Oče in sinovi
Oče in sinovi Anton Adamič |
|
Zaprl je stari molitvenik z velikimi, črnimi črkami in si ga položil na kolena; snel je očala. S suhimi, korenčastimi prsti se je dotaknil zlatega, na platnicah molitvenika vtisnjenega križa in se pobožno pokrižal po čelu, po ustih in po prsih. Nepremično je obsedel v naslanjaču poleg okna.
Ropot in šum sta slabotno prodirala s ceste v sobno tišino. Starec je brezizrazno zrl skozi okno v pročelje visoke hiše na nasprotni strani. Dolga vrsta let je zaorala globoke sledi po njegovem obrazu; od nagubanega čela preko upalega lica in globoko doli po vratu so se stekale in križale neštete globoke brazde kakor razpoke na razjedenih izpranih čereh. Oči so brez iskre; pogorišče so; zdi se ti, da je v okrvavljene votline nasut siv pepel.
“O ne, tega že ne! Glej ga, kako je pameten!” sta se razvnela Franc in Rudolf. “Vsi plačali, vsi prinesli!”
Anton se je vdal. “Pa dobro, meni je tudi všeč.” Malomarno je zmajeval z rameni.
“Složni smo! Bratca, saj razumeta, kaj je ultimat! Obleko moramo kupiti, to je kot pribito. Da bo pa pri tem imenitnem opravilu zaposlen tudi Anton, predlagam: Jaz kupim blago, Franc naroči krojača, obleko ponesemo k staremu skupno. Da bo slavje veličastnejše, bo ogovoril očeta Anton, ki je študiran. — Slavnostni nagovor v pesniški obliki je tvoja naloga, brat Anton.” Rudolf se je prisrčno zasmejal.
“Šalo vstran! Prebridka je resnica, da smo prav veliki bedaki,” je tehtno poudarjal Franc s skrbnim obrazom. “Staremu, ki ima veliko hišo, in kup denarcev, moramo kupovati oblačila. Mi, ki sami nimamo ničesar! Fej! — Toda pomislite!” Glas se mu je nižal. “Ne moremo drugače. Mar sta že pozabila, kako nas je ugnal pred tremi leti? Ko si je stari skopuh izposodil v posojilnici natančno do beliča toliko, kolikor so veljale — o Bog! — ene uboge hlače? Z notarskim pismom se je posojilnica potem še vsedla na hišo — na našo domačijo ...”
“Sramota!” Anton je posinel. “Grdobija!” se je razsrdil Rudolf.
“Imeli smo sitnosti, potov in stroškov, da smo zbrisali ta madež s hiše. Sta zadovoljna zaradi oblačila?”
“Kakor smo se domenili.”
“Mož beseda.”
Bratje so si stisnili roke, se poslovili in razšli. — — —
Tam gori, v prvem nadstropju, nad razhajajočo se trojico se je nalahko in oprezno zaprlo okno. — —
Stari nocoj ni legel spat. Globoko upognjen je, ustavljaje se pred podobo v črnem okviru, hodil, begal iz kota v kot. Pretil je otožnemu obrazu na steni, stiskal pesti; zbežal je v kot, pa se zopet vrnil ves skesan, pokleknil pred podobo, sklenil roke in glasno prosil odpuščanja. Molil je, klel in se jokal. Noč je kopičila nanj goro črnih slutenj.
Opolnoči je bled in šibečih se nog planil v sobico, kjer je počivala služkinja. Zvonil ji je nad glavo in jo prebudil iz spokojnega sna.
“Vstani! Pokonci!” Prestrašena je gledala v njegov prepadli obraz z razprtimi očmi, iz katerih je plala divja groza.
“Vstani! Pomagaj, da odženeva smrt!” je vpil kot blazen.
“Takoj, takoj! Gospod, molite, nikar se ne bojte, saj je Bog z nami. Že pridem.”
Mirila in tolažila ga je kot otroka. Molila sta: Oče naš. Proti jutru se je pomiril. In pomagala mu je v posteljo, bodreč ga, naj zaupa v Boga. Z molitvenikom v roki je zatisnil trudne oči.
Ko je prišel popoldne krojač, ga je napodil. Sedel je za pisalno mizo, premišljeval in pisal. — — —
Sinove je silno zaskrbelo; šli so drugi dan in so obiskali očeta. Ležal je v postelji. Ni dvignil rok, da blagoslovi otroke, ampak je okrenil obraz k podobi na steni; tja so se ozrli tudi sinovi. Sinovi so gledali, gnani po nevidni moči. Toda mrena jim je zameglila pogled, zato niso videli, kako so materine oči zasenčile dolge trepalnice. Ni jim bilo dano, da bi gledali solnčno čisto solzo, ki je kot žarek zdrknila po materinem lepem licu. In — ali se ne odpirajo ustnice kot goreč kelih cvetice? Zdaj — zdaj bo izpregovorila ...
“Podobo doli!” Oče se sunkoma zravna pokonci.
“Kaj ti je oče? Ne vznemirjaj se zaradi te neme slike! Bolan si,” ga je miril najstarejši.
“Ha, zaradi neme slike! Saj govori! Podobo vstran! Tu v hiši govorim in zapovedujem samo jaz!”
Sinovi so se vprašujoče spogledali, toda nihče se ni premaknil z mesta.
“Bom pa sam!” Oče je vrgel odejo vstran in šel polnag, omahujočih korakov k steni s podobo. Že je razširil roke, da sname sliko, ko se opoteče.
“Zopet prosjačiš? Ne uslišim te, nikdar jim ne odpustim!” je vpil hripavo, se opotekel, lovil po zraku in padel vznak z glavo ob tla.
Sinovi so priskočili ter ga odnesli v posteljo. Služkinja je prihitela v sobo. Nagnila se je nad onesveščenega gospodarja in mu gladila razorano čelo, bele lase. “Ubogi oče,” je rekla z žalostnim glasom.
Sinovi se niso vznemirjali. Franc je šel po zdravnika, Anton in Rudolf sta pa sedla za mizo in molče opazovala ženo, ki je prinesla mrzle vode in močila ž njo očetovo glavo.
Starega Koščaka niso mogli prebuditi k zavesti. Naslednji dan je umrl.
Sinovi so hiteli z zapečateno oporoko, ki so jo našli v pisalni mizi, k prvemu notarju. Medpotoma so molčali.
Z uradnim, enoličnim glasom je bral notar:
“V imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha. Pri popolnoma zdravi pameti in razumu odrejam svojo poslednjo voljo. Hišo darujem ter izročam v last mestnemu zavetišču za onemogle. Z dohodki iz hiše naj se oskrbuje najbolj potreben, od otrok zapuščen oče. Sinovi hiše niso vredni in ne potrebni. Če jih že ščiti zakon, jih naj ščiti v imenu matere. Opravo naj vzame služkinja Neža ter še pet tisoč naj dobi iz hiše, ker mi je gospodinjila več kot trideset let. Amen.”