O bogati nevesti

O bogati nevesti
anonimno
Izdano: Slovenski narod 24. november 1911 (44/271)
Viri: 271
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nenadoma je počila in se razletela po deželi čudna in velikanska vest. Kakor povodenj je šla od kraja do kraja, vse je posetila in puščala povsod za seboj strmenje, očaranje in sladko grozo. Ali so zatrosili romarji to prečudno vest, ali so jo prinesli cigani, ali so si jo izmislili pijanci?

Vest je namreč vedela povedati o strašno bogati nevesti, ki ima dvanajst jarmov volov, silno veliko zemlje in po vrhu še pisano mačko.

Tudi neznansko je lepa, košata in visoka, rdečih lic in rjavih las. Samo tega ni mogel nihče povedati za gotovo, kje je doma to bogatirsko dekle. Cigani so dejali, da so jo videli tam pod gorami. In koj se je napodilo dvoje ali troje vozov iskat bogato nevesto. Prebrodili in prevozili so troje vasi vsako uro, vsega skupaj vasi in sel in selišč brez števila. A o bogati nevesti ni bilo sledu. Ljudje so pač govorili, da so tudi oni slišali o nevesti prebogati, ki pa je doma sredi ravnega polja, kjer se križa troje belih cesta.

Snubači pa so dejali:

»Ne boste nas imeli za norca! Dovolj smo se naletali in naznojili. Zdaj gremo domov in počakali doma bogato nevesto.«

Izvedel pa je zadolženi in zapravljivi kmet Peter, da se je vsulo kakor kobilic v deželi snubačev. In je šel in napisal belo pismo v tuje kraje, naj pridejo ženini, naj si pogledajo njegovo hčer, ki ima volov dvanajst jarmov in hišo in polje in gozdove. Dal je pismo romarjem, da so ga nesli pod goro svetega Valentina.

Hči Petrova pa – in zdaj se začne naša povest – je bila strašno ošabna, našopirjena in zoprna. Vstajala je ob osmih in sedala za mizo belih rok in mehkužna. Poleti se je šetala v senci jablan in hrastov, pozimi pa je česala svoje črne lase in pela:

»Jaz pa kajžico imam,
velik sod in pisan hram,
ko fant pravi pride tod,
dam mu vino, dam mu sod.«

Ej, Petrova hči, ki ji je bilo ime Špelica, je bila pravo seme!

In prav tedaj, ko se je to godilo, je dejal oče Mihovec svojemu sinu:

»Star sem in rad bi ti prepustil gospodarstvo, preden umrjem. Pojdi in si poišči družico. Sliši se, da tam za goro živi zelo bogata nevesta. Sicer imamo dovolj, ampak če še kaj pridobiš, bo še več in bolje zate. Ne bahaj se, ampak povej vse po resnici, in dobro glej, da te ne ukanijo.«

In sin bogatega Mihovca se je odpravil na pot. Gre, gre in se ustavi pri hiši Petrovi. In prav tedaj je gledala hči in nevesta, Špelica, skozi okno ter je dejala:

»Le sem, le sem, moj lepi ženin, da se pogovorimo to in ono. Ha-ha!«

In zasmejala se je predrzno in zaničljivo, zakaj, že na prvi pogled ji ni bil posebno všeč neznani mladenič, ki je prihajal po cesti z majhno in neznatno rožico za klobukom.

»Kaj, ti greš v resnici v svate? Glej, glej, ampak zal nisi posebno. Saj niti cigare ne kadiš, in pripeljal se tudi nisi v kočiji, kakor se dandanes spodobi lepim in bogatim ženinom.«

Mihovčevemu sinu pa je bila zelo všeč ošabna hči Petrova.

»Nikar ne glej na to! Vzemi me, in dobro se ti bo godilo. Dejali so, da imaš veliko bogastvo, ali če ga tudi nimaš, jaz ne gledam na to.«

»Ne vem, če bo kaj z nama,« je dejala Špelica prezirljivo. »Ali imaš zame zlate škornjičke? Ako jih nimaš, si že opravil.«

»Nikar ne bodi tako prevzetna, ljuba moja, še spominjala se boš mojih besed.«

»Joj, joj, takih ženinov, kakor si ti –«

In Petrova hči se je zelo nespodobno nasmehnila, ženin pa je odšel ves užaljen.

»Ha-ha, pozdravi mačkovo botro,« se mu je rogala Špelica, »in srečno hodi.«

Mihovčev sin pa je šel svojo pot in rekel sam pri sebi:

»Brez neveste ne grem domov. Dekle, ki jo srečam prvo, povprašam, če hočete biti moja. In naj bo gluha ali slepa, stara ali mlada.«

Gre in gre ter se za tretjim klancem nameri na lepo in mlado in veselo deklico. Sedela je na pragu siromašne kočice ter hrabro prepevala.

»Bog daj zdravje, deklica, kako ti je ime?«

»Vsak dan Francka. Kdo si pa ti?«

»Jaz sem Janez in se grem ženit. Lahko si nevesta, ako hočeš?«

»V resnici?« se je zasmejala. Nevesta bi bila rada. In posebno še tvoja, ker si mi všeč. Tako imaš moške obličje, in postaven si in moder. Vzemi me in srečen boš, čeprav nimam dvanajst jarmov volov, temveč samo pisano mačko.«

Snubač in ženin je stopil bliže in podal roko prijazni in prijetni Francki.

»Ali si sama? Ali me boš rada imela? Ali boš imela rada otroke, ki jih bo nama poslal bog?«

In Francka je odgovorila, da ni sama, ampak ima staro mater, ki za pečjo sedi in lešnike zoblje. Njega, Janeza, bo hudo rada imela, samo popivati ne bo smel preveč. O otrocih pa zdaj še noče govoriti.

In potem sta se objela in si prisegla večno zvestobo. Ženin sam ji je prinesel poročno krilo iz blesteče bele svile, in pet godcev je piskalo na ženitnini. Pogoščeni so bili s štruklji vsi srenjski berači, iz klobukov so pili vino in plesali z bergljami.

Ošabna Petrova hči pa si je mislila:

»Jaz sem preveč lepa za kmeta. Gospoda hočem.«

Pisala je pismo in je poslala v belo mesto, rekoč, da bi rada ženina, ki ima grad in konj petero, tristo dukatov in tolarjev.

Oj, se je zasmejal veseli škric Andrej Škorec!

»Čakaj me ti, čakaj! Jaz ti bom pokazal in te naučil kozjih molitvic.«

Vzel si je kočijo, ki se je kar bliskala in dvoje parov konj. Pa se je pripeljal k Petrovi hčeri.

»Pozdravljena, nevesta, kako in kaj?«

»Pozdravljen, jaz sem Špelica, in tebe bi rada za moža.«

Petrova hči je bila vsa ponižna, zakaj škric jo je privezal neutegoma nase.

»Prav imaš, Špelica, kar vzemi me! A jaz nimam belega gradu in ne konj. In tudi dukatov ne preobilo.«

»Oh, vseeno, Andrej, bodi moj!«

In bil je njen. Šla sta v hišo in beli dan jih ni videl tri dni in noči.

Ko pa se je zaznavala pomlad, so zacvetele rože, in Špelica je bila vsa bela in lepa. Silno so zvonili zvonovi, in sam župnik je bil povabljen na gostijo in ženitnino Andreja Škorca.