O Pantaleon
| O Pantaleon! Rado Murnik |
| |||||||||||||
»Kako pa je to, da si zopet tukaj, ljubi Dominič?« me je vprašal moj velevrli prijatelj Pantaleon, aviatik in kristjan, ko sva se srečala nenadoma v Celovcu.
Povedal sem mu, kako sta me pregnala iz letovišča pasji tenorist Parizelj in basist Cefizelj. Bridko sem očital tovarišu, da me je izvabil na take limanice.
»Oprosti mi, dragi Dominič«, se je hitel opravičevati Pantaleon. »Lani ni imel Cepetaj nobenega psa. Obžalujem. Pa veš, kaj? Pojdi v Ochsentadl na gorenje Koroško. Poizkusi! Tam ti ne bo kratil noben pes spanja. Župan je zagrizen sovražnik pasjega rodu in močan redar skrbi za red in mir v Ochsenstadtlu. Bival sem tamkaj pred dvema letoma. Divno! Nikjer nobenega kolesarja, nobenega turista, nobenega avtomobila. Vse je tiho, tiho, tiho, kakor na luni. Ako imaš količkaj posluha, boš lahko slišal, kako rase trava.«
Poizkusil sem in se odpeljal drugo popoldne v pohvaljeni Ochsenstadl. Oblezel sem vse mestece, pa nikjer nisem mogel dobiti sobice. Vse je bilo polno tujcev. Vendar je bilo tiho in mirno v Ochsenstadlu, kakor bi domačini in gostje res poslušali, kako rase trava. Zvečer sem vendar našel stanovanje pri mladem zakonskem paru. Poparjen od prve nesreče, sem plačal pa le za teden vnaprej. Hišnemu gospodarju je bilo ime Peda (Peter). Ta Peda je imel tako bujno razvito golšo ali krof, da bi bil lahko dal še dvema drugima kaj od svojega bogastva, ne da bi trpela njegova telesna lepota vidne škode. Njegovi mnogo mlajši ženi je bilo ime Muizl (Micika). Tajna tiha toga je bila zapisana na njenem ogorelem obrazu. Prejkone je mlado ženo hudo peklo, da nima tako lepega krofa, kakor njen mož Peda.
Sobica mi je bila prav povšeči. Oprava, posteljno perilo, vse je bilo jako čedno. V hiši ni bilo slišati žive duše. Ko sem se vrnil ponoči iz gostilnice, sem šel takoj spat. Dremal pa nisem še pet minut, in že sem zaslišal mile glasove žalujočega dojenčka.
»Ue, ue, uee!« se je jokalo dete venomer in Muizl ga je tolažila: »Pš, pš, pš, moj zlati Pimporlepamperle!« Zaprl sem okno. vedno sem slišal tožbe nedolžnega črvička. Zlezel sem pod odejo, si navalil blazine, obleko in kovčeg na glavo, se potil kakor doktorand pri rigorozu, škripal od jeze z zobmi, ali vse ni pomagalo nič. Zamašil sem si ušesa z rokama, toda omagal sem kmalu. O Pantaleon!
Prižgal sem svetilko. Hvala Bogu, v kovčegu sem imel knjigo, Volketovo »Aesthetik des Tragischen«. Ker ni bilo ne voska ne vate, sem si ovil glavo z rjuho kakor s turbanom in tiščal ušesa z rokama. Ob treh mi je pošel petrolej. Od vezal sem si turban in zopet sem slišal dete. Ko sem bral, je Pimperlepamperle menda molčal ves čas. da je javkal zdaj zopet tako na glas. Napravil sem se in šel iz hiše, kjer je bil jok in škripanje z zobmi.
»Gospod, opozarjam vas, da ne kalite nočnega miru!« me je nahrulil redar, ko sem rahlo žvižgal po mestnem trgu. Bil je kratek pa močan dedec. Polovico krofa je imel pod uniformo, polovico pa pod milim nebom.
»Saj bo skoraj beli dan, gospod redar!«
»Pri nas traja noč zjutraj do sedmih, ko se zbude gospa županja. Zakaj pa ne greste spat?«
Ponudil sem mu cigareto in mu razodel, kako me je pregnal Pimperlepamperle. Smilil sem se dobrosrčnemu možu; dovolil je, da sem ga spremljal po mestu, in pokadil mi je vse cigarete. Šele ko je videl, da nimam nobene več, se je poslovil sočutni varuh slavnega Ochsenstadtla.
Sam sem taval po mestni okolici. Bilo je krasno jutro. Ali nisem ga mogel uživati, ko sem bil tako zaspan. Ob sedmih sem se vrnil v hišo žalosti.
»Vaš otrok pa joka vso noč!« sem nejevoljno dejal mladi materi.
»Vso noč joka,« je potrdila Muizl ponosno. »Oh. tako je živ moj Pimperlepamperle! Le malokdaj mu zmanjka sape. Malo se oddahne pa začne iznova. Joka pa vsako noč, izpusti le malokatero. Zdrava pljuča ima, hvala Bogu!«
»Ponočnjak bo,« je godrnjal oče Peda.
»Ali joka vaš Pimperlepamperle tudi podnevi?« sem vprašal mlado ženo.
»Podnevi pa ne. Podnevi pa samo brca, kadar ne ajčka!«
Šel sem počivat v veseli nadi, da ne bom slišal dojenčkovega brcanja, ker otrok vendar ni bil podkovan. Zaspal sem okoli osmih. Ali kmalu me je zagnalo pokoncu. V nasprotni hiši je zabrenkalo na klavirju. O milijon satanov! Naglo sem oblekel hlače pa suknjo in stopil k oknu. V tem je nevidni umetnik marljivo žgečkal klavir. In zdaj se je oglasil ženski sopran:
»Ond hast Diamanten ond Bärlen—«
Zaprl sem svoje okno. Navzlic temu sem slišal vsak glas. Početkoma je mijavkala pevka kakor tepena mačka, potem pa je tulila in divjala kakor šakal in glasovi so ji prihajali kakor iz želodca:
»Ond hast misch zo Gro-onde ge-gerischtä-ä-ät —«
Naposled se je pokazala brezobzirna umetnica pri odprtem oknu. Suha je bila kakor angleška miss. Tehtala je menda komaj štirideset kil z obleko in zlatnino vred. Takoj je zopet ščegetala klavir in mukala po notah.
Ko sem se obuval, oblačil in umival, sem snoval posebno zarobljeno pismo, namenjeno iskrenemu prijatelju, ki me je izvabil zopet tako hinavsko v nepriliko. Le čakaj, Pantaleon!
Hitel sem v pritličje in vprašal Muizl: »Ali poje in igra ona gospodična ves dan?«
»O ne!« je odgovorila Muizl. »Ona poje in igra samo dopoldne. Popoldne do štirih pa gode njen brat na gosli, potem pa piska njena teta včasi na okarino.«
Prišel je gospodar Peda. Napel sem svoje poslednje moči in zastokal:
»Prosim vas, gospod Peda, nesite mi kovčeg do postaje! Odpotovati moram neutegoma. Dobil sem brzojavko, da ima moj preljubi stric v Celovcu oslovski kašelj. Moram k njemu, da me ne pozabi v testamentu!«
Ko sva dirkala z možem mimo pevkinega stanovanja, je stala pošastna umetnica zopet pri odprtem oknu in meketala fortissimo:
»Mein Liebschen, was wiHst do nosch mä-ä-ähr!«
Premagala me je jeza. Odkril sem se pevki, ji mahal z robcem in ji zaklical: »Adieu, edle Banchsängerin und Klavierkitzerin! Adieu adieu, adieu!«