„Kaj stojé oziraš se nazaj od tod?“
Gledam, kak je dolga od zibeli pot.
Dvajset let in štiri, naglo ste pošlè!
Al jih bom doživel tol'ko še in še?
Enkrat pot to možko meril sem od spred,
„To bo dolga, preden konec bo dospét!“
Danes se dozdeva kratka mi na moč,
kakor jo prehodil bil bi eno noč.
Ki je hitro tekel, stekel se je dan.
Ki ko polž je lezel, stečen je, končan.
Gledam na pretekle leta le nazaj,
milo se mi dela, sam ne vem zakaj,
mož sem, al otročji čas si le želim.
In okó, da gledal kot otrok sem ž njim,
in pa pamet, da bi ko takrat umél,
in serce, da vsem bi ko takrat verjél,
in ljudí ko mislil sem si jih takrat,
da bi vsak'mu upal kakor bratu brat,
kakor bratom bratje. – Lepa, prazna reč!
V grob so te polož'li, vem, za zmiraj leč.
