O deklici, ki je šla po luč
| ← Trije bratje in tri vdove | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj O deklici, ki je šla po luč Tone Ljubič |
Čarobna piščalka in meč → |
| |||||||||||||||
O deklici, ki je šla po luč
Blizu gozda, v katerem je prebivala Jaga baba, je živela mačeha s svojimi tremi hčerami in pastorko Zariko. Pastorko so mačeha in njene tri hčere zelo zaničevale. Zariki je bila edina tolažba kokoška, ki ji jo je zapustila njena rajnka mati. Ta kokoška je imela čarodejno moč.
Nekoč je mačeha pustila deklicam, luč in jim naložila, da morajo do jutra spresti dosti prediva, in je odšla z doma. Potem se je zgodilo, da jim je luč nenadoma ugasnila*. Dekleta so se začela prepirati, katera bo< šla po> luč k Jagi babi. Drugje je ni bilo. Prva se je izgovorila:
»Jaz vidim kolovrat, zato ne grem po luč.«
Druga pa je rekla:
»Jaz vidim vreteno, zato ne bom šla po luč.« In je dejala še tretja:
»Jaz vidim nit, zato ne bom šla po luč.« • Potem so zaključile vse tri: »iZarika naj gre ponjo'.«
Kaj je hotela drugega, kot ubogati. Še prej pa je dala svoji kokoški jesti in jo je povprašala:
»Kokoška, jej in mi povej, kaj naj storim,?« Kokoška se je najedla in ji odgovorila: »Vzemi me sabo in pojdiva.«
Deklica je storila, kakor je velela kokoška. Prišli sta v gozd Jage babe. Tam je deklica najprej zagledala jezdeca, vsega črnega. Vprašala ga je:
»Kdo pa si ti?«
»Jaz sem noč,« je povedal in izginil. Za njim je prijezdil drugi jezdec, ki je bil ves rdeč. Tudi njega je vprašala deklica:
»Kdo pa ši ti?«
»Jaz sem zarja,« je odvrnil in že izginil.
Še tretji jezdec je prišel. Deklica ga povpraša:
»Kdo pa si ti?«
»Jaz sem dan,« je rekel. Takrat je v hipu nastal beli dan. Deklica s kokoško je šla vesela dalje. Naenkrat se je začel tresti ves gozd. Prestrašena deklica se je skrila v bližnje duplo. Od tam je opazila prihajajočo Jago babo. V zlati kočiji se je peljala, v ka¬teri sta bila vprežena dva zlatoroga jelena. Jaga baba je imela v rokah metlo in je za seboj pometala vsako sled. Kočija se je ustavila pred njenim dvorom in Jaga baba je izstopila ter odšla v dvor. Komaj je vstopila, je v gozdu spet nastala noč. Okoli dvora pa so za¬gorele luči, ki so bile same mrtvaške glave. Ko se je Zarika opomogla od strahu, je stopila do njenih vrat in tam negotova obstala. Tedaj se je na pragu pojavila Jaga baba in zakričala:
»Smrdi krščanska kri, smrdi!«
Opazila je Zanko in se zadrla nanjo:
»Kaj stikaš tod?«
Deklica ji pove:
»Po luč soi me poslali.«
»(Dobiš jo>, toda zanjo mi moraš služiti tri dni tako, da bom zadovoljna s teboj. Če ne, ti vzamem glavo.«
Zarila je sprejela ponudbo in stopila v dvor. Z grozo, je opazila, da je ves dvor in vse pohištvo zgrajeno iz samih mrtva¬ških kosti. Jaga baba je opazila njen strah in se ji je grdo nasmejala ter ji naložila prvo delo. Rekla je:
»Sedaj grem, dokler se ne vrnem, mi pripravi tako kosilo, ki ga imam najrajši,« pa je odšla.
Deklica je dala kokoški jesti in jo je povprašala:
»Kokoška, jej in mi povej, kaj naj storim?«
Kokoška je jedla in govorila:
In se je res tako
»Ti počivaj, bom že jaz vse opravila, zgodilo: Zarika je šla leč, tisti čas pa je kokoška pripravila kosilo za Jago babo. Ko se je ona vrnila, ji je bilo kosilo povšeči. Zadovoljno je pojedla, dala deklici kruha in ji naložila:
»Sedaj spet grem. Ti mi do povrat-ka pred dvorom nasadi mak in ga to¬liko' napravi, da ga bom imela za celo življenje dosti.«
Zarika je dala kruh kokoški in jo pobarala: »Kokoška, jej in mi povejo kaj naj storim?« Kokoška je kruhek pojedla ini povedala: »Ti počivaj, bom že jaz, opravila.«
Še preden se je Zarika prebudila, je bilo vse narejeno. Jaga baba je bila tudi z drugim delom zadovoljna. Naložila je deklici tretje delo. Dejala je: »Sedaj grem, ti mi pa ta čas pospravi sobe tako skrbno, kakor jih ni še nobeden na svetu.« Tudi v tretje je Zarika dala kokoški jesti in jo prosila: »Kokoška, jej in mi povej, kaj naj storim?« »Ti počivaj, bom že jaz opravila,« je rekla kokoška in se odpravila na delo. Do povratka Jage babe je po celem dvoru tako pospravila, da je bilo babi res všeč. Čudno pa se ji je zdelo, da je deklica to zmogla, zato jo je povprašala: »Od koga si dobila takšno moč?« Deklica ji je odvrnila, da ima to moč od Boga. Tačas so minili trije dnevi, zato je baba snela eno mrtvaško glavo-luč in jo- je dala Zariki ter jo odslovila. Zarika se je odpravila domov. Doma je mrtvaško-glavo-luč postavila na mizo in dekleta so nadaljevale z delom. Toda, o- groza, luč je naenkrat začela tako> gledati in goreti, da so- vse tri ma-čehine hčere zgorele. Le Za¬riki se ni nič zgodilo, ker je bila luč -mrtvaška glava njene pokojne mame. Tudi z mačeho bi se tako zgodilo kakor z njenimi hčerami, če bi se le vrnila domov, a so¬jo »pazili prej volkodlaki in joi raztrgali na drobne kosce. Tako- je ostala v hišici sama Zarika s kokoško- in je bila srečna, dokler ni umrla.