O gnojnej jami ali gnojišču
| O gnojnej jami ali gnojišču. J. Tomšič |
| |||||||||||||
Gnojna jama pripomore gospodarju, da si napravi obilno zalogo dobrega in tečnega gnoja; ona je tedaj po vsej pravici „zlata jama“ za kmeta in vsakega poljedelca. Jame za gnojnico naj se napravijo blizo hleva na hladnem, senčnem kraji, da solnce na gnoj ne pripeka in na takem kraji, do kterega se lehko z vozom pride. Jame naj bodo 5 do 6 čevljev globoke in vsaj 3 do 4 štirjaške čevlje prostorne. Stene naj bodo zidane, tla pa z ilovico dobro zatolčene. Po vrhu mora biti jama s stropnicami pokrita, ki imajo na sredi pokrove z železnimi rinkami, da se lehko odpirajo. Iz tako priredjene jame se amonijak ne more zgubovati, posebno če se vrh tega jama še večkrat s hudičevim oljem t. j. v vodi raztopljenim vitrijolom poliva ali pa z mavcem potresa.
Čez stokrat pa vidimo ravno pri naših kmetovalcih gnojišča v velikih jamah, ki je na vse strani voda obdaja, da gnoj omrzuje in ne more vreti; ali pa leži na povešenih (vveznjenih) višinah, da se gnoju tolikanj potrebna vlažnost ali mokrota odceja. Na ta način se gnoj jako zanemarja, posebno če še konji, krave, prešiti in perutnina po njem hodajo, da ga prav do dobrega potlačijo, poteptajo in na vse strani razbrskajo. Gnoj je po površji pretrgan, izgubi potrebno vlago in tudi vetrovi ga povoljno razpihujejo, da se ga dokaj pogubi; kar ga pa še ostane, ni veliko prida in malo bolji, ko suha slama. Brž ko pride čas, da je treba gnoj na polje in njive izpeljati, izvozijo ga brez vsega izjemka in brez vsega pomisleka, ali je gnoj tudi popolnoma segnjit ali ne. Ravno tako nespametno, ali pa še celo nespametneje je, ako se napravijo gnojišča v jame, imajoče tla, ki drže preobilno vlago ali mokroto. Dež, voda izpod kapa, in celo gnojna vlaga, se v takih tleh nakupiči in se bere ter vzrokuje, da gnoj Če dalje merzleji postaja in ne more vrenja pospeševati.
Ker je gnoj pri vsakej kmetiji perva potreba in glavni pogoj vspešnega poljedelstva, naj še konečno omenim neko posebno dobro napravljeno gnojišče, ki sem ga videl pri nekej vzornej kmetiji blizo Dunaja, in ki bi se tudi pri nas brez velikih stroškov izpeljati dalo. To gnojišče je od vseh strani dobro zavarovano, da ne more nobena druga voda, razun deževja in snega, do njega. Na eno stran je poslopje, na drugo sadna drevesa, ki delajo gnojišču čez dan primerno senco, da solnce gnoja preveč ne prepeka. Gnojiščina tla so z ilovico prav trdno zatolčena in s kamenenimi ploščami prekrita. Na enem koncu gnojišča je široka in precej globoka z ilom izdelana jama, ki ima v sredi pumpo ali sesaljko. Tla od gnojišča so proti tej jami nekoliko vveznjena, toda ne preveč, ampak le toliko, da se mokrota iz gnojišča po malem v jamo odteka. Pod zemljo so napeljani žlebi iz govejih, konjskih in svinjskih hlevov, od koder se gnojnica, pa tudi iz kuhinje en žleb, od koder se pomije v jamo odtekajo. Pumpa ali sesaljka je tako narejena, da se ž njo lehko po celem gnojišču, kedar je treba, z gnojnico škropi. Na enej strani gnojišča je napravljen velik kup nerodovitne zemlje, rušenj, plevela i. t. d. Gnoj se skladoma na gnojni kup polaga, vsako soboto lepo poravna in okoli pol centa mavca po vrhu potrese; čez to se šest do osem palcev na debelo zemlje ali rušenj naloži in vse to s pumpo poškropi. Ako v jami še kaj gnojnice ostane, napoji se naposled z ostalo gnojnico še poleg gnojišča nakupičena zemlja. Ako je suho vreme, mora se gnojnica večkrat po gnojnem kupu napumpati, da ostane kup zmeraj nekoliko vlažen ali mokroten. — Po mojih mislih bi si tudi naši kmetovalci po tem načinu lehko naredili svoje gnojišče, ki bi se jim gotovo bogato izplačevalo.