V davnih časih sta živela oče in mati. Imela sta dva sinova. Starejši je bil hudoben, mlajši pošten in dober. Ker so bili zelo revni, se je oče odločil, da tako ne morejo več živeti. Zato bosta morala sina po svetu in ko bosta kaj zaslužila, naj se vrneta domov. Mati je za vsakega spekla dva hlebca kruha, jima kruh zavila v culo in so se poslovili. Brata sta prišla na večer v teman gozd, poln strahov in prikazni. Nekaj časa sta še hodila, potem pa sta legla pod hrast ter zaspala. A zaspal je le mlajši brat. Starejši mu je medtem ukradel kruh. Naslednje jutro je mlajši brat ugotovil, kaj se je zgodilo, toda starejši brat mu kruha ni hotel vrniti. Še ves dan sta tavala po grozljivem gozdu, pa tudi še naslednja dva dneva. Mlajši brat je postal zelo lačen, zato je prosil brata, če mu da malo kruha. Starejši brat pa mu je odgovoril: »Dam ti kruh za tvoje desno oko.« Mlajšemu ni ostalo drugega. Dovolil je, da mu je brat izkrožil oko za malo kruha. Toda kmalu je zopet postal silno lačen in je prosil še za malo kruha. Ta pa mu je odgovoril: »Dam ti kruh za tvoje levo oko.« »Kako moreš biti tako krut s svojim lastnim bratom? Ne dam ti očesa. Če ti dam še drugo oko, bom slep.« »Kakor hočeš, pa umri od lakote.« Na koncu je lakota brata prisilila, da je privolil v menjavo očesa za malo kruha. Zdaj je bil slep, zato se je začel zaletavati v drevesa. Starejši brat ga je zapustil tako nebogljenega prepričan, da ga bodo požrle pošasti in raztrgali strahovi. Pot je nadaljeval sam, zadovoljen, da se je brata rešil za vse življenje. Ampak daleč ni prišel, ker so ga gozdni duhovi raztrgali na kosce. Mlajši brat je tavajoč obležal pod stoletnim hrastom. Mislil je, da bo tukaj dočakal svoj žalostni konec. Toda to je bilo drevo, pod katerim so se vsako leto zbirale gozdne živali. Med seboj so se pogovarjale in mladenič jih je po nekem čudežu razumel. Volk je rekel: »Če bi mladenič vedel, da ima rosa pod tem drevesom čudežno moč, bi si z njo umil oči in zjutraj bi bil že zdrav.« »Lahko bi šel do mesta, ki je tri dni oddaljeno od tega gozda. Mesto je brez vode, ker je vodnjak usahnil. Ob vodnjaku raste lipa. Moral bi ji odsekati najdebelejšo korenino in vodnjak bi se spet napolnil z vodo,« je nadaljevala lisica. Medved pa je povedal še nekaj zanimivega: »Če bi mladenič spregledal, bi na kraljevem vrtu pod šipkovim grmom našel čudežno rožo. Sok rože obudi mrtve. Moral bi jo zmečkati med prsti in kraljevo hčer s sokom namazati po čelu, pa bi princesa oživela. Kralj je strašno žalosten, ker mu je umrl edini otrok zaradi žeje, ki je zavladala v mestu. Gotovo bi fantu dal pol kraljestva in svojo hčer za ženo.« Mladenič si je vse to zapomnil in si takoj zjutraj umil oči z roso. V trenutku je imel spet svoje oči, ki so veselo zrle v svet. Našel je hlebec kruha, ki mu ga je neznana roka položila v culo. Pohitel je proti mestu, ki so ga opisovale živali. Čez tri dni je prispel do usahlega vodnjaka. Prosil je nekega človeka, če mu prinese sekiro. Meščan mu jo je prinesel in mladenič je posekal najdebelejšo lipino korenino, da se je vodnjak zopet napolnil z vodo. Meščani niso imeli niti toliko časa, da bi se mu zahvalili, ker je že hitel na grajski vrt, kjer je z lahkoto našel šipkov grm poln rožnatih cvetov. Pod grmom je rasla čudežna cvetlica, ki je še nikoli ni nihče videl. Odtrgal jo je in pohitel v grad. Kralj mu ni dovolil, da bi šel k njegovi mrtvi hčerki, ki je v belem oblačilu ležala na mrtvaškem odru. Fant je kralju povedal, da ima nekaj, kar bo njegovo hčer obudilo v življenje. Ko je kralj to slišal, sicer ni verjel, a v globoki žalosti se je vseeno oglasil žarek upanja. Ko je zagledal mrtvo princeso, je bil začuden nad njeno lepoto. Zmlel je cvet med prsti in jo s sokom cvetlice namazilil po čelu. Princeska je odprla oči in se razgledala, kot bi se samo zbudila iz dolgega spanja. Nad seboj je zagledala mladeniča, ki ji je bil takoj všeč. Kralj mu je iz hvaležnosti dal pol kraljestva in svojo hčer za ženo. Mlajši brat pa se je spomnil tudi svojega očeta in matere. Bogato ju je obdaroval, a nikoli jima ni povedal, kako grdo je z njim ravnal starejši brat.