O bahavi minici

O bahavi zlati minici Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, O bahavi zlati minici, Slovenski poročevalec, 28. 8. 1955, št. 200, str. 8.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Zum, zum, zum,« je brenčala zlata minica, ko je z marjetice zletela na zvončico, ki se je pod njeno težo še niže sklonila.

»Mar ni lep moj zeleni oklep, ki se v soncu leskeče, ko da je z zlatom posut?« je vprašala čebelico, ki je vsa prašna srkala iz cvetne čaše.

»Lep je, lep,« je dejala čebelica in si nabirala rumeni prah na svoje nožice.

»Povej, je mar pikapolonica lepša od mene?« jo je spraševala še kar naprej, ko je zviška opazovala, kako se čebelica trudi, da bi si čim več naložila.

»Tudi pikapolonica je lepa,« je rekla čebelica, ki ni utegnila zapravljati časa.

»Pa ni tako lepa kot jaz,« je rekla zlata minica. »Na svetu ni lepše žuželke od mene.«

»Že mogoče,« je rekla čebelica, ki je bila na tem, da odleti.

»Je mogoče rjavi hrošč lepši? Morda ti štorasti rogač bolj ugaja?« je drezala vanjo, ker je čebelica ni dovolj pohvalila.

»Ti si pa tako grda, da si s cvetnim prahom zakrivaš svojo grdoto,« je še zavpila minica za njo, ko je bila čebelica že visoko v zraku, da odnese v svoj panj, kar je bila nabrala.

Z zvončice je odletela zlata minica na vrtnico.

»Tu je pravo mesto zame,« je dejala in sedla prav v sredino rožnatega cveta.

Do nje je prilezla mravljica.

»Proč od tod! Tu ni prostora zate!« jo je nagnala. »Mar ne veš, da je ta žlahtni cvet samo za gospôdo? Tu naj me svet občuduje!«

Mravljica je ubogljivo zlezla po steblu nizdol in splezala na srobot v meji, kjer je nihče ni preganjal.

Kmalu je pritekel do vrtnice majhen fantiček.

»Joj, zlata minica!« je vzkliknil, sklonil cvet in stisnil zlato minico v pest, da jo pokaže sestrici, ki se je na vrtu igrala. Ko je odprl svojo dlan, je v nji ležala zlata minica negibna, s skrčenimi nožicami. Nekaj časa sta je ogledovala, potem pa sta jo vrgla v pesek, kjer je na hrbtu obležala.

Brž so jo od vseh strani obkolile mravlje. Dolgo so se posvetovale, kako bi jo zvlekle v mravljišče.

Bila je med njimi tudi mravljica, ki jo je zlata minica malo prej napodila z vrtnice. Spoznala jo je in rekla:

»Bila je preveč domišljava, zato je tako žalostno končala.«

Opombe urednice

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, O bahavi zlati minici, tipkopis (2 lista), IN = 6812.