O čevljarju, ki je bil v vicah
| ← O Antonaču, ki je bil s pametjo skregan | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj O čevljarju, ki je bil v vicah Tone Ljubič |
Gostilničar brez skrbi → |
| |||||||||||||||
O čevljarju, ki je bil v vicah
Živela sta čevljar in krojač.. Bila sta velika prijatelja. Še kot otroka sta vedno tičala skupaj in tudi pri vojakih sta se znašla skupaj. Ko pa sta si uredila Obrti v domači vasi, sta ob večerih in ob nedeljah sedela v vaški gostilni in pridno praznila -bokale. Nekoč sta se napila in si tedaj za večno pri¬segla zvestobo.
'Zgodilo se je kmalu potem, da je šel krojač s trebuhom za kruhom v tuji svet in da je tam nanagloma umrl. Že tisto noč, ko je umrl, se je oglasil pri svojem pobratimu. Poklical ga je:
»Vstani, Tomaž, boš šel z menoj! Ti bom pokazal čudne reči.«
Močno se je ustrašil, vendar je ubogal, se opravil in sta
zavila na pokopališče. Bilo je tema kot v rogu in zoprna sapa
je pihala. Nad njima je prhutalo in skovikalo, da so Tomažu
lasje vstajali. Ustavila sita se pri odprtem grobu in krojač je
dejal: "
»Odkrij se, klobuk pa obesi kar na ta žebelj, ki moli iz pokrova krste. Koder -bova hodila, ničesar ne govori in nič ne stori. Molče stopaj za menoj.«
'Izginila sta v grob. Še bolj temno je postalo- in čudno, je-nekaj šumelo. Ko se je čevljar vendar malo privadil teme, je zapazil veliko puščavo. Tam so klečali ljudje, trkali so se spo-koimo in polglasno molili. Od tega se je culo tisto šumenje-. Tistih ljudi je bilo- kot muh na medu.
Čevljarja je mikalo izvedeti, kaj neki bi to pomenilo, toda spomnil se je krojačevega naročila, pa je molčal ter sta šla naprej.
Kmalu se je pred njima razprostrl lep travnik. Za pet¬deset voz trave je čakalo koscev. V travi pa sta ležala dva gnijoča vola. Razpadala sta že močno, po gnilobi pa so mrgo¬leli črvi. Strašno je smrdelo. Še bolj je mikalo Tomaža izve¬deti, čemu to, a je vendar zadržal jezik za zobmi.
Šla sta dalje in prišla do še lepšega travnika. Tam sta se silovito trkala dva močna kozla. Vsa krvava sta že bila, vendar sta se vedno znova zaganjala drug v drugega. Lepo travo sta prek in prek teptala. Čevljarju je bilo žal lepih živali in škode, hudo rad bi ju šel razdvojiti, a krojač mu je brez besed pokazal prst na ustih in sta odšla naprej.
Pred njima je bila zamrznjena luža. Na ledu se je dre-njalo mnogo ljudi. Vsi so silili k bregu, toda vsem je moralo zelo drseti, ker so bili venomer na tleh in so zaman hoteli na breg. Dva nesrečneža sta takrat prišla skoraj do brega. S trudom sta segala po travni ruši na bregu. Sproti jima je izmuznila iz rok, da sta spet zdrknila nazaj. Proseče sta ste¬govala roke proti čevljarju. Njega je hudo imelo, da bi jima pomagal, a že ga je krojač potegnil stran in mu s prstom pokazal tam na kraj ravnine.
Napotila sta se proti čudnemu drevesu, na katerem je bilo vse polno ptičkov. Vsi so se držali s kljunčki in se trudili, da bi od¬leteli, pa ni šlo. Kako bi neki moglo iti, ko so se pa tako moč¬no držali!
Tedaj je bilo čevljarju le pre¬več, zagrabil je za najnižjo vejo in potresel. Glej čudo, v hipu so se ptički razklenili in odleteli na desno stran.
Ko se je to zgodilo, je krojač ustavil svojega tovariša in rekel žalostno:
»Sedaj pa ne smeva več naprej, ker si prelomil, kar sem ti naročil. Škoda, vrniti se morava.«
Obrnila sta se, od koder sta bila prišla. Nekaj časa sta molče koračila. Pa si je mislil Tomaž:
. »Sedaj je že, kar je, pa mi vendar povej, kaj je vse to pomenilo?«
Zamolklo mu je začel razlagati krojač:
»Kar si videl, je bilo v vicah. Mislil sem te peljati v ne¬besa in ti pokazati večno veselje, a nisi zdržal, zato moraš nazaj na zemljo.«
Malo žal je bilo čevljarju, pa ni bilo moč prenarediti in je kar dalje silil v prijatelja:
»Kaj si tisti v puščavi res niso znali najti boljšega prostora za molitev kakor ravno pesek, ki se tako ostro zaje v ko¬lena?«
»Vidiš,« mu je razložil krojač, »tiste duše so onih ljudi, ki so v življenju pre-neradi in premalo molili. V vicah morajo do odrešenja klečati na pesku in prositi Boga milosti.«
»Huda je ta,« si je mislil Tomaž in je dalje poizvedoval:
»Kaj pa tista dva gnijoča vola in tista huda kozla?«
Mu je razkril krojač:
»Tista gnijoča vola sta duši dveh so¬sedov, ki sta v življenju drug drugemu kradla čast in imetje ter se "obrekovala. Pa morata sedaj gniti sredi lepote in ča¬kati odrešenja.«
»O ja, ta dva sta jo pa skupila!«
»Ona dva kozla sta bila na zemlji go¬spodarja, ki sta se vse življenje prepirala, se pravdala in tožarila. Sedaj se morata zaletavati drug v drugega, dokler se ju Bog ne bo usmilil.«
»Jej, jej! Kaj pa oni na ledu?«
»Tiste duše so najbolj žalostne. So onih staršev, ki so se v življenju bali otrok, kolikor jih je Bog namenil. Tista dva, ki sta bila blizu kraja, sta bila tvoj oče in ma¬ti. Če bi jima pomagal, bi bila rešena.«
»0, sveti križ božji,« je zajavkal To¬maž in se bridko pokesal, da je toliko časa držal naročilo. Medtem mu je tovariš že razlagal:
»Ptički na drevesu so bile odrešenju najbližje duše. Ti si jim pomagal, da so takoj odšle v nebesa.«
Komaj je to še izrekel, že se je pokadila rahla meglica in čevljar se je znašel sam na pokopališču. Visok dan je že bil. Pomencal si je oči in se ozrl po klobuku, toda ni ga bilo več nikjer. Odšel je domov.
Dalj ko je hodil, bolj se je čudil, kajti na levo in desno so bile nove hiše. (Neznani ljudje so ga srečavali in začudeno gledali. Se foolj čudno pa je bilo, ker je bila tudi njegova hiša Vsa drugačna, v njej pa povsem neznani ljudje. Neprijazno so ga gledali, ko je trdil, da je v svoji hiši. Nazadnje so pa mislili, da se je imožu zmešalo in so ga odvedli k župniku. Njemu je Tomaž povedal, kako je snoči prišel ponj prijatelj in kaj je vse videL Župnik je nejeverno odmajeval z glavo, vendar je šel pogledat v stare mrliške bukve. Dolgo je listal po njih in na¬zadnje našel v onih, ki so bile že nad tri sto let ^tare, da je tedaj v resnici živel neki čevljar Tomaž, ki pa je čez noč iz¬ginil. Le njegov klolbuk so našli na pokopališču.
Debelo je pogledal Tomaž, ko se mu je razkrilo, da je dolgih tri sto let hodil po vicah, ko je on mislil, da je trajalo le nekaj ur. Razjokal se je spričo tolikšnega čudeža in je jokal tja do noči. Kakor so od njega'kapljale solze, tako se je manj¬šal. Vedno manj ga je bilo, nazadnje je bil tolikšen kot bel golobček, ki je veselo- odletel proti sonou.