Ošabni polž

Ošabni polž Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Ošabni polž, narisala Roža Piščanec, Ciciban, 1955/1956, št. 8, str. 212-213.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Deževalo je kar naprej vse dni in noči. Uboge mravlje, ki so že pričele zbirati suhe smrekove iglice, da si zgrade mravljišče, so morale prenehati z delom. Voda je curkoma drla po speljanih stezicah in grozila je nevarnost, da bodo mravlje v nji utonile. Od časa do časa je res katera prilezla na plan, da bi videla, kakšno bo vreme, a se je morala žalostna vrniti, kajti sonce se ni in ni hotelo prikazati.

Šele sedmi dan so se oblaki razkropili in spet je bilo nebo jasno. Na mah so mravlje oživele. Vse so odhitele po svojih opravkih. Ene so begale sem, druge tja, vse pa so se težko otovorjene vračale.

Tudi rdeča mravljica je po ozki stezici vlačila suho smrekovo iglico. Mukoma jo je spravljala naprej, jo spustila, če se je kje zataknila, jo spet zgrabila na drugem koncu in se na vse načine trudila, da bi jo zvlekla domov.

Ko je bila že blizu doma, ji je pot prekrižal polž lazar, ki je po dežju prilezel na dan.

„Umakni se,“ ga je prosila mravljica, ko je z bremenom obstala pred njim.

„Jaz naj se ti umaknem?“ je rekel polž. „Še na misel mi ne pride!“

„Saj vidiš, da ne morem z bremenom preko tebe,“ je moledovala mravljica. „Mudi se mi in res ne utegnem čakati.“

„Kakor hočeš! Jaz se nikomur na svetu ne bom umikal,“ je rekel lenuh in kot prilepljen obstal na mestu.

Ko je uboga mravljica uvidela, da so vse njene prošnje bob ob steno, se je na moč trudila, da je preko spolzkega polževega trupa prevalila smrekovo iglico. Vsa izčrpana jo je končno privlekla domov.

Šele pod noč se je polž lazar premaknil z mesta. Zavil je v vrtiček med solato.

„Umakni se,“ je rekla žaba, ki ji je zastavil pot.

„Jaz, da bi se ti umikal? Prismoda! Ni ga na svetu, ki bi me spravil s poti,“ je dejal polž in se še bolj prisesal na zemljo, ker se je bal, da bi ga žaba ne brcnila stran.

„Modrejši popusti,“ je rekla žaba in preskočila polža.

Danilo se je, ko je polž lazar z vrtička prilezel na cesto. Bila je široko tlakovana in sredi nje je obstal. Kmalu je zaslišal ropot, ki je postajal zmeraj glasnejši. Sprožil je svoje oči in zagledal voz, ki se mu je v diru bližal.

„Tudi temu se ne bom umaknil! Jaz že ne,“ je rekel ošabni polž in obstal tam, kjer je bil.

Voz pa je zdirjal prek njega in ga zmečkal, da je od polža ostala le črna lužica.

Opombe urednice

1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Ošabni polž, tipkopis (2 lista), IN = 6817.
2. Vera Albreht, Ošabni polž, str. 75-76, v: Slovenske basni (umetne), izbrala in uredila Darinka Petkovšek, ilustriral in opremil Jože Ciuha, Mladinska knjiga, 1967, Ljubljana.