Oče in sin (Slovenec)

Oče in sin ni znan

Izdano:	Slovenec 24/93 1896
Viri:	dLib 23. 4., 24. 4., 25. 4., 27. 4.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Ob Ljubiji stoji hiša, o kateri se je človeku zdelo, da so Brežani čisto pozabili nanjo. Kadar so se zbrale stare ženice, prevlekle so čez zobe ves Breg, od Lovrinove bajte do Kotnikovega poslopja, a samotni dom ob vodi je preskočila celo teta Drmaška, ki ni pustila zlepa niti oglarjeve kolibe v miru. Tudi cerkovnika ni nikoli zaneslo tja, ko je hodil o svetih Treh kraljih od hiše do hiše kropit in se je naposled sredi ceste ustavil in premišljaval celo četrt ure, če ne bi bila morda še kje kakšna neblagoslovljena izba … Kakor bi je ne bilo na svetu, hiše ob Ljubiji! Ignorirali so jo vsi domači prosjaki; mali Gregček, ki je v svojem desetem letu nehal rasti, čeravno se mu tudi prej ni posebno mudilo, in o katerem si pripovedujejo otroci, da ima nekje skritih cel mernik krajcarjev, on sam se je nekdaj zmotil in je stopil na prag, — pa Bog si ga vedi, ali se je česa prestrašil, ali se mu je tako čudno zdelo, da je bil zagledal pred sabo popolnoma neznano vežo, ali so ga obšli kakšne hude slutnje, — skratka, Gregček se je obrnil in odšel, ne da bi bil zmolil svoj Očenaš … Ne ogiba se je nihče, da bi si bil tega v svesti; tudi ne zato, ker nima tam ničesar opraviti, — moj Bog, koliko si dajo časih ljudje po hišah opravka, pa jih vendar živa duša ne potrebuje; ogibajo se je Brežani, ker jo gledajo z docela drugačnimi očmi, kakor pa bi jo gledal kakšen tujec: ne vidijo je ne, prav kot bi bila v meglo zavita.

A to preziranje ni nič čudnega, kajti v tisti hiši se že oddavna ni zgodilo kaj posebnega: ni bilo nobene svatbe, nobenega mrliča, in sploh ničesar ne, kar bi moglo koga zanimati. Pa kaj to: Pri nas doma tudi ni bilo nikdar nič novega, kar jaz pomnim, pa je vendar prišlo vsak večer par sosed vasovat. Ah, ali dragi moj, ali kdo bo prišel vasovat k staremu Majniku, ki je pust in mrzel kakor kraška zemlja? No, in zato je kakor kraška zemlja pozabljen, ali pa kakor grob stare samice, ki ga nima sorodnika na vsem božjem svetu in jo pokopljejo na občinske stroške.

Pozabljeni dom pozabljenega Majnika stoji, kakor sem dejal, ob Ljubiji in to prav tik struge, da bi človek pričakoval: zdaj zdaj se zvrne hiša v valove. A ni se še zvrnila, če tudi stoji že nad sto let na svojem mestu. In vseh sto let se ji pozna na slamnati, po nekaterih krajih z mahom porasteni, a po drugih tako razdrapani strehi, da mole vse navskriž snopi začrnele slame; pozna si ji starost na sivem, tu izbočenem tam udrtem zidovju, iz katerega se je tu pa tam izluščil kamen ali kos opeke, ki leži zdaj leto za letom na istem prostoru, a ne najde se, ki bi ga pobral in zalučil v vodo ali kam v stran, četudi je nekaterim ljudem, posebno Brežanom, že prirojeno, da ne morejo videti kamenja pred hišo, svojo ali tujo.

Ravno tako starinsko je znotraj. Stene niso ne bele, ne črne, a tudi ne sive, in prav ta brezbarvnost je človeku neprijetna: spominja ga, a sam ne ve zakaj, na katerikoli mučni dogodek iz davnih, davnih časov, še iz otročjih let, in ga užalosti. To je, kakor bi gledal v zrak jesenskega jutra: nebo je mokro in bledo-modre, skoro sive boje, po zemlji pa plavajo megle, kakor gozdne deklice, ki plakajo in iščejo izgubljenega čarobnega česalnika: ti gledaš predse v tiho daljavo, gledaš nepremično, in četudi je vse brezbarvno, mokro in mirno, zdi se ti, da vidiš nekje pred sabo, kako pokopavajo tvojo mrtvo majko, ali kako pleše draga ti deklica na svoji svatbi, ženin pa jo gleda izza mize z veselimi očmi … To vidiš, streseš se in zamrmraš: „Kakšen bedak sem pač!“ … a v srcu ti ostane nekaj mučnega, nerazumljivega.

V sobah je malo pohištva, a še to se drži tako ponižno, kakor bi hotelo prositi odpuščanja, da je že toliko časa v službi: stoli imajo slonico naprej nagnjeno, mize stiskajo noge skupaj, kakor bi čutile mraz, ki puhti iz dolgočasnih sten.

Tu stanuje Majnik. Če bi vam ga opisal še bolj nadrobno, ne bi si ga mogli predstavljati takšnega, kakoršen je v resnici; bojim se celo, da bi napak razumeli moje besede, in bi si mislili čisto druzega človeka, samo Majnika ne. Obraz njegov nima navadnih gub, ki se globoko zarezavajo v lice, kakor bi jih kedo skrbno zarisal s prav ostrim nožem, skrbno samo vsako posebej, a v celoti razveriženo in brez pametnega načrta, — ne, na njegovem obrazu vidiš lahne, prav majhne valčke, ki jih od daleč še ne zapaziš ne, in ki plavajo vsporedno od vrh čela pa dol do podbradka. Kar se tiče očij, nosa in ust, dela vse to takov utisek, kakor da ni na svojem pravem mestu in da samo moti harmonijo. Če bi bile te sive, vodene oči kje drugod, a ne v Majnikovem obrazu, zdele bi se ti polne globoke, a ne breznadne žalosti — no, a tu so te oči nekam smešne.

Oblečen je ves v rujavo; odkar živi, še ni nosil na sebi drugačne obleke, in sploh bi bilo čudno, če bi tak človek in v taki hiši nosil n. pr. svetlo sivo ali čisto črno suknjo.

Majnik govori vedno jednako: s tihim, ponižnim, boječim glasom, ki pa je vender nekako bojazljiv.

Njegov glas je kakor njegovo življenje, podoben tistim plitvim, mirnim, srebrnočistim studencem, ki se vale tiho in nedolžno mej travniki in polji, a počasi, da sam ne veš kedaj in kako, usahnejo v pesku.

Toda ne, njegovo življenje ni popolnoma tako.

Časih, ko je noč tako mila, topla in jasna, da čutiš v srcu ljubezen, četudi nimaš nikogar, ki bi ga ljubil, sedi starec Majnik pri oknu in gleda v Ljubijo. Tam se pogovarjajo valovi strastno in grozeče, kakor bi očitali drug drugemu temne pregrehe; zdaj obupno, maščevalno, a zdaj zopet bolestno, kakor zadnji vzklik umorjenega človeka; a mej tem hite mej blaznim smehom in jokom dalje v noč. Tam gori visoko pa gledajo zvezde nedolžno in nevedno na črno zemljo in ne razumejo teh glasov.

Čez most stopa nekdo s trdimi koraki, a vidi se samo črna senca. Majnik se zgane, nagne se daleč skozi okno, zadržuje sapo in gleda z izbuljenimi očmi in napetim obrazom.

Koraki se glase zmirom bolj razločno, a polagoma se oddaljujejo, dokler jih naposled popolnoma ne zaduši šumenje razburkanih valov. Starec izdihne, zapre okno in posluša še nekaj časa s sklonjeno glavo, a naposled sede in si zakrije oči z rokami, kakor bi se sramoval samega sebe …

Čez četrt ure pa so valčki na njegovih licih mirni in lahni, kakor prej; samo trepalnice so bolj rudeče.

Majnik pričakuje svojega sina že dvajset let.

2.

Pred dvajsetimi leti je šel občinski sluga Jožef Majnik nekega lepega, gorkega večera v gostilno „pri sovi“, in to ne toliko, da bi pil, temveč zato, ker mu je bilo doma dolgčas; kajti žena mu je umrla, a sin mu je bil daleč na tujem, za kakšnega pisarja ali kaj tacega; kaj višjega ni mogel doseči, zakaj učenje ni bila nikoli njegova stvar. Nekateri so hoteli vedeti, da ga spode po kratkem času iz vsake službe, ker je malo vreden in rad krade. A ko bi stari Majnik kdaj kaj čul o tem, gotovo ne bi verjel niti besedice. Zakaj on je ljubil svojega sina; hudo mu je bilo, da ga ni imel pri sebi, in še hujše, da skoro ničesar ni čul več o njem.

„Dober večer, gospoda!“ pozdravi Majnik ponižno in stopi k mizi.

„Bog daj!“ odgovori z nekako posmehujočim in zaničljivim glasom pisar Krivec in pogleda občinskega slugo s tako čudnim, na pol vprašajočim, na pol zlobnim pogledom, da oni nehote zatrepeče in bojazljivo pogleda po omizju.

Tu so sedeli davčni kontrolor, dva dacarja in nekaj druzih uradnikov nižje vrste. Gospod kontrolor, velik in širok človek zabuhlega obraza in skritih očij, je sedel oblastno in ponosno na gorenjem koncu mize in le malokrat je katero zinil, a kadar je govoril, govoril je počasi, pokroviteljsko. Majnik ga je Bila cenil in spoštoval, a bal se ga je še bolj, kakor samega župana, dasiravno je bil poslednji veliko večja zaderika od onega.

Tako je prišlo, da se je ustavil nocoj Majnikov pogled najprvo na tolstem obrazu kontrolorjevem, in občinskega slugo je zazeblo v dno srca, ko je videl na njem resni, očitajoči in nekako skrivnostni izraz razžaljenega človeka.

„Jaz sem si mislil, gospod Jožef Majnik“ — gospod kontrolor je posebno poudaril besedo „Jožef“ — „jaz sem si mislil, da vas ne vidimo več tako kmalu v gostilni. No, človek se moti. Ali pa, gospod Jožef Majnik, še ne veste novice?“

Toda ubožec ni odgovoril. Dasiravno niso povedale kontrolorjeve besede nič posebnega, vendar se ga je polastila tajna groza in šumelo mu je v glavi. Mislil pa ni prav ničesar, to se pravi, ničesar tacega, kar bi se skladalo z njegovim dušnim stanjem. Zagledal se je v bradavico na kontrolorjevem levem licu in si na tihem ponavljal: „Kako to, da pušča na nji tako velik las; zakaj si ga ne izpuli?“

„Saj še nič ne ve!“ pravi s piskajočim glasom stari dacar Mrmolja in zamahne z loko. „To so sinovi, da je veselje. Ne rečem, da bi bili moji Bog ve kaj, ali — ponosen sem lahko nanje, tem bolj, ko vidim druge, kakšni so, n. pr. vašega, Majnik!“

„Kaj je z mojim sinom? Kaj veste vi o njem?“

Kontrolor se je bal, da bi ga ne prehitel dacar ali kdo drugi in zato je pričel nenavadno hitro:

„Ali ste brali časopis, ki ga dobiva gospod sodnik z Dunaja? Niste ga brali, zato ker niste mogli priti do njega. Jaz pa sem ga bral … Kako se pišete vi prav natanko?“

„Majnik.“

„M-a-j-n-i-k … ali ne?“

„Prav tako?“ jeclja Majnik z drhtečim glasom.

„In vaš sin? No, to se pravi, on se piše ravno tako, kakor Vi; to je naravno. A kako mu je ime?“

„Karol mu je ime …“

„Poslušajte torej, gospod moj! Karol Majnik, doma tam nekje s Slovenskega — zakaj, glejte, povedal ni, odkod je doma in tam na Nemškem sploh tudi ne morejo vedeti za vsak trg na svetu — ta Karol Majnik torej je okral svojega gospodarja, ki je poštenjak in pri katerem je vaš sin pisal, kakor to gotovo sami veste, — okral za toliko in toliko; koliko denarja je bilo, to sem pozabil, ali pa tam niti zapisano ni bilo, — in ker je kral, bo zaprt, — koliko časa že, gospod Mrmolja?“

„Dve leti!“

„Bo torej zaprt dve leti! Razumete, gospod Jožef Majnik? Tako ali jednako stoji v dotičnem časopisu, po besedah si človek ne more vsega zapomniti …“

„Hudo je to,“ zacvili Mrmolja in premika v jednomer svojo drobno postavico, ki je poleg kontrolorjeve uprav smešno neznatna, „hudo je to, če ima človek take sinove. Ljudje se še njega ogibljejo, češ: jabolko ne pade … in tako dalje. Nekoliko je sicer resnice na tem pregovoru,“ nadaljuje počasi in pogleda po strani tja, kjer je stal Majnik, pa na svojo veliko nevoljo zapazi, da je izginil. Odšel je tako tiho, kakor duh; nihče ni ne videl, ne slišal, kdaj ga je zmanjkalo, če tudi so nekateri od strani malo škilili vanj, kajti naravnost v obraz mu iz samega dostojanstva noben ni hotel gledati.

Pa tudi Majnik sam ni dobro vedel, zakaj se je tako nespodobno poslovil: iz srama gotovo ne, prej iz jeze. Njegov Karol — tat? Na ves glas se je zasmejal sredi ceste, da je neka beračica strahom odskočila v stran. Kako bi se ne smejal taki neumnosti? A nikar smeha, tu bi bile na mesta solze! Da, on trpi ječo — iz velikodušnosti morda, ker je hotel rešiti kakšnega ljubega prijatelja, namesto katerega se je dal zapreti! Ne, to je nemogoče! Tako otročji niso ljudje nič več, in nazadnje, saj bi mu lahko kako drugače pomagal, prijatelju. Kdo bo kaj tacega mislil! Morda Karol še nobenega prijatelja nima ne. Pač pa mora imeti sovražnike. O, teh ima mnogo, zakaj on je plemenit človek. Glej, in le-ti so ga pahnili v nesrečo. Naj jih Bog kaznuje! … Ali pa morda tudi to nič ni. Vse skupaj je le čisto navadna pomota: prijeli so njega, Karola, kakšen tovariš njegov se mu pa v pest smeje: zakaj on je kral, ne pa Karol … Toda resnica se bo že skazala … In kadar se skaže! Lepo ga obleče, on, Majnik, svojega Karola, pa ga pokaže vsemu Bregu: „Tu, vidite, on je nedolžen! Vi, bebci, prosite ga odpuščanja, zakaj on je nedolžen!“ In odkrivali se mu bodo in v roko segali; in odkril se mu bo celó gospod kontrolor, če tudi nerad; Mrmolja bo pa na strani stal in se v ustna grizel od srda, ko bo videl, da je Karol večji gospod, kakor so pa gospodje njegovi sinovi … Ah, a predno se resnica skaže!

Majnik je hitel domu. Stanoval je tiste čase pri Mrljakovi Jeri, ki mu je ob jednem tudi stregla. Ta Mrljakova Jera ni mogla niti slišati ne o Karolu. Nekateri so pravili, da zato ne, ker bi rada dedovala po Majniku; a natanko ni mogel vedeti nihče, kajti sama tega nikoli ni pravila.

Sluga pride domu in se vrže na posteljo. Jera mu prinese večerjo in prične z neskončno radostnim licem:

„Saj sem pravila, Majnik, saj sem pravila!“

„Kaj si pravila?“

„Da ni bil nikoli nič vreden in nikoli ne bo, vaš Karol!“

Majnik stopi razjarjen pred-njo:

„Napiši račun ali pa ga kar povej s svojim prokletim, strupenim jezikom, pa spravi se mi s hiše. Slišala? Jutri mi ne nosi več zajutreka. Pospravi, kar si prinesla, pa se izgubi. Ali bo kaj ali ne bo? Vén!“

Jera je odšla tako začudena, kakor ni bila še v vsem svojem življenju. Krotki Majnik, pohlevni Majnik, bojazljivi Majnik, — zdaj pa tak! Svet se izpreminja nenavadno hitro!

Drugo jutro se je odpravil Majnik k gospodu sodniku. Šel je čez njive po bližnjici, da bi ga ljudje ne srečevali, a ko je dospel v sodnijsko poslopje, odkril se je že v veži in stopil s ponižno sklonjeno glavo pred mogočnega gospoda, ki se je ozrl nanj prežimo iznad naočnikov.

„Po kaj si prišel?“

Majnik gleda v tla in mu pomoli kuverto.

„Prosim vas, gospod sodnik, storite mi to veliko dobroto, in napišite mi Vi, ki ga veste, naslov“, in še bolj mu upade glas, „na mojega sina … Ali ne stoji v časopisu … kje je sedaj moj sin?“

„Ta malovrednež, ta tat?“

Majnik nič ne odgovori, zarudi in še bolj povesi glavo.

Sodnik zamrmra nekaj med zobmi o sinovih, očetih in vzgoji, napiše naslov, položi ga na konec mize in se ne zmeni več za Majnika, ki se oddaljuje z globokimi pokloni.

Doma pa napiše pismo:

„Ljubi moj sin!

Nočem ti praviti, kaj govori pri nas o tebi; saj lahko uganeš. Toda jaz vem, da si nedolžen. Vidiš, zame je zelo sitno, da te imajo ljudje na jeziku id da zasmehujejo tebe in mene. Noben me noče več prijazno pogledati, čeravno nikomur nič žalega nisem storil. Jaz se jih bojim, ter mi je hudó, če me postrani gledajo … Kadar pa spoznajo tvojo nedolžnost, sin moj, pa pridi domu na Breg. Jaz ti dobim službo, dobro službo pri gospodu sodniku ali pri notarju. In hodil boš lahko po koncu in črno oblečen … Otrok moj ljubi, ti ne veš, in nočem ti ti tožiti, kako mi je brez tebe.

Zato pridi, pridi kmalu, jaz te pričakujem, zapuščen in žalosten.

Z Bogom! Tvoj oče

Jožef Majnik.“

Še tisti dan se ustanovi občinski sluga v hiši ob Ljubiji. Kupil jo je od neke sila stare ženice, ki je že mislila na svojo smrt in ni vedela, kam bi s kolibo. Mnogo let je bila v skrbeh, v kateri blagi namen bi jo darovala, no, naposled jo je kupil Majnik in ženico odrešil vsega premišljevanja.

V pisarno se ni nikoli več prikazal in tudi prašali niso po njem.

Ljudje so ga vlačili nekaj mesecev čez zobe, naposled pa so popolnoma pozabili nanj.

3.

Leta so tekla, kakor valovi Ljubije, in ostala so vedno jednaka, kakor valovi Ljubije.

Krasnega jesenskega večera je sedel Majnik pri oknu. Zaspati se mu ni dalo, a vendar ni ničesar mislil; gledal je čez vodo v trg, kjer so luči polagoma ugasovale. Časih je še kdo hitel po cesti, Bog ve po kakem opravku; zdaj pa zdaj se je začula hripava pesem kakšnega pijanca. Ponočni čuvar je oznanjeval z zamolklim, zategnjenim glasom: „U—ra je dva—najst od—bi—laa!“ Kmalu nato je izginila svetloba po oknih; po trgu je vse potihnilo in slišal se je samo lahen veter, ki se je igral z listjem visokih topolov ob poštnem poslopju.

Luna je svetila v sobo tako jasno, da je bilo svetlo, kakor po dnevu. Stena nasproti oknu je bila kakor posrebrena, a druge so bile črne, kakor sence na podu.

Hipoma se Majnik zgane, vstane in posluša.

Zdelo se mu je, da odpira nekdo hišna vrata na lahko, prav na lahko. Plazi se po veži z nerodnimi koraki. Vidi se, da hoče hoditi tiho, pa se časih spodtakne na valovitih ilovnatih tleh in stopi glasneje, da se sliši prav jasno gor v sobo. Zdaj je pri vratih in tipa z rokami po njih: tema je, pa išče kljuke. Našel jo je. Oprezno pritisne nanjo in odpre počasi … počasi. Majnik stoji v senci, tiho in nepremično; a ko osvetli mesečina neznan obraz, razširijo se starcu oči; ves zatrepeče in stega roke, a premakniti se ne more z mesta, kakor bi okamenel. Iz prsij se mu izvije glas neizrečene sreče in radosti.

„Sin, moj sin, naposled si prišel! …“

Oni pa zavpije od strahu, skoči iz sobe, zaloputne vrata za seboj in od mesta sem odmevajo koraki bežečega človeka.

Majnik stoji nekaj časa mirno, potem pa se zgrudi na stol in zajoka od bolesti.

Zakaj je izginil? Ah, morda pride nazaj, k očetu svojemu.

Nó, a ni ga bilo več nazaj …

Majnik pa je pričakoval dan za dnem, leto za letom.

Govoril ni o svojem sinu z nikomur, kakor je sploh le malokdaj videl kakšnega človeka … Nekdaj samó, ko je sedel o lepem pomladnem jutru pred hišo, obšlo ga je dotlej neznano hrepenenje, da bi pripovedoval komurkoli o svojem dragem Karolu … Prišel je mimo poštni hlapec Brenčič in Majnik ga je pozdravil in ustavil. S skrivnostnim naglasom in urno mu je pravil tisti ponočni dogodek, od katerega je preteklo že nekaj let.

„Ha ha ha“, zasmejal se je Brenčič, „krasti je hotel v Vaši hiši, ker stoji na samem, pa je prišel k svojemu očetu … Kaj tatovi vsega ne doživi!“

Čez deset let pa je Majnik umrl, ne da bi pričakal svojega Karola, ki se je klatil po svetu in dobro ali slabo živel ob stroških svojega bližnjega. Na starčevem grobu ni bilo kamenega spomenika, niti ne lesenega križa; zapuščen je bil, kakor hiša ob Ljubiji, ki polagoma razpada. Pravijo, da jo hoče letos bogati Lukec podreti in na njenem mestu novo sezidati, ker misli, da je prostor ugoden za gostilno.