Oče naš (Primorski list)

Oče naš K. Dvorjanec (prevedel iz hrvaščine)

Izdano:	Primorski list 19. november, 1. december, 10. december, 20. december 1898 in 1. januar 1899. Letnika 6 in 7.
Viri:	33 34 35 36 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Oče naš, kateri si v nebesih

Nekega dne je stal siromašen deček pri novem grobu in bridko jokal. Kako bi tudi ne pretakal grenkih solz? Saj tu v grobu počivajo njegov dobri, ljubeznjivi oče, katerega so pred nekaj dnevi pokopali. Pred več leti so mu umrli mila mati in sedaj je izgubil ljubljenega očeta. Deček je tako postal uboga sirota brez sorodnikov, ki bi skrbeli zanj. To je tudi dobro, predobro čutil in vzdihoval: »Oh, kaj bo z menoj? Nimam matere, nimam očeta, nimam nobene ljubeče duše. Roke, ki so zame delale in me hranile, trohne tukaj v tem grobu. Ne vidim več onih blagih lic, ki so se ljubko smehljala, kedar sem bil priden; ne slišim več lepili očetovih naukov, ker so njih usta utihnila … Ah nihče, nihče me ne ljubi več tako, kakor so me ljubili moj mili dobri oče. Kako žalostno, kako bridko, kako težko je biti brez očeta!«

Tako je deček vzdihoval. Solze, grenke solze so mu zalile oči in po bledih licih kapale na očetov grob. Z objokanimi očmi je pogledal nagrobni križ in se zagledal v naslikanega angelja, ki je z desnico kazal proti nebu, v levici pa držal napis: »Oče naš, kateri si v nebesih!«

Te besede Gospodove molitve so osirotelega dečka potolažile in razvedrile njegovo žalostno lice. Obrisal si je solze, sklenil ročice in pričel moliti: »O, predobri Bog, Oče nebeški, na Tebe sem skoraj pozabil. Ti si še moj Oče, Tebe nisem izgubil. Ti si vzel mojega očeta k sebi in si sedaj Ti moj najboljši oče. Tvoja ljubezen do nas je veči ko vsaka ljubezen zemeljskega očeta, ker Te je nagnila, da si nam poslal svojega edinorojenega sina, ki je postal naš brat in mi po njem Tvoji otroci; zato Te prosim, Oče nebeški, ne zapusti svojega ubogega otroka!«

Tako je molil in v tej molitvi našel tolažbo in pomoč. Nebeški Oče se je ljubeznivo nanj ozrl in ga milostno podpiral. Osiroteli deček je postal delaven, pošten, premožen in tudi pobožen mož. In še v sivi starosti se je rad spominjal in drugim z veseljem pripovedoval, kako veliko tolažbo je dobil iz ogovora Gospodove molitve, napisanega na nagrobnem križu dragega očeta.

Posvečeno bodi tvoje ime

Nekoč je duhovnik v nekem parižkem predmestju srečal malega dečka, kateri ga je vljudno prosil malega daru, češ, da je zelo lačen. Duhovnik, po dečkovi vnajnosti sodeč, si je mislil, da deček resnico govori; zato je vzel iz denarnice nekaj drobiža, ali preden mu ga da, vpraša: »Ljubi moj, ali znaš moliti?«

»Znam, gospod,« odgovori deček.

»Tedaj poskusiva. Ako boš dobro znal, dobiš velik dar.«

In deček je začel moliti po vrsti: Oče naš, Češčena Marijo, apostoljsko vero, tri božje čednosti in še več drugih molitvic.

Duhovnik mu je potem zastavil še nekaj vprašanj iz krščanskega nauka. Deček je na vsa prav dobro odgovoril.

»Samo to mi še povej,« pravi duhovnik »kje si se vse to naučil?«

Deček mu prične pripovedovati:

»Odličen mlad gospod prihaja vsak dan iz mesta v naše predmestje, zbere krog sebe več dečkov, nam razlaga katekizem in uči molitvice. Večkrat se zelo trudi z nami; mej nami je namreč tudi precej takih, ki so bolj slabe glave ; zato mora kako stvar po stokrat ponoviti, da si jo vsi zapomnimo; ali pri vsem tem se nikoli ne razhudi, ampak vedno je krotak, prijazen in potrpežljiv ko angelj, Ta mladi gospod nas tudi uči. kako se moramo obnašati in nas pohvali, ako smo pridni. Gospod pride v naše predmestje vsak dan, naj bo že grdo ali lepo vreme. Gotovo ga podpira Bog, da vse to dela in nas ljubi ko svoje brate.«

Duhovnik se je začudil in stisnil dečku v roko velik dar. Občudoval je mladega gospoda in slavil moč svete vere, ki ga je nagnila, da s toliko vnemo dela za božjo čast. Ni čuda, da je želel spoznati tega gospoda. Njegova želja se mu je kmalu spolnila. Ta mladi gospod, o katerem mu je deček pripovedoval, je bil sin imenitne parižke rodovine.

Pridi k nam Tvoje kraljestvo

Niso vsi kristijani poklicani, da bi poganom oznanjevali sv. evangelij in krivoverce z besedo pripeljali v pravo edino zveličavno sv. cerkev; moremo pa vsi brez izjeme z gorečo molitvijo prositi blagoslova božjega misijonarjem, ki z velikim trudom razširjajo sveto vero. Sv. Terezija je ravno s tem načinom spreobrnila veliko nevercev in krivovercev. Na Angležkem se jih je veliko povrnilo v naročje katoliške cerkve od takrat, kar so vpeljali molitveni apostolat, čegar udje molijo za razširjanje sv. vere. Pa tudi drugače morejo verniki veliko storiti za razširjanje božjega kraljestva na zemlji. Izmej teh načinov je eden tudi ta , da kaj darujemo za misijonarje in misijonske naprave. Poslušajte zgodbo, ki nam kaže, kaj vse more storiti človek, kateremu je na srcu slava božja in zveličanje bližnjega.

Pred nekaj leti je živela deklica, ki je po nesreči oslepila. Neki dan prinese domačemu gospodu župniku 18 goldinarjev in ga prosi, naj ta znesek pošlje misijonarjem. Župnik se začudi nad tolikim darom ter reče: »Deklica ljuba, ti si sama siromašna in potrebna pomoči, ker si slepa; ti ne moreš toliko darovati.«

Ali deklica odgovori: »Res, da sem slepa, pa vendar mislim, da nisem tako siromašna, kakor menite Vi, prečastiti gospod župnik. Trdim, da mi je lažje darovati ta znesek kakor pa drugim čisto zdravim deklicam.«

Čudečemu se gospodu pripoveduje deklica tole: »Gospod, jaz pletem košarice, in ker sem slepa, to delo ravno tako dobro opravljam ponoči kakor po dnevi. Dobro vem, da so druge deklice zadnjo zimo za svečavo potrosile 18 goldinarjev; tega meni ni bilo treba. Ako vpoštevam še to, kar druge deklice potrosijo za obleko, zabavo in druge podobne stvari, ki jim pogosto škodijo, tedaj je še malo, kar sem prinesla. Mislim, da sem Vam razjasnila, kako morem to darovati in upam, da boste sprejeli ta dar.«

Župnik je ginjenega srca sprejel dekličin dar, ga izročal misijonarjem in prosil zanjo blagoslova božjega, ki jej ni odšel.

Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji

Bog hoče, da se popolnoma v vsem vdamo v njegovo sveto voljo. Kedor se noče vdati v božjo voljo, ampak tirja, da se vselej izpolni njegova lastna volja, tak pogosto veliko trpi. To nam spričuje sledeča zgodba.

Neki materi je zbolelo dete, edini sinček. Bolezen se je tako shujšala, da ni bilo pričakovati nobene naravne pomoči. Otroku je pretila smrt. Mati je bila v smrtnem strahu vsa iz sebe. Smrtni strah jo je pretresel, ako je pomislila, da bo umrl dragi edinec, katerega je ljubila bolj ko ves svet, celo bolj ko Boga samega.

Ko je to zvedel župnik, se je naglo napotil k nji, da bi jo potolažil in jo pregovoril, naj se vda v božjo voljo; toda njegov trud je bil zastonj. Sedaj se pa posluži druzega načina. Stopi k postelji na smrt bolnega deteta, prične moliti ter reče, bolj zavoljo matere kakor zaradi deteta: »Gospod, daj temu otroku zdravje, ako je Tvoja sveta volja.«

Po teh župnikovih besedah se mati razhudi in začne klicati: »Ne, ako je božja volja, temu ne morem pritrditi, ampak njegova volja mora biti. Bog mi ne sme vzeti mojega edinega deteta.« Župnik jo je še nadalje opominjal, naj se vda v božjo voljo, toda zastonj. Mej tem se je stvar predrugačila. Proti vsemu pričakovanju je dete ozdravelo na veliko materino veselje. Deček je rastel in napredoval, ali žalostno, ne samo v starosti, ampak tudi v hudobiji. Od leta do leta je delal materi vedno več žalosti, britkosti in sramote. Naposled je morala nesrečna mati doživeti še to nepopisno bridkost, da je njen sin zaradi umora umrl na vislicah.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

Življenje ima pogosto veliko težav. Blagor človeku, ki se v vseh nadlogah zateče k Bogu in vanj zaupa.

Vdova Terezija, mati petih malih otročičev, je bila v veliki stiski, še skorjice ni imela, da bi jo dala lačnim otrokom. Zbrala/jih je krog sebe in rekla: »Pokleknite, otročiči, in prosite ljubega Boga, da se nas usmili in nam pomaga.« 

»Mati, ali je ljubi Bog bogat?« vpraša eno dete.

»Bogat je, bogat, dete moje, in mogočen.«

»Ali nam bo dal kruha?«

»Gotovo ga bo dal, samo če ga boste lepo prosili, saj pravi sam: Molite in prejeli boste.«

In otročiči so sklenili roke ter pobožno molili: »Oče naš … Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«

Najstarejši mej njimi, deček sedmih let, je vzel torbico in odšel v šolo. Nič ni zajutrkoval in tudi 'kosila se ni nadejal. Na poti v šolo je šel mimo cerkve.

Vrata so bila odprta. Deček malo postoji, potem pa vstopi v cerkev, da bi pred altarjem ponovil molitvico, katero je molil doma z bratci in sestricami. Prestopivši cerkveni prag poklekne in pobožno moli: »Dobri nebeški Oče! glej pet malih otrok nas je, pa nimamo ničesar jesti. Naša mati nimajo ne moke, ne kruha. Ti si pa bogat, mogočen, usmiljen in dobrotljiv. Pomagaj nam, da ne umrjemo od lakote; pomagaj nam in naši dobri materi.«

Po tej lepi molitvici, katero je molil polglasno, naglo otide v šolo.

Vračajoč se iz šole domu je premišljeval, jeli jim je dobri Bog kaj poslal. Ko pa pride domu ves vesel zakliče: »Ljubi Bog je gotovo poslal svojega angelja, ker vidim cel hleb belega kruha in poln jerbas jedil. Mati ali je vse to iz nebes prišlo?«

»Ne iz nebes,« odgovori mati, »pa vendar nam je to poslal usmiljeni Bog. Ko si ti danes v cerkvi molil in prosil Boga pomoči, te je slišala neka pobožna gospa, ki je ginjena vsled našega uboštva, vse to poslala. Zahvali se zato ljubemu Bogu, ki je uslišal tvojo prošnjo in nam dal več, kakor si prosil. Ti si ga prosil kruha samo za danes, ali poslal ga nam je toliko, da ga bomo imeli dovolj več dni. Otroci moji, zaupajte na Boga, vdajte se njegovi modrosti in dobroti, in vas bo zmeraj podpiral in varoval.«

Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom

»Opozarjam vas, gospod, da sem plemenite rodovine z Ogrskega in zato menim, da je za vas sramotno in nedostojno, ker z menoj tako grdo ravnate.«

»Pes krščanski! Ali misliš, da tudi Turka razžali to, kar imate pri vas na Ogrskem za sramoto in razžaljenje? Neumnež! Ravno zato, ker si grof Szapary, moraš okusiti, kaj se pravi suženj biti. Alah naj vidi, kako mi ponižujemo njegove neprijatelje.«

»Alah, kakor ti svojega boga imenuješ, naj spremeni tudi tvojo usodo. Boj se pravega Boga, ki kaznuje vsako krivico.«

»Kaj žlobudraš o krščanskem Bogu in mi žugaš z njegovo kaznijo,« zavpije turški častnik Hamza Beg.

»Ne žugam ti, ampak samo opominjam te.«

»Molči, pes. Hotel sem te imeti za domačega hišnega sužnja, sedaj te bom pa za nekaj druzega določil. Pojdi sem, stražaj! Odpelji tega kiščanskega psa na moje posestvo in ga uprezi vsak dan k najslabšemu kljusetu in naj ž njim orje.«

Tako je zapovedal Hamza Beg in se zlobno nasmejal, mej tem ko je Szapary prebledel in povesil glavo. Toda kmalu se je ponosno zravnal rekoč: »Stori, kar ti je drago. Telo moje moreš vpreči v jarem, duše moje pa ne moreš vpreči v jarem tvoje vere. Samo eno želim od Boga, da ti od srca odpustim, kakor sam upam, da mi bo tudi On odpustil.«

Kar je Haniza Beg ukazal, to se je tudi zgodilo. Turki so se zelo čudili, ko so videli, kako grof dan na dan s slabim kljusetom orje. Ali to žalostno stanje ni trpelo dolgo. Sam Szapary je spoznal, sodeč po raznih dogodkih, da se je nekaj neprijetnega zgodilo v sultanovi vojski.

»Kaj hočemo storiti z grofom, ako bomo morali bežati?«

»Najbolje bo, da ga ubijemo,« pravi eden.

»Morda ga bo Hamza Beg vzel seboj v Drinopolje,« doda drugi.

Tretji pristavi: »Kaj pa potem, če se Hamza Beg več ne povrne?«

»Tedaj bo moral grof umreti,« se je glasil odgovor.

Iz vsega tega se je dalo sklepati, da se je moralo nekaj izrednega zgoditi in grof Szapary je zato srčno hvalil Boga.

»Rad umrjem, o Bog,« tako je molil grof. »Ko je tako tvoja sveta volja.«

Toda grof Szapary takrat ni umrl.

Bilo je 22. julija 1784., ko je vojvoda Lotarinški nenadoma prišel v kraj Hamza Bega, kjer je bil grof Szapary, in je z močno vojsko Turke premagal. Vse je bežalo kamor je moglo in v tej zmešnjavi so pozabili na grofa, katerega so kristijani veselo pozdravili v svojem taboru. Ko je grof imenoval ime Hamza Beg, je zaklical neki častnik: »Hamza Beg? Ta ptiček sedi sedaj v moji kletki; pred Dunajem sem ga vjel.«

»Tako?« se čudi Szapary.

»Spodobi se na vsak način, da ga sedaj izročite grofu, ki je toliko od njega trpei.«

»Od srca rad,« reče prisiljeno častnik, ki se je zanj nadejal velike odkupnine. »Odkupnina je Vaša,« pravi Szapary, s čimer se častnik vzadovolji. »Povejte to spremembo paši in mu povejte, da je sedaj njegov gospodar oni, katerega je dal h plugu vpreči.«

»In da se mu bodo biči z obrestmi povrnili,« doda častnik v smehu.

»Tega mu ne smete reči, ampak ravno nasprotno, da bom ž njim popolnoma po krščansko ravnal.«

Ves pobit je sedel Hamza Beg v taboru, ko je k njemu prišel častnik in mu rekel: »Grof Szapary je tu in sem te izročil njemu.«

Hamza Beg se je prestrašil. Turek, ki pripisuje vse nespremenljivi osodi, noče pokazati, kar se godi v njegovi duši. Tudi Hamza Beg se ni kazal zbeganega.

»Kaj se nič ne bojiš, ker si prišel v roke onega, katerega si vpregel v plug?«

»Kar Alah določi, to se mora zgoditi,« odgovori Turek; izvleče iz nedrija malo stekleničico in jo izpije.

»Strup?« zakliče častnik.

»Da, strup,« odgovori Hamza Beg popolnoma hladnokrvno.

Na to stopi grof Szapary pred Turka in mu mirno reče: »Ali vidiš, kako me je krščanski Bog rešil in tebe izročil v moje roke? Poglej, kako delajo kristjani: Hamza Beg, darujem ti življenje in prostost. Od sedaj nadalje ne bodi tako krvoločen proti kristijanom.«

Turek vznemirjen pogleda grofa, ki ga vpraša kaj mu je. »Strup je izpil,« pove častnik.

Ali Turek odgovori: »Nisem vznemirjen vsled bolečin, katere mi napravlja strup, temveč čudim se tvojemu ravnanju. Poslušaj me, grof! S tem, da si mi vse odpustil, kar presega človeške moči, si mi dokazal resničnost krščanske vere. Odkar sem bil pred Dunajem premagan, so mi vstajale v duši resne dvojbe. Grof Szapary, ti si mi jih rešil. Dovrši sedaj svoje delo in pokliči duhovnika, da me krsti. Hitro, hitro, ker čas mojega življenja poteka.«

Res se je naglo bližal konec njegovega življenja; zato je sam grof vzel kozarec vode in krstil onega, ki ga je nekdaj vpregel v jarem, onega, kateremu je dal prostost in ga tako s svojo velikodušnostjo spreobrnil.

»Kako ste mogli to storiti?« vpraša častnik.

Zato, ker vsak dan molim: »0dpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« se je glasil grofov odgovor.

In nas ne vpelji v skušnjavo

Mizarja Gornika je obiskala nesreča in se pri njem vdomačila. Žena leži na smrt bolna; pred nekaj dnevi mu je umrlo dete, a sedaj je dobil odlok od okrajnega sodišča, katero mu zapoveduje, da se mora v 14. dneh iz dosedanjega stanovanja izseliti, drugače ga bodo po sodnijskem potu izgnali. Zares, v žalostnem položaju je bil Gornik. Od žalosti prevzet je gledal na oknu in bil tako zamišljen, da ni vedel kaj se okoli njega godi. Tako je tudi preslišal, da je nekdo prinesel v njegovo delavnico staro mizo.

Šele tedaj, ko ga je prišlec, služabnik plemenite hiše, potrkal po rami, se je preplašen ozrl.

»Ej, mojster, gotovo sedaj premišljujete, kam boste deli tisočake, katere boste zadeli v loteriji,« je rekel služabnik in se glasno zasmejal. Ali naš mizar bi se bil raje jokal, ko pa smejal in je rekel: »Tisočaki bi dobro prišli, dobro; vzemi to in preberi, mislim, da te bo smeh minil.«

Sluga je prebral odlok okrajnega sodišča in polu sožalja pričel mizarja tolažiti. »Nekoliko boste zaslužili s to mizo, katero vam pošilja grof, da jo popravite. Ker je umetno delo, vam bo vrglo več zaslužka, ko kaj druzega.« 

Gornik se je takoj lotil dela. Ko je mizo ogledal, je zapazil skrit predalček in v njem našel veliko denarja. Oho, kaj pa je to? Grof gotovo nič ne ve o tem denarju. To so sami novi bankovci; morda so ukradeni in sem skriti. Ali bi se zgodila tatu krivica, ako jaz, siromašni mizar, vzamem nekaj tega denarja in si ž njim opomorem?

Take misli so polnile mizarjevo dušo spolnil bi jih bil, če bi ga ne bil rešil Bog s svojo milostjo. Janezek, njegov drugi sin, prihiti v delavnico in kliče: »Oče, oče, kako lepo povest sem bral o stari omari.«

»Povej tedaj, kaj si bral!«

In deček pripoveduje znano povest o nekem siromašnem mizarju, ki je našel veliko denarja v skrivnem predalčku; pošteni mizar pa tega denarja ni za se obdržal, ampak ga oddal lastniku, ki je poštenega mizarja bogato obdaroval in ga tako rešil pomanjkanja.

Ta povest gane očeta. Mizar vzame sinka v naročje in ga ves vesel objema. Otrok še misliti ni mogel, kaj se godi v očetovi duši. Gornik trdno sklene, da hoče ravnati ko pravi kristijan, dene bankovce v skriti predalček in nase mizo k grofu, ki iznenaden pregleda bankovce in se zelo čudi. Naposled pokliče služabnika, veli napreči in se odpelje z mizarjem v glavno mesto, kjer sta celo zadevo izročila policiji.

V grofovo stanovanje je prišla komisija, vse pregledala in stvar dognala. Grofov oskrbnik je bankovce ponarejal in jih skril v skrivni predalček grofove mize. Oskrbnik ni odšel zasluženi kazni. O kako se je veselil mizar Gornik, da je premagal hudo skušnjavo! Ako bi bili ponarejene bankovce pri njem dobili, bi ga bili ko hudodelnika kaznovali in priznati bi bil moral, da je bankovce celo ukradel. Tako bi si bil vest obtežil in poštenja izgubil.

Temuč reši nas hudega

Amalija, deklica 16 let, je bila v samostanu, kamor so jo dali stariši, da bi jo tam dobro vzgojili. Mladostna leta je preživela v nedolžnem krogu svojih tovarišic, samostanskih gojenk, pod pazljivim očesom svojih vzgojiteljic. Tu si je ohranila čisto srce, ki ni poznalo zlobe sveta. Toda hudobni duh se priplazi skozi ključavnico, ako ne more priti skozi odprta vrata. Naša Amalija, prej pobožna, ubogljiva deklica, je postala kar čez noč nezadovoljna in pričela sanjati o sreči in slavi sveta. Neka spridena prijateljica jej je govorila na uho, da je lepa, da je vitke rasti in lepega lica; vse to jej je verjela, čeprav je bilo v tej hvali veliko pretiravanja n laskanja. Amalija je poleg tega mislila, da je Bog ve kako bistroumna in dobre glave, ker se je lehko učila v ljudski šoli. Sam ne vem, kako si je utepla v glavo misel, kako velika sreča da jo še čaka; uboga Amalija je o tem vedno premišljevala.

Kmalu je Amalija srčno zaželela zapustiti samostansko ozidje in vživati zlato prostost. Vsak dan je molila: »Reši nas hudega« a pri tem mislila na samostan. Vse prigovarjanje in opominjevanje ni nič izdalo, ampak odgovarjala je vedno: »Ne bojte se zame; prosta bom in srečna.« Da bi še dalje ostala v samostanu je niso mogli siliti in tudi niso hoteli, zato so jo pustili.

Ko je prestopila samostanski prag, je angelj varuh še enkrat potrkal na njeno srce; Amalija je zajokala, pa vendar šla. Odprl se je ves drugi svet. Tu se ni več postopalo ž njo tako blago in milo kakor v samostanu; prepuščena je bila sama sebi. Sedaj šele se je čudila, kako je mogla tako silno želeti, da se reši samostana, kako je mogla celo moliti: »Reši me hudega, –samostana«. Želela se je vrniti v samostan; toda ta želja ni bila prava, ker jo je rodila nezadovoljnost v svetu. Povsod je iskala samo sebe, pa jo je vsled tega zadelo marsikaj hudega. Čudno se jej je zdelo, da ne more nikogar omamiti z lepimi črnimi očmi in s krasnimi lasmi. Jezilo jo je, da nihče ne občuduje njenega razuma, njene izobraženosti in da se sploh o njej molči.

Nesrečna Amalija je sedaj spoznala svojo zaslepljenost; pa namesto, da bi se s čednostnim življenjem priljubila Bogu in poštenim ljudem, skušala je prikupiti se svetu.

Amalija se je pričela lišpati in lepšati na vso moč. Ne enem mestu ni mogla nikjer dolgo ostati, ker jej ljudje niso skazovali zaželene časti. O sreča, sreča, kje si? Uvidela je, da sreča beži pred njo ko senca pred solncem. Varala je sama sebe. Hitela od plesa do plesa, od zabave do zabave; Boga in krščanske dolžnosti je zanemarjala; veselila se prilizovanja, pa sirota ni vedela, kako se ji za hrbtom smejejo. V takem življenju sti vže pretekli dve leti, in še ni bilo nič upanja, da bi se spametovala. Naposled je vstopila v zakon z nekim spridenim človekom, ker boljšega ni bilo; toda sedaj so minuli lepi dnevi njenega življenja, sanje o lepi sreči so izginile. Ako mož nima službe, tedaj ni denarja in se ne more potratno živeti. Siromaštvo je trkalo na vrata. Amalija, Amalija, kam si prišla? Amalija, ali znaš še moliti? – Moliti? – Kleti da, ali moliti. Kam si zabredla, uboga sirota! Besede »Reši nas hudega« pomenijo v Amalijinem Očenašu vse kaj druzega; ona ni vedela ali ni hotela vedeti, kaj je pravo hudo; sodila je po duhu sveta, zato je bila tem bolj nesrečna, čim bolj je iskala srečo tam, kjer je ni ali kjer traja le malo časa. – Ali nekdo je vendar moral moliti za Amalijo, morda njene učiteljice v samostanu ali tovarišice otroških let, ker jej je milost božja zasijala še enkrat.

Nekega dne jo je mož silno pretepel; skoraj na pol mrtvo so jo prinesli v bolnišnico, kjer jo je obiskala božja milost. »Tedaj zopet v samostanu« mislila si je Amalija. Bolnišnica, kamor so jo prinesli je bila namreč bolnišnica usmiljenih sester. Spomnila se je celega življenja in pričela vzdihovati: »Mej svetom je sama laž in goljufija in moja največa nesreča je to, ker tega nisem prej spoznala. – Povejte mi, častita sestra, ali je moje stanje nevarno?«

»Bog more pomagati« je bil odgovor. Amalija je dobro razumela, kaj pomenijo te besede in je prosila duhovnika, da bi se z Bogom spravila. Ko je opravila krščansko dolžnost, pravi usmiljenki: »Častita sestra, sedaj šele vem da je samo greh pravo in edino hudo. Reši me, o Bog, tega hudega. Raje umijem, kakor da bi še kedaj grešila; reši me, o Bog, za vselej hudega, reši me greha.«

»Tako, tako, dobra Amalija,« pritrdi usmiljena sestra.

»Oče naš … zgodi se Tvoja volja … reši nas hudega, Amen … Jezus … Marija …« pri teh besedah je v božjo voljo vdana v rokah vsmiljene sestre izdihnila svojo dušo.