O dvanajstih bratih in sestrah

O dvanajstih bratih in sestrah

Ljudska pravljica

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je bogat kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrasli, so se začeli pogovarjati: »Ko bi bil kje na svetu tak oče, ki bi imel dvanajst hčera, bi vzeli vsak eno za ženo.« Starejši sin reče: »Pojdimo jih iskat, morda dobimo očeta, ki ima dvanajst hčera, da vzamemo vsak eno za ženo.« Ko so se drugi dan odpravljali na pot, je bil najmlajši brat bolan: dal pa jim je svojo sliko, da jo pokažejo nevesti, če jo najdejo. Potem gredo z doma in pridejo do treh cest. Tam jih čaka star mož in jih vpraša: »Kam greste?« Bratje mu povedo in vprašajo, kje bi bil oče, ki bi imel dvanajst hčera, da bi vzeli vsak po eno za ženo. Mož jim pove, v katerem mestu najdejo takega očeta. Mož jim pa tudi reče: »Vračati se ne smete po širokih cestah, ampak po ozkih stezah, sicer boste nesrečni.«

Bratje gredo dalje in pridejo v tisto mesto, kakor jim je povedal mož. Skoraj zvedo, da ima tamkajšnji kralj dvanajst hčera. Napotijo se k njemu, poklonijo se, kakor je navada pri imenitnih kraljevskih osebah, in reko: »Gospod kralj, zvedeli smo, da imate dvanajst hčera, nas je pa dvanajst bratov; poslednji leži doma bolan, imamo njegovo sliko. Ali bi nam hoteli dati vsakemu po eno hčer za ženo; sinovi smo tega in tega kralja.« Kralj je bil takoj zadovoljen in kraljeviči se zaroče. Najmlajša kraljična pa je bila žalostna, ker ni vedela, ali je njen ženin res tako zal, kakor je na sliki. Vzamejo konje, jih osedlajo, sedejo nanje in se odpravijo domov.

Na poti reče starejši brat: »Zdaj nas je triindvajset, ni se nam bati nesreče; le pojdimo domov kar po široki cesti.« Res jahajo do trde noči, potem pa pridejo na planjavo, kjer prenoče in pospe. Najmlajša sestra pa ni mogla zaspati, ker ni imela ženina, skrbelo jo je nekaj. Zjutraj pa so vsi okamneli, samo najmlajša nevesta ne, ker ni ponoči zaspala. Žalostna hodi okoli kamnov in ne ve, kaj bi počela.

Ob devetih dopoldne pride po poti star mož k njej in jo vpraša: »Dekle, kaj delaš tu?« Dekle mu pove, da so tu njene sestre in drugih enajst bratov, ki so vsi okamneli. Potem ji reče stari mož: »Če hočeš k meni v službo, dobiš dobro plačilo. Ob devetih dopoldne boš hodila kropit to kamenje.« Kraljična privoli, saj ne ve, kam bi šla. Vselej je bila žalostna, kadar je prišla kropit svoje okamnele sestre.

V tem času ozdravi doma najmlajši brat. Pogleda se v zrcalo, toda v njem se ne vidi. Takoj ve, da so njegovi bratje nesrečni, in zato reče očetu: »Vem, da so se moji bratje ponesrečili, pojdem jih iskat.« Oče mu brani rekoč: »Ne hodi jih iskat, da se tudi tebi kaj ne primeri.« Sin pa nič ne mara, vzame najboljšega konja, denarja in drugega brašna in gre na pot.

Pride do tistih treh cest. Tam ga že čaka tisti stari mož in ga vpraša: »Mladenič, kam greš?«

Kraljevič reče: »Svoje brate grem iskat, vem, da so se ponesrečili. Imam namreč zrcalo: če se vidim v njem, vem, da so srečni, če pa se ne vidim, vem, da so nesrečni. Nas je dvanajst bratov; po svetu smo šli iskat očeta, ki bi imel dvanajst hčera, da bi vzeli vsak po eno za ženo.«

Mož mu reče: »Povedal sem jim, da se ne smejo vračati po širokih cestah, pa me niso ubogali, zato so nesrečni.« Potem mu pove: »Ko prideš v to in to mesto, vprašaj po tem in tem kralju, ki ima dvanajst hčera. Povedali ti bodo, kje je; potem pojdi k njemu,

da natanko poizveš, kdaj so odšli. Vračati pa se ne smeš po širokih cestah, temveč po ozkih, da se ne ponesrečiš.«

Najmlajši sin gre in sreča lisico. Ta ga vpraša: »Kam, dragi mladenič?« Pove ji. Lisica ga prosi: »Daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bom.« Mladenič seže v torbo, vrže ji kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti, lisica.«

Gre spet dalje. Ne dolgo nato sreča volka, ki ga prosi: »Dragi mladenič, daj mi jesti, da ne poginem od lakote; v veliko pomoč ti bom.« Mladenič seže v torbo, vrže mu kos mesa in reče: »Vsaka žival mora imeti živež na svetu, tako tudi ti, volk.«

Mladenič gre dalje. Skoraj ga sreča mladenič in ga prosi: »Daj mi jesti, jaz ti pa dam to lepo zlato ribo!« Da mu kruha in mesa, oni mu pa podari ribo. Nekaj časa jo nese s seboj, potlej se mu začne smiliti. Ko pride do studenca, jo izpusti v vodo in gre dalje.

Kmalu pride v mesto, kakor mu je povedal tisti stari mož in izve, kje je kraljeva palača. Sliši tudi, da je imel kralj dvanajst hčera in da so vse odšle z enajstimi ženini. Zdaj pove, da je on dvanajsti sin, ki je bil tedaj bolan, ko so šli drugi snubit. Odpravi se h kralju. Ta mu pove ravno tako, kakor so mu povedali ljudje. Mladenič pravi: »Jaz jih grem iskat, ker jih ni domov.«

Vrne se na pot in si misli: — Zdaj ne smem iti po ozkih stezah, kajti moji bratje so šli domov po širokih cestah. Torej moram iti tudi jaz po širokih, če jih hočem najti.

Ves dan hodi in zvečer pride na veliko planjavo, tam mora prenočiti, toda spati ne more. Ko zjutraj vstane, začne ogledovati tisto kamenje, ki je bilo podobno jezdecem, in si misli: — Počakati moram, da kdo pride in mi pove, kaj to kamenje pomeni. Morda so tukaj moji okamneli bratje in one sestre. — Vendar sam sebi ne verjame. Ob devetih pride dekle tistega starega moža kamenje kropit. Ko vidi, kako mladenič ogleduje kamenje, se ji zdi precej znan in si misli: — Kaj, ko bi bil to moj ženin! — Pogleda sliko in še bolj se ji utrdi vera, ali še ne verjame dobro sama sebi. Gre in pokropi kamenje ter se že misli vrniti domov. Mladenič pa stopi k njej in jo vpraša: »Kako, da ti kropiš to kamenje? Kaj pomenijo te podobe?« Dekle mu prične pojasnjevati, da je to njenih enajst sester in ravno toliko njihovih okamnelih ženinov. »Jaz sem pa dvanajsta sestra in služim pri starem možu; vsak dan moram kropiti kamenje.« Mladenič sedaj spozna, da so tu gotovo njegovi okamneli bratje. Sprašuje jo še natančneje, dokler se mu stvar do dobrega ne pojasni. Nato reče: »Jaz sem pa dvanajsti brat, ki sem tačas ležal doma bolan; zdaj sem ozdravel in sem šel iskat svoje brate, ker sem vedel, da so nesrečni.«

Ona še enkrat pogleda sliko in oba spoznata, da sta zaročenca. V roke si sežeta in se objameta, mladenič pa vpraša: »Ali je mogoče rešiti brate in sestre?« Dekle mu reče: »Ne vem, ali jih je mogoče rešiti ali ne.«

On jo pouči, naj vpraša starega moža, ki mu služi: »Ali bom še dolgo hodila kropit to kamenje? Ali bodo kdaj rešeni ali nikoli? Potlej mi boš povedala, ko prideš jutri ob devetih kamenje kropit, da jih rešim, če jih je mogoče rešiti.«

Dekle gre domov. Ko se snideta z možem na samoti, ga vpraša, kakor jo je naučil ženin. Mož ji reče: »Res jih je mogoče rešiti, toda ni človeka na svetu, da bi jih rešil. V stekleni gori je jezero; sredi jezera plava raca, ki ima jajce. Tisto se ji mora vzeti, potlej pa z njim nekoliko mazati vsako kamnito podobo in takoj oživi.«

Drugi dan ob devetih gre dekle kamenje kropit. Mladenič ji pride že naproti in jo vpraša. Dekle mu pove, kakor ji je povedal mož, da je brate in sestre mogoče rešiti, in potem mu reče: »Saj ne moreš storiti tega.« On pa odgovori: »Poskusil bom, če je le mogoče.«

Odpravi se proti stekleni gori. Dolgo časa mine, preden jo najde. Tam mu pride naproti tisti volk, ki mu je nekdaj dal mesa, in ga vpraša: »Kaj pa hodiš tukaj?« Mladenič mu pove, da je v stekleni gori jezero, po njem pa plava raca, ki ima jajce, tisto jajce bi rad dobil. Volk mu reče: »Pojdi z menoj!« Pelje ga v stekleno goro, v svoj brlog. Gresta dalje in prideta do jezera. Tamkaj zagleda mladenič raco, ki plava sredi jezera, a do nje ne more.

Tedaj se spomni lisice, ki ji je dal nekoč mesa. Ročno pride lisica k njemu in on ji reče: »Pomagaj mi dobiti to raco, ki plava sredi jezera!« Lisica se ročno spusti v jezero in plava do race. Lisica jo zgrabi, raca pa spusti jajce v jezero, da se potopi na dno.

Tedaj se spomni mladenič zlate ribe. »Ko bi mi zdaj mogla pomagati!« Kakor hitro si je to mislil, že mu ročno riba prinese jajce. Vzame ga in gre do svojih okamnelih bratov. Tam počaka drugega dne, da pride nevesta kamenje kropit. Zdaj brž ubije jajce in pomaže vsakega človeka in konja, da oživi. Ko vsi ožive, jim reče: »Takoj pojdimo dalje, da nas čarovnik ne dobi!«

Pridejo do široke vode in ne vedo, kako bi prišli čez. Najmlajši brat reče: »Poženimo konje, saj znajo dobro plavati!« Toliko da pridejo čez sredo vode, že prisopiha za njimi čarovnik. Toda nima več pravice do njih, ker so že čez sredo vode.

Bratje srečno pridejo z nevestami domov in oče jim pripravi veliko gostijo.