Oče so rekli, da le

Oče so rekli, da le! Gluma s petjem v jednem dejanji. Gustav von Moser, Adolph L’Arronge

Kot avtorja sta navedena G. pl. Moser in A. L' Arronge.

Prevajalec:	Fran Končan
Izdano:	1884 (Talija)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osobe

• Dr. Ljuboslav, pisatelj.
• Doroteja, njegova soproga.
• Dragotin Ljuboslav, njegov netjak.
• Debelec, mesar.
• Liza, njegova hči.
• Avrora Mrakova.
• Jerica, dekla pri Ljuboslavu.

Vrši se v Ljuboslavovem stanovanji.

Sôba pri dr. Ljuboslavu. Navadna, toda pripravna oprava. Zadaj vrata. Spredaj na desni okno — takoj pri oknu pisna miza, na njej pisma — papir — knjige, poleg nje papirni koš. Na desni stráni miza in stoli. Na mizi srednje velika podoba — fotografija v okviru.

Prvi nastop.

Jerica, potem Doroteja.

(Jerica nastopi skozi sredo in obstoji sredi sobe.)

Štev. 1.

Pesen.

Jerica.

Trepeta polna, spoštovanja,
Prišla sem v sobico le-to,
Saj tukaj pesnik sladko sanja,
In tukaj peva prelepo.
Oj, tukaj so vse muze zbrane,
Da njega poljubujejo,
Skrivnostne čute, vsem neznane,
V srce mu navdihujejo -
Gospo je sreča res ljubila,
Ker je soproga pesnika;
Presrečno bi se jaz čutila,
Da sem ženica pevčeva.
Naj meni se kedaj pripeti,
Da pesnik bi me v zakon vzel,
Vriskala bi okrog po sveti,
Da se, ker je o meni pel,
Tiska, tiska!
Pa saj bo srečna ura bila
Gotovo tudi še zame,
Da bodem pred oltar stopila,
Da mož me ljubeč na srcé
Stiska, stiska!

(Začne brisati prah.) Naj tudi služim, vender mi je dovoljeno, da bivam blizu pesnika. Uže to poveličuje človeka.

Doroteja.: (s klobukom in šalom, s košarico v roci, iz leve). Jerica, zdaj grem na trg.

Jerica: Lepo, gospa, voščim Vam mnogo veselja. Ali grem z Vami?

Doroteja: Ne, nakupim samo nekaj drobnjave, le pospravi v tem.

Jerica: Bodem, gospa.

Doroteja: Ne pozabi, da opomniš gospoda mojega na pismo - na pisni mizi leži.

Jerica: Bodem, gospa.

Doroteja: Podvizaj se, da dobodem vse v redu, ko se vrnem. (Odide skozi sredo).

Jerica: Bodem, gospa. (Pogleda okrog sebe.) Je li uže šla? Uže. (Sede na stol.) Kako vsakdanja je gospa! In tako trda! Jaz le ne umejem, kako jo je mogel gospod doktor vzeti. Oh, on je tako učen, tako poetičen in poleg tega krotak, kakor jagnje. Niti besede ne reče, če tudi po ves teden leži prah na mizi; ali ona? Brr! Navadna ženska, ki brez kregu živete more. (Vstane.) Kaj li je zopet pisal? (Stop] k pisni mizi.) Samo čist papir! (Stopi k papirnemu košu poklekne in brska mej papirji.) A tu! V koši sem dobila časih uže prav lepe reči. (Vzame kos papirja iz koša in bere:) „Da se vbranite dražbi v štirinajstih dneh" - (zvoni.) Oh, zdi se mi, da je kos kake novele! (Išče dalje.)

Drugi nastop.

Jerica. Debelec.

(Debelec nastopi naglo skozi sredo. Jako trebušat je in ima dolgo staro suknjo, zavratnik à la „vatermörder", klobuk širokokrajnik, palico z zlatim kovom, debelo urino verižico z raznimi bingeleljci in različnimi obročki.)

Debelec. (jezno). No! Je li tukaj šega, da se odpre, kadar se pozvoni, ali ne? (Gleda okrog.) Se ve! Tatov se jim tukaj ni bati, ne bi imeli česa odnesti! (Zagleda Jerico.) Saj je tu ženska!

Jerica. (vstane). Tujec!

Debelec: Ste li Vi, deklica?

Jerica: Deklica, se ve da sem, vender jaz ne znam, katero Vi menite, gospod?

Debelec: Neumnosti! Saj stanuje tukaj doktor Ljuboslav, ne?

Jerica: Stanuje.

Debelec: Potem je prav. (Odkrije se in otare pot na čelu.) Pokličite ga sem, a takoj, ne utegnem - imam opravke. (Sede.)

Jerica: Bodite toliko dobri!

Debelec: Kaj je uže zopet?

Jerica (zbadljivo). Ravno sem Vam hotela ponuditi stol.

Debelec: Lehko še storite, to je prav drobiž, na dveh človek s težka sedi. No, ne razdirajte besed in pokličite mi mazača. (Privleče časopis iz žepa.)

Jerica: To je nesramnež! Kaže, da se hoče tukaj kar vdomačiti.

Debelec. (čitaje). Uže zopet novo obrtno - obrtno podjetje na akcije! Deset odstotkov se vloži pri vstopu, zneskov ostanek - se tekom prihodnjega -" (Pogleda čez list.) Pasja noga! Vi še tu? Ne jezite me, ni zdravo! Dlje ne morem čakati, ne utegnem.

Jerica: Ljubi mož, tudi mi ne utegnemo, zlasti za take ljudi ne, o katerih se ne zna, kako se zovejo in kdo so.

Debelec: Tako! Vi me hočete oglasiti, ne? To je taka šega pri stradačih.

Jerica: Gospod -

Debelec: No, uže dobro! Jaz sem mesar in mi je ime Debelec.

Jerica: A tako?

Debelec: Zakaj tako?

Jerica: Najbrž želite, da Vam zloži gospod doktor kakšno pesen? Gotovo kakšno pesenco za domačo veselico z refrenom: „Oj, vol, oj, vol je res lepa žival."

Debelec: Saj je tudi, posebno če je rejen.

Jerica: Oj, Vi se uže lehko pokažete!

Debelec: Lehko, saj zato sem tudi pošten obrtnik, a ne gladen mažač, ki nima mesa na rebrih in masti okrog obistij. Lepi ljudje! No, pokličite mi ga uže vender!

Jerica: Gospod Debelec - saj tako se zovete, ne? - smem li misliti, da znate čitati?

Debelec: Ali se mislite šaliti z mano? (Preti s palico.)

Jerica: Prosim, le zadržavati Vas nečem po nepotrebnem. Zunaj je namreč zapisano: „Govori se lehko od dvanajste do druge ure." Če vam je zatorej ljubo, da pridete pozneje --

Debelec: Prazne besede! Poznamo se! Če takšen pesnik zapiše, da se ž njim govori od dvanajste do druge ure, tačas ga gotovo ni doma. Od dvanajstih do dveh imam opravke na živinskem trgu. Naprej zatorej!

Jerica (zase). Ta mož je surov, kakor bi mu bili kaj dolžni.

Debelec: Z Vašim doktorjem čem vender uže malo poračuniti, uže dolgo me prstje srbe.

Jerica (zase). Je uže, kakor sem mislila. (Glasno in malo uludnjeje.) Ali, gospod doktor dela zdaj.

Debelec: A kaj! Njegovo delo! Kakor jaz klobase delam in pobijam vole, to je delo, ne če namažem papir, ki mi more pozneje rabiti samo za zavitke. (Hodi gori in doli in obstane pred mizo s fotografijo.) Kdo je to?

Jerica: No, to je gospod doktor.

Debelec (vzame fotografijo v roke). Ta poba - ?

Jerica: Oj, šele minuli mesec je dobro fotografovan in „dobro zadet".

Debelec: To je doktor Ljuboslav?

Jerica: Ves, kakeršen je.

Debelec: Hahaha! No, do sitega se nasmejim, to je krasno! Saj ima plešo - sive lase - in obraz, kakor buča. Ljubček, tebe moram poljubiti. (Poljubi podobo.)

Jerica: Podobo boste pokvarili.

Debelec: Nič ne de! Lehko se da na moje troške na novo fotografovati - bodi si tudi z barvami. (Ogleduje zopet podobo.) Ne, ta mojega svečarja ne bode izpodrinil. (Odloži podobo.) Ta reč je prekrasna! Vredna je goldinarja. Na, dekle! (Da Jerici goldinar.)

Jerica: Tako prijaznivi ste. Takoj pokličem gospoda doktorja. (Hoče na desno.)

Debelec (jo zadržuje). Ne, ni treba, golobče, le pustite ga, sedaj nečem več govoriti ž njim; a svojo hčer bodem poslal, Lizo svojo.

Jerica: Svojo hčer?

Debelec: Svojo hčer, lepo dekle.

Jerica: Oj, če je Vam jednaka -

Debelec: Prilizovalka! Toda dekle je prenapeto, bere romane, igra in poje na klavirji; to pa meni ni ljubo.

Jerica: Ali Vam naj pomaga koljariti?

Debelec: Ne, tega ne; toga poštenega obrtnika naj vzame. Jaz sem jej uže pravega poiskal: pridnega svečarja.

Jerica: Ali jej ni po volji in hoče druzega?

Debelec (strme). Kako veste to?

Jerica: Tako se bere v vseh povestih gospoda doktorja.

Debelec: Evo ti zagonetke. Liza moja je brala vsa doktorjeva pisanja, novele, pesni in druge čenče, in to ni zdravo. Pametnemu dekletu se mora sesvedrati um.

Jerica (jezna): Gospod Debelec, tudi jaz čitam.

Debelec: Morebiti Vi laže prebavljate. A moja Liza je začela blazneti za tega mazača dr. Ljuboslava. „Oh, kako lepo pove Ljuboslav - kako lepo opeva Ljuboslav", tako je šlo ves božji dan. Naposled je še sama začela verze delati in zdaj hoče dr. Ljuboslava poznati!

Jerica: No, saj to ni nič nevarnega.

Debelec: Ne, zdaj ne. A ko bi mlad človek - (sune Jerico v stran) umejete?

Jerica (umevši). Oh, ubogi svečar!

Debelec: Prav! Zdaj naj se sama ohladi - naj ima krasnega pesnika, zaradi mene ga lehko še kot medaljon ali lase nosi v albumu.

Ljuboslavov glas (od desne). Jerica!

Jerica: Doktor kliče! (Hoče oditi.)

Debelec: Liza zatorej pride, da ga tudi vidi?

Jerica: Se ve! (Odide.)

Debelec (mane si vesel roci). To je izvrstno. To prevaro privoščim Lizi! Vedno sem jej pravil: Pesnik je nezdrav bolehen stan, z njim ne moreš biti srečna; toda ona je vender ostala navzlic svoji blaznosti zaljubljena in ni hotela nič vedeti o svečarji. Ali od kod prihaja ta prenapetost? Od stare moje — ta je se dan danes taka. Da jej le ugaja, če je zdravo ali ne, po tem niti ne vpraša.

Štev. 2.

Kuplet

Denes še če grem jaz se svojo ženo
Pod Rožnik na sprehod, se zlišpa zelo,
In vedno se name prav silno jezi,
Da malo obleka me modna skrbi.
Kaj morem zato jaz - saj stvarjen sem tak,
Da dobro obleči ne more me frak,
Kaj, če se mi trebuh kedaj prehladi:
Oj, mnoge je lepega, zdravo pa ni.

Ljubljana najlepše slovenskih je mest,
Če tudi slovenščina v kot je šla sest;
V Ljubljani nam zidajo hiše nove,
Oj, hiše visoke in hiše lepe.
Res, skoraj bo mnogo ponosnih tu hiš,
Izgubil se bo iz predmestij drobiž,
Le ko bi zidovi ne bili tenki:
Na videz lepo je, a zdravo to ni.

Zdaj komaj na nogah drži se otrok,
Poldrugo ped nežni je revček visok,
In komaj, da matere več ne sesa,
Uže jo nadleguje: smodko, mama.
In hodi po „Zvezdi" v viržinko dolgo,
Ki daljša je, kakor je dete samo,
Oj, res zdaj na svetu ti vse uže kadi,
Vem, to je po modi, a zdravo to ni.

(Po kupletu odide skozi sredo).

Tretji nastop.

Jerica. Ljuboslav.

Jerica (od desne). A, odšel je uže!

Ljuboslav (v nočni suknji, s kapico na glavi in z dolgo pipo). Tralalala! - Jerica, kje je gospa moja?

Jerica: Gospa so šli na trg.

Ljuboslav: Izvrstno - izvrstno! Pol ure počitka! Tralalala!

Jerica (prinese pismo s pisne mize). Gospod doktor naj ne pozabi tega pisma.

Ljuboslav (vzame pismo). Oj - oj, oj! Od mojega založnika - uže vem. (Praska se za ušesi. - Bere.) „Zagotovo pričakujem devi prve pole obetane povesti!" Prav! No, lepo tičim zdaj v zadrgi.

Jerica: Vender niso slabe novice, gospod doktor?

Ljuboslav: Ne ljubica - slabe ne, vender takoj moram na delo!

Jerica: Nečem motiti. (Odhajavši.) Sedaj se bode z Muzami pogovarjal. Oh, kako poetično. (Odide skozi sredo.)

Ljuboslav: Sočutje sicer dobro de, ali ne pomaga nič. Ne vem, nekaj dnij uže je moja glava, kakor votel lonec, nič ne spravim iž nje. Če pomislim, koliko sem prej napisal! Koliko ljudij pomožil, poženil, pomoril - še zmenil se nisem za to. Čim starejši je človek, tem bolje hoče narediti - in dobro pisati je težavno. A danes ne pomaga nič - ni tvarine - ni misli - ni slutja - zatorej morem biti mlad - lehkomiseln - in veselo začeti. (Sede k pisalni mizi.) Naprej! (Piše.) „Zadnji žarki zahajajočega solnca so zlatili vrhove gora in gozdov -"

Četrti nastop.

Jerica. Ljuboslav.

Jerica: Gospod doktor!

Ljuboslav: Kaj je?

Jerica: Neka dama je zunaj.

Ljuboslav: Oh, reci, gospe moje ni doma.

Jerica: Dama neče h gospe - ona hoče k Vam. Evo nje vizitke! (Odda vizitko.)

Ljuboslav (bere list). Avrora Mrak - ne poznam je.

Jerica: Dama prosi.

Ljuboslav (nejevoljen). No, pa jo spusti noter.

Jerica: Lepo, gospod doktor. (Odide).

Ljuboslav: Vedi Bog! Ravno ko imam najvažnejša opravila, pridejo zapreke! (Odloži pipo, odkrije se in vstane).

Peti nastop.

Avrora. Ljuboslav.

Avrora (skozi sredo). Oh, to je to mesto, kjer razprostirajo Muze svoja krila! Kakov čar, kako poetičen zrak!

Ljuboslav.: Kako mi je moči Vam služiti, gospodična?

Avrora (da mu roko). Dajte mi roko, gospod doktor. „Da jedno voljo imava, čutilo, bode najinih duš vezilo."

Ljuboslava: Prav prijazno - a res, ne vem -

Avrora: Najprej se nadejam, da Vas ne motim.

Ljuboslav: Res važno delo imam -

Avrora: Prav dobro, potem je Vaš duh gotovo v pravih mislih. (Vzame stol in sede.) Prosim, sedite.

Ljuboslav (prisiljeno). Zelo milostiva! (Sede.)

Avrora: Uže v zgodni mladosti je počivala poezija iskri jednako v moji duši, ko sem odrastla je vzplamtela in jela sem pesmariti.

Ljuboslav (vije si prste). O Bog, o Bog, o Bog!

Avrora: Najprej sem delala verze, ali usoda me je vodila po čudnih potih. Povedati Vam hočem, kaj je bil uzrok, da sem se poprijela dramatike. V dvajsetem letu namreč -

Ljuboslav: Dovolite, življenje Vaše je gotovo zanimivo, a čas moj je drag!

Avrora: O, tudi moj.

Ljuboslav: Ako Vam je ljubo, preideva naravnost k stvari, ki Vas je privedla semkaj.

Avrora (pokaže jako debelo in veliko knjigo). Evo!

Ljuboslav: Oh, najbrž vezan letnik „Zvonov?"

Avrora: Ravno završila sem to delo - Vaši poetični kritiki bo je rada izročila.

Ljuboslav: Jako milostivi ste. Ako mi knjigo zaupate, pri kraji je vse. (Vstane in hoče vzeti knjigo.)

Avrora (odtegne knjigo). Oj, prosim - pozneje - ali nečete sedeti? Najprej nekoliko opomb.

Ljuboslav (sede - vdano). No, zatorej opombe - prosim.

Avrora: Delo moje je prav za prav na pol igrokaz - na pol dramatičen epos - na pol žaloigra.

Ljuboslav: Tako - tako.

Avrora: Imenovala sem jo zatorej meščansko romantično družinsko dramo.

Ljuboslav (na stran). Nebeški oče! - (Glasno.) Ko bi mi le knjigo pustiti hotela - (seže ponjo.)

Avrora (jo odtegne). Prosim, pozneje z veseljem. - Družina Brezdomska ima moža, ženo, štiri hčere in dva sina ter živi v prvem dejanji pobožno v lepem kraji.

Ljuboslav: Lep kraj!

Avrora: Zdajci pa umrje na čuden način oče.

Ljuboslav: Dobro. Strani ž njim!

Avrora: Mati se zopet omoži - nov soprog je bil tudi vdovec in imel štiri sinove in dve hčeri. (Pogleda Ljuboslava.)

Ljuboslav: Le dalje, le dalje!

Avrora: Sedaj umrje mati.

Ljuboslav: Strani ž njo, zopet eden menj.

Avrora: Čez leto se soprog zopet oženi in priženi dva odrastena sinova.

Ljuboslav (zase). Mrjo kakor muhe in rasto kakor gobe.

Avrora: Ali poslušate, gospod doktor?

Ljuboslav: Poslušam, imamo sedaj jednajst otrok.

Avrora: Trinajst - prosim, dovolite. Prvega zakona -

Ljuboslav: Trinajst - res - trinajst! - Koliko dejanj ima Vaša igra?

Avrora: Devet.

Ljuboslav: Pri katerem sva sedaj? (Pogleda na uro.)

Avrora: Pri tretjem.

Ljuboslav: Prav res - neizrečno mi je žal, da vsega ne utegnem zvedeti. - Pustite mi zatorej knjigo. (Vstane.)

Avrora: Ali misel - (vstane.)

Ljuboslav: To se laže bere - prosim -

Avrora: Bodi si - evo je, a misliti si ne morete, koliko situvacij prouzročuje obilica osob, katastrofa na katastrofo in naposled resignacija - kajti bili so bratje in sestre.

Ljuboslav: Čudovito mora to biti!

Avrora: Do kedaj se smem nadejati razsodbe?

Ljuboslav: Oj, prosim, saj se kar nič ne mudi - kaj takšnega se mora uživati počasi.

Avrora: Dobro, jaz pridem danes še jedenkrat semkaj.

Ljuboslav: Danes?

Avrora: Ko preberete nekoliko prizorov - čudili se bodete izrazom - efektom -

Ljuboslav: Res, res, čudim se jim že uže sedaj.

Avrora: Da se zopet vidiva, gospod doktor!

Ljuboslav: Priporočam se, gospodična!

Avrora: Z Bogom, gospod kolega! (Odide skozi sredo.)

Ljuboslav: Veliki Perun, kake čudovite svetnike stvarjaš! To se mi mora pripetiti - ravno danes, ko ne smem izgubiti ni trenutka. (Položi knjigo na mizo.) Evo te - requiescat in pace! Še tega je treba, da berem le jedno vrstico, ko sem videl to Sappho. A tedaj zopet k pipi (zapali pipo) in naprej na delo. (Sede k pisni mizi.) „Zadnji glasovi Ave Marije so izdihali svoj jek čez doline."

Šesti nastop.

Doroteja. Ljuboslav.

Doroteja(skozi sredo, košarico v roci): Tako — evo me zopet. Le glej, Ljuboslav, to krasno pleče, to Ti bode slastna pečenka v nedeljo — ne? (Pokaže telečje pleče.)

Ljuboslav(ne pogledavsi od svojega pisanja): Res, prav lepo, Doroteja ljuba.

Doroteja: Prav lepo, praviš, pa še pogledal nisi?

Ljuboslav(ozre se): Res, res, prav lepo!

Doroteja: A vse se draži — kaj meniš, koliko sem dala zanje?

Ljuboslav(malo nejevoljen): Tega res ne morem ugeniti.

Doroteja: Minuli teden sem teletino kupovala še po sedem grošev, sedaj jo dobivam težko po osem. (Odloži košarico.)

Ljuboslav(piše): Je li mogoče!

Doroteja: Vender ljudje ne draže le svojega blaga, nego so od dne do dne surovejši. Včeraj sem Tebi hotela kupiti jabolk —

Ljuboslav: Hin!

Doroteja: Tebi, čuješ?

Ljuboslav: Res, vedno si dobra.

Doroteja: Drobna in slaba — po novci! Taka slaba jabolka, a tako draga, sem rekla. Tedaj bi bil Ti slišal! Lehko si jih kupim drugod, tudi brez mene bodo prodali jabolka — in tako dalje.

Ljuboslav(pise): Res, res!

Doroteja: Pa naj se ne jezim! — Ali to Ti povem, s tem novcem, kar mi ga daješ, ne moremo izhajati — saj sam uvidiš. (Prime ga za ramo.) Uvidiš?

Ljuboslav: Doroteja ljuba, jaz moram pisati.

Doroteja: Aha — stara pesen! Ravno imaš sila mnogo pisati, kadar hočem s Tabo govoriti kako pametno.

Ljuboslav: Drugikrat se o vsem pogovoriva, le danes —

Doroteja: Res, uže vem. Si li uže govoril z gospodarjem zaradi pečij, ki se morejo preložiti?

Ljuboslav: Govoril.

Doroteja: No, kaj je rekel? Ali da polovico?

Ljuboslav: Pravi, da so se dobre!

Doroteja: Dobre? Lepo hvalo! Potem naj prihodnjo zimo sam uživa ta dim — jaz ga ne bodem.

Ljuboslav: Toda, Doroteja ljuba —

Doroteja: Ne, Ljuboslav, poslednjič Ti povem, če se peči ne popravijo, preselimo se.

Ljuboslav(nejevoljen): No, zaradi mene, pa se selimo!

Doroteja: Proti meni imaš vedno ostre besede; ali če je treba, da se gospodarju kaka poštena pove, tedaj si krotak, kakor jagnje. Bog moj, tako krotak!

Ljuboslav: No, naposled poide vender potrpežljivost. Jaz tukaj zvonim Ave Marijo in Ti mi pravis, da se peči jeze in branjevke kade. A ravno prej me je motila neka prenapeta devica. To vender ne gre, Doroteja ljuba!

Doroteja: No, stari, saj nisem tako hudo mislila —

Ljuboslav: Saj nisem hud, toda prosim, pusti me, naj delam.

Sedmi nastop.

Dragotin. Ljuboslav. Doroteja.

Dragotin(nastopi skozi sredo): Dobro jutro, strijc — teta ljuba — menda vender ne motim družinskega pogovora?

Doroteja: Neumnost!

Dragotin: Prinesel sem Vama dobro novico.

Ljuboslav: Novico. (Vstane.) Ali bodem morebiti lehko kaj porabil?

Dragotin: Mislita si, danes me pozove predstojnik moj in mi ponudi službo prvega knjigovodje s povišano plačo — pet let gotove službe. Kaj pravita?

Doroteja(da Dragotinu roko): Zelo me veseli.

Ljuboslav: Mene tudi — čestitam — a porabiti ne morem te zapletke. Ne ves li ničesar druzega? Naglo mi je pisati povest, a tvarine nemam!

Dragotin: O ta se uže dobi.

Doroteja: No, nečem Te dlje zadržavati. Kosil bodeš danes pri nas, Dragotin. Toda ne moti strijca, ni kaj dobre volje. (Odide na levo.)

Ljuboslav: Dobre volje! — To dopoludne je ravno za to stvarjeno. Na, Dragotin ljubi (vzame Avrorino knjigo in mu jo da), opraviti imam — na, beri!

Dragotin: Kaj pa je?

Ljuboslav: Meščansko-romantično, dramatičnodružinsko podjetje na akcije! — Prav novo — uživaj z razumom. (Sede.) Oprosti! (Piše.) „Zadnji glasovi Ave Marije — “

Dragotin(sede na levo): Čudna knjiga se mi zdi.

Osmi nastop.

Jerica. Ljuboslav. Dragotin.

Jerica(skozi sredo): Gospod doktor!

Ljuboslav(nejevoljno): Kaj pa je uže zopet?

Jerica: Mlada dama bi rada govorila z Vami.

Ljuboslav: Vse naj —! Reci, da me ni doma.

Jerica: Povedala sem uže, da ste doma — rada bi le nekoliko besedij — le jedno minuto.

Ljuboslav(vstane jezno): Naj pride.

Jerica: Lepo, gospod doktor! (Odide skozi sredo.)

Dragotin: Mlada dama? Saj to ni nič hudega. Ali kaj delate, strijček?

Ljuboslav: Strani se spravljam. (Pograbi hitro papir, tintnik itd.) Bodi tako dober in vzprejmi jo Ti — jaz poznam to vrsto koleginj — životopis — družinska drama — glej, da se je skoraj iznebiš. (Odide na desno.)

Dragotin: A strijc! — No, lepa reč!

Deveti nastop.

Dragotin. Liza.

Liza (boječe skozi sredo): Ne zamerite, če Vam ne pridem prav, gospod!

Dragotin: Prav nič, gospodična. (Zase.) Strela, kako mičen obrazek! (Glasno.) Prosim, stopite bliže? Kako Vam morem služiti?

Liza (stopi boječa naprej): Res — prav za prav — nečem nič — hotela sem le —

Dragotin: Oj, le govorite, gospodična, terjajte, želite — jaz vse rad storim.

Liza: Terjati nemam ničesar. Dolgo sem uže želela seznaniti se z Vami, gospod doktor Ljuboslav.

Dragotin: Res — Ljuboslav se zovem. (Zase.) Prav dobro, strijc išče zapletek in jaz jo najdem! (Glasno.) Zelo me to česti, gospodična. A prosim, ali nečete sesti?

Liza: Jako dobri ste. (Zase.) Oče so rekli, da le.

Dragotin: (pripravi si stol). Prav lepo, prosim! (Sede.) Z menoj se hočete seznaniti? Vaš sluga sem!

Liza: Morda se bode Vam zdelo otročje?

Dragotin: O, ne, ne, nikakor ne, zdi se mi mično.

Liza: Dela Vaša sem brala in vneta sem za Vas.

Dragotin: Zame — oh —

Liza: To se pravi, za dela Vaša.

Dragotin: Res, da, se ve. Ali smem vprašati, gospodična — — res, kako Vas smem imenovati?

Liza: Eliza mi je ime.

Dragotin: Gospodična Eliza — zakaj pa uže niste prišli prej?

Liza: To je čisto naravno — kadar sem izpregovorila o tem, precej so bili oče moj nezadovoljni, še celo hudi, če sem izrekla Vaše ime — in dogajalo se je to po gostem.

Dragotin: Jako milostivo.

Liza: Kar pridejo oče danes domov, začno govoriti o Vas in mi dovolijo, da Vas obiščem. Ko se jim hočem zahvaliti, reko: Le obišči ga, govori z njim, pesmarita skupaj — meni je vse ljubo.

Dragotin: Kako dobri so oče Vas!

Liza: Morebiti so se seznanili z Vami in bili ste jim prav po všeči?

Dragotin: Mogoče! Ali najprej moram Vam povedati, da ste mi neizrečeno po volji, gospodična Eliza.

Liza: To me zelo osrečuje. Tudi Vi — hočem reči —

Dragotin: Dela moja Vam ugajajo — znam. — A tudi zato se Vam moram zahvaliti. (Poprime jo za roko.)

Liza: Gospod —

Dragotin: Oj, ne odtezajte mi svoje roke — prosim —

Liza: No, krivica pač ni, saj oče so rekli, da le —

Dragotin (poljubi jej roko): Oj, dobri oče!

Liza: Veste kaj, gospod doktor — bolj, kakor Vaše povesti zanimale so me pesni Vaše.

Dragotin: Res, jaz delam lepe pesni.

Liza: Kadar sem čitala povesti, mislila sem si časih: hu! to mora biti zelo star gospod — toliko izkušenj. Slikala sem si Vas s pipo in kapico — prav čestitljivega. A kadar sem prebirala pesni Vaše, tedaj sem si mislila Vas — čudno, skoraj ravno takšnega, kakeršen ste res — s črnimi, kodrastimi lasmi — modrimi očmi in vitke rasti. — Oj, krasne pesni! Malo da ne vse znam na pamet.

Dragotin: In vender je vse mrzlo in slabo, kar sem pisal do sedaj, to čutim — ali kar sem videl Vas — bode mi moči lepe pesni delati — (sede bliže.)

Liza: (hoče se početkoma umekniti s stolom, toda ostane in reče zase): Hm! Oče so rekli, da le!

Dragotin: Od sedaj bodo pesni moje pele samo Vašo slavo in čast.

Liza Lepo je gotovo pesmariti. Ko bi se le še jaz mogla naučiti!

Dragotin: Oj, to bode Vam lehko. Smem li biti Vam učitelj ?

Liza: Oj, gotovo!

Dragotin (približa se prav k Elizi): Glejte, Eliza ljuba, če se hoče pesmariti, potreba je najprej svetega plamena.

Liza: Svetega plamena ?

Dragotin: Navdušiti se moramo za kako reč; reč se nam mora zdeti nad vso mero lepa in vzvišena, potem pride čujstvo po sebi. Glejte, na primer sedaj — ko gledam v Vase oči — sedaj čutim, da bi lehko peval.

Liza: Čudno — meni se godi ravno tako.

Dragotin: Dobro zatorej. Poskusiva. Prosim — začnite.

Liza: Počakajte! (Recituje.) Kaj je ljubezni sladka moč?

Dragotin: To tvoje so oči. Ko v njih čarobno gledam noč —

Liza: Srce mi kar kipi!

Dragotin: Dobro — dobro! Dobra učenka ste. — Vi ste angelj, Eliza! (Objame jo.)

Liza: A —

Dragotin: Saj so oče rekli, da le.

Liza (mirna): Res, to je res.

Dragotin: No, glejte. Če se hočete naučiti prav pevati, morate se naučiti ljubiti.

Liza: Mora li biti?

Dragotin: Nad vse je potrebno.

Liza: Zdi se mi, da sem uže začela.

Dragotin: Eliza ljuba!

Liza: Ali prav slabe morajo biti pesni, ki sem jih zlagala do sedaj.

Dragotin: Vi ste delali verze?

Liza: Delala, toda brez navdušenja — brez — brez —

Dragotin: Brez ljubezni?

Liza: Čisto brez ljubezni, nisem se upala prinesti jih s seboj, vender rada bi šla ponje in jih pokazala Vam.

Dragotin: Oditi hočete?

Liza: Takoj se vrnem — blizu tukaj stanujemo.

Dragotin: Dobro — če je taka! In potem zlagava dalje pesni — kaj ne, Eliza?

Liza: Ako želite — meni je po volji.

Dragotin: (drži Lizo za roko). Eliza, kaj je ljubezni sladka moč? To tvoje so oči!

Liza: Ko v njih čarobno gledam noč —

Dragotin: Srce mi kar kipi. (Poljubi jo.)

Liza: Kaj delate ?

Dragotin: Saj so oče rekli, da le.

Liza (mirno): Res, to je res, oče so rekli, da le.

Dragotin: Gotovo. Le povedite jim, da se mi zdite krasni in da Vas ljubim.

Liza (odkritosrčno): Saj če bi jim ne bilo po godi, bi jim tudi ne bilo ljubo! Da se skoraj zopet vidiva! (Odide skozi sredo.)

Dragotin: V glavi se mi vrti — to je bil res angelj! In kako hitro me je prevzelo! Pa saj pride zopet — kaj de? Najbolje, da strijca odpravim. (Gre k desnim vratom — odpre.) Strijc!

Deseti nastop.

Ljuboslav. Dragotin.

Ljuboslav: No — ali je zrak čist?

Dragotin: Čist — odšla je. Le mislite si, pri Vas se je hotela učiti pesni zlagati.

Ljuboslav: Tega je še treba. Kakova je pa bila?

Dragotin (hitro): Mična — (popravi) to je —

Ljuboslav: Uže vem — tako mej štiridesetimi in petdesetimi.

Dragotin: Tako nekako. Toda, strijček, do sedaj sem jaz Vam služil, sedaj mi morate vrniti Vi.

Ljuboslav: Čemu ?

Dragotin: Z mano morate zajutrkovati.

Ljuboslav: Druzega nič? A ne, to vender e gre — povest moja —

Dragotin: Zato se dobode pozneje časa. Čujte, v bližnjo restavracijo greva in izprazniva buteljo šampanjca.

Ljuboslav (tleskne z jezikom): Šampanjec? Pasja noga, ta mi morda oživi duh in me malo ogreje za delo.

Dragotin: Zatorej brzo! Pojdite, strijček.

Ljuboslav: Res, res — to je — pojdi rajši Ti prvi, dečko, jaz se mej tem napravim in pridem za Tabo — zadaj skozi svojo sobico —

Dragotin: A tako, da ostane teti prikrito?

Ljuboslav: Saj ni treba, da bi vse vedela.

Dragotin: Prav! Toda, ne pustite me sedeti, strijček!

Ljuboslav: Ne, pridem gotovo.

Dragotin (odide skozi sredo).

Jednajsti nastop.

Ljulboslav(sam. Odloži pipo, sleče nočno suknjo in potem obleče namesto nje suknjo, ki jo vzame zadaj iz omare; namesto kapice dene na glavo klobuk in je pripravljen za odhod):

Čemu bi si ne napravil vesele urice? Saj je tako nedolžno veselje — in šampanjca nad vse rad pijem! Kolikokrat sem si v minulih letih pri kozarci šampanjca bodočnost slikal tako sijajno! Takrat so bile pesni moje izraz srca mojega, navdušenosti moje — ali sedaj? Oj, stvarnik ljubi! Ubogi mi poetje bi se ne smeli postarati, ali bi morali vsaj položiti pero iz rok, kadar nas sili vsakdanjost življenja, da nam služi pesništvo v zaslužek.

Štev. 3.

K u p l e t.

Mladeniču obraz žari v veselji,

Ko dekle mlado vidi pred seboj,

Podoba nje je vzor njegovi želji,

Ljubezen srčni jemlje mu pokoj.

Ustavljati se njemu več ni moči,

Pred svečenika stopi skoraj ž njo,

Ljubezni prostor je v najmanjši koči. —

Življenje tako pesniki kažo.

A hitro so minili sladki časi,

Na vrata vedno trkajo skrbi,

In beda vsa za njimi se oglasi,

Za ženo, deco se soprog poti.

Od dne do dne jih revščina bolj kolje;

Ker davke je vže leta mož dolžan,

Prodajo hišo mu, prodajo polje —

To je življenja temna, britka stran.

V krvavi boj za dom in za pravico

Z orožjem nesimo sovragu grom,

Zapišimo pravico v kri z desnico,

Branimo deco, ženo in svoj dom.

Kdor padel bode nas na polji slave,

Premage venci njemu se pleto,

Možje, zato krog svete vsi zastave —

Življenje tako pesniki kažo.

Brat neusmlljeno vže brata kolje,

Ker na prestolu velel je vladar,

Od vražjih nog je poteptano polje,

Vasi in mesta je razdel požar.

Kaj li velja človeštvo pri trinogi,

Dežel sosednih mirnih je željan,

Kaj mari torej mu ljudje ubogi —

To je življenja temna, britka stran.

Mladeniču sladak je glas očina,

Le njo opeva, zanjo le gori,

Tožeč, da krije sužna jo temina,

Sveto na izdajalce se jezi,

In vedno nadeja se njih propasti.

Ko tujec stiska dragi dom hudo,

Kaj kruh, kaj želja njemu je po časti —

Življenje tako pesniki kažo.

A ko minila mladih let je doba

In službico v pisarni kje vlovi,

Izpremeni se, druga je osoba,

Ime njegovo nemški lik dobi,

Redov mu le je mari in denarja,

Domači jezik njemu je neznan,

Da ni Slovenec ti povsod povdarja —

To je življenja temna, britka stran.

(Odide.)

Dvanajsti nastop.

Jerica. Liza (skozi sredo).

Jerica: Le sem noter stopite, gospodična, takoj Vas oglasim gospodu doktorju. (Odpre desna vrata.) Oh, saj ga ni tukaj.

Liza: Ali ga ni?

Jerica: Ne. Evo njegove nočne suknje — gotovo je šel od doma.

Liza: O, potem pa drugikrat zopet pridem.

Jerica: Le ostanite. (Pokaže na levo.) Morebiti je gospod doktor v oni sobi — pogledala bodem. (Odide na levo.)

Pesen.

Ne vem, da srce mi tako je težko,

A čutim se vender veselo;

In čudim se, da je zanj srce gorko,

Če tudi se prav mi ni zdelo.

Če tudi sem prvič le videla ga,

Zdi se mi, da dolgo mi znan je,

Ko roka me boža njegova mehka,

Ves strah mi iz srca prognan je

On pravi, da ljubi me, kaj hčem zato —

Prišlo je pač hitro — očetu ljubo!

Tako so mu čiste in mile oči

Da njemu vse moram verjeti,

Ko bila mu žena — kar srce želi —

Ne mogla bi bolje zadeti.

Govoril tako je prijazno, lepo,

Da mogla mu nisem braniti,

Da me je objel — in bilo mi tako,

Njegovi da meni je biti.

Naposled me je še poljubil sladko —

Prišlo je pač hitro — očetu ljubo!

(Jerica in Doroteja nastopita od desne.)

Doroteja: Ti praviš, Jerica, da je šel gospod od doma?

Jerica: Šel, gospa. (Pokaze Lizo.) Evo gospodične! (Odide skozi sredo.)

Liza (priklonivši se): Odpustite, a gospod doktor mi je rekel, naj pridem semkaj —

Doroteja: Prosim, sedite, gotovo ne bode dolgo izostal. (Sede na levi in plete, Liza sede na desno.)

Liza (na stran): Gotovo mati njegova! Skusiti moram, da bodem po volji še njej.

Doroteja: Vi ste tudi pesnica, če smem vprašati?

Liza: Pesnica pač ne, a poezijo ljubim.

Doroteja (plete): Prav lepa je poezija, ali meni se zdi, da se ne zlaga z žensko — pisariti in dom oskrbovati. Jedno trpi, in gospodinjstvo je vender glavna reč.

Liza: Oj, učila sem se gospodinjstvu — znam vsa domača dela, tudi kuhati znam.

Doroteja: To je prav. Živ dokaz je naše gospodarstvo. Kam bi bili uže prišli, ako bi jaz vsega ne umela!

Liza: Vi gospodarite zatorej za gospoda doktorja?

Doroteja: Se ve! Kdo drugi pa?

Liza: On se gotovo malo zmeni.

Doroteja: Mož moj? Ž njim ni nič.

Liza (prestrašena): Vaš mož —? Zatorej ste omoženi?

Doroteja: Omožena, ljubica. Saj je mož moj doktor Ljuboslav!

Liza (na stran): To je preveč — o Bog moj!

Doroteja (strme): Kaj Vam pa je!

Liza (mirnejša): O nič — (prisiljeno). Vedela nisem, da je gospod doktor oženjen. (Na stran.) Tako mlad in ima tako staro ženo!

Doroteja: Prav srečno živiva — (plete) dasi nisem prav nič za poezijo vneta.

Liza (na stran): Ubogi mož!

Doroteja: Presijajno mu ni šlo, ko sva se spoznala — jaz sem imela nekaj tisoč goldinarjev — tako se je vse naredilo — in tako se poravna marsikaj.

Liza (na stran): Tega ne prebijem — da me tako slepari! (Joče.)

Doroteja (odloži pletenje): A kaj Vam je — jočete?

Liza: Res, prosim — pustite me — jako me je genilo.

Doroteja: Uboga, mehka duša! Mehkočutnost je uzrok, da ženske pesmarijo. Ne vznemirujte se. Vi ste temu nagneni — mož moj mi je uže pravil o tem.

Liza: Z Vami je govoril o meni?

Doroteja: Z mano — odkritosrčno — on meni, da ste prenapeti.

Liza: Prenapeta! (Vstane — na stran.) Nesramno, da me je tako prevaril in potem se mi še roga!

Doroteja (vstane, ogleduje jo, na stran): Čisto vznemirjena je.

Liza (na stran): Zakaj nisem verjela očetu — često so mi rekli, da pesniki niso nič prida, da so le zaljubljeni ljudje. In prej sem jim vse povedala — kaj bodo rekli? — Strašno!(Vzame solnčnik.) Poiskati jih moram.

Doroteja: Ali nečete počakati moža mojega?

Liza: Ne — ne — zdravstujte.

Doroteja: Morebiti kaj naročim?

Liza (da jej papir): Evo — prosim — dajte mu to — pesni moje — ne vidi me več. (Odide skozi sredo.)

Doroteja: Ali ne pravim prav? — Ako bi se deklica namesto, da pesni zlaga, ki so vrhu tega gotovo zelo slabe, rajša učila pripraviti dobro pečenko — bolje bi sedaj stalo z njeno bodočnostjo.

Trinajsti nastop.

Doroteja. Ljuboslav.

Ljuboslav (malo vesel, pripoje): Bodite veseli — dokler bije srce !— (Odloži klobuk in palico.)

Doroteja: Zdiš se mi jako vesel?

Ljuboslav (objame jo): In trgajte rože — dokler vam dehte.

Doroteja: Ti si pil, ne?

Ljuboslav: Pil, Doroteja ljuba, starka — stopi sem, poljubi me. (Poljubi jo.) Dragotin me je povabil danes na kozarec — od veselja, ker ima službo.

Doroteja: Tako, tako!

Ljuboslav: Doroteja ljuba, vino je res krasen, dar božji.

Doroteja: Menim, da žena tudi ni slab.

Ljuboslav: Ne, gotovo ne — a ženo je uživati mlado, vino pa staro.

Doroteja: Mož — Ti si pil mnogo vina!

Ljuboslav: Gotovo ne, Doroteja ljuba. (Objame jo.)

Doroteja: Ne taji, kadar si tako ljubezniv, poznam Te uže. A kje je Dragotin?

Ljuboslav: No — kje je — zdolaj pri vratih mi je na naglem izginil — gotovo je zagledal kakega prijatelja!

Doroteja: Dama je bila tukaj, o kateri si zjutraj govoril.

Ljuboslav: Silno se jej mudi!

Doroteja: Pesni svoje Ti je prinesla

Ljuboslav: Davi celo žaloigro — in sedaj pesni — nevarna ženska je to.

Doroteja: Prav praviš, prenapeta je.

Ljuboslav: Na deset korakov se jej uže pozna — nekaj divjega!

Doroteja: Kar se tega tiče — tako slaba ni bila.

Ljuboslav: Na, hvali jo! (Na stran.) Če nam reko naše žene o kaki drugi, ni slaba — smo uže dobri! (Zvonec močno zapoje.)

Doroteja: No, no! Nekdo nam bode skoraj zvonec odtrgal.

Ljuboslav: Gotovo je Dragotin. Ta je danes malo nagel. (Zvoni še močneje.)

Doroteja: To je uže preveč — ali ni nikogar tu? (Odide.)

Ljuboslav: Stara se zopet jezi. Hahaha!

Štirinajsti nastop.

Debelec. Doroteja. Ljuboslav. (Debelec s predpasnikom, z nožem in v kratki jopici.)

Doroteja (nastopi za Debelcem): A dovolite —

Debelec (gre mimo Doroteje k Ljuboslavu — jezno): Aha — saj je tukaj ? — Ali bi verjel? Takšen starec in tako lehkomiseln.

Ljuboslav: Česa želite, gospod?

Debelec: Jedno pošteno hočem govoriti z Vami.

Ljuboslav: Bodi Vam drago izraziti se tudi razumneje.

Debelec: Da Vam le preveč ne bode, ravno dobre volje sem.

Doroteja: Niti mene, niti moža mojega ne poznate, kakor se kaže.

Debelec: Kaj? Mož? Zatorej še oženjen je ta redkobradec? No, to je lepa reč! V novine mora to, v „Novice“, v „Narod“ .

Ljuboslav: Dovolite mi —

Debelec: Ne, nič ne dovolim. Saj ste si uže tako sami preveč dovolili, babij Gregor stari!

Doroteja: A Ljuboslav —

Debelec: Grom in strela! Jaz sem pošten mesar, in ne dopuščam kaj takega!

Doroteja: Jaz tudi ne, to je moja hiša. Če ste mesar, skrbite za dobro meso, kar se druzega tiče — (pokaže vrata).

Debelec: Tako? Ali Vam moje meso ni dovolj dobro? Morebiti pretrdo? Se ve, gotovo imate z zobnimi zdravniki mnogo opravka.

Doroteja: Ljuboslav, ali trpiš kaj takega?

Ljuboslav: Tiho! (Debelcu.) Povejte mi vender, kaj vse to pomeni?

Debelec: Kaj pomeni? Za hčer mi je! Njej se malo blede —

Ljuboslav: Njej ?

Debelec: Namesto, da bi vzela poštenega, zdravega moža, jednega izmej svečarjev, brka po vseh knjigah in začela je še celo sama pisariti. Da bi se ohladila, poslal sem jo k Vam —

Ljuboslav (na stran): Aha, to je stari Mrak.

Debelec: Mislil sem, takšen mož s plešasto glavo in sivimi lasmi bode lehko ozdravil žensko — toda dober tek, on jej je še le zmedel glavo!

Doroteja: A!

Ljuboslav: Ljubi gospod Mrak —

Debelec (glasno): Debelec!

Ljuboslav (strme): Ljuboslav mi je ime.

Debelec: Vem. — Ali morete tajiti, da je bila pri Vas in govorila z Vami?

Ljuboslav: Ne!

Debelec: Aha!

Ljuboslav: Toda čemu pošiljate takšno prismojeno žensko k meni? Čemu ste vzgojili tako rastlino?

Debelec: Jaz? To ste storili s svojimi šušmarskimi spisi Vi. In sedaj jo še osrčujete za to? Ali jej niste obetali, da boste brali pesni njene?

Ljuboslav: To sem rekel, da sem se je prej iznebil.

Debelec: Takemu mlademu nezvedenemu dekletu je vse gola resnica.

Ljuboslav: Kar se tiče mladosti gospodične —

Debelec: Stara še davno ni dovolj, da bi poznala takega sivega grešnika, ki je začel loviti slepe miši ž njo.

Doroteja: Oh, kaj moram učakati!

Ljuboslav: Toda, ljubi gospod Mrak —

Debelec (vpije): Debelec!

Ljuboslav: Ljuboslav mi je ime.

Debelec: Vem! (Doroteji.) Sram Vas bodi, da takega starca ne brzdate ostreje.

Doroteja (beži k Ljuboslavu): Ljuboslav, ta mož me hoče tepsti!

Ljuboslav (pol boječe, pol grozeče Debelcu): Gospod, Vi se hočete drzniti in tepsti ženo mojo ?

Debelec: Ne prihaja mi na misel! Čemu bi tepel Vašo ženo? Saj še svoje ne pretepam.

Ljuboslav (pomiri Dorotejo): No, vidiš.

Doroteja: Zapodi tega moža strani!

Ljuboslav: Rad bi ga, vender mislim, da je močnejši od mene.

Debelec (hodi jezen gori in doli): Tri sto medvedov! Miran človek sem in plačujem davke svoje -

Ljuboslav: To ni nič težkega, saj jih tudi jaz.

Debelec: A če hoče kdo mir kaliti v moji hiši, opraviti ima z menoj! In svečar spada sedaj k hiši moji.

Ljuboslav: Svečar? Jaz ne umejem, kaj Vam je načenčala hči.

Debelec: Gospod, hči moja ne laže.

Ljuboslav: Torej me je napak razumela, bodite uverjeni —

Debelec: Uže dobro! Pojdem ponjo, da Vam pove v obraz. Vender zapomnite si, pozneje se imava še o nečem pogovoriti, Vi — Vi, mazač.

Ljuboslav: Ljubi gospod Mrak!

Debelec (vpije): Debelec!

Ljuboslav: Ljuboslav mi je ime.

Debelec (vpije še huje): Vem!(Odide skozi sredo.)

Ljuboslav: Mrakovi mi prihajajo strašni. (Sede.)

Doroteja: Kaj takega moram učakati, Ljuboslav, take reči — stara Tvoja leta?

Ljuboslav: No, sedaj le še Ti začni.

Doroteja: Kar pobral je mož gotovo ni, to znam.

Ljuboslav: Ali jo je pobral, ali ne, tega ne vem, toda brezumnost je.

Doroteja: To se lehko reče. Ko bi bila pravica na Tvoji strani, postopal bi drugače.

Ljuboslav: Sedaj me pa ne mini potrpežljivost!

Doroteja: A znam, kaj mi je storiti — kaj sem si dolžna — nihče mi ne more zameriti. Z nama je pri kraji — čim prej se ločiva, tem bolje — jaz bom hodila uže svoja pota. (Odide na levo.)

Ljuboslav: Le—le, neumneje se ne more plesti — ne znam, sanjam li ali bedim, a dober moram vender le biti na zemlji, vse hočem poravnati in za to me mučijo in trpinčijo od vseh stranij. Oh, ko bi vsaj mogel skočiti iz kože!

Petnajsti nastop.

Avrora. Jerica. Ljuboslav.

Jerica (odpre vrata): Gospod doktor je doma. (Spusti Avroro v sobo, potem odide.)

Avrora: Oh, to je lepo, dlje nisem mogla vztrpeti.

Ljuboslav (poskoči): Gospodična, kaj ste naredili, kake strašne prizore!

Avrora: Ste li brali? Oj, vedela sem, kakov globok vtis bode učinilo. Kateri prizor Vam najbolj ugaja? — Morebiti oni, ko nabira vsa družina bezgovega cvetja? Pogovoriva se kolegijalno. (Sede.) Prosim, sedite!

Ljuboslav (na pol zase): Kaj takega še ni bilo.

Avrora: Ne, ne, nikoli — epoho bode naredilo! — A sedite vender —prosim — prosim.

Ljuboslav: Gospodična — (sede).

Avrora: Oj, prosim, imenujte me Avroro.

Ljuboslav: Prosim, ne — ne, tega ne storim I

Avrora (da mu roko): Najini duši sta si sorodni.

Ljuboslav (odmakne se s stolom): Bog me tega varuj!

Avrora (pomiče se za njim): Kako redko se razumejo device, kakor jaz — Vi ne verjamete, kako dobro to de!

Ljuboslav (umikaje se): Prosim, ostanite — bodite tako dobri.

Avrora: Kaj pa Vam je!?

Ljuboslav: Gospodična — vidim, pri vas je vse kaj hitro tragično!

Avrora: Tragično — to mi je urojeno! (Pomiče se za njim.)

Ljuboslav (vstane in stopi za stol, da je stol mej njo in mej njim): Mogoče — vender sedaj si lehko mislim, kako se je vse zamotalo.

Avrora: Vsekako je novo in nepričakovano, posebno peto dejanje.

Ljuboslav: Prosim — pustimo dejanja — jaz govorim o sitnostih, ki ste mi jih nakopali.

Avrora: Jaz?

Ljuboslav: Vi. — Gotovo ste pravili očetu o rečeh, na katere niti mislil nisem.

Avrora: Se ve, očetu sem res povedala, da sem bila tukaj —meni, otroku, bila je to dolžnost.

Ljuboslav (zase): Nežno dete!

Avrora: Opomniti moram, da oče niso zadovoljni s pisateljstvom mojim.

Ljuboslav: V obče se to jasno kaže — oče menijo, da sem jaz kriv, in pravili so mi reči, ki so me jako neljubo ranile.

Avrora: Bili so zatorej sami tukaj?

Ljuboslav: Ni še četrt ure.

Avrora: Oj, oče moj nemajo nič globokega mojega pesniškega čuta.

Ljuboslav: Ne — a vedite, gospodična, jaz sem prileten mož — poslušajte svet moj zaradi svečarja!

Avrora (strmi): Svečarja!

Ljuboslav: Vzemite svečarja. Nemam sicer česti, da bi ga poznal, toda on je neki zdrav Človek!

Avrora: Svečarja bi vzela — jaz? Kako li ste prišli do tega?

Ljuboslav: Vaš gospod oče so mi pravili, da imajo izbranega nekega svečarja za Vas.

Avrora: Zame — moža?! (Gre naglo na levo, vzame klobuk in šal, kar je bila prej odložila.) O tem ne znam niti besedice — takoj moram —

Ljuboslav: Ubogajte očeta svojega!

Avrora: Se ve, niti trenutka ne utegnem — Avrora, jutranja zora — zatorej vender!

Ljuboslav: Ali hočete knjigo s seboj?

Avrora: Zdravstujte, gospod doktor. (Odide skozi sredo.)

Šestnajsti nastop.

Doroteja. Ljuboslav.

Doroteja (nastopila je proti konci poslednjega prizora in poslušala pri levih vratih): Uže zopet ženska pri Tebi!

Ljuboslav: Res — Doroteja —žena— poglej me — ali sem res takšen gizdalin, takšen zapeljivec ?

Doroteja: Oh — vi možje ste vsi slabi !

Ljuboslav: To sem odpravil — vem, da ne pride več — v bodoče ne vzprejmem nobene ženske osobe!

Sedemnajsti nastop.

Prejšnja. Debelec. Jerica.

Debelec: Odpustite, če motim —

Ljuboslav: Uže zopet! A ravno prav mi pridete, vse se je pojasnilo, zadovoljni bodete z mano. Vaša hči vzame svečarja!

Debelec: Hahaha —

Doroteja: Res, res — jaz sama sem slišala —

Debelec: Vam bode takoj brdak svečar prižgal luč — hahaha! (Vedno silneje se smeje.)

Ljuboslav: A, čemu se smejete, gospod Mrak?

Debelec: Mrak? Povejte mi vender, zakaj me imenujete Mrakom? — Debelec!

Ljuboslav (nejevoljno): E, kaj, zakaj me Vi kličete Debelcem — vprašam —

Debelec: Jaz se pišem za Debelca — mesar Debelec sem —

Jerica: To je res !

Ljuboslav: Tako? Zakaj mi niste tega povedali prej? Toda saj je vse jedno, bodi si Mrak ali Debelec — a Vaša hči vzame svečarja — vender sedaj prosim, mirujte mi z vso to rečjo!

Debelec: Mož ljubi, jaz imam določiti, katerega vzame hči moja, in da bode hči moja vzela Vašega netjaka — jaz sem rekel, da le.

Ljuboslav: Slišite, netjak moj bi moral bit pač prismojen!

Debelec: Ne, to ni, nasprotno! Pošten trgovec je in to mi je prav; za svečarja ravno nisem zagrizen, samo pisarja ne, to ni nič zdravega.

Osemnajsti nastop.

Prejšnji. Dragotin. Liza (skozi sredo).

Dragotin: Ljubi strijc, ljuba teta! Jaz sem najsrečnejši človek pod solncem! (Objame Ljuboslava in Dorotejo.)

Liza (Ljuboslavu): Ali Vas smem objeti, Vaša sorodnica?

Ljuboslav (čude se): Objeti bi Vas uže hotel — toda kakor sorodnico —?

Liza (vgleda Debelca): Res, res, oče so rekli, da le! (Objame Ljuboslava.)

Doroteja: A kako se je to zgodilo?

Dragotin: Vesela pripovedka! Strijc naredl lehko novelo iz tega.

Debelec: No, no — strijc in teta — odpustita mi, če sem bil prej morebiti malo surov. (Da jima roko.) Taka je uže pri mojem delu. Kadar bodem dvorni mesar, dal se bodem uže tudi malo otesati.

Debelec: Živita, otroka, v ljubezni srca, Vesel da svoj blagoslov oče!

Ljuboslav: Naj kdo razmotati mi zmedo to da, Res bilo bi mi nemogoče.

Liza (poda Doroteji in Ljuboslavu roci): Oj, strijček, oj, tetka, kdo mislil bi to? Prišlo je pač naglo — očetu ljubo.

Vsi: Očetu ljubo, Očetu ljubo!

(Zastor pade.)