O, ta nesrečni petek
O, ta nesrečni petek! Šaljiva črtica iz življenja doktorja Razsajača. J. K. |
|
»Ti, danes pa le kaj boljšega pristavi k ognju,« je dejal svoji boljši polovici lepega jesenskega jutra doktor Razsajač, ki pa sliši — mimogrede rečeno — tudi na več drugih imen, »saj veš, kam gremo.«
»Rjava juha s francoskim fanceljnom, aspik, tenstan krompir«, začela je naštevati skrbna gospodinja, »in« — »Ne, in,« ponovi hitro prvi, ki je kar instinktno slutil, da bo žena sedaj imenovala nekaj posebnega. In ta je tudi v resnici hitro stopila k soprogu, ki je sedel pri mizi sklonjen nad kopico različnih papirjev, se mu ljubeznivo nasmehnila ter pošepetala na uho: »In jerebice z zelenim praženim grahom«
»E, vraga, jerebice,« se razveseli doktor, »kakor nalašč za petek.« In oči so se mu zalesketale poželjivosti do slastnega jerebičjega mesa. Jerebice je mož neznansko rad jedel.
»Izvrstno,« je dejal potem, ko je sline, — ki mu jih je že samo ime privabilo v usta, — srečno požrl, »sedaj še en dober, gabelfrištk«, potem pa grem v zbornico.«
»Upit in razsajat,« je dostavila doktorica smeje.
»To je čudno, da imam ravno v petek tako srečo. Pretečeni petek tak impozanten nastop v zbornici. No, pa saj se mi danes tudi tak obeta, če še ne boljši. Daj mi nebo le še kaj takih Maličev!«
»Ne veseli se prezgodaj, Johann,« seže gospa resno vmes, »lemenatarjev ne bo, lemenatarjev!«
»Viš ga hudiča, na to pa res nisem mislil,« vzklikne Razsajač prestrašeno in plane pokonci, »zakaj me nisi poprej opozorila na to; govoril bi lahko z gospodom Streležem, da bi mi jih nekaj poslal. Ti fantje znajo res dobro tleskniti in zavpijejo ti že tako, da gre kar skozi ušesa.«
»Verjamem, taki mladi in zdravi fantje!«
»No, pa menda vendar pripelje Štefe svojo gardo,« nadaljuje Razsajač, ne da bi ga opomba svoje žene kaj motila, »ta človek —«
»Ti, — pa še nekaj,« prestreže mu Razsajačca besedo, »dobro, da sem se domislila. Ne hodi preblizu Vsevideževemu sedežu. Menda vendar ne boš tako neumen — kakor si včeraj pravil — da mu boš dal zaušnico. Doktor Vsevidež ima salamensk' debelo roko; če te ta enkrat oplazi —«
»Naj jo ima,« se razhudi gospod odvetnik, »misliš, da se ga kaj bojim? Ko sem bil še burš, sem znal včasih prokleto trdo vdariti, sploh — pa —«
»No, jaz sem le tako rekla, ker se bojim za te. Ko bi te slučajno zadel na sence? Mein Gott! Kako bo pa mogel iti naš fant na Nemško, če te ubijejo v oni bajti?« ...
Različne občutke je imel gospod doktor, ko je počasi korakal, s črno torbico pod pazduho proti deželnemu dvorcu. V duhu je videl pred sabo poslance narodno-napredne stranke z nagnjenimi glavami, videl je doktorja Vsevideža, uničenega, popolnoma uničenega ... On, doktor Razsajač, mu bere smrtno obsodbo, občinstvo pa vpije: »Ven ž njim, z Vsevidežem, ven z izdajalcem!« in ga bombardira z gnjilimi jabolki. Lep prizor to! In, ko so končno tega »izdajalca« postavili na cesto, se zasliši z galerij samo en glas: »Živio Razsajač, ki si rešil Slovenijo, živio!« ...
Razsajačco je grozno skrbelo, kaj se godi v zbornici. Ko je ravno pogledala skozi okno, da bi dobila koga, ki bi šel poslušat na galerijo, prižvižga po ulici — kakor nalašč — Korel, »iblanskega Žaneta« brat.
»Ti, Korel,« mu zakliče gospa vesela, »bodi tako dober, pa stopi tja v deželni dvorec pogledat, kaj delajo poslanci. Potem pa pridi povedat!«
»Saj grem,« odvrne postopač, »samo čike od gospoda si izgovorim. Vi menda tako ne kadite.« ...
Ko je Korel prisopihal na galerijo, je vse vpilo: »Žlindra! Ven z Žlindro!« V dvorani je pa gospod Razsajač kakor besen premetaval neke papirje in se zaganjal v narodno-napredne poslance. »Sakrabolt nazaj,« dejal si je brat »iblanskega Žaneta«, »to pa to. Ravno prav sem prišel.« In začel je tudi on na vse grlo vpiti: »Žlindra!« tako, da bi Štefe, ki je sedel blizu njega, skoraj oglušil. Na srečo njegovih ušes, prišli so pa v naslednjem trenutku neki možje in napravili konec vpitju s tem, da so galerijo »izpraznili« ...
Korel se je takoj napotil k Razsajačci. V kuhinji ni bilo žive duše. Na štedilniku je v železni kozi nekaj veselo cvrčalo in posebno prijeten duh začel je dražiti postopačev občutljivi nos. Na kuhinjski mizi je ležalo nekaj perja in po tem perju je prišlec takoj spoznal, da se v kozi nič drugega ne peče kakor — jerebica. In pri tej priči so se ga polastile hude skušnjave. »To je izvrstna jed,« dejal je skušnjavec, »Korel, kar po nji!« In nehote je stopil stari grešnik k štedilniku, potipal s prstom na pol pečeno jerebico in ga strastno obliznil. Tedaj se pa ni mogel več premagati. Bliskoma potegne iz žepa papir, zagrabi za pečenko — in potihnilo je veselo cvrčanje. Srečni tat jo pa naglo pobriše s svojim plenom po stopnicah ...
Razburjen, jezen, bledih lic prišel je gospod doktor Razsajač opoldne domov. Edina tolažba je bila sedaj zanj — jerebica. Ko mu pa žena v kratkih, resnih besedah pove, da se tudi v Ljubljani čudeži gode — in ne samo v Lurdu, — da je namreč neka nevidna moč ugrabila dobro pečenko, tedaj se je pa gospod doktor z groznim škripanjem vrgel na zofo, se obrnil v zid, kakor Jurčičev »Deseti brat« — predno je umrl — in rekel ženi, da naj ga 48 ur pusti čisto na miru. Od tega časa baje gospod Razsajač petke grozno črti ...