O, rodni dom …
| O, rodni dom Vera Albreht |
| |||||||||||
O, rodni dom, kako sem jaz vsa v tebi!
V daljavi in samoti sem najbližja
vsem tvojim vinskim gričem in poljem:
od Svete Jedrti zvon potrkava,
počasi se prebujajo Gorjanci,
in v vinskih gričih, tam na Golobinku,
na Tolstem in prijaznem Vinjem vrhu,
že grozdje dozoreva, brenta čaka,
rdeča zidanica se v trtah smeje …
Zdaj kosci so prišli:
v poldanskem solncu,
v ubranem ritmu vsak si koso kleplje,
jaz te poznam, najlepša lepih pesmi!
Po cesti zvoženi, glej, voz se maje,
do vrha naložen, ker že dekleta
so žito v snope povezala.
Ožgane solnca, vse razgrete v lice
in z belim smehom stopajo ženjice …
Mlatiči so prišli, vsi fantje z Rake:
že raztrosili so zlato po skednju,
kako se polni, gospodar, tvoj hram!
Že težko dozoreva bela ajda,
na kupu v solncu že rmenijo buče,
koruza zlata že visi pod streho —
ne bodo dolgi zimski vam večeri!
Na osušenem polju suha starka,
(še bližje ji je danes čelo zemlji!)
z uvelo roko nov krompir pobira;
a sosed znova že ledino orje,
da trudno mater zemljo pognoji,
saj vse, kar sprejme, stokrat obrodi.
O, rodni dom, kako sem jaz vsa v tebi!
Ti bajka, kadar iz noči,
za vitkimi topoli kraj potoka,
do naših hiš tvoj zvon se oglasi.
Takrat utihne vsaka druga pesem,
še tvoja v votlih vrbah se zgubi,
a ta tihota in samota
Gorjance, Krko oživi:
In vsi zakleti kralji in kraljične,
vse coprnice s Kleka in možje,
kosmati iz tihe pridejo vode …
In sojenice, rojenice, môre
se dvignejo čez polja in čez gore …
O, rodni dom, kako sem jaz vsa v tebi!
[[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]