Oče naš, kateri si v nebesih

Oče naš, kateri si v nebesih
K. Dvorjanec (prevedel iz hrvaščine)
Izdano: Primorski list 11. november 1898 (6/33), 230
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekega dne je stal siromašen deček pri novem grobu in bridko jokal. Kako bi tudi ne pretakal grenkih solz? Saj tu v grobu počivajo njegov dobri, ljubeznjivi oče, katerega so pred nekaj dnevi pokopali. Pred več leti so mu umrli mila mati in sedaj je izgubil ljubljenega očeta. Deček je tako postal uboga sirota brez sorodnikov, ki bi skrbeli zanj. To je tudi dobro, predobro čutil in vzdihoval: »Oh, kaj bo z menoj? Nimam matere, nimam očeta, nimam nobene ljubeče duše. Roke, ki so zame delale in me hranile, trohne tukaj v tem grobu. Ne vidim več onih blagih lic, ki so se ljubko smehljala, kedar sem bil priden; ne slišim več lepili očetovih naukov, ker so njih usta utihnila … Ah nihče, nihče me ne ljubi več tako, kakor so me ljubili moj mili dobri oče. Kako žalostno, kako bridko, kako težko je biti brez očeta!«

Tako je deček vzdihoval. Solze, grenke solze so mu zalile oči in po bledih licih kapale na očetov grob. Z objokanimi očmi je pogledal nagrobni križ in se zagledal v naslikanega angelja, ki je z desnico kazal proti nebu, v levici pa držal napis: »Oče naš, kateri si v nebesih!«

Te besede Gospodove molitve so osirotelega dečka potolažile in razvedrile njegovo žalostno lice. Obrisal si je solze, sklenil ročice in pričel moliti: »O, predobri Bog, Oče nebeški, na Tebe sem skoraj pozabil. Ti si še moj Oče, Tebe nisem izgubil. Ti si vzel mojega očeta k sebi in si sedaj Ti moj najboljši oče. Tvoja ljubezen do nas je veči ko vsaka ljubezen zemeljskega očeta, ker Te je nagnila, da si nam poslal svojega edinorojenega sina, ki je postal naš brat in mi po njem Tvoji otroci; zato Te prosim, Oče nebeški, ne zapusti svojega ubogega otroka!«

Tako je molil in v tej molitvi našel tolažbo in pomoč. Nebeški Oče se je ljubeznivo nanj ozrl in ga milostno podpiral. Osiroteli deček je postal delaven, pošten, premožen in tudi pobožen mož. In še v sivi starosti se je rad spominjal in drugim z veseljem pripovedoval, kako veliko tolažbo je dobil iz ogovora Gospodove molitve, napisanega na nagrobnem križu dragega očeta.