajo od starega Ljubeta na posojilu.“
Mihaljek se je čudeč se ozrl na berača.
„Ne čudi se; jaz več reči vem, ko ti. Pa resnico govorim.“
Omolknila sta oba. Črez nekoliko deje Mihaljek:
„Ali jaz si ne želim Ljubetovega denarja, rad bi njegovo hčer.“
„Saj ti ga tudi dal ne bo. Rekel sem, da boš imel po smrti njegov denar, a sedaj ti ne bo niti beliča dal zapisati. Ali ne poznaš skopuha? Trudi se torej, da Metko dobiš.“
„Tako praviš ti? —“
„Nič drugače, skopuh je vsak tak.“
„Ne! če tudi nikdar v svojem življenji nimam najmanjšega dobička od njega, vendar bi hčer njegovo rad dobil. Omilila se mi je.“
Mihaljek je še malo postal, potem pa stopal zamišljen po globokem kolovoznem potu, ki je vodil na Zavode. Za mejo pa so je vzdignil dim. Berač Muznik je zakuril, da bi si pekel cvrtje.
Kmalu potem je odmevalo pritrkavanje od cerkve v Otoku. Tu in tam so se videli od službe božje prihajajoči ljudje. Po kolovoznem potu je prihajalo dvoje deklet: Ljubetova Metka in njena prijateljica in vrstnica, sosedova Ciljka. Rudeči ste bili njuni lici; bila je huda poletenska vročina. Bližali ste se vasi. Kar pa se je Metka nagnila k svojej prijateljici in rekla bolj tiho:
„Ciljka, ali ne vidiš, da nekdo pri oknu sedi; nekov tuj človek je pri nas?“
„Vidim, pač, tisti je z dolgim vratom iz Jelšine.“
„Mihaljek, da; njega bi poznal človek skozi steno.“
Ciljka je odšla črez dvorišče, rekši prijateljici „z Bogom!“ toda Metka ni slišala pozdrava, tako je bila zamišljena. Oče je precej klical hčer, ko je začutil, da je prišla.
„Glej Metka, rekel jej je, tukaj imaš zopet ženina. Če hočeš, pa ga vzemi. Jaz bi rad videl.“
„Oče!“ zaihtela je hči.
„Čemu se pa jokaš? Rekel sem, če hočeš, pa ga vzemi. To veš, da je Mihaljek pošten mož; preskrbljena boš pri njem; rad te bo imel.“
„Ne, ne, ne morem —“
Tu je očetu dobrohotnosti in lepih besed zmanjkalo:
„Vedel sem, da nisi nič prida, kakor niso bile tvoje sestre. Nobena me ni ubogala, ne ko bi šlo za las, in tudi ti me ne spoštuješ. To se pravi otroke imeti, to —“
„Oče“, pretrgal mu je takrat Mihaljek besedo, „ne zamerite hčeri besede. Če me noče, ne boste je prisilili.“
Obrnil se je k Metki:
„Veš, Metka, nobenega dekleta ne bi tako rad dobil, kakor tebe; rad te imam. Povej, če moreš biti moja žena?“
Dekle je ihtela, nič ni odgovorila.
„Premisli, kakošno razlako imam, in vse moram sam gospodariti, ker nimam prave gospodinje. Ni čuda, da mi leze posestvo v dolg. Usmili se me torej, če le moreš.“
„Ne morem.“ —
To je bila zadnja njena beseda.
Mihaljek pa je rekel pobito:
„Metka, prosim te, ne zameri mi. Z Bogom, oče Ljûbe!“
Vstal je in hitro odšel iz hiše in še hitreje korakal po hribu.
Metka je stala še vedno na sredi hiše. Solzne oči je imela.
In oče je začel zmerjati jo in divjati:
„Sedaj si dobila s svojo trmo. Tega si iskala, kaj ne? Le beli mi itak sive lase!“
„Oče!“ —
„Tiho bodi! Poberi se, da te videl ne bom. Izpred mojih oči — proč!“
Metka je potem v svoji izbi jokala dolgo v noč. Slednjič je sklenila, da zapusti očeta in pojde kam služit. Ko je drugo jutro še temno bilo, povezala je svojo obleko. Zrla je po sobi. „Z Bogom, vse! Veliko sem tukaj prestala.“ Stopivši čez vežni prag, odpro se tudi pri sosedovih vrata. Ciljka je bila tako zgodnja. Srp je imela v roki. Precej je zagledala prijateljico.
„Metka, čemu pa imaš te reči?“
„Služit grem“, reče ta tiho in otožno.
„Kam, za božjo voljo?“
„Sama ne vem. Nekje me bodo vsprejeli. In povsod mi bode bolje, kakor doma.“
„Od doma greš, in služit?“
„Služit!“
„Ali ti ne veš, kako se služi? Veliko trpljenja —“
„Vajena sem trpeti vse življenje. Srečnega in mirnega življenja mi Bog menda ni odločil.“
„Res ti je hudo, ali jaz se ne bi spustila kar tako v svet. Ne hodi nikamor, nikar!“
„Ti ne, toda jaz bom šla.“
Zazvonil je dan v Otoku. Skrivnostno so odmevali glasovi po dobravi. Deklici ste poslušali zvonjenje.
Pa Metka je izpregovorila:
„Ciljka, sedaj z Bogom, zdrava bodi!“
Podala jej je roko. Prijateljicama so bile rosne oči. Govorila jo dalje:
„Ne povej nikomur, da si me videla odhajajočo. Čez čas ti bom že poročila po kom, kje da sem; daleč ne bom. Moram biti blizu očeta. Vedeti moram, kako se jim bo godilo. Toda oni ne smejo vedeti za-me. Nikdar jim ne povej, če boš prav vedela, kje da bom. Z Bogom Ciljka, z Bogom!“
„Z Bogom!“
Kmalu Metke ni bilo videti. Šla je — sama ni vedela, kam...
Ko so drugi dan ljudje zvedeli, da je Ljubetova Metka izginila, ugibali so to in ono. Nekateri so si tudi mislili, da je očetu pobegnila. In privoščili so staremu Ljubetu vsi nesrečo. Zjutraj je starec hodil okrog hiše pobit in žalosten. Molčal je mož. Odpravljal se je, da bo šel v občinski gozd po dračja. Takrat se prikaže izza vogla berač Muznik.
„Za božjo voljo, moj Ljûbe, kaj ti je? Podoben si puri na plotu.“
Zasmejal se je, potem pa rekel s premenjenim glasom:
„Res je grdo, da te je vso zapustilo kot starega vrabca mladiči.“
„Ne norčuj se sedaj še iz mene, ne!“
„Kako bi mogel kaj takega? Prav žalost se me je polastila, ko sem malo poprej doli v Jelšini slišal, da ti je hči ušla.“
„Kaj mi tu blebetaš o njej? Naj jo nosi! —“
„Tolažit sem te prišel.“
„Pojdi se solit s svojo tolažbo.“
„Če ti nočeš ničesa od mene, prosil bi te, da bi mi ti dal nekaj.“
Skopuh ga podmolato pogleda.
„Ko bi mi kaj dal na zobe. Glasno zahteva...“
Rekši pokaže med trebuh.
„Le poglej, kako se iznad hiše kadi. Žganjci ajdovi se mi kuhajo.“
„Pa kruha daj lačnemu revežu!“
„Kateremu revežu, tebi? Nimam kruha.“
„Hotel si reči: nimam kruha za tebe.“
„Tudi lehko.“
Berač je premenil obraz. Vprašal je resno:
„Prijatelj, vem, da bi rad vedel, kje ti je Metka.“
„Da bi jo odnesel na konec sveta!“
„Sedaj seveda tako govoriš; pa prišla bo zima in mraz in stari vrabec bo čivkal, ha, ha, ha!“
Ljûbe je zaškrtal z zobmi. Berač pa je govoril dalje:
„In suhe čeljusti bodo klepetale druga ob drugo in zima bo stresala ude tvoje in —“
Ljûbe je divje pogledal berača in stopil nekoliko korakov proti njemu, a on se mu je umikal:
„In žival boš lakote, kakor srakoper —“
Stari je odprl usta, toda od jeze ni mogel ničesa:
„In najina osoda bo jednaka; pa ti si bogatin, jaz berač — ha, ha, ha!“
Tedaj pa je moral bežati. Daleč doli je kričal Muznik: skopuh, skopuh, skopuh...
Sosedje, ki so ves ta prizor gledali, dali so beraču prav, govoreč:
„Saj je res skopuh. Dobro mu je povedal.“ Prav nič ga niso milovali — — — —
IV.
Stari Ljûbe je ostal sam. Koliko je ta človek sedaj trpel. Sam si je prinašal drv, sam si je kuhal, sam pral in vsa moška in ženska dela opravljal sam. Nekaterim se je smilil, da so ga milovali, drugi pa so mu želeli še večje in hujše revščine.
Pa stari skopuh je prenašal vse težave mirno. Ni mu bilo dosti mar, ko mora trpeti, in tudi za govoričenje svojih sosedov in drugih ljudi se ni menil. Še dobro se mu je zdelo. Mislil si je, da je vendar on tega ali onega prevzetneža gospod, vsaj so drugi njemu dolžni, ne on drugim. Le to ga je skrbelo, ker se je bližal sveti Mihel. Takrat pride lastnik hiše, Ostan, ki bo hotel polovico najemnine imeti kar precej za drugo leto. Mladega Ostana se je Ljûbe močno bal.
Pa prišel je sveti Mihel in prišel je lastnik hiše. Zelo se ga je skopuh ustrašil in jezen je bil nanj, da je prišel še pred poludnem. Komaj je v hišo stopil, vprašal ga je precej, če bode hotel še imeti hišo v najemu.
„Kaj pa, da; kam hočem tudi iti?“ odgovarjal je Ljûbe.
„Ali, oče, skoraj ne bo več za to ceno, za teh dvanajst letnih goldinarjev.“
„Ne za to ceno?“ vzveseli se starec. „Saj je res bilo ta leta preveč. Dobro se mi zdi, da spoznaš človeka, kateri ti zmiraj vestno plačuje. Koliko bode torej letos?“
„Ne prijatelj, ne; vi ste me napačno umeli. Jaz pravim, da za ta majhen denar ne morem dati hiše —“
„Ne moreš dati hiše?“
Ponavljajoč te besede, gleda Ljûbe osupnjeno na Ostana.
„Letos bi bilo tri goldinarje več.“
„Več?“
„Tako pravim.“
„Ljubi moj. Tako se midva ne bova menila.“
„Če vi ne, pa kdo drugi.“
„Kdo drugi?“
„Jaz vam ne povem, kdo; ali še jutri bi se radi selili in bi mi toliko dali kot sem rekel.“
„Kot si rekel? —“
„Ali obljubite vi toliko?“
Skopuh gleda grdo v črno orehovo mizo. Nazadnje izpregovori čez dolgo:
„Nikdar! Misliš, da ti bom ves denar zmetal, da bi prebival v tej podrtiji? Nikdar, nikdar! Vse bi mi radi ljudje požrli, vse.“
„Kdo to pravi? Vsega nočem, ko bi mi ga ponujali; in tudi beliča več nočem kot toliko, kolikor vem, da je stanovanje vredno in mi plačujejo drugi. Krivice delati obvaruj me Bog! Ali škode in zgube ne bom trpel vam na ljubo.“
„Da bi bil pri takem oderuhu! Tudi jaz tega ne trpim.“
Srdito je govoril Ljûbe te besede. Ostan pa mu je odvrnil mirno:
„Recite, kar hočete, saj me ne boli. Jaz sem z lepo prišel in upam tudi z lepo iti od vas. Ali to ni lepo, da zrastete na-mé, ko petelin. Jaz ne bi tako vskipel, ko bi mi tudi kdo rekel, naj v vodo vržem petnajst goldinarjev, ko veste, da bi mi bilo to le v škodo. In vam bo samó na korist, če ostanete v moji hiši. Kaj bi se tudi tresli za malenkost. Privoščite si! Mislite, da boste večno živeli na svetu?“
„Oderuhov jaz ne poslušam.“ Rekši se je obrnil Ljûbe in se zagledal v steno in govoril:
„Pa znebil se me boš. V dveh dneh se bom spravil. Potem lahko cigana vzameš v hišo.“
„He, da bo le plačal“, odgovori Ostan dobrovoljno.
„Da bo le plačal! Povedal sem ti, da si oderuh. Pa mene to ne bode bolelo. K svojim dolžnikom pojdem. Pri vsakem bom nekaj časa.“
„Hm, sedaj na zimo vas bodo povsod lepo vsprejeli in radi vas bodo zastonj redili in potrpljenje imeli in —“
„Nisem rekel, zastonj. Za dobroto me bodo povsod vzeli pod streho. V hudih stiskah sem ljudem pomagal.“
„Po 5 gld. od 5 na leto.“
„Kdo si pa ti? Oderuh, pravi oderuh, veš, pravi!“
Daljnega Ljubetovega zmerjanja Ostan ni slišal. Pobral se je iz hiše.
Pri vrtni ograji mu pride Ljubetovega soseda hči, Ciljka naproti. Pokrito skledo je imela v roki.
„Kam si namenjena Ciljka?“
„Sem k sosedu Ljubetu grem. Mati mu pošiljajo kolin. Veste, dolžni smo mu, zato moramo na vse gledati, da mu ustrežemo.“
„Ravno prav. Potolažila ga boš; jaz sem ga hudo ujezil.“
„Kaj ste mu naredili?“
„Hišo sem mu odpovedal.“
„Čemu ste to storili?“
„Sam je hotel tako. — Toda nekaj sem te mislil povprašati. Ciljka, ti veš, kje je Ljubetova hči, Metka?“
„Kako hočem jaz vedeti?“
„Kaj boš tajila! Najboljši prijateljici ste si bili, kako ti ne bi bilo potem znano? Ali ne služi v hribih?“
„Kdo vam je to povedal?“
„Vino sem skupljeval v onih goricah, pa se mi je zdelo, da sem jo videl pri nekem bogatinu.“
„Tam služi, da. Toda prosim vas, bodite tiho; kajti obljubila sem, da nikomur ne povem, kje da je. Znano vam je morebiti, da je to naredila samo zaradi očeta.“
„Ne bom zinil nikomur o tem. Staremu privoščim. Ali so tvoj oče doma? Nekaj imam opravka pri vas. Torej le potolaži starega.“
Mej tem časom se je bila Ljubetu jeza polegla. Pristopil je k postelji in izpod vzglavja iz slame privlekel umazano mošnjo. Položil jo je na mizo. Potem je prešteval srebrne tolarje. Bilo jih je mnogo. Iz nedrij je vzel listnico. Še bankovce je razložil po mizi. Bliščečih očij in ves zamaknjen zrl je na sad svojega truda toliko preteklih let. Nič ni zapazil, da je nekdo odprl hišina vrata. Ciljka je prišla. Dekle je ostrmelo. Nikdar v svojem življenji ni videla toliko denarja. „Oj!“ vskliknilo je. Ljûbe se je kar zganil, tako se je bil prestrašil. Hipoma je zakril z rokami svoje bogastvo in je grabil na kup. Ciljka je hitro povedala, čemu je prišla.
„Le tje položi na klop skledo,“ govoril je starec.
„To je pa res dobro, da se me spomnite. Povej doma, da bi rad, ko bi oče prišli k meni.“
Dekle je stekla domov. Čudom je pripovedovala, kaj je videla. Povedala je tudi očetu, naj gre k Ljubetu.
„Kaj mi hoče?“ mrmral je. „Obrok še ni prišel za dolg. Pa šel bom.“
Ko je bil malo potem pri staremu Ljubetu, začne mu le-ta praviti o Ostanu, da ga je segnal iz hiše, da nima nikamor iti.
„Pa vendar vas ni kar spodil, saj ne bo stanoval tu, ker ima v Jelšini dobro hišo?“
„Ne, ne! Ali pomisli: petnajst goldinarjev hoče imeti stanarine, tri več ko vlani, lakotnik, oderuh!“
„Sedaj si ne morete pomagati. Dajte mu, kolikor zahteva. Tiste krajcarje sem ali tje.“
„Sem ali tje! Misliš, da sem jaz denar pobiral na cesti?“
„Tisto ne, pa ko vam je sila! Brez doma ne boste, ko kakšen berač?“
„Raje, kot bi metal v goltanec temu oderuhu. Ali jaz ne bom beračil. Ni mi treba. Pri svojih dolžnikih bom prebil po zimi, po leti se bo pa vže kako prevrnilo.“
„Ali tu boste več na škodi!“
„Ni mogoče! Kako to? Nič ne bi bil na škodi.“
„Veste, da vas ne bi imel nobeden zastonj.“
„Prijatelj, za to, ker sem jim pogojeval?“
„Plačajo vam obresti.“
„Ali za dobroto, mislim.“
„Za dobroto? Ne vem, ne vem, hm.“
Obmolknil je, boječ se razdražiti starca. In rekel je črez nekoliko časa zvito:
„Jaz bi vas sicer vzel za nekoliko časa k sebi, toda sedaj bodo predice in ves spak. Ne bo kje; samo hišo imam in izbo. Ko bi bili v izbi.“
Ljubetu zažari od veselja obraz: „Ti si dober, sosed, res dober si. Vidim, da se nisem varal. Na tebe sem mislil najprvo.“
„Ali rekel sem vam, da ne morete biti kje.“
„Stisnil se bom v kotu pri peči, v zapečku —“
„Imam otroke.“
„To nič ne dé.“
„Ne, ne morem vas imeti.“
Staremu se nagubanči še bolj itak naguban obraz:
„Boš mi pa vrnil. Teden dni je do obroka.“
Kot bi ga pičila kača, zadela je ta beseda soseda. Jeza ga je poprijela, da se je začel kar tresti. Molčal je. Nazadnje reče: „Ženo moram vprašati.“ Odšel je domov.
Hud hrup je bil, ko je povedal doma, kaj mu je Ljûbe rekel. Žena je bila posebno huda. Ali na vso jezo se je vendar dala potolažiti. Privolila je, da pride stari Ljûbe v hišo stanovat.
In prišel je. Odkazali so mu mrzlo izbo. Starec je bil zadovoljen.
V.
Nekega dne v večer pa je vstal nenadoma velik kreg v Zavodah pri Brinovih. Brinovke je bilo slišati največ in joka otrok.
„Kar ste nam posodili“, kričala je, „to ste sedaj zajeli. Precej bi vas smela suniti iz hiše. Pa naj bo. Podila vas ne bom, ali to vam povem, da vi mojih otrok ne boste strahovali.“
„Le dajaj jim potuho, le! Lep zgled! Iz starega človeka se norčujejo. Utepalo se ti bo.“
„Mama, pustite ga, pustite!“ prosi Ciljka.
„Nič, jaz tega ne trpim, da bi on moje otroke pretepal. Za to sera jaz, jaz sem za strah.“ Mož je molčal ves čas. Ljûbe so je zaprl v izbo. Kmalu pa je prišel s culo v roki, pripravljen na odhod. Ženski se prestrašite. „Kam pa mislite?“
„Od tebe proč. Tvoje babe jezik je trikrat predolg.“
„Kaj jej boste zamerili ? Pojdite, Pojdite! Ženske besede, pa nič! Le potolažite se!“
„Pa ne! Strah jej daj! Rad boš plačeval dolg.“
Tu pa je vzrastel gospodar:
„Kakšen dolg? Prav vam je žena povedala, da vam nismo nič dolžni. Pa iz usmiljenja vam rečem, da ostanete še lahko pri nas.“
„Nič dolžan, nič dolžan! Tožil te bom.“
„Tožite, da boste siti. In kar precej hodite v grad!“
„Saj bom šel, na pečat te bom tožil.“
„Če prav na pismo! Pa sedaj hitro iz moje hiše!“
Starec je godrnjaje prestopil prag, želeč vse hudo hiši. Pa kreg še ni ponehal. Prepirala sta se mož in žena. On je bil hud, da ni imela potrpljenja ž njim. Komaj ju je potolažila starejša hči Ciljka. Pri večerji bila sta si dobra. Še dobro se je zdelo obema, da je tako prišlo. Bala pa sta se, da ne bi kje v snegu ostal, zato je šel gospodar za Ljûbetom, da bi videl, kam je namenjen. Proti Jelšini je krevsal. Tudi on ga je spremljeval do tam, a stari ni opazil, da gre kdo za njim. Ko je videl, da je razbijal na Mihaljkova vrata, napotil se je Brinov domov.
Pri Mihaljku so bili najbolj dobre volje. Ružili so koruzo. Vsi domači so sedeli okrog peči, gospodar Mihaljek, dva hlapca, pastir, stara teta in dekla. Osupnili so, ko je začel nekdo butati na vežna vrata. In zavzeli so se, ko so videli starega Ljubeta v sobi. Mihaljek ga je pogledoval od vrha do tal.
„Oče Ljûbe!“
In staremu se je odprl jezik in pripovedoval je vse, kakor se je bilo zgodilo in nazadnje je prosil Mihaljka, naj ga on vzame pod streho in ne podi od hiše.
„Nocoj lahko ostanete,“ govoril je gospodar, „jutri pa se napravite k hčeram v sosednjo vas. Obe ste dobro omožene in na lepih prilikah. Menda bodo poskrbele za očeta.“
„One bi, pa zeta me črtita bolj ko pajka.“
„Hudo vam je; ali vsega ste si krivi sami. Zato vas ne bom dolgo imel. Vidite, dela ni. Zastonj pa se vas ne morem ogibati.“
„Oče, vi se pa res tresete za denar,“ oglasi se jeden hlapcev; „mar bi še stanovali gori v Zavodah v Ostanovej hiši, namestu da se morate sedaj po svetu vlačiti.“
„In Metko bi imeli pri sebi,“ doda teta. „Prav prijazno in dobro dekle je bila.“
„Prav nič očetu podobna,“ pritrdi Mihaljek. „V obraz vam povem, oče, da ona ni bila v ničem podobna vam. In zamerim vam, da ste jo tako odslovili.“
„Sama je šla.“
„Pa zvedel sem zakaj. To se ne spodobi za očeta. Za koga boste tudi skrbeli, če za njo ne. Pa saj še sebi najpotrebnejšega ne privoščite! Greh je, pritrgovati si in trpeti pomanjkanje. Prav nič se mi ne smilite. Da bi se vam še huje godilo! Bes, ko se ne bi bal Boga, zapodil bi vas v sneg in na vás.“
Stari grešnik je gledal v tla in mirno čakal konca pripovedi. Nič se ga ni prijela beseda. Mislil si je, da mora pač malo potrpeti, kajti po noči v debelem snegu še volk rad ne hodi — če le je sit — ampak se spravi v zavetje pod kakšen bukov štor.
Ko je Mihaljek končal, odvrnil je skopuh:
„Čakaj do jutri! Šel bom h Korenu; če me ta ne bo vzel, pojdem k Ozimku, če me še ta odpodi, namenjen sem k Opalku — in če bo vse zastonj, tožil bom vse od prvega do zadnjega. Vsi ti so moji dolžniki.“
Družina sa je spogledala. Kdo je o vsem tem kaj vedel?
„Naredite kakor hočete, toda jaz vas ne bom mogel imeti. Micka,“ reče dekli, „prinesi otep. Na klopi, pri peči tako ne morete spati.“
„Mihaljek, ne, ne; raje bom pri peči. Zebe me rado. Tudi sede lahko spim.“ In mel si je še otrpli roki.
Vsi so se starcu smejali. Takega človeka niso še videli. Pozno v večer so še burke uganjali ž njim, še pastir ni bil zadnji:
„Oče, koliko mi boste dali, da vas pojdem do Korena spremit?“
„Pojdi, pojdi, mlekozob,“ odvračal mu je Ljûbe, „iz starega človeka se boš norčeval?“
„Jaz da se norčujem? E, ne bi bil rad vaš sin. Vi ste strašno sitni...“
Zopet so se vsi smejali, tudi Mihaljek in še namežikaval je pastirju, da bi še katero zinil. Toda Ljûbe ni odgovarjal zabavljicam. Čas je bilo tudi iti počivat.
Blizu poludne je bilo drugi dan, ko je korakal Ljûbe po debelem snegu v sosednjo vas k svojemu dolžniku Korenu. Pri Mihaljku so vsi gledali za njim. Na poti je večkrat postal in posegel za telovnik in privlekel listnico in jo zopet spravil, potem za suknjo, kjer je imel mošnjo tolarjev, mnogokrat pa se je potapljal po prsih, kajti v telovniku je imel mnogo denarja všitega.
VI.
Mila pomlad je prihajala v deželo. Povsod bujnost, bogastvo. Drevjo je bilo razcvelo, toda trave še niso pognale.
Po Mihaljkovem vrtu hodili ste semtertje dve ženski, Mihaljkova teta in Brinova Ciljka iz Zavod. Gledali ste v tla in tu in tam pobrskali pri plotu. Pridruži se jima Mihaljek.
„Ni še teh cvetlic“, pravi Ciljka, „ki jih iščem.“
„Za starega tako ni več pomoči, ko bi mu človek kuhal cvetlice celega sveta. Danes je posebno slab postal. Rekel mu bodem, da bodem poslal po gospoda.“
Vsi trije so šli v hišo.
V stranski sobi je ležal Ljûbe. Ali ne bi ga sedaj vsak spoznal. Bil je bled in shujšan, grozna podoba.
„Oče!“ pokliče ga Mihaljek.
„Dajte, ali hočete, da bodo prišli gospod?“
„Ne bom umrl, Mihaljek, ne; nikar ne pošiljaj!“
Sape mu je zmanjkalo.
„Vi boste umrli.“
„Mihaljek, ne bom umrl ne; le pustita gospoda!“
S strahom ga je gledala trojica. Tedaj pa se oglasi stara teta:
„Ljûbe, ti si živina, konj; tako boš poginil kakor —. Bes, ko bi hčere vedele to, še k tebi ne bi prišle. In če pridejo, poslala jih bom nazaj, da tebe še pogledale ne bodo.“
„Kaj so mi hčere mari? Kar jih imam, pomagala mi ni nobena za črn noht. Da jih le ne bi bilo.“ Molčali so. Pa Ljûbe je izpregovoril zopet:
„Samo Metko bi rad videl.“
„Tudi nje ne bo“, oglasi se Ciljka, „ko bode zvedela, da se branite svetega olja.“
„Ne bo prišla, ne; sam vem to. — Ali pri srci mi je ona — toda prišla ne bo... “
„Tedaj nočete svete tolažbe?“
„Ni treba še, Mihaljek, popoludne, jutri, drugi dan.“
Gospodar so razsrdi.
„Tega pa vendar ne! V moji hiši se to zgoditi ne sme. To bom smel zahtevati od vsakega in tudi od vas, ko vam je duša komaj še v telesu. Glejte in pomislite! Dolžniki so vam za vrstjo hrbet kazali. Ko ste jih tožili za dolg, morali ste jim še vi povrh plačevati.“
„Ker ni pravice!“
„Pravica je, pa vi je ne spoznate. Ko ste potem beračili okrog, dobil vas je Muznik in vas naklestil. Kaj je bilo treba revnemu beraču kruh trgati izpred ust? In potem ste prišli k meni in jaz vas nisem podil, dasi vam nisem ničesa dolžan, in vsprejel sem vas, dasiravno niste vredni, da vživate mojo dobroto, da sploh živite na svetu!“
In obrnil se je in šel iz izbe. Za njim ste šli tudi ženski.
„Joj, joj“, zdihovala je teta, „da mora našo hišo zadeti to. Brez svete popotnice naj umrje, potem bo hodil strašit...“
Hud je bil Mibaljek še na staro teto:
„Vas bo hodil strašit!“
„Ciljka, ti torej veš za gotovo, da pride Ljubetova hči obiskat očeta?“
„Metka bo prišla, to jaz vem, in še danes bo prišla. Pustite torej starega. Ona bode omečila mn srce. Storil bo, kar bo hotela, rad jo ima. In tudi ona ljubi očeta. Ko bi vi vedeli, kako je jokala, ko sve bili zadnjič skupaj in sem ji pripovedovala, kaj vse je oče njen trpel po zimi. Povedala sem jej tudi, da je oče v svoji skopariji beračil in prosil kruha od hiše do hiše, dokler ga ni neki drugi berač pobil, da je komaj živ ostal. Najbolj pa je jokala — in od veselja — da ga imate vi pod streho in zanj skrbite.“
„Uboga hči, ki ima takega očeta!“
„Zares da, preuboga!“
„Ali potrpljenje moramo imeti ž njim. Bog nam bo povrnil. Človek je — — — “
Ponehal je z govorom. Čudno dvojico je zagledal on in tudi Ciljka. Tam po poti je prihajala Metka in za njo je krevsal berač Muznik. Mihaljek je kar strmel, ko je videl ta dva človeka. Komaj je pozdravila prijateljico. Precej je hlastno vprašala, kje jej je oče. Ciljka jo jo peljala v izbo, kjer je ležal stari Ljûbe.
Berač se je skoraj opotekal. Velika siva brada mu je krila pol obraza. In rekel je:
„Mihaljek, ali me vidiš?“
„Se vé, da vas vidim.“
„Zaprt sem bil, zaprt, do včeraj zvečer. Danes zjutraj sem pa zvedel, da leži pri tebi moj tedanji sovražnik. In prišel sem, da mi poda roko. Ne bi rad videl, da bi on šel z jezo do mene s sveta.“
Berač se je Mihaljku smilil.
„Ne bo še umrl, ne! Le v hišo pojdite! Teta vam bo dala kruha.“
Ko ste Metka in prijateljica njena vstopili, štel je stari nekaj na prste in gledal proti stropu in govoril je sam s seboj. Kar obstal je, zazrši hčer. Pristopila je k njemu in mu podala roko in gledala z otroško ljûbeznijo nanj.
„Oče, kakošni ste?“
„Kakošen sem?“
„Slabi ste, zelo slabi!“
„Metka, ne govori, nič ne čutim bolečin“ —
„Oh, oče!“ in hči je zaihtela.
„Metka moja, ne jokaj!“ —
Pa ona je jokala še bolj.
„Saj bom storil, kakor hočeš.“
Ciljka je šla povedat stari teti in Mihaljku, da se je stari Ljûbe izpreobrnil. Oče in hči sta ostala sama. Tiho sta bila nekoliko časa oba.
„Oče“, začela je tedaj hči ljubko, „oče, ljudje pripovedujejo, da imate mnogo denarja, ljudje pravijo, jaz ne vem —“
„Ljudje ničesa ne vedo. Tu je nekaj.“
Pokazal je z roko pod zglavje. „Nekaj tolarjev imam v mošnji. Toda pusti jih, kdo zna, kaj me še doleti?“
„Nič druzega ko smrt. Na zadnji hip tajite denar, da nikdar ne bo nikdo vedel zanj.“
Začela je jokati. Oče jo je osupnjen gledal. Smilila se mu je vendar lastna hči; malo mu je šlo k srcu, da mu morebiti res bije zadnja ura.
„Saj bom vse tebi zapustil, Metka, potolaži se! Pojdi po mojo suknjo, ki visi tam pri peči in mi jo prinesi! Tam imam tudi nekaj.“
Podala mu je staro zakrpano suknjo. S pipcem je potem stari skopuh razparal šev in vzel ven velik zavitek. Odvil je papir in množina bankovcev je bilo skrbno vloženih. Zavitek je dejal pod zglavje.
„Ali imate še kje kaj?“ vprašuje ga hči jokajoč.
„Moj telovnik je tam za mizo. Dve sto goldinarjev je notri všitih.“
Prinesla mu je tudi telovnik. Položil ga je k sebi.
Molče ga je gledala hči. Bog vé, kaj je mislila o svojem očetu. In izpregovorila je:
„Sedaj nimate nikjer več ničesa?“
„Nikjer!“
„Res ne?“
„V škornjih so še štirje zlati.“
„Zlati? Kje ste jih dobili? Zlati? Oče! —“
Tu je vstopil Mihaljek v izbo. Pogrnil je črez mizo bel platnen prt in postavil dve sveči in mej njima križ. Stari Ljûbe je vse te priprave osupnjeno gledal.
In baš ta čas je zazvonilo na Otoku na obhajilo. Dobro se je slišalo zvonjenje v Jelšino. Veter je prinašal glas.
Oče se je obrnil v hčer proseče. Metka je opazila to:
„Ali bi kaj radi oče?“
„Nič, nič!“
Toda precej je rekel s tresočim glasom: „Metka vse tebi zapuščam, samo dolgov ne. Te prepuščam Mihaljku, da jih iztirja, vem zakaj. Krivico sem nekdaj storil njegovemu očetu, veliko krivico, jaz ti tega ne povem. Ali on ve. Povem ti, da je Mihaljek dober človek.“
Ona je molčala.
„Vidiš, on me je vzel pod streho, da nisem poginil kot pes, ko so me povsod odganjali. Metka, res, Mihaljek je dober človek.“
Ali tudi sedaj mu hči ni odvrnila besedice.
Bolniku je stopil mrzel pot na čelo.
„Metka moja,“ izpregovoril je, „nekov mraz me sprehaja.“
Hči je tiho ihtela.
In Ljûbe se je menil sam s seboj: „Da mi bode Bog milostiv?“ Stresel se je. Menda so mu stopila hudodelstva pred oči. In menil se je dalje: „Mihaljkovega očeta sem prekanil za — — — Utrgoval sem hlapcem, delalcem — Po dvakrat so mi ljudje plačevali — Krivo sem prisegal Metka, glej, glej, črna roka nekaj po steni piše!“
Ona se je prestrašila.
V daljavi se je slišal zvonček, naznanjujoč prihod duhovnika.
„Ljubi oče!“ zaklicala mu je hči, „spravite se z Bogom.“
In hitela je ven in pokleknila pred pragom, kjer je duhovnik blagoslov podelil spremljajočim ljudem.
Ko je duhovnik odšel, ni bil stari Ljûbe podoben prejšnjemu.
Mir se mu je razgrinjal po velem obrazi.
Potolažen je zrl na križ, držal ga je v roki in večkrat poljubljeval. Pa je rekel hčeri, naj pristopi, k postelji. „Hči moja, ali si razumela, kar sem rekel takrat?“
„Razumela sem.“
„Bodeš me li ubogala? Daj, stori mi, kar te prosim!“
„Storila bom.“
Rekel je Mihaljku, naj pride bliže. In prijel je svoje hčere desnico in Mihaljkovo in govoril:
„Bosta mi spolnila željo?“
„Da bova,“ odgovorita oba.
Srečna sta bila Metka in Mihaljek. Kmalu potem je Ljubetovo življenje začelo pojemati. In ugasniti ni moglo. Hud je bil njegov smrtni hip. Pozno v noči je umrl.
— — — —
Nekaj časa potem je bil zopet somenj v Otoku. Mej sejmarji dospela je tje tudi Ljubetova Metka s svojo prijateljico Brinovo Ciljko. Šli ste kupovat za bližajočo se Metkino svatbo.
Tam ob cesti je kričal berač z dolgo belo brado, Muznik. Ljudje so ga ogovarjali in mu dajali darov. Tudi Metka mu je vrgla mal denar v klobuk: „Pa pomolite za očeta! Ali ste videli, če je šel Mihaljek na somenj?“
„Glej, tam te čaka pri lipi!“
Zagledala ga je. Bila je ž njim stara teta Marjeta.
Berač je zrl za odhajajočima ter mrmral: „Tako je na svetu!“