O čebelnjaku

O čebelnjaku Ivan Cankar

Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.

Izdano:	Slovenec, letnik 26, številka 102, V Ljubljani, v petek 6. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 104, V Ljubljani, v ponedeljek 9. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 107, V Ljubljani, v četrtek 12. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 108, V Ljubljani, v petek 13. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 112, V Ljubljani, v sredo 18. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 114, V Ljubljani, v soboto 21. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 120, V Ljubljani, v soboto 28. maja 1898. Slovenec, letnik 26, številka 123, V Ljubljani, v četrtek 2. junija 1898.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Svetlo nedeljsko solnce je posijalo skozi okno, trepetalo po pobeljenih stenah preko kričečih slik v zrezlanih okvirjih ter poslalo naposled tenek žarek na tolsti obraz Blokarjev. In Blokar je leno privzdignil težke trepalnice, zazehal z zaspanim vzdihom in se obrnil v zid.

Vso dolgo no so ga mučile neumne sanje. Zdelo se mu je, da sedi prav na vrhu vaškega zvonika ter se krčevito oklepa zlatega jabolka in išče z nogami trdnih tal. Spodaj pa stoji penzijonirani učitelj Mrva, ozira se kvišku in kliče z zategnjenim glasom:

»Oj, Blokar… gospod župan! Obrnite svojo glavo malo v stran, da ne bodo kapale na moj obraz vroče kaplje z Vašega čela!…«

In celo v sladke jutranje polusanje prikrale so se tiho in polagoma različne neprijetne etike. Človek pozna veliko trenotkov v svojem življenju, ki bi jih rad za večno iztrgal iz albuma svojih spominov; a kadar se mu zdi, da jih je srečno odstranil, vrnejo se nenadoma devetkrat jasnejši in glasnejši… In to najraje v tistih tihih urah, kadar se ziblja telo v omamljivi lenobi in mehki zadovoljnosti, čela se dotakne mrzla roka in zoperno čustvo zatropeče po udih…

Blokar je vstal skrajno slabe volje. Napraviti se je hotel hitro, pri tem pa je premenil hlačnice in odtrgal dvoje gumb od telovnika; v razljučenosti je zgrabil kozarec na mizi ter ga vrgel ob tla. A kozarec se ni hotel razbiti in Blokar ga je sunil z nogo, da se je zatrkljal pod posteljo.

»Kakšno dolgočasno solnce je to!… Kaj vraga, da ni nikoli zagrinjala na oknu!… Tu leži človek, kakor na polju!«

Ni mu prišlo na misel, da je žena že davno pripravila dvoje lepih, rdečih zastorov, on pa jih ni hotel imeti. Čemu je tega treba tu gori v nadstropju? Človek vsaj vé, kedaj zasije solnce!…«

Odprl je vrata in zakričal na stopnjice:

»Kje je Grámoz? Naj pride Gramoz! Ali bom hodil s temi ščetinami v cerkev?«

Po veži je pritekel droben, suh možiček, krojač Gramoz in ob jednem vaški brivec; za njim pa je nosila dekla belo skledo in vrč vode.

»Bova pa takoj pričela, gospod župan… Lahko delo; v desetih minutah bo vse pri kraju…«

»Zakaj prihajate tako pozno? Jaz sem Vam rekel —.«

»Pol ure prezgodaj, gospod župan! Pol ure prezgodaj! Zdaj je ravno polu sedmih…«

Drobni, nagubani obrazek Gramozov se je svetil v najnedolžnejši dobrodušnosti.

»Takrat pridite, kadar Vam rečem… Oho, oho! Kdo je tam? O ti lump, ti falot!«

Naslonil se je skozi okno in kričal na cesto. Pod županovo jablano je stal otrok z velikim jabolkom v roki.

»Saj ga nisem odklatil; na tleh je ležal…«

»Na tleh ali na veji, to je vse jedno! Ti si kradel… Hej, Mrva, Mrva! Stresite onega fantalina za ušesa, da bo pomnil, kedaj je kradel. Stresite ga dobro, nastejte mu jih!«

Mrva pa je šel mirno svojo pot.

»Čemu bi ga stresal zaradi jednega jabolka; saj jih imate veliko… Pa si najemite koga, da bo pobiral vsacega sproti, kolikor jih pade na cesto…«

Župan je molčal in sedel na stol. Na čelu pa mu je izstopila debela, temna žila.

»Začnite!«

Gramoz si ni upal spregovoriti besedice in svetli nož je drsal varno in oprezno po raskavih licih.

II.

Kakor vsako nedeljo je bila na večer županova gostilna polna do zadnjega kota. Do malega same ponosnejše glave iz vasi: dacar, poštar, učitelj in dobro rejene postave boljših kmetov.

Blokar je bil nocoj nenavadno nasajen. Zadovoljen ni bil z najrazumnejšo besedo in naj je prišla iz katerihkoli ust; nasprotoval je, kjer je mogel, — in to z osornim, srditim glasom in neuljudnimi izrazi. Vsled tega je prišel razgovor vsak trenotek s tira in zavladala je neprijetna tišina. Ta in oni je ugibal, kakšna nezgoda je pač zadela gospoda župana, a vprašati si ga ni upal nihče. In Blokar sam bi ne vedel odgovora.

Dolgi, plešasti poštar je razlagal svoje nazore o socijalizmu.

»Pustijo naj nas v miru s tem rovanjem. S samimi besedami in grožnjami in zabavljanjem ne bodo rešili nikogar… To bi se moralo začeti drugače… Da je siromaštvo na svetu zmirom večje, to je resnica, — a vprašanje je, kako bi se dalo pomagati…«

»No, kaj govorite tukaj… to so samo prazne besede!« segel mu je v besedo župan. »Povedali niste ni novega; vsak dan se sliši to: siromaštvo, siromaštvo!… Jaz, — jaz ne pomilujem prav ni tega siromaštva; če kdo nima toliko, kolikor bi hotel, je to njegova krivda; pomaga naj si sam!«

»Najboljše je, da so z vami ne govori o teh stvareh!« odvrnil je poštar nezadovoljno.

Blokar pa je nadaljeval glasno in srdito:

»Najboljše je… da! Jaz nočem ni slišati o teh stvareh! Razlagati ste začeli vso reč tako, kakor da bi postali hipoma obvezani berači glavne in najimenitnejše osebe! Tisoče besed in cente papirja potrosite zarad njih, — a vse to skupaj ni vredno jednega kosa kruha, ki ga dam šepastemu Gregi, kadar moli na mojem pragu… Jaz mu ga dam iz milosti in ker se meni tako ljubi… ne da bi imel on do tega kakšno pravico!«

Dacar se je nasmehnil.

»Čemu ste se tako razgreli, gospod župan?… Naposled, — mi o beračih niti govorili nismo —«

»O beračih ali ne, to je vse jedno; jaz ne maram poslušati praznih besed…«

Stari Mrva je stresel z glavo in si popravil naočnike.

»Vi imato veliko denarja, gospod župan, toda denar navadno ne leži v glavi.«

Županov glas je postal hipoma tih in zategnen.

»Kaj pravite, Mrva?«

»To pravim, gospod župan, da bi vam povedal jaz par dobro osoljenih, če bi se zadeli ob me tako nerodno, kakor ste se ob poštarja. Ali ste me zdaj razumeli.«

Blokar se je ozrl krog sebe z zarudelim obrazom in bleščečimi očmi, kakor bi hotel pozvati vse navzoče, naj se čudijo nad toliko predrznostjo.

»Kdo si upa spregovoriti kaj tacega? Ali veste, kdo sem jaz in kdo ste vi?«

»Vi ste župan in jaz sem Mrva, — Mrva, penzijonirani učitelj. Vi imate denar in druzega nič; jaz imam svoj čebelnjak in druzega nič. Iz tega pa se še ne vidi, kdo ima pravico drugemu nauke dajati in čegava je dolžnost, da jih posluša…«

Župan se je dvignil razjarjen, da bi odgovoril; a premislil se je in zamahnil z rok.

»Mrva, — zapomnite si ta večer!«

Zdelo se je, da se je umiril; njegov široki obraz se je smehljal prijazno in zadovoljno in v glasu ni ostal niti najmanjši sled prejšnje razburjenosti. Toda vsi so čutili, da stvar še ni pri kraju, in večer je potekal tesno in dolgočasno. Po zadnjih besedah županovih je vzel Mrva klobuk ter odšel na cesto. No je bila lepa in jasna in tiso zvezd se je lesketalo na nebu.

III.

»Kaj mi more? Treba je bilo vendar, da je slišal enkrat resnico na svoja ušesa…«

Mrva je bil človek pri šestdesetih letih, slabotne in suhe postave. Njega obraz je bil naguban in trd, kakor od starega pergamena; veliki naočniki z lesenim okvirjem so mu viseli na nosu, lica pa so bila posejana z redkimi, sivimi ščetinami.

Živel je na Brestovici že nad štirideset let. Davno že so mu bile oči oslabele in stopil je v pokoj. Gori na hribu je stala zapuščena, polrazpala koča, in tam se je Mrva nastanil. Imel je prekrasen razgled po vsi široki, zeleni dolini; daleč do bukovih gozdov na jugu so se razgrinjali duhteči travniki, prepreženi s potoki in ozkimi, belimi stezami; tu pa tam je dremala skupina temnih hrastov in ob vznožju hribovja so se lesketale raztresene vasi.

Vsako jutro je sedel na pragu svoje koče. Nebo se je jasnilo polagoma in ozki svetli trakovi so se pričeli prikazovati na obzorju. Kakor beli pajčolani so se vile megle v dolini, plavale počasi in leno nad rosnimi travniki, dvigale se višje ter se izgubljale v kristalnem zraku. Zazibalo se je drevje in mrzle kapljice so se vsule na travo. Za trenotek je nebo obledelo in se pokrilo z meglami, — a že je zopet zasijalo v srebrnosinjem svitu, raztopljeno zlato se je razlilo po vzhodnih gorah in solnce je vstalo v vsi svoji rosni krasoti…

Dobrih sto korakov od koče, malo nižje v dolini je stal Mrvin čebelnjak, njegovo jedino bogastvo. In ta čebelnjak ni bil posebno krasen. Videlo se mu je, da je doživel že visoko starost. Slike na posameznih panjih so že zelo obledele; le tu pa tam se je še bleščala glorijola nad glavo neznanega svetnika in razločno se je še videlo črno kolo sveto Katarine. Pred panjem je stala preperela tepka s temnimi, razdrapanimi vejami.

Kakšno bi bilo življenje, da bi ne imel vsakdo nekaj najljubšega, kar mu daje moč in tolažbo, četudi mu iztrgajo vsa druga bogastva? Mnogo jih je, ki se zavedo svojega najdražjega zaklada šele v nesreči, kadar jim ne ostane ničesar druzega več, — in solzne oči se zasvetijo od sreče in ponosa. A drugi so ga odkrili že zgodaj v razkošnem trenotku in čuvajo ga bolj kakor svoje življenje… Otrok ima svojo punico iz cunj, a ti imaš svojo filozofijo; župan Blokar ima skrinje cekinov, a Mrva ima svoj čebelnjak.

Spomnil se je velikrat, kako se polagoma pomika njegovo življenje na večer, in mislil je o smrti. A da bi se mogla kdaj zgoditi njegovemu čebelnjaku kakoršnakoli nezgoda, na to ni mislil nikoli.

Hladno je bilo, ko se je vračal iz županove gostilne proti domu; zavil se je tesno v svojo suknjo in privihal ovratnik. Hiše ob poti so bile nizke in precej oddaljene druga od druge. V nekaterih so bila okna še razsvetljena, druge so dremale tihe in temne. Steza se je vila polagoma navkreber. Na obeh straneh se je dvigalo visoko grmovje; časih je zašumelo v njem s tistim skrivnostnim nočnim glasom, ki vzdrami človeka iz sanj, kakor bi ga prijel za roko… Ali se je vzbudila senica in zafrfolala s peroti ? Ali se je odkrhnila preperela veja? Ali je nastopil jež svojo pot med uvelim listjem?

»Dà, kaj mi more?« govoril je Mrva polglasno. »To je bil zaslužil že davno… Vsi so njegovi hlapci… On je naposled dobra duša, toda ljudje so ga razvadili, da ne pozna več nikogar druzega, kakor samega sebe… Človeku je naravnost nebeško pri srcu, kadar more malo podrezati tacega-le…«

Stal je pred svojim čebelnjakom; povesil je glavo in noge so se mu tresle. Ne mogel bi povedati, česa se je prestrašil; zakaj njegova slutnja je bila tako strašna, da je v prvem hipu ni hotel priznati niti samemu sebi.

»Kaj mi more?…«

Pred davnim časom mu je bil dovolil Blokar iz posebne milosti, da si je postavil čebelnjak na njegovem svetu. A županovo je bilo vse, kolikor daleč je seglo oko…

IV.

Blokar se je čutil osramočenega. Vedel je dobro, da nima njegova razljučenost nobenega pametnega vzroka in da je pravica na strani Mrve. Samemu sebi se je zdel podoben otroku, ki se zjutraj vzbudi in prične kričati in ihteti brez vsacega povoda.

»Ali jaz mu pokažem! Zadenem ga v živo, da bo čutil!«

Njegov srd ni hotel nikakega prigovarjanja.

»Pred vsem svetom mi pljune v obraz, kakor bi imel pred sabo samosrajčnika… Radoveden sem, kako bo odpiral oči…«

Stopil je na prag in hladna sapa mu je zapihala v razgreti obraz. V gostilni je sedelo samo še par polpijanih kmetov, ki so se razgovarjali s hripavimi, kričečimi glasovi. Iz okna je padala na cesto medla svetloba; visoki topoli so stali v dolgi vrsti in njihove ozke sence so se raztezale daleč preko travnikov. Redki, beli oblaki so sanjali na nebu in mesec je plaval med njimi.

Župan se ni mogel odločiti, da bi spregovoril. Sram ga je bilo, da bi se maščeval ponoči in na skrivnem, kakor hudodelec. In resnično je čutil v svojem srcu, da je hudodelstvo, kar namerava. Tesno mu je bilo in neprijetno, a da bi mogel svoj sklep preklicati, to mu ni prišlo na misel niti za trenotek.

»Zdaj bo menda že doma, — in čas je; to se ne da ve odlašati…«

Vrnil se je v sobo in stopil k mizi. Silil se je, da bi izgledal veselo in hudomušno, toda oči so ostale motne in resne, samo ustna so se zategnila v zopern smehljaj.

»Vidva, Miha in Jernej, mi bota nocoj pomagala, da napravimo majhno šalo… Samo molčita; ni treba praviti nikomur; — naposled, zvedelo se bo tako ali tako…«

Na tihem so je jezil nad samim seboj. »Ali bi ne mogel napraviti sam te neumnosti? Zdaj se vidi tako, kakor da bi jih nagovarjal za kakšno tatvino, za hudodelstvo!«

»Stvar je namreč taka. Mrva je bil nocoj pijan in zmerjal me je kakor hlapca. Zato mu hočem dati majhen spomin… Vrzimo mu tisti čebelnjak na cesto!«

Besede so mu prihajale z jezika hitro in trdo, kakor bi se bal ugovorov.

»Čebelnjak stoji namreč na mojem svetu, — razumeta? In jaz bi ga odstranil lahko o belem dnevu, vpričo Mrve. Toda tega ravno nečem; naj se prime za glavo zjutraj in išče po cesti svoje bogastvo… Na vsem tem ni nič hudega: jaz mu postavim lahko drug čebelnjak, deset čebelnjakov, če jih hoče. A zdaj ga hočem udariti… Torej hitro, — ali pojdeta ali ne?«

Široki, po vsem obrazu poraščeni Miha se je popraskal za ušesi.

»Hm, župan… meni se zdi, da je v tem vender-le nekaj čudnega… toda, kakor hočete; to je Vaša reč…«

»Povejta, če pojdeta!«

»Zakaj bi ne šla?« odgovoril je Jernej z nekoliko kislim obrazom. »Saj ni treba, da bi pravili, kdo Vam je pomagal.«

Pogledal je Blokarja z lokavo vprašujočimi očmi.

»Jaz nisem baba… In vajina škoda ne bo v nedeljo imata tukaj pijačo, — ali jutri, če vama je ljubše.«

Župan je stopal molčé in hitro skozi vas, da sta ona dva za par korakov zaostajala za njim. Kadar je ugledal ob potu kako črno postavo, zdrsnil se je in pospešil stopinje. Srečati ni hotel nikogar. Kaj bi si mislil, kdor bi ga videl tako pozno zunaj na planem ? Kako bi mu razlagal svojo pot, da bi se ne osramotil in ne osmešil?… Čemu sploh se je pričelo vse to?

Nezadovoljen je bil, potrt in razburjen. Čutil se je ponižanega in otročjega. Predstavljal si je, kako sodita o njem njegova spremljevalca, in grizel si je ustna…

»Tukaj je… Primita, uprita se, vrzita dol!… Kaj, da se ne gane?«

Župan se je uprl sam z vsem telesom in čebelnjak se je zamajal.

»Še enkrat!«

Zahreščalo je in zastokalo, v panjih pa je šumelo.

»Dol z njim! Na cesto!«

Čebelnjak se je zrušil na kup in razvaline so ležale razbite v jarku in za obcestnim grmovjem.

Župan pa je molčal in hitel navzdol.

V.

Mrzel veter je pihal od severa in topoli so šumeli in se priklanjali. Blokar pa je čutil neznosno, težko vročino po vsem telesu in žile na sencih so mu bile trdo in v nejednakih prestankih, kakor bi ga udarjalo z jeklenim kladivom.

V gostilni ni bilo nikogar več in žena je pospravljala kozarce in zlagala namizne prte.

»Kod pa si hodil ob tako poznem času?«

»Zunaj! — Vina mi daj!«

Roka se mu je tresla, ko je prijel za čašo in jo izpraznil v dušku. Spregovoril ni ničesar ter odšel s trdimi koraki po stopnicah v svojo sobo.

Mesec je sijal skozi okno in po stezah so se dvigale velike sence v nedoločnih obrisih. Zdelo se je, da se nagibajo na skrivnem druga k drugi, da šepetajo in trepečejo.

Blokar je hodil po sobi s prekrižanima rokama in sklonjeno glavo; njegova senca je rasla, dvignila se visoko do stropa, hušknila po steni in se krčila, kakor bi plesal krog njega zloben duh, bližal se mu z režečim obrazom in se mu s pritajenim smehom skrival za hrbtom.

»Kaj je vse to samo na sebi? Kje leži hudodelstvo?… Postavim mu jih lahko deset novih… A ne, — ne, — ne! Ni samo to!… Pridi in zapali mi dom nad glavo, — vzemi vse, kar je mojega in potem me tolaži: »desetkrat ti povrnem vse!« — Jaz ne maram tvojih dobrot, — daj mi, kar si mi ugrabil!… Kakor bi mi ubil očeta in nató pripeljal prédme tujega človeka: — »Glej, do pičice je podoben tvojemu očetu, — v obraz, v oči, celo glas je njegov; njegovo srce je še blažje in on to bo ljubil, kakor te tvoja mati ni mogla bolj ljubiti…« Oj ti bedak, — kaj ti pride na misel? Kaj hočem s tem človekom? Vrni mi mojega očeta!… Dà, resnica je! Jaz sem mu ugrabil vse bogastvo, raztrgal sem mu srce in vzel pol življenja. To se ne dá ne preklicati ne popraviti, kakor bi se bilo zgodilo pred sto leti… In kazen pride sama!…«

Odbila je dvanajst, ko se je razpravil in legel na posteljo. Skozi odprto okno je prihajala mrzla nočna sapa, ali na njegovem čelu so stale potne kaplje. Dihal je težko in z naporom in trepalnice so ga skelele.

Zoperne, v vročih barvah žareče slike so prihajale pred njegove oči. Želel si je, da bi zadremal; obrnil so je v steno in se odel čez glavo. A v zmedenih polusanjah je videl potne, neznane obraze z okrvavljenimi očmi in zlobno režečimi ustni…

Stal je pred čebelnjakom. A čebelnjak je bil velik in dvigal se je vedno višje in višje, prevlečen s škrlatno rdečo barvo.

»Uprita se! Vrzita ga dol! Na cesto! V jarek!«

In upiral se je vanj z obema rokama in s prsimi; koža se je drgnila ob trdem lesu in ob robovih, da se je prikazovalo živo meso; in vroče znojne kaplje, pomešane s krvjo so padale na tla. Čebelnjak jo stal trdno in nepremično.

»Uprita se!«

A kakor bi bil ukovan! In Mrva je sedel pod hruško in prižigal pipo.

»Glejte, gospod župan, — kos mesa Vam visi od rame in prsa ste si razdrapali!«…

Vzdramil se je ter se dvignil iz postelje. V glavi mu je bilo še nejasno in težko, da se je opotekel in naslonil ob mizo. Luna se je skrila za oblak in temnó je bilo v sobi. Zvezde so dremale na nebu v zaspanem, bledem svitu, kakor da pojemajo z zadnjimi žarki.

Blokar je iskal užigalic, da bi napravil luč. Obšel ga je nerazumljiv strah, — kakor bi stal molčé in onemogel sredi temnih, neznanih postav, ki stezajo proti njemu svoje mrzle roké…

»Vrni mi, kar si mi ugrabil! Vrni mi moje bogastvo!«

To je bil zategnen, obupen glas; zdelo se je, da je prišel iz noči same, — iz hladnega, v daljavi vzdihujočega vetra, polnega opojnih duhov, — iz visokih, šepetajočih topolov, — iz umirajočih zvezd… In odmevalo je še vedno, kakor da so ostale besede začarane v zraku…

Blokarja je spreletelo mrzlo po telesu; stal je poleg okna s sklonjeno glavo in poslušal…

Ali niso zasumeli koraki po pesku?

Prosèč, globok glas se mu je izvil iz grla:

»Jaz ga nimam, tvojega bogastva… Kar imam, vse je tvoje… Vzemi si ga sam!«

VI.

Ni si hotel razlagati Mrva svoje bojazni, iznebiti se je hotel svoje črne slutnje.

»Ne… tega ne more storiti!«

Kakor se je čutil nezmožnega, da bi ubil koga zarad jedne same pikre besede, tako si ni mogel predstavljati, da bi mu mogel kdo v samem hipnem srdu vzeti vse, kar ima dragega na svetu.

Prižgal je lu v svojem stanovanju in sedel za mizo.

Pred njim je ležala debela knjiga, rdeče obrezana in vezana v trdo, že precej odrgneno in mastno usnje z jeklenimi zaponami.

Obrisal je naočnike in pomaknil svetilko bliže, da bi čital.

»Evangelij…«

A črke so odskakovale, spajale se in bledele… in hipoma se mu je stisnilo srce, kakor bi mu izžela nevidna roka vso kri iz njega.

»Ne… tega ne more storiti!«

Zaprl je knjigo in odložil naočnike.

Njegova soba je bila opravljena skromno in jednostavno. Starinska postelja, zelo nizka in široka, dvoje nerodnih stolov s pohabljenimi stolicami, miza, rdeče pobarvana skrinja poleg ogromne peči in v kotu polica, polna debelih, obrabljenih knjig. Po stropu in po stenah so visele dolge pajčevine; tu pa tam je dremal rejen pajek, zganil se včasih komaj vidno in stresel s tenkimi nogami. Okno je bilo zagrneno z zeleno ruto, na podoknici pa je stal rožmarin, ki je segal s svojim omotno duhtečim zelenjem skoro do stropa.

Mrva je sedel na svojem stolu in podpiral glavo z rokama; na sivih gubah njegovega obraza pa je ležal plašen, skrbe izraz.

»Res je, dobil jo je gorko po ustih, — ali kakšen vzrok je to? Ali mi ni znal odgovoriti? In naposled je bila resnica na moji strani… Toda to nima nikakega pomena, to ni tolažba… On je poseben človek… Padla je morda zjutraj iz kdove kakšnega razloga drobna kaplja nejevolje v njegovo srce, — in rastla je in rastla… In mora ji odpreti pot, da ga ne zaduši…«

Skočil je kvišku in obstal kakor okamenel. Njegova drobna, suha postava se je zdela še manjša in še bolj koščena, tenka ustna so se razširila in oči so se široko odprle. Od daleč je zamolklo zahreščalo in čuli so se nagli, vznemirjeni glasovi.

Mrva se je prijel za glavo in kolena so mu vztrepetala.

»Kaj počenjaš, nesrečnež?… Nehaj… ne ubijaj!«

Pustil je vrata odprta za seboj in hitel gologlav na plano. A zunaj je bilo tiho, samo globoko doli so hitele tri črne postave ter izginile za ovinkom.

Kup razmetanih desek je ležalo pred hruško, naokrog pa je zamolklo šuštelo in brenčalo, kakor bi trepetalo v zraku tiso nevidnih strun.

»Kaj si mi storil… čemu ti bo moje življenje?«

Naslonil se je na raskavo deblo in pokril obraz z rokama. A ko se je vzdignil in se ozrl krog sebe, zazdelo se mu je vse naokrog tako mrtvo, tuje in pusto, kot da ga je ravnokar pahnila silna roka iz lepšega, svetlejšega sveta. To neizmerno, tiho nebo, ta črna, brezkonečna krajina s samotnim drevjem in temnimi, kakor v skrivnem strahu šepetajočimi in vzdihujočimi vodami, — kako je to vse oddaljeno od njega in njegovega življenja, kako je vse to brezčutno, — nemo in gluho v svoji lastni bolesti… Kam naj se opre utrujena roka, kam naj stopi omahujoč korak? Poreži golobu peroti in pusti mu življenje; — to ni življenje!…

Mrva ni vedel, kam hoče in čemu hiti v vas. Pol nezavedno in opotekaje se je stopal v dolino, — in razgrapana, s kamenjem posuta pot se je vila brez kraja navzdol. Spodtaknil se je ob prevrnen panj in čebele so završale krog njega.

V dolini je bilo tiho. Mesec je pokril poslopja z raztopljenim srebrom in drevje po vrteh jo lahno drhtelo, kakor da šepeče v sanjah o sreči in ljubezni.

Mrva pa je stal pod oknom Blokarjevim…

»Ohrani ga zase, ti človek brez srca! Jaz ti ne zavidam tvojega življenja!«

VII.

Luna je tiha in mrzla; s polodprtimi, sanjavimi očmi, mrtvo in brezbrižno gleda dol na speče krajine; melanholični pesniki strme vanjo in ji tožijo svoje majhne nezgode; — toda ona, zdi se, kakor da ima svoje melanholije dovolj; ne razume in ne čuti ničesar in neče razumeti.

A solnce, to veliko, jasno solnce! Kadar vidi pod sabo smehljajoče obraze, kadar prihajajo gor v sinjo višavo praznični glasovi zvonov, kadar cvete in prepeva vsa zemlja v brezskrbnem razkošju, — ali ne obleče takrat svoje najžarnejše obleke, ali ne razgrne po vsem širokem nebu svojih najveselejših žarkov, da se topé v bleščečem zlatu visoki stolpi in da se stresa zeleno listje, kakor bi omahovalo pod bremenom svetlih kristalov? Solnce čuti… Z meglenim pajčolanom zagrne svoj obraz in leno in počasi, kakor zaspan filister, se premika med zakajenimi oblaki. Globoko pod njim pa hodijo ljudje z utrujenimi, nezadovoljnimi očmi in pustimi srci, — na licih stojé znojne kaplje in mišice se napenjajo v težkem delu. Kar je bilo še sinoči romantično in polno svetlobe, — vidi se danes malovažno in vsakdanje…

Blokar je vstal pozno; čutil se je utrujenega in po glavi mu je šumelo. Sramoval se je na tihem samega sebe, kakor da je doživel nedavno nekaj neprijetnega, pri čemur se je očitno osmešil. Polagoma so se mu vračali v spomin dogodki minule noči, a zdeli so se mu zmedeni, otročji in polni neverjetnosti. Domislil se je svoje pretirane razburjenosti, in zamežikal je nejevoljno in zamahnil z roko. Zaželelo se mu je, da bi mogel potisniti vso zoperno stvar daleč nazaj v preteklost, — da bi ostala brez vsacih neljubih sledov. A sledovi se niso dali izbrisati.

»Končati se mora hitro… kakorkoli! Postavim mu še danes tisti čebelnjak… Zarad te neumnosti ga ne bo vrag jemal!«

Stopil je na prag in se ozrl v nebo.

»Fej, kakšno vreme!«

Dolgočasni oblaki so viseli nizko nad zemljo; tu pa tam je prodrlo par žarkov skozi ozko razpoko, zatrepetalo neodločno po rosnih travnikih, zdrsnilo hitro in boječe po vaških poslopjih in izginilo zopet za težkim, mokrim zagrinjalom…

Po cesti je prišel dolgi dacar; njegov razsvalkani, mastnobledi obraz se je smehljal v negotovem, pol zabavljivem in pol radovednem nasmehu.

»Kakšen ples pa ste imeli sinoči, gospod župan?«

»Kakšen ples?«

»Da, — Mrva je zblaznel…«

Župana je spreletelo po vseh udih; sklonil je glavo in povesil roke, ne da bi mogel spregovoriti jedno samo besedico.

»Nikakor ne more biti drugače… O polnoči… da, na vsak način je bilo že o polnoči… zazdi se mi najedenkrat, da slišim od Vašega vrta čudne, zategnjene glasove. A razumel nisem ničesar… No, in par trenotkov potem, — jaz odprem okno in pogledam na cesto, — pride Mrva gologlav in z razkuštranimi lasmi. Preklinjal Vas je, da ste mu ugrabili vse njegovo bogastvo, in govoril zmedene besede o svojem čebelnjaku… In glejte! — danes ugledam resnično, da leži njegov čebelnjak razbit ob cesti in v jarku… — No, razlagajte vender, kaj ste počeli!«

Pridružil se jima je tudi Kenk, občinski svetnik.

»Mislite si, gospod župan, — Mrva je hodil davi po vasi in pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, — o svojem čebelnjaku. Ljudem se je zdelo, da je blazen… In zdaj se je zaprl v svoj dom, zapahnil duri in zagrnil okno; nekateri mislijo, da si stori kaj žalega…«

»No, — in čemu vse to? Kaj zahtevate od mene?«

Županov glas je bil hripav in nenaraven.

Dacar in Kenk sta ga začudena pogledala in občinski svetnik je jecljal v zadregi.

»Seveda… saj razumemo… čebelnjak je malenkost in pameten človek bi se ne vznemirjal zaradi take neznatnosti… A kljub temu, — ne zamerite, — je bila v našem slučaju vsa stvar malo drugačna. Pomisliti se mora, da je Mrva poseben človek in da se je držal svojega čebelnjaka, kakor da ni imel ničesar druzega na svetu… Še zadnji je pravil, da bi ga ne pustil za vse Vaše cekine… In zato… hm, ni bilo pametno —.«

Županu so se napele žile na sencih in ves obraz je globoko zarudel.

»Kaj ni bilo pametno? No? — Kaj ni bilo pametno?… Kdo pa Vas je klical sem, da mi prihajate z razlaganjem in lepimi nauki? Kdo Vas je klical?… Jaz pa Vam povem, da mu ne vrnem niti trohice!… Naj se še bolj podi po vasi z razkuštranimi lasmi, naj ščuje in toži! Jaz mu ne vrnem niti trohice ! Zdaj ne!… In nikoli ne!« —

VIII.

To čudovito zgodbo mi je pripovedoval moj prijatelj Marko. Umolknil je za nekaj časa in si zapalil smodko. Bilo je že pozno v noč in krčmarica je dremala za pečjo.

»A ti pretiravaš… Jaz si ne morem misliti, kako bi mogel samo zarad čebelnjaka —«

»No?«

»Skratka, jaz ne razumem vse te silne vznemirjenosti. Vzroki so premajhni in posledice prevelike.«

Marko je skomizgnil z rameni, zatisnil oči in se naslonil komodno na stolico.

»Kakor hočeš… Jaz nisem pridal ničesar svojega; konštatiral sem dejstvo brez vsacih opomenj… In dovoli, — jaz mislim o tej stvari drugače kakor ti… Razloži mi najprvo, kaj je ,malenkost‘; ta pojem je vendar čisto relativen in ima glede na tvoje razmere in na tvoje mišljenje povsem drug pomen, kakor pa recimo glede na penzijoniranega učitelja Mrvo… Misli si namesto čebelnjaka vse tisto, kar te veže na življenje, — kar ti je že od davna ljubo in drago in brez česar si svoje sreče sploh ne moreš predstavljati… Ali čemu to…? Jaz sem položil dogodek predte, golo in jednostavno, brez vsacih okraskov… Razlagaš si ga lahko sam, kakor se ti najboljše zdi…«

Odkrhnil je z mezincem pepel od smodke in si natočil vina.

»A kako je bilo s temi ljudmi?«

»Prav za prav ni imela stvar nikakega zunanjega zvršetka… Mrva je par mesecev potem umrl. Jaz ne trdim, da ga je umorila sama žalost, — naposled je bil že star in slab. A od tistega časa ni govoril z nikomur. Sedel je na pragu in gledal v solnce. Posebno o lepih, jasnih večerih, kadar je bilo pokrito s škrlatom vse zahodno nebo. Takrat je ležala čudovita svetloba na njegovem obrazu, — kakor odsevajo sveče na mrličevih licih…«

In župan, — župan živi dalje, kakor živé drugi ljudje. Na večer se napije močnega vina, oči se mu zalijejo in s pestjo bije po mizi:

»A jaz mu ne dam niti trohice! Ne zdaj in nikoli ne!«

Okna je omrežil in zagrnil s trdnimi ruleti; ne spi pa nikdar sam v svoji sobi in po noči se časih dvigne v postelji in strmi z velikimi očmi v temo.

»Moje roke so prazne ; jaz ga nimam, tvojega bogastva!«

»A to je v sanjah.«

V stolpu je udarilo polnoči, ko sva se vračala proti domu. No je bila tiha in mrzla in zvezde so se lesketale visoko na nebu kakor ledeni kristali.