Očkovi živci in mamino srce
| ← Svet v prstu | Trst v žepu-Očetovi živci in mamino srce Marko Kravos |
| |||||||||
Samo po sebi se razume, da je moja mama najlepša in najboljša na svetu. Prav zares.
Oče pa vedno nekaj kriči in rjove nad njo. Nič ni dovolj pravočasno, nič dovolj kuhano, soljeno, nič prav toplo ali na pravem mestu. Pa: »…kam gre denar! Kaj ga mečete skozi okno! Ma kaj je treba tri ure po trgovinah! Ne znaš navadit otroke, da se ne bi noč in dan drli…«
Tako na glas se dere, da ga slišijo do cerkve. Če bi bilo samo to. V mestu se plete štrena litanij: »Orko to dio… tu mare grega… krucifiks laudan… ludra tu mare! Če zarentači samo z«oštja križana!« je slišati milo kot otroški prdec.
Mama ob takem samo poveša oči. Kadar preklinjanja in zmerjenja le ni kraja, pogleduje kvišku kot tretjerednica, da bi tam zgoraj izprosila milost za našega grobljana. In potem pristavi, kot bi vzdihnila:«Kar dej, Pepi! Lepo te je slišat… in pred otroki! Bodi, no, malo dostojen!«
Ob tej blagosti in vzvišenosti zažene oče šele pravi teater:
»Ah! Ona pa je… dostojna, ona ja!... ki je iz dobre hiše! Jaz pa sem samo cafandrin Tuoskov… Krišto to dio! In bom klel, kolikor mi paše, šumare škrova! Pejte si boga molit…« Potem zaloputne z vrati, da je spet polno malte po tleh.
»Potrpimo,« reče mama potiho sebi in nam. »Vaš oče je. Očeta treba vedno spoštovat. Živčen je. Zaradi živcev zgubi človek oblast nad sabo in ne ve več, kaj govori….«
Enkrat je tudi mami pošlo potrpljenje. Končno! To je bilo, ko ji je oče pri mizi nekaj zabelil, da se preveč smuli okrog mesarja. Takrat ga je počila s ponvo, iz katere je pravkar delala cvrtje. Samo po roki. Lahko bi ga tudi po glavi, vsi smo bili na njeni strani.
Zlata mama, pa s prerahlim srcem. Kje pa, da bi koga s ponvo po glavi, tudi če bi bila žalitev stokrat hujša!
Očetu je takrat, ko ga je mahnila s ponvijo, kot odleglo. Presenečen in skoraj vesel zamrmra: » Ma oštja, saj je ponev še vroča…¨!«
»Prav ti bodi!« smo otroci pomislili na glas z ubijalskimi pogledi.
Večkrat se tudi mi jezimo na mamo, ker vsakogar na svetu slepo brani. Na vsakem poišče kaj dobrega, pri vsakem najde kaj na »svoj način« lepega.
»Tisti fantek je poreden in umazan,« ji kdaj tožarim. Velikokrat je v takih besedah čisto opravljanje.
» Pa si videl, kako lepo pozdravlja?« Morda pa je umazan samo zato, ker gre pri njih doma slabo. Njihov oče nima dela…«
»Kdo pa naj ga vzame v službo, ko pa pije…!« postavljam jaz svoje sklepe in se potem nemarno lotim fantka, ki se mi je zameril. »Kdor je umazan zunaj, je umazan znotraj…« Ta pamet že ni z mojega zelnika: takih modrosti in sklepanj mrgoli pri Sv. Ivanu.
Drugič viha nos in stegne jezik sestra: »Tista punca, kako more po svetu s takim nosom kot malancana! Ko bo velika, gre lahko samo za čarovnico…«
»Meni se zdi kar luštkana, ko pa ima sinje oči,« jo olepša mama.
»Mama! Kaj ne vidiš, da škili?!« pristavim jaz.
»Kaj res? Morda res. Ampak čisto malo. In kaj potem! Človek se na to privadi. Sčasoma pri kom teh stvari ne opaziš več in ga spoštuješ za tisto, kar je.«
»Ampak, mama! Če je človek grd, je tudi žalosten, in kdor je žalosten, je tudi siten in tečen.«
»Morda lepo poje in gotovo zna pomagat mami. Važno je, da si lep znotraj.«
Oh kaj pa veš ti o življenju mama! se jezim sam pri sebi ali se s sestrama zmrdujem ob njeni trmasti dobroti. Kako da ne vidi, da je na svetu veliko grdega, hudobnega, nevarnega? In da sem edino jaz lep in pameten! Da sem edino jaz vreden, da imam mamo, ki je najbolj zlata na svetu!