Očetova poslednja volja

Očetova poslednja volja Pivčan

Objavljeno v Domoljub 1897, št. 21 (4. novembra); št. 22 (18. novembra); št. 23 (2. decembra), v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1];[2];[3]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Stari Markon, včliki posestnik T vasi, jo nenadoma umrl sa mrtvoudom. Teden dnij je 2e, kar so ga zagrebli. V trgu obhaja danes njegova zapuščena družina sedmino pri ,Spelniku'. Ni jib mnogo pri misi, sam Franrie, sin usartega, s seno In peterimi otroki in nekaj imenitnikov, kajti rodovina umrlega Markona, ,celega zemljakarja', sme že užiti to tet, da jedč ia pij6 2 njo odlični gospodje. Saj so vendar Šteli rajnika ased bogatine, ia bogastvo sasluii i v grobu to čast, da se mu da živeti.

France je zrl žalostno predse in se ni mnogo zmenil za sedmino, nekaj «nu j« bilo budo radi očetove smrti, aajveč pa radi tega, ker je po vseh omarah in zabojih zastonj »kal sapuMene imovine. Nikjer, v nobenem kot« ni mogel zaslediti kaj okrogfega. Kmetijstvo je stalo sicer na dobrem, ekednji polni, v hlevu mnogo Sivke in, kar je največjega pomena, dolga nobenega. A vendar! — Ta vendar je povsodi zraven, tu so bile zadnje betoče rajnega očeta, ki no mladem« gospodarju vedno brenčale po uleaih: »Svojega brata, France, moral izplačati, sicer .. .1« Pri besedi Miosr« je mjaik krčevito stisnil pest ia — iadabniL France jo posaal svojega očeta in videl dobra, kaj je hotel umirajoči bolnik s to besedo. »Sicer te prekoiaeea«, menil je stara« dostaviti, kajti «a kaj takega jo bil kaj pripravljen. »Tedaj izplačati brata! A s Čim?« premišljeval je Franfee pri sedtflhri. BrUžba okOta njega je bMa vedno živahnejša, kajti prijazna bčmafca je vedno lonsala črnega terana.

Nenadoma se ddpW vrata in v sobo stopi molka postava, katere so s* prestrašili vsi, zlasti Pran'oe,'k«jti rijegov lAdttt! brat j« -Stal pred nji«. Bil je tak, da je fe sama obleka njegova zahtevata 4zpla«tta, kajti Markortdv Mrhel a« bi mnogo loCil od prosjaka ali okoli Matečega «e pobalitta. Prav JSinfčljiVo pogled« okoli sebe,kakor bi hotel m : »Tu se pije tudi » moj denar, in jas «ts*m niti poVabQ«B> Ko si ogMaa celo družbo, pristopi k Fratacehi,' ki takoj Vstarie ta w poda roko. »Nočem tvoje roke«, žiro brni prURee tn Jo sune od sebe. *Roka brez srca Je le tnanj vredna pri bratih nego pri zškonskihl« Pri tem pogltfda prav zbsaijho pogleda na Francetovo soprogo Lucijo, katera koj povesi oči, ker ne more prenesti strupenega njegovega pogleda. »Kaj ne, ljubezniv brat to?!« d& s togotnim glasom priSlec, »ki se me je sramoval celo pri pogrebu mojega očeta, ki mi ni privoščil, da bi videl zadnjikrat njegov sq mrtvi obrazi« »Ves, Mihel«, odgovori France prav prijazno, »ju nisem kriv tegs. Saj te ni mogoče nikjer dobiti. Vedno si okoli, sedaj tu, sedaj tam. Poslal sem ti takrat v mesto poročilo o smrti, a sel te ni našel na dvojem stanovanju, ker si se zopet preselil ofl tamkaj.« »Preselil sem se, da. Moral sem Iti drugam, ker nisem mogel plačati najemSČine«, popravil je Mihel. •Sel je povpraševal tudi pri policiji o tebi, a (tn) je zvedel Tu France preneha, a Mihel vikne zasmehjjivo: »Le ven s besedo! Za tako (jadi, ki popivajo za moj denar, — tu pokaže s prstom na okoli sedeče goste — sa take ljudi, pravim, se ne brigam I« •Vendar ne bom govoril pred «*imi, koj je posedal birič o mojem brat*«, samnnm Fsanoe in are predse. »No, kakor ti jo drago, go^ri ali molči. Sedaj le pijačo sem I«

Ob teh besedah lopne MtHel m kle», min« s laktom polno steklenico omioo s miaa, podpre glave i obema rokama ia pegleda svakinjo rpomrn^ivo«: »Kako pa, Lucija, kako? O tiiai ie vedno trmoglava I v*i ti tvoji I o pojdite k meni, vali, ipojdits k sbšjoul S trije ni hudoben, ne. Le-krisica m mi dala, velika krivica povSbd.« A otrokom ae sdi etijje zoprn, «nMW noče k »««iu,'vsi se pritiskajo k materi. Tu« IM*l*e«« amoai več sanje, tnarvoč mrklo SM T M o * pa sedaj namnoral •Glej, on iam vee. Jaz aknam ničesar. O P»vka, tobo ao poteptali, potaptaU inafcti vprah limpepel • --1* Drmba so jo 4mg kmalu mmUčala nov«^ ^ In poslotivBi se m'tikam,> pvlafomft *a*ih. France « svojo družino ia'bratom* s*m v sobi. »Idimo sedaj domov«, reče ž$oi ip se +bcne proli brata ter plašno pristavi: »Kaj ne, ti greS tudi s nami?« »Nisem sgubil ničesar pri tebi T« odvrne ta osorno. »Moja bila je tudi tvoja, in lahko ostaneš pri nas kot gost, dofler ne dobiš 'kaj boljšega.« »Gost ? Prav lepa hvala za to naklonjenost. Jaz zahtevam, kar je mojega in druzega ničesar. Tu je zadel Mihel pravo atruno. »O tem saj ne bova govorila v krčmi,« zavrne ga France ter ga prav proseče pogleda. »Zakaj ne? Kadar sem Sel po opravilih v mesto, sem vedno poravnal svoje račune pri kozarcu.« »Zato si tudi zaSel tctko daleč,« reče France sam pri aebi in pristavi: »Kakor ti je ljubo, drsgi brat.« »Zame je seveda ljubše, če dobim denar, nego zate, če ga moraš izplačati. Meniš li, da se me iznebis preje, če mi tako sladko prigovarjaš?« »Ce noče svak drugače, France,« seže Lucija v besedo,« ostani tedaj v božjem imenu nekaj časa tukaj. Jaz moram domov.« To reksi odide z deco. Franoe in Mihel sta bila aama. »Koliko dobim primeroma?« aačne Mihel pikro, napolni kupo in jo izpraani hipoma. Vraace prisede k njemu in skuša kolikor mogoče pohlevno odgovoriti : »Uprav aedi brat moj, imam gotovine malo, torej ti ae i morem mnogo dati.« »Oho! Tedaj koliko približno I» »K -večjemu sto goldinarjev.« Mihel zaropoče vznak a stolom, pogleda brata, kakor M ga hotel eedaj, sedaj pogoltniti, vdari s pestjo ob mizo in vsklikne: »Kaj se nisUB res aertovati z menoj? Vsa ded- «t8taa naj bi znaiala l€O gld.?l« rede Mahelposmehljivo, ntftoči šepet hupo ta šaka natančnejšega pojasnila bvatwe ttrfltve. »Jas ti 'ničesar oe očitam,« začne Rranee po molku HsekoUbo milejše. *A sto 'moraš vendar pri poznat i, da je tvoja kapela t aaettu sadnja leta psžsla gotovo toliko imovine rajnemu očetu, kolikor si jaz pri gospodarstvu upam 'prihraniti «r dvajset* Istih.« »Zato sem pa todl jas ;trgwvec, a ti k km* t,« bil Je oholi »odgovor. •Jaz sem še kmet, da, a ti nisi več trgovec U aa- -kriči France, katerega je pošteno ujezila eSabnost raztrganega pobalina, kakorSen je bil izprijeni Mihel v resnici. ,

Stvar je postajala *re<tao hujša in resaejSa. Franoe je imel prav dobro v spominu, kar je izustil ougirnioči oče.,pri .poslednjem vzdihu, in je bil resne volfr, me to spoiniti, toda potreboval je časa. Dewuya -\s i-jjjff un ,ivom -Ute-'iv'- i> te t ;.fr>'i \ i . '-> ni imel pri lokah, iolžiti se ni hotel. V tem oziru je 'bil France Ing malo podoben svojemu bratu. Mihel je gospodaril in ravnal pri svoji kupčiji tako slabo in zanikamo, da ni zapravil "le "tega, lnir je dobil od očeta, temveč tudi pri drugih ljudeh nakladal dolg na dolg. Dvakrat je prišel tia temen, obakrat mu je oče pomagal na noge. In konečno je prifilo malo imetje, kar ga je se imel, na dzažbo — že v tretje. A sedaj ni očeta več — zadajo podporo, ki bi ga mogla ffe reftti, je izpodkopala nemila smrt in jo telebnila v hladni grOb. Kaj pač storijo starisi radi napačne naklonjenosti do svojih otrok, da jim vse dovolijo in izpolnijo sleharno željo 1

Koncc vsega prizora za mizo je bil ta, da je France razkačen skočil kvišku in vskliknil: »Ce nisi sedaj zadovoljen s sto goldinarji, ne dobiS ničesar, tudi vinarja ne.« »In če grem k pravici?« »Kamor ti drago I Tudi pri najvišjem sodišču v mestu se lahko pritožiš. Jaz potrdim 0 prisego, da ti ne dolgujem ničesar, da si svoj del vsel že davno iz hiše in — mir je besedij 1» Pri teh besedah odpre Franoe duri in »dirja ves razburjen proti domu. Bilo je že v mraku. Pot ga pelje mimo vaškega pokop aftfcča. Vse tiho . . . nikakega glasu, le Francetovo težko sopenje se čuje. Bledi mesec se uprav prikaže izza Javornika in obsveti grobove. Vsi so kolikor toliko obraifli a zelenjem in cvetlicami, le 'jeden je g<A — sama^rna prst. Na vrhu leži venec velih cvetov. Hladna rosa jO te vele lističe tako ljubeznivo objela, da se1 kar Mftče v mrklem luninem svitu. Francetu stopi ves prizor pred oči, ki se,je gtiflil tu pred jednim tednom, ko so mu zagrehli očeta. Žalosten je bil takrat, a nič manj otožen in pobit je tudi sedaj. »Oče, prisrčni moj oče!« vsklikne čez ozfdje proti gomili, »ko bi vi slišali in videli danes vse, kar se mi je pripetilo, morali bi pritrditi in reči; Prav si storil. Oče, sami ate krivi, da je Mihel tak.« Iz gnoba ni nobenega odgovora, saj France ni čakal na to, temveč brzih korakov stopal proti domači U&i. • . .

Tuje našel ntkajiorodnikov, ki ao ae pogovarjali o rajnem očetu to in ono, seveda največ o.,logovi oporoki, kako je in,k*j. Mladi gospodar jih je pozdravil hladno in prebil zamišljen in tih celi večer. Ko je ©f tel poeao ar noč k počitku, ni mogel zaspati, vedno so mu Šumele po ušesih besede rajnega očeta: »Svojega brata moraš izplačati,, sicer . r . '!

II.

Nekaj tednov pozneje je moral Franca k aodniji ker brat je res vzdignil zoper njega tožbo. Mihel ni prišel k obravnavi Ker je brez stanu in posla pohajkoval okoli, potisnili so ga redarji v prisilno delavnico. Zastopal ga je tedaj ,uradno' mlad odvetnik, kateri je porabil rad aleharno priložnost, da bi pokazal svoje zmotnosti in si pridobil slavno ime. Lahko si mislimo, kako težaven posel je bil za Franceta zagovarjati svojo stvar nasproti temu veljaku. Le prisega ga je mogla reliti is njegovih rok. Radi tega ai je odvetnik vse prizadeval preprečiti mu prisego.

Anton je te doma s Lucijo govoril o tem, a kaj mu je rekla: »Če se nam tudi godi krivica, France, nikar si nalagati bremena na svojo vesti" Ia tu je stal France pred sodnikom, naj bi prisegel, da je brat le sa življenja rajnega očeta dobil veliko več, nego bi znalala njegova dedlčina. Vse to bi lahko potrdil z mirno vestjo. Toda zadnja volja očetova 1 Kar je dal ta, ki je le tivel, svojemu ljubljencu, tega vendar ne bo nihče prišteval dedlčini! Po očetovi telji bi torej Mihel moral dobiti tudi svoj del. In če ga pravica prisili k temu, nsj se li potem zakoplje v dolgove, ko ne more iztakniti v vsej očetovi zapulčini niti krajcarja — ? »Ce morete priseči, da ne dolgujete bratu ničesar, tedaj ste prosti vsega«, oglasi se sodnik. »Ničesar večt« jeclja France plalao. Toda ta nesrečni ,sicer'...! France ni imel toliko moči, da ne bi izdal na obrazu tega, kar ga je tako vznemirjalo. To zadrego je porabil odvetnik, bratov zastopnik. »Kaj se nista čisto nič z očetom o tem pomenila?" vpraša Franceta in mu ostro zre v oči. »Kaj res ni rajnik ničesar določil o tej stvari?« Vroč pot ae pokate pri tem vprašanja na Francetovem čelu. »Niste U nikake obljube storili ob smrti vašega rajnega očeta?« posete vmes sodnik. »Obljube nobene«, odgovori France urno. »Se li niste zavezali, da boste izplačali bratu gotovo vsoto, četudi nima pravice, te kaj tirjati?« •Nikakor ne, oče so prenaglo umrli.« »Ce morete na to priseči, tedaj vas ne vete nobena dolžnost«, odloči sodnik. „Lahko." Ko je izustil tetko sopeč to besedo, stopil je pred sveto razpelo, kjer sta goreli na vsaki strani po jedna sveča, in prisegel. Sodnija ga je oprostila vsakega izplačevanja in vseh strolkov. Tresočih nog je zapustil France dvorano, opotekal se po stopnicah navzdol in priiet kot dobitnik pravde domov. „No" vprala ga Lucija, „kako je?" „Dobro. Vse sem lahko potrdil s prisego in tako dobil tožbo." „A čemu ei tako prepaden in vznemirjen?" „Ker — ker imam hude bolečine v glavi. Ne povpraluj me dalje, prosim te. Pusti me, nsj se malo oddahnem in odpočijem." S temi beaedami je odpravil France akrbno tonsko, omahnil na stol in tresel se, kakor bi bil mrzličen. Ce bi ga kdo opazoval, videl bi, kako se mu gibljejo ustnice, in res je sedaj pa sedaj čuti po eobi tiho, a vendar razločno „sicer... sicer ..

III.

Je li mogoče, da se spolnuje nad sinom grožnjs, ki je ni dokončal umirajoči oče, ker ga je prehitela smrt? Nikakor, marveč po vaej pravici smemo imenovati tako trditev praznoverstvo. Moč in oblast umrlega ne ar ga toatran groba in pravica božja ni izvrievalka nepremišljenih kletev. In vendar koliko Jjudjj je uprav nasprotnega mnenja I Besede rajnika ae morajo spolniti 1 Kakor ima blagoslov umrlega dobre posledice, tako zahteva prekletstvo nesrečo za nesrečo. Tudi pri Markonovih se je sedaj obrnilo na slabše. Je U bila vzrok temu zadnja beseda očetova ali kaj drusega, je težko izreči. Gotovo je, da je bila vmes roka bolja. France je imel pri gospodarstvu vedno le zgubo. Dva najljubša otroka sta mu umrla za skrlatico. Toča mu je uničila vso setev. Najboljši konj mu je padel v spnenoo, ko je žgal apno, in mej njegovimi govedi je najbolj divjala živinska kuga. Od dne do dne je bil Franoe čmernej&i in Lucija je vedno bo|j ihf'„'.«. oll? j" prava beda v hisi. Jedenkrat se vendar Lucija ojunači, stopi k možu, ki je sedel v kotu isbe in mrklo zrl predse, in ga nagovori

»Nekaj moraS vendarle imeti na vesti, France.'*

Ta se sravna po koncu, pogleda svojo zakonsko polovioo, kakor bi ji hotel kaj zapretiti in vsklikne: „Ce je bil sodnik zadovoljen, kaj naj bi tedaj vznemirjalo mojo vest" A žemke so ženske. Radovedne so bile, so in bodo. Tudi Lucija je sklenila oni dan, naj velja, kar hoče. Ko je rajni Markon umiral, je ni bilo zraven, torej »i vedela, kaj je izustil ob poslednjem vzdihu. Franoe jej ni omenil ničesar drusega, nego, da ni Se dobil is zapaSčine očetove denarje. Ladja je vedela, kako je bil ngnik naklonjen Mibelu, in tako je vedno nekaj slutila. Is slutnje je prižla konečno do resnice. „Gotovo si se kaj pregrešil nad rajnim očetom'1, povzame zopet skrbna ženska. „Ce mislil, da to ni pregrešno pred sodnijo, velika pregreha je v očeh ljubega Boga. Uprav radi tega nas tako budo kaznuje. Če mi ne povei vsega, moram zgolj žalosti umreti." „Tedaj Se to", vikne obupno France, a kmalu se pomiri, pogleda ženo in ji razodene vse... „Veliko si zagrešil, Franoe, veliko I ' opomni Lucija, ko preneha Franoe. „Tvoj rajni oče, Bog se usmili Vegove duSe, je bil oster s nami, toda bila je njegova poslednja volja, in poslednja volja očetova mora biti sinu sveta — sicer . . .1" „8icer je prokletl" vsklikne France, plane kvifiku in skoči kakor besen proti vratom. Z veliko silo ga Lucija ustavi in skuSa pomiriti. „Za božjo vo|jo, Franoe, kaj misliš 1 Saj Se vse lahko poravnamo in poravnali bomo, če pridemo tudi na beraSko palico. Le miren bodi, France, in ne hodi iz biSe. Mladi Markon se ni nikoli upiral ženi, zato se je tudi sedaj takoj podal in se vsedel nazaj na stol. Dolgo in živahno sta se pogovarjala naSa zakonska Na vse strani sta ugibala in premišljevala, kaj bi ukrenila, da bi se isnebila tolike neprilike. Konečno vstane France ves prenovljen in poln upanja veselo izpregovori: „Lucija, tako naredim in nič drugače." Žena ga vsa sačudena gleda. „Jutri pojdem v trg, da si izposodim denar in — koneo bo vse te zmešnjave. Naj zastavim vso živino v hlevu, naj zadolžim biSo in posestvo, vse rad storim, da se le iznebim tega osodepolnega ,sicer', ki mi ne da pokoja ne po dnevu, ne po noči."

IV.

Drugo jutro na vse zgodaj se je napotil France v trg. Za trdno je obljubil ženi, da se vrne, če bo le mogoče, Se pred nočjo. Že se je vlegel mrak na zemljo, že je zazvonilo ,zdravo Marijo', a pri Markonovih Se ni domov gospodarja. Izza Nanosa se dvignejo črni oblaki, sedaj pa sedaj sablisne in od daleč se začuje grom. Lucija je odpravila male spat, zaklenila hiSne duri in odšla v zgornjo sobo, da bi vkljub temni noči bolje videla, če se že vrača ljubljeni soprog. A zastonj je zrla v gosto temo, zastonj vlekla na uho vsak Sum mrzle sape, ki se je igrala s kostanjevimi listi pred hiso. Nehote se je je polastila neka slutnja, in ta jo je storila ie bolj nestrpljivo. Bila je v celi hisi in dvoru takorekoč čisto sama. Stara služabnica, ki je pa bila že na pol gluha, je spala pri tleh v majhni sobici. Hlapoi so se prvi zgubili v skednju po ste|ji in mrvi. Tako sedi uboga žena pri oknu in različne misli ji polnijo dušo . . .

Koliko mora žrtvovati France, da bi si pomiril vest I Kako težko dobi dandanes revež denar na posodo 1 Kaj, če pride njen mož v roke kakemu skopuhu — krvoloku, ki jih lahko pripravi ob vse, kar imajo ? A zakaj vse to? Za koga se trudi nje» soprog? Za malopridnega potepuha, katerega ne morejo sadovotjiti največje žrtve, kajti komur ni mar za svojo čast in dobro ime, temu tudi z denarjem ni pomoči... Vendar bi mu Lucija rada pomagala, kajti Mihel je bil svoje dni njen ljubljenec — njen zaročenec. A bil je takrat drugačen človek. Rad je sicer popival in igral, toda čo ga je ona prosila, prosila včasih tudi solznih očij, tedaj je vselej vsaj za nekaj časa opustil svoje slabe navade. Ko bi imel Mihel svoj dom, svoje posestvo in bi se poročil z Lucijo, ne bi zaSel tako daleč, marveč postal bi vrl in posten kmet. Toda zemljišče starega Markona je bilo nerazdeljivo, torej je trebalo Mihelu na drugačen način oskrbeti dom . . .

Da bi prikupil kje kako posestvo, to starega Markona ni veselilo, kajti večja vsota denarja mu ni Sla iz rok. Mihel je bil pa preoSaben in ni hotel imeti mani nego brat. Razven tega je bil oče se te misli, da ima sin velik talent za trgovino, ker je bil v domači Soli najboljši računar . . .

Tako je prišel Mihel v mesto, prebil nekaj let v prodajalni s mešanim blagom in začel s pomočjo očeta kupčijo na svojo roko. Kmalu se je pokazalo, da je nafi mladi kupec is« med vsega računstva najbolj naučil se deljenja. Tako neumno in nespametno je ravnal in kupčeval, da je bil kmalu ob ves denar in vea zaup. Sprva ga je Bo zalagal oče, a ko se sin le ni hotel poboljšati, dejal je stari: Mihel, aedaj imam dovolj l«

Ker ni vedel neposlulni sin drugače se znositi nad takim ravnanjem, očital je Markonu, zakaj ga je silil v to »beračijo«. Starega so seveda take besede zbodle v dno srca in dolgo časa ni botel ničesar vedeli o sinu. »Moral me bo poslušati, moral bo poiskati Be mafikalt bankovec v omari, če me noče imeti v kaznilnici «, kričal je Mihel, ko je prejel nazaj poslednje pismo — neodpečateno.

Od tega časa je bil Mihel popolnoma izgubljen. Priiel je ob svoje dobro ime, zapravil vse imetje, a izgubil tudi Se kaj več — roko ovoje zaročenke. Ko je Cula Lucija o Mthelu samo slabe reči in se tudi sama prepričala o njegovem razuzdanem življenju, sklenila je sicer a potrtim srcem, vendar odločno, da se ga hoče ogibati, kolikor mogoče. Toliko bolj jej je pa jelo biti srce za njegovega brala, poštenega in pridnega Franceta. Dočim se je Mihel vedno bolj pogrezal v hudobije, seznanili sta se te dve srci vedno bolj, dokler se nista združili v zakonu. To zvedevSi je žugal Mihel bralu celo s smrtjo, a stari je znal vso stvar poravnati in izgubljenega sinu spraviti s tem, da je posegel zopet v svojo omaro. Take in jednake misli so rojile po glavi skrbni gospodinji, ko je sedela sama v zgornjej izbi in čakala mota.

Veter je bučal po dvorišču in tresel vežna vrata, tako da je bilo ubogo ženo res nazadnje strah. A nekoč duri bolj zaSkripljejo, nego po navadi, sliši se, kakor bi kdo odpiral. »Kaj, ko bi bil vendar Franov reče Luoija sama pri sebi in privije luč. Neko hojbo zasliši na dvorišču. Pod oknom nekdo težko sope, kakor bi nekaj vzdigoval. »Moj Bog, kaj ko bi bili tatovi,« vikne žena in že hoče klioati na pomoč, kar se na pol priprto okno odpre in v cknu se prikaže bleda in zmrSena glava s krvavimi očmi.

Toliko da se ni Lucija zgrudila strahu na tla, le Se njena krepka poetava jej je dala toliko mofii, da je zagrabila luč in vrata na trdo zaprSi drvila po stopnicah navzdol. Toda nesreča! Na zadnji stopnici ovehne, tresoča roka jej strahu omahne in goreča luč jej pade v kup koruznega perja, ki se je sušilo v ognjišču. Vsa zmešana se ne zmeni za to, temveč tišči le k vežnim vratom, katere z veliko silo odpre, se spodteče po dvorišču — še noksj korakov — in pade nezavestna sredi dvorišča pod koSato lipo.

V.

Nekaj minut pozneje je drdral p*, cesti iz trga voz. V njem je sedel France zamišljen in otožen, kajti slabo je opravil, slabeje nego si je bil mislil. Denarja ni mogel dobiti in ga ni mogel, saj toliko ne, kakor bi rad. Nenadoma pristavi hlapec, ki je sedel zraven gospodarja, konje in zavpije: •Poglejte vendar, naSa hiSa je vsa v ognju.« France skoči ves prestrašen po koncu in vidi, kako Šviga na strehi rudeč plamen. Hipoma je vse razsvetljeno — cesta, vas in okolica. »Za božjo voljo, Marko, poženi 1« vikne obupno gospodar. A konj ni mogel tako hitro stopati, kakor se je Siril plamen. Ko je pridrdral voz do Markonovih, moral je obstati zunaj dvorišča, kajti radi prevelike vročine ni bilo mogoče bliže. »Vsi sveti božji polagalci,« zažene France glas, skoči z voza in drvi kakor besen proti hišnim vratom. Pod lipo, koje kosate veje so bile že osmojene, se spodtakne ob človeško telo. Bila je Lucija, ki se je ob tako krepkem sunku zbudila iz nezavesti. Prvo delo tedaj sa nesrečnega Franceta je bilo, da je spravil Lucijo na varno mesto. Na to skoči pogumno skosi okno v sobo, kjer so spali otroci, in s pomočjo poslov, ki so se tudi zbudili na vse zadnje, bili so mali reieni.

A bilo je to tudi vse, kar je bilo mogoče storiti. Neusmiljeni plamen se je polastil cele hiše. Privelo je kmalu polno ljudstva na kraj nesreče, poskušali so na vse načine pogasiti, a bilo je zastonj. Lucija zre nepremično v plapoleči ogenj in nekaj ženskih jej podpira glavo. Na jedenkrat se vspne po koncu, prime moža za roko in zavpije s takim glasom, ki bi moral presuniti najtrše srce: »Nekdo je Se v hiši. V zgornji sobi. Videla sem ga — prišel je skozi okno. Pomagajte!« A bilo je prepozno. Tresk ! in cela streha se udere in visoko v zrak Švigne rudeči plamen proti nebu. V tem se zasliši za h;So na vrtu obupno ječanje. France, ki je bil vkljub tolikej nesreči in zmešnjavi povsod prvi, hili za pogorišče. Ntkaj časa poslnSa. Le prasketanje ognja se čuje. Ne traja dolgo, kar se zopet čuje stokanje. V tem se udere strop v hiši, plamen zaplapola in posveti po vsem vrtu. Tu opazi Frar.ce človeka, ki se je zvijal za plotom. Hitro priskoči k njemn. Kolikor je mogel razločiti v mrklem, požarnem svitu, vidi, da nesrečnik nima pokrivala. Lasje so vsi smrSeni, ožgani in nameSani s krvjo. Nekov duh Sine Francetu v nos in res, kmalu opazi, da tli pod njim obleka. Ker je nesrečnik obrnjen v ograjo, ne more ga takoj spoznati, sklone se tedaj čezenj, ta se obrne z glavo in ga milo pogleda. »Mihel — ti?, zakliče France. »France, brat moj, pomagaj! Kaj se ti res nič ne smilim?« spregovori Mihe! s tihim, hropečim glasom in upre proseče svoje oči v brata. France steče pred h šo in se vrne s posodo vode ter pogasi nesrečniku gorečo ob!eko. Nakrat se zbere ob plotu polno ljudstva, ki polni radovednosti in sočutja opazujejo opeklega reveža. France ga skuSa vzdigniti na noge, a komaj se ga dotakne, zavpije oni, naj ga pusti, ker ga preveč boli — in zopet telebne vznak.

Za prvo silo prinese France nekaj iz ognja rešene posteljne obleke in mu podloži pod hrbet in vzglavje, na to stopi do dveh možakov, naj sforč za božjo voljo to ljubav, da prines6 nosila in da pokličejo duhovnika, ki bi nesrečnika previdel za zadnjo pot.

Mihlu ni uslo Francovo početje in ko se je ta vrnil nazaj k njemu, mu je začel govoriti s pretrganim glasom : »Fran-ce, oh — kako si do-ber! Le po duhovnika — oh, le poj, da se Se — spravim z Bogom. Oh — kako sem moral — biti tako — hudoben. - Radi svojega potcpustva — sem moral — kakor ti je - znano v zapor. — Delati sem moral - tu ko črna živina. — A ko sem zvedel - da sem zgubil — pravdo za — rajn;m očetom — bil sem ves divji — jn ni bilo mi — več mogoče ostati — v prisilni - delavni. — Predvčeranjim som — uSel s tem, da — sem čuvaja pobil — na tla. Bežal — sem včeraj ponoči — kar se je dalo in doSel — nocoj to noč do — domače hiie — da bi se mafičeval — nad teboj, nad — ženo — nad vsem. Na cesti pred — vasjo sem opazil — oroinika. Meneč, da zasleduje mene — zgrabim, prišedsi na — dvorišče, lestvo — pristavim jo k oknu — in plt. nem v sobo. A pri tei priči — izgine Lucija s lučjo — ostanem sam v temi. Dolgo časa tavam — predno najdem sobna vrata — a groza — ko jih odprem — puhne plamen vame. — Kaj storili. — Skczi okno se nisem upal — bal Bem se orožuika. — Ril sem v naslednjo čumnato — in tu na tihem ždel. — A plamen je dospel kmalu — skozi vrata v izbo — tako da nisem mogel — nazaj. Mrzla zona mi je — prešla vse ude — kajti začelo je — v sobi že goreti pohištvo. Poskušal sem odpreti — okence semkaj na vrt — a kilo je zadelano z — omrežjem. 2e bi se bil kmalu zaduS.l z dimom — že sem čutil vročino plamena, — ki se je prijel čumnatinih vrat — in nisem si mogel pomagati. — V smrtni stiski poskusim še jedenkrat — potegnem z nadčloveško močjo -— in omrežje se uda. Skočim skozi odprto okno — in zdajci se zgrudi streha na kup. Nekaj utrinkov me obrane po glavi in hrbtu - na tla telebnem — in se komaj — splazim — do tega — plotu. Oh — moj Bog — kako me — vse bol'. Ob, brat — — moj — odpusti. — Oh « Preneha. Glas mu zastane. Možje z nosiloco pridejo ravnokar. Polagoma ga naloftč na njo in nesč v četrt ure oddaljeno sosedno hišo. Skoro ob istem času piidejo od farne cerkve sem duhovnik z Najsvetejšim.

VI.

Drugi dan je naznanjal v trga zvon, da se je zopet jeden preselil v oni svet. Umrl je Mihel, oni rasbrzdani Mihel, ljubljenec svojega rajnega očeta. A stoj — o mrtvih ničesar nego le dobrot Umrl je skessno, udan v božjo voljo, spravljen z vsem svetom. Ta se je pokszalo, da ni bil Se tako popačen, kakor je sodil svet... Minilo je nekaj tednov po oni strašni noči. France je sedel v taji hisi ob postelji svoje bolne ženo, ki jo je ona nezgoda tako prevzela, da ni mogla dolgo na noge. Pravila je možu več nego jedenkrat, lesko je bežala po stopnicah, kako jej je padla loč « roke, s dalje ni vedela. »Bodi Vsemogočni zahvaljen, da smo rešili male,« dejal je France ginjen, »drugo že prebolimoz božjo pomočjo. «

Po kratkem molku je še pristavil: »Oče so tudi spravljeni s menoj, kajti oni strašni »sicer" mi več ne zveni po ušesih I Mihel sedaj ne potrebuje njih dedščine.« »Bog se usmili njegove duše. Boš pa dal v te namen za svete mase,« pristavi skrbna ženka. Kar vstopi v izbo delaveo, ki je kopal aa pogorišču, in naznanil, naj pride gospodar venkaj; Videl bo nekaj posebnega, kar se je nafilo v podrtlnah. 6 slutnjam', polnimi nade biti Fraaee k napovedanemu meetn. Zares I Železen zabojček so iskopali delavci pod stopnicami T veži iz tal. Ko so ga odprli z veliko težavo, zalesketalo je golo, belo srebro: goldinarji, dvajsetice, pelice; sem ter tja tudi kak zlat cekin — vse skupaj veC tisoč vrednosti. Z-»ven je tičal listič z napisom

S trudom in varčnostjo sem spravil toliko skupaj; kdor ne more zaslužiti in si pridobti sam, naj tud' nima. Lovro Marko n.«

Sedaj Sele je bilo Francetu jasno, zakaj ni mogel stakniti v vsej zapuSčiai oSetovej nič gotovine. I J vendar je bil rajni Markon na glasu ket mož, ki ima kaj pod palcem. To je prokletstvo skopega oderuha, da ne privošči niti svojim otrokom, svojim ljubljencem —• kajti tak je bil rajni Mihel v očeh svojega očeta — svojega mamona, četudi ga ne more odnesti seboj v grob,

Pri Mcirkonovih je imela skoparija dobre nasledke, bolje nego jih ima po navadi ta ostudna strast pri ljudeh. Ko bi se dal stari pregovoriti in bi izročil svoje zaklade M helu, kateremu ni bilo nikoli dovolj, kje bi bilo sedaj že to srebro in zlato. Tako je lepo počivalo v zemlji, in nesreča je bila ona čarodejna Sibica, ki je odkrila zaklad in pomogla br dko izkušeni družini do novega' blagostanja in sreče.