O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh

O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh Dr. Hinko Dolenec

Izdano:	Prosveta, 34/172–191 Chicago, 1942.
Viri:	dLib 172, 173, 175, 176, 177, 179, 180, 181, 182, 184, 185, 186, 187, 189, 190, 191, 192
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gozd vedno govori,
po zimi
in kadar zeleni!

Neka posebnost naše domovine mineva, posebnost naših gozdov. Ne rečem, da gozdove pri nas uničujejo, ne; bolj skrbe sedaj sanje nego nekdaj. Skrbe tudi da se popravi, kar je uničila neskrbnost prebivalcev in nemarnost oblastev. Posebno lepo napreduje pogozdovanje kraških tal in bi lahko še bolj, ko bi se potrošilo toliko za potrebne reči kakor se za nepotrebne.

Posebnost, o kateri hočem govoriti, se tiče minolih časov, ko gozd pri nas še ni imel določenih postav, ko je bil še bolj skupen gospodarju in številu upravičenih in neupravičenih užitkarjev. Ravno o poslednjih, ki jim je dobe do malega minila, hočem zabeležiti, kar sem sam doživel in kar sem rad poslušal in si zapomnil, ko sem prišel z njimi v dotiko.

Še pred petdesetimi leti so se pri nas nahajala pragozdna tla. Jelenov, mogočnih kakor malokje v Evropi, je bilo kar trumoma po gozdih. Zimska doba jo izgnala iz njih krdela volkov in zgodilo se je večkrat, da jo medved preplašil otroke, ko so šli jagod nabirat. Pa le bolj nego ti mogočnjaki gozdnih tal ostanejo zanimivi za našo domovino posebne vrste gozdarji, kakor polharji, gobarji in kunarji. Nikar pa ne mislite, da so se vrste teh gozdarjev ločile druga od druge. Pravi gozdar, ki se je znal ob gozdu živeti po zimi in po leti, je bil pravi “magister omnium bonorum silvae”. Znal je rabiti tudi puško in raznovrstne pasti ki si jih je večinoma sam napravljal. S takim možakom po gozdu pohajati je prava slast prijatelju narave. Nemogoče bi bilo, da se nisi kratkočasil z njim, ako se nisi nameraval pomenkovati o Linejevem sistemu ali o prirodoznanstvu s kemičnega stališča. Vsako drevo, vsako večje zelišče, tudi prav male cvetice, vse jo poznal po imenu in po pomenu za gozdno življenje. Nobene stopinjice v snegu ali še tako malo znatne v blatu ali v prahu in še celo po listju ni prezrlo njegovo oko. Ravno tako natanko so bili registrirani tudi vsi glasovi ki so v gozdu čujejo, bodisi po dnevi ali po noči.

Naši gozdovi ki stoje na kraških tleh, nimajo studenčin, zato se je v letnem času silno bati hude žeje. Gozdar pa ve v velikem krogu za vsako vodo, za vsako votlo drevo, ki vodo “drži”, in za vsako podzemsko jamo, v kateri se nahajata tudi v poletni dobi sneg in led. Neizogibni za vsakega gozdarja pa sta bili in sta dve reči: ogenj in tobak. Ogenj slovi med gozdarji za najboljšega prijatelja, in če se mu pridruži še tobak, potem je mogoče vendar še prestajati glad in žejo. Ponavljam besedo tobak, pod katero ne spada kako drugo kadivo, na primer smodke. Prigodilo se mi je, da sem imel, ko sem šel na petelinji lov, osem veržink s seboj. Ko smo se prvi večer najedli in tudi zadostno zalili, sem dal trem svojim spremljevalcem vsakemu po eno veržinko, pa niti eden je ni prižgal, ampak je z menoj vred posegel po svoji pipici, jo natlačil, prijel za glavnjico, odkrhnil ogeljček na tobak in vzdihnil, kakor kadar se človeku izpolni najboljša želja in se za kratek čas počuti tako, da si ne želi nikake izpremembe. Ko smo šli tretji dan iz gozda, sem imel s seboj še pet veržink, spremljevalci pa še vsak svojo, eden jo je pa po poti zrezal, da jo je iz pipe pokadil.

Brez ognja pa v gozdu ni biti. Eno samo noč sem do malega prebil brez njega v gozdu, pa ne bi si želel tega nikdar več doživeti.

Imel sem opravek drugega dne visoko nad dolino. Odpravil sem se opoldne od doma, ps nisem mogel dobiti spremljevalca. Šel sem na Javorje, kjer je še stala koliba, v kateri je dalje časa nočeval zemljemerec. Puško in psa sem imel s seboj, živeža in pijače dovolj in torej vsega zadosti. Toda še predno sem dospel na Vrh, je jel pihati jug in kmalu potem je začelo tudi deževati. Psa sem zgrešil že sredi pote, pa misleč, da je šel za kako srno, sem se nadejal, da pride h kolibi za menoj. Ni ga bilo, pač pa je padal dež gost in vedno bolj izdaten; bil sem skoro že premočen, ko sem prilezel do kolibe. Toda malo sem se zmenil za vse to, ker sem le mislil na dobrega prijatelja, ki me bo osušil in kratkočasil. Nekoliko drv in suhih ogorkov je bilo še v kolibi in hitro je zagorel prijazni ogenjček. Kadilo se je pač, ali menil sem, da takoj poneha, ko se kolibe razgreje. No, motil sem se! Zmerom silnejši jug je udrihal ravno proti vhodu kolibe in tlačil dim nazaj. Preložil sem ognjišče, ali pomagalo ni nič. Prepričal sem se, da kolibi ni moči prebivati z ognjem, in stopil sem pod veliko gosto hojo, ki je rasla tik kolibe, iščoč si prostorčka, kjer bi zakuril. Nemogoče: kapalo je skozi vejevje kakor s strehe. Da sem imel sekiro s seboj, odbil bi par desk od kolibe, da jih vprem proti deblu in postavim na kole. Tudi tega pomočka ni bilo in vrnil sem se v kolibo.

Še je bilo nekoliko dneva, še sem se nadejal, da pride pes za menoj in da z mrakom vred preneha dež, ali varal sem se docela. Noč se je zagrnila, jug je bučal, veje so škripale in koliba se je stresala. Zopet sem zakuril, da bi imel vsaj toliko svetlobe, da bi mogel použiti, kar sem s seboj prinesel, pa tudi to sem storil le stoje, ker me je dim preganjal iz kota v kot. Da ni bilo take teme, da roke pred očmi ni bilo videti, vrnil bi se bil v dolino k ljudem, ali še misliti ni bilo, da bi pri belem dnevu poldrugo uro dolgo pot v taki noči premagal in ne zašel.

Strašna noč je to bila. Ako sem hotel biti miren, jelo me je zebsti, ker sem bil že od hoje poten in do malega premočen, utrujen pa tudi toliko, da sem že težko stal in po kolibi prestajal. Sreča je bila, da sem imel obilo vžigalic pri sebi, kajti vsako četrt ure sem zopet zakuril. Enkrat me je celo popadla misel, da bi požgal kolibo, da bi se vsaj ogrel. Marsikdo, ki sem mu to pravil, mi je že rekeli “Prijatelj, saj si imel tobak pri sebi!” Da, tobak sem imel pri sebi, pa jaz spadam v tisto vrsto ljudi, katerim ne diši tobak, ako dima ne vidijo in torej v temi ne kadijo.

Bilo je okoli polnoči, ko sem se do dobrega utrujen stisnil v kot kolibe in zadremal, Predramil me je slini občutek mraza in bobnenje. Skočim pokonci. Strah in groza se me poloti, kar. deroče je dež udrihal po kolibi. Posvetim si z vžigalico, da pogledam na uro. V tem trenutku se zablisne, da je bilo kar jasno po kolibi, in potem zagrmi, da se je vse streslo. Namah sem bil zopet ves pri sebi, blisk in grom sta me oživila. Takoj sem spoznal, da se je sapa obrnila; skozi vhod ni več bučal jug. Kar sicer človeka potre in ga stori milodušnega, to je bilo zame znak odrešenja. Spoznal sem, da bom mogel zakuriti in s tem si premeniti neprijetni položaj. Za par minut pa je žarel bister ogenjček po kolibi. Kar je še bilo drv v kolibi, pometal sem jih na ogenj. Potem pa par krat, ko je blisk posvetil, sem še zapodil po drva pred kolibo, da sem si napravil dober ogenj in imel kaj pokladati. Joj, kako dobro je dela gorkota! Kadilo se je od moje obleke kakor iz meglene jame in zmerom bolj me je obhajala gorkota. Tudi pipico sem potegnil iz torbe in si jo prižgal. Ali še predno sem jo izkadil, sem se iztegnil po tleh poleg ognja, in ko sem se prebudil, je sijalo solnce in ptički so se glasili.

Torej brez ognja ni življenja v gozdu, to ve in pove vsak gozdar. Ne samo, da ogenj greje in služi za pripravljanje hrane, kot dober prijatelj služi tudi za kratek čas v gozdu. Kot najhujše zlo bo omenil gozdar to, da takrat, ko je bil s puško ali sekiro v gozdu in se je moral umikati pred nadložnimi logarji, še ognja ni smel kuriti, da bi ga dim ne ovadil. Kjer se ogenj naredi, tam je takoj dom in bivališče v gozdu! Kar je na poti, vse se požge. Prostorček postane mahoma suh in posnažen. Po bližnjih drevesih se hitro napravijo kljuke po odsekanih vejah, po katerih se povesijo puške, torbice in druga prtljaga. Posebno varno se hrani, kar je steklenega, kajti vsaka kapljica postane tem imenitnejša in, dejal bi, dragocenejša, kolikor dalje je prinesena od doma.

Središče naših gozdov je, rekel bi, Snežnik na Notranjskem. Od postojnskega Javornika in daleč doli v Hrvaško in nekdanjo Granico je zmerom gozd, ki se razteza po severnih in južnih rebrih. Kot jelovina podobna je hoja; smreke so boli navadne in si navadno delajo krajevna imena, na pr. Smrekovec, Smrekovje itd. Prevladovala pa je kot drugo drevje, posebno v prejšnjih časih, bukev. Okoli drevesa se suče, rekel bi gozdna romantika, kajti sad, žir, živi medveda pa na njej raste goba. Seveda mora biti med bukovini primerki tudi kaka starodavna in košata in mogočna tudi da mu snegu ne pusti do tal tudi pri hudih nalivih prenese za dober dežnik. Ako si bi dogar ali oglar stesal in nabavil kolibice, ki se je, ako je na primernem kraju, poslužuje potem vsak gozdar, se po štirje koli na košato hojo. Ti se zvežejo s poprečnimi vejami in vrh teh se zložijo široke bilke in—dom je ustanovljen, če si bil le noč in dan pod strešino, nikdar več ne pozabiš mirnega ognja, ki te je spravil do sladkega spanja, ki te je dačalo, in ptičkov, ki so te pri dnevu pozdravili.

Ne morem si kaj, da bi pri tej priliki ne izpregovoril nekoliko več o ptičih. Te živalce so mi pravzaprav obudile misel, da sem pred svoje črtice postavil moto. Prvikrat sem prenočil na visočini v debelem gozdu, ko sem bil star okoli 18 let. Bil sem na lovu za divjim petelinom in že pred dnevom na nogah. Vodil me je star lovec, ki pa ni več dobro slišal in, kakor sem se kasneje prepričal, ko sem se na ta lov do dobrega izuril, tudi ni bil prav kos svoji nalogi. Peteline sva preplašila že ob zori. Toda, ko se je jelo daniti, sem se kar zavzel ptičjih glasov. Od mladih nog sem bil na deželi ter kakor vsak otrok na kmetih ptic zalezoval in lovil, jih poslušal zgodaj na jutro in tudi na večer, ali dokler nisem bil prvikrat po dnevu v debelem gozdu, nisem vedel, koliko teh živalic je na svetu in kako različno se glasijo. Seveda slavčkov in penic ni bilo med njimi, toda drozgov, ščinkavcev, raznovrstnih sinic, detlev, žoln, taščic, kukavic, ločnikark in nad vse veselih kraljičkov pa toliko, da se j ečivkanje in žrgolenje, kukanje in žvižganje kar mešalo in sem, ker tega še nikdar nisem slišal, starega spremljevalca pivprašal, kaj to pomeni. Mož je bil sploh proti mladini osoren in tisti dan še posebno slabe volje, ker sva petelina preplašila, in odrezal se je na kratko: “E kaj, ptiči so, v gozdu imajo mir, ker ni otrok! ”

In bil sem čez 20 let zopet na istem kraju nad petelinom. Kar sem med tem časom opazoval, o tem se se tudi tukaj prepričal. Priči minevajo. Koliko jaz pomnim, jih je komaj petina nekdanjih, in to so mi priznali tudi možje, o katerih nameravam pripovedovati. Gotovo je ptičev po leti, ko so se že izlegli, več v gozdu nego spomlad; toda v letni dobi zanje ne veš toliko, ker so bolj mirni in ne pojejo, mladiči pa tega še ne znajo; vendar bi vsak, ki je to izkušal, trdil, da je ptičje zborovanje v gozdu spomladi, da jih je takrat več zbranih nego pozneje, ko so se že pomnožili. Ko je jasna noč in polna luna, se ti oglaša kukavica po noči. Kosa sem v taki noči že večkrat slišal, ko je med enajsto uro in polnočjo žvižgal kakor fant na vasi, in tudi taščici se večkrat na glas sanja. Gozdarji, ki se ne dajo prepričati, da se za gozd in drevje dandanes bolj skrbi nego nekdaj, pravijo, da z gozdom minevajo tudi ptiči in da svet ni več “ta pravi”.

Razen kosa in zajca je bil polh med gozdnimi živalmi ena prvih, ki me je zanimala. Nekdaj je imela tudi Senožeška loza—tako se imenuje gozd, ki pripada k senožeški graščini—svoje velike bukve in take, da je samo ona dala pet voz drv vrez vej! Polha je bilo torej v tem gozdu dovolj. Vendar jaz ne pomnim, ko so ondod polhe lovili še na stave. Za mojega časa se je po tem gozdu le “duplalo”. Temu smo se bili privadili tudi otroci. Okrog tega gozda in po lazih je bilo še obilo starih bukev in hrastov, ki so imeli votline, in take votline so bile, kadar je bil polh, malokdaj brez njega. Rekel sem, kadar je bil polh;zakaj? To razložim pozneje. Ako si v tako votlino ali duplo podrezal z ravno ali nekoliko zakrivljeno šibico ali paličico, odzval se ti je prebivalec takoj: “drgen, drgen”. Ako si ga le nadlegoval in, ako je bilo treba, tudi s kljukico navlekel, dobil si ga iz dupla. Pravi duplarji, ki so se v jesenskem času srečali z lovom, so pa imeli sekirico in železno žico in s to pripravo so hodili po gozdu in po lazih in so polhe duplali. Sekirica je služila prvič v to, da se je ž njo, ako drugače ni bilo mogoče polha ugnati, luknja povečala, drugič pa tudi za to, da se je ž njo po drevesu, v katerem se je bilo polha nadejati, spodaj dobro potolklo, potem pa uho na deblo naslonilo in poslušalo, ako se je že vsled potrese polh oglasil Za duplanje sta se zedinila navadno po dva lovca. Prvi je drezal, drugi je imel roko pred izhodom nastavljeno, da je polha takoj zgrabil, ali bolje rečeno, stisnil, ko je z naglim skokom hotel pobegniti. V ta namen je obkrožil luknjo s palcem in kezalcem, da je tako stisnil za glavico ali vrat; kajti kdor je polha bolj zadaj prijel, tega je neusmiljeno ugriznil. Pravi nastavljači rok so bili imenitni tudi radi tega, da niso izpustili polha, ako jih je še tako v prst ugriznil. Tak lov seveda ni bil izdaten, pa vendar si v jesenskem času, posebno ob nedeljah, nahajal obilo polharjev, ki so prehajali po gozdu in lazih.

Gozdov in starih dreves ni več po Krasu in tudi polharstvo je v teh krajih že do malega ponehalo. Silno dosti polha je bilo nekdaj na Nanosu in v Vipavskem gozdu. V kolikor sem jaz poskušal ta lov, najbogatejši plen sem domov prinesel iz tega kraja; mogoče zaradi tega, ker se Vipavci s polharstvom niso nikdar pečali. Na Nanos in v Vipavski gozd pa je speljal mene in mojega tovariša mlinar, ki se je bil preselil iz Ribniške doline v naše kraje. Polhovo lato, ali “kadar je bil polh”, ni bilo in še sedaj ni brez pomena za naše gozdne kraje. Polh daje dober živež, dosti masti in s kožicami dober zaslužek. Polh je pa le takrat, kadar bukev rodi, to je, kadar ima žir. Polh gre tudi za sadjem, posebno za kostanjem in za lešniki; ali to ni merodajno za množico, kakršne je treba za polhovo leto.

Polh se pokaže kasno spomladi, kadar se drevje in posebno bukev množi. Takrat objeda ljubje, da pride do soka in ga liže. Kakor hitro pa bukev jame cvesti, onda je polh za poletja preskrbljen: cvet in sad bukovega drevesa ga preživita. Ako pa cveta ni na bukvi, potem polh izgine. Kam? O tem ne vedo naravoslovci ničesar povedati. Čital sem več naravoslovnjh knjig, posebno Brehma, in izreči moram trdo obsodbo, da ti gospodje vedo dosti več povedati o ameriških in avstralskih živalih nego o nekaterih domačih, med katere spadata tudi polh in medved.

Spomladi pridejo na dan izprva sami samci, kasneje pa samice, a oboji tako tolsti, kakor so jeseni, ko izginejo. Ko se; pokaže cvet, se začne ženitev in polhi mahoma shujšajo. Bukev pa rodi komaj vsako tretje leto. Vprašanje torej nastane: Kje so pa polhi dve in tudi tri leta in kako, da ves ta čas ohranijo svojo tolščo? Dosti sem povpraševal in govoril o tem tudi s knezom šneperškim, ki ga je stvar zelo zanimala. On je trdil, da se polhi umičejo, kadar ne najdejo živeža v kakem kraju, vedno naprej, dokler ne pridejo do svetočih bukev in tako do svoje hrane.

Sam sem bil dosti po gozdu in povpraševal sem najstarejše in izurjene gozdarje, ali nihče ni vedel povedati, da bi bil on kdaj zapazil kako selitev polhov, bodisi po dnevi ali po noči. In to bi se moralo opaziti, kajti selile bi se trume in to ne le par ur daleč, ampak iz cele Kranjske in še sosednje Hrvaške. Kajti žir, kadar je, je navadno povsod, le po posameznih krajih je malokdaj. Kaj je torej s polhi, kadar ni žira, in odkod se zopet prikažejo, kadar je žir? Ali se plodijo ali ne, kadar ni žira, in kako je to, da so vselej tolsti, kadar se zopet prikažejo?

Ker se bomo z medvedom večkrat srečali, ko bomo hodili za našimi gozdarji, hočem tudi o tej živali staviti uganke našim prirodoslovcem. Medvedka rodi že meseca februarja in tudi še poprej. Ni pa res, da bi si medved nanosil kaj živeža v brlog. Bil sem že v dosti brlogih, pa niti najmanjšega znaka ni bilo opaziti nikjer o kakem živežu ali njegovih ostankih. Medvedka pa pride s svojimi mladiči šele v začetku aprila na dan; o tem sem prepričan, ker prej ni nikdar videti sledov te živali po gozdu. Vprašanje torej nastane, kako je mogoče medvedki preživeti svoje mladiče približno dva meseca, ne da bi sama kaj uživala? Res je, da proti svoji velikosti nima nobena žival tako malo zaroda kakor medved, vendar se vidi zagonetno, da bi dojila žival, ki sama nič ne uživa, posebno ko je dokazano, da medvedka rodi po več mladičev. Vem, da so jih našli petero pri medvedki, ki so jo iz brloga pri čabranskem Jarmovcu pregnali in ubili. Jaz bi menil, da jih precej veliko pogine lakote, posebno v dolgi zimi, ko medvedka ne more do tal. Kajti prva njena hrana so samo mravljišča. Da bi medved sneg odkopaval ali drugo divjačino lovil, nisem nikdar slišal, dasi niti o tem dosti poizvedoval.

No, naj bo dovolj te modrosti. Naši gozdarji, o katerih hočem govoriti, so pač bolj ali manj častilci narave in njene krasote. Filozofov pa, ako ne v šaljivem pomenu, sem med njimi našel malo, tem več pa vernikov zgodb in gozdnih prikazni, ki jih pa ne bo nihče izgovoril.

Polhi postanejo godni meseca septembra. Polhar se potrudi, daz kvatrni teden tega meeeca vse pospravi s polja, potem pa poišče v podstrešju večji del zelo okajene skrinjice ali samostrele, se prepriča, ali so zmeti prav gibčne, in ako ni drugače, izdolbe in sestavi še novih pasti. Vžigalic v dobri shrambi in še posebej povitih, teh posebno ne sme pozabiti. Te, pipa in meh s tobakom pridejo na život, pasti, koruzna moka, lonec ali kotliček in kos slanine v vrečo in sekirica v roko.

Ako je obrodila tudi leskovina, prične se lov bolj za krajem gozda, kajti na ta sad so polhi kaj lakomni in se ob njem tudi poprej srede. Ta lov pa ni posebno izdaten in polhar se ga loti bolj iz začetka tudi radi tega, ker lahko odide proti večeru in se povrne zjutraj domov. Po kvatrnem tednu in dokler polhi ne izginejo, pa ne opravi v eni noči, takrat je že treba zgodaj po dnevi od doma, da še ob času poišče pravi prortor, si napravi prenočišče in uredi stave.

Pravi prostor ali dober kraj za uspešen lov se presodi po tem, kako polhi mečejo. Koder ni dosti izdolbenega žira po tleh, tam ni pravi kraj. Kjer so goste dorasle šibe, kakor navadno imenujejo bukev, bolj v zatišju, v kaki obširni, skaloviti dolini. Tam je pravi prostor ali kraj. Da je še kaj vode kje blizu, potem je le še treba ugodnega vremena.

Lejte si! Kako smo bili previdni, odhajajo od doma, vendar bi bili kmalu pozabili ene najpotrebnejših reči: vade. Za vado služijo dobro dišeča jabolka, suhe hruške, kutine, rožiči, tudi smokve, zlasti pa si je treba omisliti stekleničko lepo dišočega olja, n. pr. pergamotnega ali rožnatega. S tem se pri beli vade, da prvič polhu že od daleč zadiši in drugič pa tudi to, ker je žival slastna za to posebnost; kajti ako ti kane kaj takega olja na stavo in je v njej že polh ujet, obgrize za njim došli polh vendar še oslaščeno mesto na stavi.

Prva skrb, ko je prostor odbran, so drva. Drv mora biti dosti in dobrih, ne jalovih, kajti jalova pokajo in mečejo iskre in torej ni varno ležati blizu ognja. Drv je sicer obilo v gozdu, ali pri rokah morajo biti. Noč je že dolga v jeseni in po noči ni, da bi človek okoli lazil in drva znašal. Še tako ima polhar dovolj opravka, ako se lov speši, in proti jutru je mraz kaj občuten. Dober in izdaten ogenj je treba takoj tudi radi tega napraviti, da se pri njem svečava ali luč osuši. Za luč se izcepljo debele leskove ali javorove palice, za silo tudi bukove. Da ne razpadejo, se tudi s trticami potisnejo in zlože na kljuke preko ognja, da se do dobrega osuše in opalijo.

Hitro, hitro, zmerom bolj se mudi! Kje so pa ražnji za stave? Za ražnje je treba dolgih, bolj tenkih palic liki fižolove preide. Nanje se natikajo stave, ki se nastavljajo od tal po drevju. Tudi ražnji so napravljeni. Zdaj pa stave v roko, da se naprožijo. To delo tudi ne gre kar tako od rok, kakor bi kdo mislil. Zmeti morajo biti trdne, vendar pa prav na rahlo naprožene. Stave, skrinjice ali samostreli so kvadratni, po pol čevlja dolgi in nekoliko manj široki leseni zlogi. Sprednja deščica nosi jekleno zmet in steka po razah ob kraju. Na klinček se dene z oljem pribeljena vada in se vtakne v votlino stave tako, da mora polh z glavo poseči vanjo, da doseže vado. Ko pa jo prime, klinček popusti in pade na dno stave, zmet pa stisne sprednjo deščico navzgor in polha za vrat. Ako zmet ni silna, zamudi, in torej treba krepkih prstov in dobre vaje, da se pravilno proži. Recimo, da je 30 stav, pa je treba do dobrega poldrugo uro, da so vse naprožene. Sprednji deščici nasprotna je daljša ter ima na podaljšku luknjo za raženj. Vsako naproženo past nese polhar v roki do mesta, kjer jo misli nastaviti. Tam jo dene na raženj in potem skrbno od tal v rogovilo, kjer ima stati. Ako se stave pokladajo bolj na daleč od ognja, se prožijo vsaka na svojem mestu, in to je tem bolj mučno.

Ko bi ti, ljubi bralec, mogel sedaj predstaviti četvero ali petero dobro izvežbanih polharjev in bi potem jaz sprožil debato o pravilnosti mesta, na katero je skrinjice postavljati, slišal bi dosti besed in tudi ostrih, kajti o tem debata še ni končana in menim, da ne bo nikdar dognana, dokler bo še kaj polha in polharjev. Temu pritrdi vsak, da polh ne pleza rad po gladki šibi navzgor. In tudi to velja vobče, da ga baje ni boljšega mesta za stave, nego na nizki hojici ali smrečici ali tudi na drugem mladem drevesu, ki raste ob visoki šibi. Kjer sega vejevje mladega drevesa ob prve veje šibe, tja postavi ali obesi skrinjico, in gotovo bo večkrat v eni noči držala. Kaj pa potem, ako ni takih drevesc? Kam staviti, ako je sapa, kam pred polnočjo, kam po polnoči, kam o deževju, kam spočetka lova, kam kasneje, ko postanejo polhi že bolj debeli? Kdor si upa največ starcev ujeti, ta je bolj premeten, kajti le-ti odločujejo dober plen pri štetvi.

“Vidiš, Miha,” poreče stari Luka, “jaz sem lovil nekoč že kasno jeseni, ko so drugi le še par repov prinesli domov, pa sem jih privlekel domov celo butaro, pa kakšnih, pa niti ene stave nisem imel od tal, le po skladah sem jih pokladal pa po prelazih. Ali to treba znati, živali treba vedeti navado!” — “Kaj boš govoril,” ga zavrne Miha, “enkrat se ti je ravno posrečilo. Kadar polh že po tleh pobira, takrat je bolje, da doma ostaneš pri svoji stari. Skoraj bi ti tudi ne verjel, da je bilo v butari, kakor ti praviš, kaj mastnih; kake zakasnele pritlikavce si pobiral.”—Vmes posegne potem še Hlepov Janez in ni ga več konca celo nedeljsko popoldne in tudi, ko so mati gostilničarica že luč postavili na mizo in voščili dober večer, ne prenehajo veščaki. Ko je kaj cvenka, pokliče si ga še vsak eno merico in čim dalje v noč, tem debelejši postajajo polhi in tem več jih je. Mati gostilničarica morajo tudi še eno škatlo vžigalic postaviti na mizo.

No, pa kaj se bomo sedaj razgovarjali, mrak se že dela in mi smo že do dobrega utrujeni, lačni pa, kar se da. Pot v gozd je bila dobra. V reber smo hodili in še precej nesli in dobrih šest in tudi sedem ur nismo ničesar užili. Prav prileže se nekoliko počitka in še bolj to, kar se dene pod zob. Požirek takega, ki nekoliko strese, tudi ne škoduje in ns vse to pa nekoliko dima iz pipice, ki smo jo najprvo osnažili še za celo noč. Prve zvezde se prikažejo in najbolj radovedna sova se oglasi ne daleč od nas. “O, kaj si že vstala?” ji odzdravi kak zgovornež. “Le drugam pojdi, tukaj bomo mi lovili!” Čeprav ni najmanjše sapice, vendar jame po listju šumeti. Vežbano uho to sliši.

Ne traja več dolgo in od dreves in tudi prav tik ognja prične kapljati. Ne niso vodene kaplje, polhi so že po drevju in mečejo žir. Ne vemo, ali se mu je od ognja pokadilo ali ima nahod, eden je tudi že pričel kihati. No, sedaj se pa nisem motil: en klinček je že padel v skrinjico, to drži. Kdor je nestrpen, kakor sem bil jaz za svojih mladih dni, bi šel kar pobirat, pa izkušen polhar ne dopusti tega, češ, živali se ne sme oplašiti in do jutra bomo še pobirali, da se bomo naveličali. Da je jasna noč in je tudi brez luči videti, kam naj se stopi, je pobiranje do polnoči prav kratkočasno.

Toda po polnoči, in ko si že dobro zadremal, je pa precej hudo stopiti zopet na noge, ko tovariš dregne in reče: “No, pojdimo zopet!” Ako so stave na pravih mestih, je prvo pobiranje navadno najbolj izdatno in zelo zamudno. Noč in tema vse predrugačita. Ko si stavil, si dobro pazil na vrsto in na kos stav, zato meniš, da ni da bi bil kako zgrešil. Toda izstopiš od bleščečega ognja in kreneš previdno stopati naprej, je hitro podnevna slika izpremenjena. Slabo je, ako luči niso dobro osušene in je treba večkrat ž njimi zamahati, da spet ogore.

Stopimo do prvega ražnja. Z lučjo posvetimo kvišku. Rep visi doli po stavi; ta že drži. Doli z ražnjem, polha v malho! To je dobro mesto. Zopet se stava naproži in poatavi na isto mesto. Naprej! Ne toliko na levo, bolj na desno je druga. Oh, kaj še! Vidiš, tukaj je druga, ta tudi drži. Dober priče tek! Danes pa bo, danes! Zopet naprej in naprej okoli vseh stav!

Vzemimo, da jih je trideset in da se nismo nič motili, ps je potekle dobra ura, da se vračaš z ostankom luči zopet k ognju. Ako si pa zabredel in jameš po stavah iztikati, ako jih dosti ne drži in jim poiščeš drugo mesto, ako luč ni prava in moraš čakati, da se ti zopet ogori, ako ti pri postavljanju še klinček pade iz rok in se ti zameša v listje, lazil si tudi dve uri, predno si zopet pri ognju. Ako si dosti nabral in plen prešteješ in se pri tej priliki s težkanjam vsakega komada posebej prepričaš, da so polhi dobro godni in da je tudi še par starcev vmes, ne čutiš nič truda. Ogenj popraviš in naložiš drv, poprimeš za pipo in tobak in prične se gost razgovor.

Vse živo je okrog tebe. Po tleh šumlja, pogostoma kaplja od dreves. Ko se ogenj razgori in osvetljuje bližnje drevje, zagledal še kakega polha, ki se je že napasel in se guglje na koncu kake veje. Tudi dihajo že bolj pogostoma in semtertje se po dva tudi spoprimeta, ko se srečata na poprečni veji, ki služi za stečino od drevesa do drevesa. Lop, eden je celo padel! Kar mahoms vse utihne in bi ne vedel, zakaj de ti ravno nad glavo na visoki šibi ne oglasi ukajoča sova. To je polhov strah. “Boš šla!” zavpiješ. Ona se pa malo zmeni za to in kakor bi se hotela teboj prepirati, postane še glasnejša in na pomoč ji prihite še druge.

“Ne boste nič opravile!” jim poveš. “Polhi niso samo sa vas; razgrajate, ker ste že site.” Kakor došle, tako prošle; niti ko so priletele, niti ko zopet odletijo, ne čuješ niti najmanjšega flafota. To so prave coprnice in noč jim daje vso oblast. Ah, kaj pa to? Ta pa ne pride tolikanj blizu ognja in je bolj stanovitna na svojem mestu. “To je velika sova; ta se jih je že naužila in sedaj pa poje,” pristavi kak šaljivec.

Čuj! Kaj pa je to? Po robu doli šumi; še pes, ako ga imaš pri sebi in ki leži v kolač zavit za ognjem, privzdigne izprva samo glavo in mahoma cel prvi konec in voha proti kraju, od koder prihaja šum. Srne so. Sedaj so opazile ogenj in za trenutek obstanejo. Takoj zašumi in v dolgih skokih odlete od tega kraja. Kakih sto korakov pa se zopet pristavijo in koza voditeljica jame rjuti. Ako še nisi slišal tega, menil bi, da je to glas strašanske zveri.

Čas je, pojdimo zopet okoli stav! Ogenj popravimo, luč prižgamo in zopet je treba hoditi, plaziti se, s kake stene tudi poskočiti, da preidemo okoli vseh stav. Glej no, kaj pa je to, stava je sprožena, polha pa ni! Raženj in stavo deneš k tlom, deščica ni stisnjena do kraja. Ko je odprožiš, najdeš le polhovo glavo. Sova je polha odščipnila pri vratu. Ne doni ji slava radi tega, ampak slišala bi hude psovke ko bi bila v obližju; tatica še ni najhujše beseda, ki se ji privošči. Deščico moraš dobro osnažiti, kajti krvava je in krvi se polh umiče. Pravili so mi polharji, da so sovo na ta način tudi že ujeli, ko je krempelj vtaknila v votlino stave, okljuvala vrat ter je polhov život podel na tla, glavica v skrinjko, smet pa je deščico obenem potisnila še više. In konec te pripovedke je bil navadno ta, da je ob polhih prav debela sova dala drugi dan prav dobro juho in mehko, okusno meso kakor vse kokoši.

Recimo, da greš ob treh ali štirih zadnjikrat pobirat, potem pa imaš tudi povsem zadosti, in ko prideš zopet do ognja, se še toliko potrudiš, da zložiš še ostala debela drva vrh oglja in ogorkov, se iztegneš po tleh in odeneš, ako imaš kaj takega pri sebi, in zaspiš. To spanje je “spanje poštenjaka”. Kdor tega ni poskusil, ta še ne ve za vse sladkosti tega sveta. Že mogoče, da se enkrat nekoliko odmakneš, ko se ogenj preveč razgori in te preveč greje, ali da se enkrat preobrneš, ko te jame po eni strani preveč zebsti, toda ti presledki blaženega počitka in spanja so pravi navržek dobrega počutja, in da teh ni, bi niti ne bil vedel, kako dobro se ti je godilo.

Solnce je že posijalo in ogenj je pogorel do tal, ko se ti ali kateri tvojih tovarišev prvi oglasi in pove, da je že skrajni čas vstati, da se ksj pospravi po “hiši”. In kako hitro je vse opravljeno! Enkrat se dobro pretegneš, se oprimeš, kjer te je kak kamenček ali kaka vejica nekoliko obtlščala, poprssneš se po glavi, potegneš roki čez obraz in odpravljen, umit in počesan si do krsjs. Ako si pravi tobakar, sežeš po pipici, ako si pa bolj potrpežljiv, se pa pridružiš tistemu, ki se ogleduje o tem, da pride kaj pod zob. Šele potem, ko se ti je želodec pomiril in si se pri boljšem in popravljenem ognju do dobrega ogrel, pa pride na vrsto vse oslajujoči dim ln razgovor o nočnih dogodkih, vmes pa se tudi plen prešteje in ukrepe in ukrene kako in kaj za prihodnjo noč, ako se bo treba daleč ali le malo premestiti.

Če so lovci združeni za plen, vlada lepa složnost, ako pa lovijo vsak zase, je pa složnost morda tudi nekoliko kaljena po lovski zavisti, vendar ne pride med izkušenimi lovci do pravega nasprotja.

Skoraj bi bil pozabil omeniti, da med tem, ko se prvi ali drugi pobrine za ogenj in zajutrek, stopi tretji še za stavami in jih znese skupaj, seveda tudi tisto, kar se je še nalovilo. Ako je tudi ta navržek še izdaten, je to odločilno, da se dosti ni premakniti od tega mesta. Že smo se do dobrega razmajali in dela je dovolj, da se še bolj pripravimo za prihodnjo noč. Ako že vemo za polšine v tem kraju, si jih ogledamo. Ako so uglajene, nastavimo prednje tulce. To so izdolbene ali zlate lesene votline z luknjo, ki se postavijo ravno pred polšine. Ako ni svet trd in kamenit pred polšino, treba ga je utrditi in povsod okoli pregledati, ako nima več odduškov sli izhodov. Kajti predno poleže polh iz polšine v tulec, se vendar nekoliko premisli o tej nenavadni poti in prav je, ako ima tulec na nasprotni strani, ki polšini pridejane votline tudi nekoliko ž debelo žico preprežene svetlobe, pri kateri meni priti na prosto. Oddušek pri polšini pa mora liki mišnica imeti na notranjo stran žice, ki zabranjujejo izhod. Da se tulec pravilno nastavi, ako ni svet ugoden, za to treba več ur časa, pa se še prigodi, da je drugo jutro tulec prazen, tik njega ali v njegovem okrožju pa na novo izdolben izhod. Ako se je pa tulec spodnesel, mrgoli v njem 20 in še več polhov, po katerih drugo jutro lahko grabiš in jih preobračaš, kakor ti drago, ne da bi te kateri ugriznil. Ali gorje ti, ako bi par zadavljenih ne pustil tulcu, predno se zadnjega še živega lotiš! Poprime te in magari skozi prst ti potisne ostre zobe.

Ako čas dopušča, se po dnevi tudi dupla in nastavljajo zboji. To svrho se naproži ploščat, precej težak kamen z vado. Ako se polh vade poloti, pade težki kamen nanj in ga ubije.

Poldne je, predno bi si to mislil, in želodec se oglasi. Po jedi zopet sladek počitek s pipico v ustih in dobro urico spanja tudi ne škoduje. Popoldne je treba zopet nanositi drv in se za polno malenkosti pobriniti, in ko se stisne mrak, morajo biti že stave na svojih mestih. Dan ti je minil, sam ne veš kdaj in giblješ se v dobri nadi, da bo ta noč še izdatnejša nego prva. Ne za trenutek v celem dnevu ti ni bil dolgčas. Vseh duhomornih vsakdanjosti pozabiš v gozdu. Ko se solnce poslavlja, odpravljajo se k počitku tudi ptiči. Šoje so najbolj glasne, kaka mična taščica zapoje še jeseni. Žolne in pa lešnikarice—te pa te hodijo ogledovat in se nekako tako glasijo, kakor bi te hotele pobarati, kaj imaš v gozdu opraviti. Ako imaš ogenj in prenočišče blizu kake žolnine, lahko se ti dogodi to, kar se je meni pripetilo, da se velika, črna žolna z glasnim vriščanjem zakadi proti tebi in do trdega mraka jadikuje nad teboj, da si ji posegel v njeno že od staršev podedovano posest.

Še predno se vse pomiri, nastane že nočno življenje. Miši so še prej na nogah nego polhi in sova čvinkarica je danes prehitela še nvadno uharico. Oj, da je vreme ugodno, noč jasna in tiha, sprejme in odene te gozdna moč narave tako rahlo in toliko se ti prikupi, da jo nosiš s seboj v spominu morda še dalje nego mesečni sijaj nad tiho vasico, v kateri prebiva prelepo dekle.

No, pa za polharja niso te misli. Do prvega pobiranja sta še dve uri časa, med tem se rajši kaj pomenimo o lovu! Redkokdaj mine tak razgovor v njem ne prišel na vrsto “Jakob”, “opankar”, “kosmatinec”, ako te je hudo prestrašil, “grdoba” — in kdo bi pomnil vsa imena in vse pridevke, katere prenaša medved po gozdu. Najstarejši polharji vedo tudi še povedati o jelenih in ne pozabijo nikdar pristaviti, da je bilo ko je ta žival še prehajala po naših gozdovih, na svetu drugače, da so takrat po gozdu prehajali tudi še roparji in tolovaji, katerih se je bilo dosti bati nego medveda; da je redkokdaj noč minila, da ne bili slišali volka tuliti in lajati Pri takih pripovedi te zamalo še obšine groza, da beseda ne zakroži nazaj na medveda, o katerem pa je govor vedno bolj dobrohoten, kajti gozdar te živali ne sovraži, ampak jo smatra le bolj za nekakega nepovabljenega gosta.

Dosti sem sam prehodil gozdov, prišel tudi v ožjo dotiko z medvedom, slišal pa sila dosti pripovedk o njem, toda niti enega slučaja ne vem povedati, da bi bil kdaj medved kaj žalega storil človeku. Toliko pove vsak gozdar, da se ogni medvedke, ako se snideš ž njo, ko ima mladiča pri sebi, sicer poskočiš pred njo kakor pes pred koklo; vendar o tem pa je složna sodba, da je medved grozen, ko človek naleti nanj, in da bi bilo težko reči, se li medved bolj ustraši človeka ali človek medveda. Stari Polončič nam je pravil, da je nekoč po gozdu prehajal in nasekaval dolgih prekel za slamnato streho. “Saj veste,” je rekel “da po lepem svetu ljudje vse pobero, zašel sem torej v bolj grd svet. Rasla je košata hoja v skalovju in imela je veje bolj do tal. Ko eno privzdignem, da bi si naprej pomagal kar privzdigne glavo in zarohni proti meni—medved. Še nikoli kaj takega! Ne pedenj od mojih stegen je bil gobec in še domov sem prinesel na hlačah izbruhnjene sline. Ne vem, kaj sem rekel, vem pa, da sem imel v mislih reči: “Le umakni se, jaz se nimam kam, saj ti nič nočem!” In res se je medved mrmraje obrnil od mene, jaz sem pa še precej časa stal kakor zid, predno sem se pripognil, pobral sekiro, ki mi je bila padla iz roke, in šel naravnost domov.” “Ali verjamete, prijatelji,” je še pristavil stari Blaž, “da dva dni nisem bil za nobeno delo in mi je moja stara očitala, da sem se zlenobil. ”

Nasmejali smo se Blažu, ki se mi je še pri pripovedovanju videlo in an resnem obrazu poznalo, kako ga je bila nenavadna prikazen prestrašila in prevzela. Hudomušni Matevž je še pristavil in rekel: “Da, vidiš, Blaž, zakaj pa nisi potrkal, predno si vstopil pri stricu? Njemu tudi gotovo ni bilo prav, da si mu do malega stopil na glavo. ” “Le norčuj se! ” odgovori Blaž. “Da se tebi taka pripeti, še hlače bi pral! ”

Toda zadosti teh besed! Sove so že vse na nogah in pri jasnem nebu že prav pogosto kkaplja od dreves. Pojdimo pobirat! In zopet mine noč, in rekel bi, skoro manj naporna nego prva; kajti dolga pot v gozd prvega dne in bolj utrudljivo delo za vse priprave so nas bile bolj prevzele. Tudi tla okrog vedno gorečega in izdatnega ognja so se do dobrega osušila in tudi prepoten nisi bil, ko si ledel; torej ni čuda, da te druga noč ni zadela tako kakor prva. Ako je dovolj živeža, prebije se tudi tretjo noč v gozdu in šele tretji dan se po navadno prav skromnem zajtrku vrnemo prti domu.

Zadnja noč se ni prav sponesla. Bolje bi bilo, da smo se nekoliko dalje prestavili. Vendar pa naštejemo in zložimo v malho do tristo polhov. Proti vrhu se pomičemo bolj počasi. Seveda smo okrog ognja še na vse kraje dobro pregledali, da nismo kaj pozabili. Z vrha navzdol pa stopamo še bolj naglo. Srečamo tudi ljudi, ki gredo z vprego v gozd po drva in drugo lesovje. Vsak nas ogovori in povpraša, kako se je lov sponesel. Že tik prve vasi pa srečamo druge polharje, s katerimi je še daljši razgovor, kod da smo lovili in katera vada je najbolj ugajala. Mi, ki smo bili utrujeni in blizu doma, se nekoliko dalje pristavimo. Naši nasledniki se pa bolj hitro poslovijo, ker jih skrbi, da bi njih malhe ne bile kos našim, kajti najizdatnejši lov se po končani dobi razglasi po vseh vaseh.

Marsikateri gozdar, ki bo ta moj opis čital ali slišal in je že poslušal starčka, ko je pripovedoval, kaj vse je doživel v gozdu ter vedno končal z besedami: “Saj dandanes pa tega več ni, svet je postal ves drugačen, “-bo odkimal z glavo in rekel: “Temu se je dobro godilo, ko je lovil polhe. Imel je vsega zadosti s seboj in pri lovu pa še lepo vreme. Toda naj bi bil izkušal, kar se je meni pripetilo, ko se je na večer jelo oblačiti, še pred polnočjo deževati, potem pa je pritisnila še burja in zjutraj, ko sem se napol prezebel prebudil, me je odeval sneg, potem bi le vedel povedati, kako je pri prvem vidu vso svojo pripravo pobral in šel iz gozda proti domu, kakor bi ga sam peklenšček preganjal.”

Vem to tudi jaz in bom tudi o tem govoril, kako se godi gozdarju, ko ga daleč od doma in v debelem gozdu zasači nevreme. Poznal sem tudi polharja, ki je nesel s seboj samo za dva dni živeža in to le koruzne moke in nekoliko masti, ostal pa je v gozdu še tretji dan in tretjo noč, v resnici nalovil do 400 polhov, toda domov grede vsled gladu in ker je že težko nesel, tako oslabel, da mu je jelo črno postajati pred očmi in se je naposled zgrudil.

Tomaž je bilo ime temu možu in bil je iz Kozarš. Pravil mi je, da prav sam ni nikdar nalovil toliko polhov kot takrat, ko bi bil malodane za zmerom ostal v gozdu. “Imel sem s seboj,” je pravil, “do 30 stav. Vreme je bilo pravo, polha pa toliko, da je kar mrgolelo. Ko sem se drugi dan odpravljal, da se vrnem domov, sem pokuhal še preostanek živeža in utrujen, kakor sem bil, potem, ko sem bil snedel, tudi še pri ognju zaspal. Premišljevati sem pričel in samega sebe preveril, da brez živeža se en dan tudi še prestane, in odločil sem se, da bom lovil še eno noč, češ, da tako ugodnega vremena in toliko živali morda ne najdem nikdar več. Po dnevu sem precej spal, na večer sem postal že malodušen in mislil sem se že odpraviti proti domu. Vendar pa me je premagala strast in jel sem nastavljati. Taval sem kakor omamljen od stave do stave; vzdrževalo me je le to, da je skoraj vsaka stava zmerom držala. Pri belem dnevu sem se prebudil pri ognju, ki je bil do malega pogasnil. Zeblo me je tudi, vendar sem še šel okoli stav in pobral nje in kar je bilo v njih. Pospravil sem vse v malho in jel stopati proti domu. Dasi je star pregovor, da lovec nikdar ne stopa laže nego takrat, kadar težko nese, mi je bila napolnjena malha vendar zelo nadležna in polotila se me je misel, da bi jo skril in od doma potem brata poslal ponjo.”

Kar je tebi na jeziku, ljudi bralec, to je premagalo tudi mene, da sem rekel Tomažu: “Zakaj pa si niste par polhov spekli in se na ta način okrepčali?” Tomaž me je pogledal in vedel sem, kaj mi bo rekel. Pravi polhar vi raje prej od gladu poginil, nego si že v gozdu privoščil polha. Kakor hitro pride domov in pokaže plen ter prepusti tudi radovednežem in posebno mladini, da prešteje veliko število polhov, da potem vedo govoriti po vasi in praviti, da toliko jih letos še nihče ni prinesel domov in še tako težkih, potem šele postane radodaren. Sam si jih privošči in drugim jih deli. Kdor drugače naredi, ta je sneda in ni pravi polhar.

Tega pravila se je držal tudi Tomaž in se otepal z gladom in trudom do Vratec, od koder se pot nagne navzdol. Tam se je pristavil, da bi počival in se nekoliko okrepčal, pa je od slabosti bolj omedlel nego zaspal. Ko se je zopet zavedel, si je pomagal naprej in malo živ šele proti mraku prišel domov, dasi se od Vratec do doma navadno ne potrebuje Vratec do doma navadno ne potrebuje čez dve uri.

Tak je in mora biti polhar, ako se hoče šteti med strokovnjake.

Ko pride polhar domov in se okrepča za potebo, mora takoj na delo, da žival spravi v korist. Prične s tem, da dene polhe iz kožice. Kdor tega ni videl, ne bi verjel, kako spretno so pravi polharji. Parkrat se zablisne nožič, potem pa potegne kožico proti glavi doli in ima v eni roki nagega polha, v drugi pa mešiček. Polhi se kuhajo, pečejo in cvro; ako so tolsti, se mast odliva in spravlja. Domača hiša in sosedje, vse se gosti z mesom in dobro zabeljenim krompirjem ali pa z žganci. Kožice se natezajo na niti in potem pomažejo predno pridejo v stroj.

Strojenje je zelo preprosto. Več čez trebuh prerezanih kožic se zameša med žaganje, nato bosi strojar, ki se drži z rokami za kak poprečen količek, skače po njih in jih meša, da ga po zimi ne more zebsti. Ostale kožice se potem sešivajo v podolgaste, takozvane tablice. Za vsako tablico jih gre po šestnajst. Toliko se jih potrebuje tudi za navadno polhovko. Prodajajo se pa tudi table in se pri tem rabijo kot podlaga namesto druge kožuhovine.

Nekdaj je stala polhovka staro dvajsetico, in odrasli ljudje, ki stanujejo ob gozdih in tudi drugod po naši deželi, so jih po zimi skoro vsi nosili, v poletnem času pa samosrajčniki, da jih ni solnce peklo v glavo in se je prihranil klobuk.

Najlepšo kožuhovino, recimo table ali kape, dajejo spomladni polhi. Kožice so vse enake, zimske imajo reso ins svetijo. Toda teh kožic je malo, kajti spomladi ni toliko polhov kakor jeseni. Žival je tudi bolj raztresena in kdor hoče spomladi polha ujeti, mora biti posebno izurjen v tem, da ve kam skrinjico postaviti. Kdor jih ujame deset v eni noči, je že dober, in kdor hoče dobiti spomladne table, mora se v celem okrožju priporočati. Spomladne kožice ps imajo to napako, de je skoro vsaka druge oškrabana Nisem mogel dognati, odkod to prihaja. Po hrbtu namreč, koder je najlepša kota, se nahajajo mesta brez dolge dlake. Vidi se, kakor bi bila izrgrizena. Ljudje tudi pravijo, da se polhi, katerih se dosti nabere v eni polšini, grizejo. Ali je to vzrok, ali jih obgrizejo miši, ali se proge naredijo tam, kjer se živeli druga ob drugo tiščijo, temu se ni še prišlo do kraja.

Polh se zvije čez zimo v kolač, in če je prav debel, ga je videti kakor kosmato kroglo, iz katere moli kosmati rep kakor čep. Da se prebudi ob času, ko jame zeleneti bukev, sem že povedal.

Kadar se jame bukev razsipavati in ptički pojo, takrat se odpravi tudi gobar na svojo težavno pot. Menim, da dandanes še malokateri več. Gobarstvo je dajalo nekdaj dober zaslužek in je živelo dosti ljudi v naših gozdnih krajih. Gozdov, kakršni so bili, ni več. Gobe je izgubila svojo vrednost in gobarji, katere sem jaz še poznal. Večinoma same starčke, menim, da so bili zadnji, ki so se še veselili in trpeli po naših gozdovih.

Vem. da marsikateri bralec čudno pogleduje in se povprašuje, kake gobe so to bile, ki so se te tako zgodaj spomladi nabirale in celo le po velikih gozdih in pragozdih. Da ne boste predolgo domnevali, vam takoj povem. da gobe, o katerih bom govoril, ne rastejo po tleh, ampak le po drevju. To jo tista goba, katere je imel nekdaj vsak pravilen tobakar dober košček v žepu in zraven pa še kresilni kamen in kresilo ali pa nožiček z dobršnim kosom jekla na hrbtu, da pred petdesetimi leti so bile vžigslice prav redka stvar. Ko sta se takrat možakarja srečala na kaki ozki bližnjici, daleč od ljudi in vasi, se jo dostikrat prigodilo, da sta imela mrzlo pipo v ustih. Eden je izgubil kamen, drugi je pa v naglici doma pozabil kresilo in oba sta se radostno drug drugemu nasmehnila, ko sta se dogovorila, da si morata drug drugemu pomagati, da bosta zopet uživala sladki dim. Gorje pa, ako je bilo vlažno in deževno vreme! Takrat se je pa tudi primerilo, da sta možakarja kar po celo četrt ure stala skupaj; eden je držal klobuk. drugi je pa udrihal s kresilom po kamnu, vihtel gobo in pihal, da bi vendar ena iskrica oživila gobo.

Tačas tudi po krčmah ni bilo mičnih priprav na mizi, v katerih so nagnetene vzplamljive vžigalice. Namesto celo sobo razsvetljujoče petrolejke je brlela na mizi tenka lojenka, ki jo je bilo trebe vsak čas snažiti. Pri taki priliki je večkrat ugasnila in gospodinja je hitro prijela za svečnik in skočile v kuhinjo, tam poprijela za glavnjo in na njej zopet prižgala luč, a ne vselej takoj; včasih je bilo tudi treba v glavnjo pihati, da je obgorela, in a tako zelo, da so gospodinji še bolj rdela lica in so se ji od dima oči solzile. Mesto vžigalic so bili na mizi zviti kosci papirja, ki so se prižigali pri lojenki in s temi pa tobak. Sešli so se pa tudi gostje, od katerih si je vsak rajši ogenj ukresal, nego bi prižigal papir; a tem se je navadno tudi onesnažila luč in napravil slab duh, posebno ako je bil papir pivkast, drugega pa je bilo takrat še malo.

Da je pa tega že precej časa, izprevidi tudi iz tega, da naši mlajši pripovedniki in novelisti, n. pr. celo naš Kersnik, ne vpletajo v svoje pripovesti prižiganja tobaka z gobo in dostikrat prav karakterističnega kretanja možakov veljakov pri tem opravilu. Naši mladini tudi gotovo ni znano, da še pred štiridesetimi leti ni bilo kramarije, v kateri bi ne bili prodajali gobe in kresilnega kamna. Ako si šel in hodil po beli Ljubljani in posebno po tedanjih Slonovih ulicah, je skoro pri vsaki prodajalnici bilo videti na najbolj vidnem mestu gobo in kresilno kamenje. In mi takratni mladiči in vsi naši pastirčki, ako smo hoteli peči krompir, smo si morali preskrbeti gobo, kamen in krasilo, sicer ni bilo ognja in ne pečenega krompirja.

In kakor pri nas na Kranjskem, je bilo tudi drugod po svetu. Povsod so rabili gobo in kresilo, da so si prižigali tobak in narejali ogenj.

To je pa sedaj docela minilo in kresilno gobo pomnijo in poznajo samo še starejši ljudje. Britve, ki bi imele na hrbtu kresilo, v trgovini ni več videti. Jaz sem si jo kupil pred šestintridesetimi leti in jo še hranim. Nosil sem jo vedno s seboj, ko sem še hodil po gozdovih, ln si ž njo rezal krušne in mesene koščka, ko sem počival ali nočeval v gozdu in ž njo sem tudi zaklal marsikatero srno.

Nikar ne bodi nevoljen, ljubi bralec, in ne očitaj mi, da sem jaz, ki pišem o gozdu in gozdni lepoti, kar zašel med navadni svet in celo v mesto! Bili so to, ko smo še ogenj kresali, za nas lepi časi. Mladi smo bili in krepki in teh časov se človek rad spominja. Radi se spominjamo tudi možakov, ki so nam pravili o jelenih in košutah, o Francozih in tistih časih, ko še nihče ni vedel za vžigalice, in pri tej priliki večkrat ukresali ogenj, da so zopet prižgali tobak. No, pa vrnimo se na gozdna tla in h gobarjem. Povedati moram le še, da to, kar se je gobe rabilo za ogenj, to je bila le mala reč in da radi tega no bi bila stala nikdar no šestnajst goldinarjev cent, kakor je ob svojem času. Gobo so nabirali in jo oddajali prekupovalcem, ki so jo potem pošiljali na Angleško. Tam so bile tovarne, ki so izdelovale nekdaj najbolj imenitno blago za pokrivalo in obleko. Tudi domači obrtniki so narejali izdelke iz gobe in na Kranjskem je imel skoraj sleherni krčmar gobovo kapico z zelenim “čufkom” na vrhu, za katerega je prijel, da je pozdravil kaj bolj imenitnega gosta. In ako je imel gobar srečo in je bila letina za gobo dobra, je je nabral v enem tednu za cel cent čistega blaga. Takega zaslužka je bilo nekdaj malo ln ni čuda, da so ob gozdu ljudje gmotno bolje izhajali nego ob veliki cesti, na kateri je bil pa tudi obležal ves dobiček.

Z gobarstvom so se pečali le bolj revni ljudje in taki, ki niso imeli dosti opravka pri domu. Kakor hitro je gobar posejal svojo njivico in posadil krompir, se je odpravil v gozd. Odšel je navadno na vse zgodaj, da dan ni bil izgubljen, kajti že po poti je iztikal in gledal po drevesih, ki so mu bila že znana, da imajo gobo. Taka drevesa so pa le bukve. Le na trdem lesu zraste prava goba, goba iz jelovega lesa nima nikake vrednosti. O hrastu in drugem drevju, ki je trdega lesa, pri nas ne more biti govora, kajti takih gozdov pri nas ni kaj obilo. Bukov gozd pa sega od postojnskega Javornika mimo kranjskih in hrvaških snežnikov tja doli v Granico in ga je brez presledkov čez 200 000 oral skupaj. To hribovje in posebno debeli gozd po Snežniku in okrog njega so bili nekdaj eldorado za naše gobarje in so, kolikor so še, za polharje in kunarje. Goba se pa ne nahaja samo po rastočem drevju, ampak raste tudi, in to po največ, po kladah, to je deblih, ki sta jih starost in vihar položila na tla, ali jih je pa dogar posekal in pustil, ker niso bila za rabo. Takih klad bolj ob kraju gozda ni bilo dosti. V nižji legi sta tudi prevladovali hoja in smreka in torej pravim, da se bolj ob kraju gozda ni mudil gobar in le više naprej je silil v debeli gozd. Vendar pa pred večerom ni dospel do bajte. Utrujen seveda je bil do dile, kajti proti večeru je nosil tudi že precej nabrane gobe v vreči na hrbtu. No, si mislimo sedaj; tam se je pa oddahnil in poživil. Ne še takoj.

Gobarska bajta, dragi bralec, je čudna prikazan. Najbolj bi se dala primerjati strahu, katerega ni na okoli nič in je na sredi votel. Kdor je prvi na spomlad prišel k njej, ni našel od nje navadno ničesar drugega, kakor še kak kol pokonci, streho in druge stebre je pa sneg čez zimo potlačil na tla. Torej je bila prva skrb utrujenega gobarja, da si je “hišo” zopet popravil. Včasih je bilo treba še sneg odmetavati, potem so se šele zopet postavili koli, ako so bili še za rabo; sicer je bilo treba nasekati še novih in jih za rabo pripraviti. Za zadnjo stran je služila debela bukev ali hoja.

Na to je poprečno bil pritrjen drog in njega sta na prednji strani, za katero je služil zopet drog na dveh kolih, vezala dva droga, na katera so poprečno položeni manj debeli drogi ali polena, po teh pa bolj velike špelte in iveri ali kake skažene doge. Taka je bila gobarska bajta na Mezališču pod Snežnikom, ki sem jo poznal in večkrat v njej prenočil.

Za Snežnikom proti jugu je bila še ena. Ime kraja sem pozabil. Sestavljena je bila enako. Ko sem prvikrat prenočil v njej, sem povprašal, ko smo kadili in se razgovarjali, starega gobarja Iskro, kdo je napravil načrt za hišo. Nasmehnil se mi je, ne da bi bil cevko vzel iz ust, in šele čez nekoliko časa je izpregovoril: “Dober mojster je bil, kajti jaz jo poznam že petdeset let in moj oče so bili stari čez osemdeset let in so pravili, da jo poznajo zmerom enako in na istem mestu.” Da je v resnici stala že veliko let, je svedočilo tudi to, da je imel velik prostor okrog bajte in okoli posebno črno prst in na površju gobove obrezke. V stotini let in še več se je dosti gobe obrezalo in iz obrezkov je nastalo dosti prsti.

Pozabil sem povedati, kaj je gobar nesel vse s seboj, ko je šel spomladi prvikrat v gozd: lonec ali kotliček, ponvico, nekoliko funtov koruzne moke, ne preveč špeha in par pesti soli. Ako je doma pozabil žlico, je pa kar s kuhalnico obiral žgance ali pa tudi z obeljeno paličico. Ko je šel drugikrat v gozd, ga je živež že manj nadlegoval, kajti kuhinjska oprava je ostala čez leto v gozdu. Neobhodno potrebno orodje za gobarja pa sta bila sekirica in pa nož. Sekirico je rabil tako spretno, da bi bil še las precepil, in kdor tega ni znal. je zamudil dosti čase in si delal tudi škodo. Nikdar pa gobar tudi ni pozabil pipe in tobaka, gobe in kresila, kajti ko je šel od doma, si je gotovo le ukresal ogenj in prižgal tobak.

Ko je gobar povečerjal in si ga privoščil še eno pipico, je šel spet, ne de bi še enkrat prestopil. Sezul je čevlje, ogenj raztegnil bolj na široko, slekel kamižolo, iztegnil se ob ognju in, odevši se s kamižolo, kar hitro zadremal. Zdaj pa zdaj se je prebudil, kajti razen najhujšega poletja je bilo treba večkrat ogenj popravljati ln nanj nanovo drv nalagati, pa ne preveč, da bi plamen ne dosegel strehe in ne požgal hiše. Za ponočni ogenj so služila po navadi bolj debela drva ln čoklči, ki so počasi tleli in goreli in napravljali ogrevajočo žerjavico.

Ob prvi zori je bil gobar že na nogah. Njegovi znanci in prijatelji so ga od vseh strani pozdravljali. Kraljiček ali palček, ki se je bil udomačil čez zimo v razdrapani bajti, se je prišel prepirat prav na prag in povpraševat, kaj da pomenijo te izpremembe v njegovem domovanju. Najmanjši je ta ptiček, pogumen pa tako, da je meni nekoč, ko sem se pred hudim metežem potisnil v d ogarsko bajto, sedel na čevelj in se nad menoj repenčil. Toda spomladi se dolgo ne obotavlja in ne prepira za podrtino; rajši se pridruži drugim vrstnikom, skoči na bližnji hlod in tam tako glasno zakroži svojo ljubko pesmico, da le gobar prvikrat izpregovori, rekoč: “Ej, kje se to jemlje?” Taščice, žolne, ščinkavci, sinice vseh vrst, vse to se glasi in žvrgoli. Kukavice pa od vseh strani naglašajo, da so one tudi še prikukale. Gobar pozna vse ptiče in jim ve tudi lastnosti in se rad o njih razgovarja. Toda pri taki priliki nikoli ne pozabi pohvaliti drozga, ki se ga je tudi prijelo ime “šprahovtec” ali “devetovižnlk”, češ, da ta ptič najlepše poje, in zna vse ptice in tudi druge živali oponašati.

Pa gobar ne utegne sede in mirno pokaditi prve pipice tobaka. Ž njo v ustih pomije naj prvo svojo kuhinjsko posodo, v kateri se je čez noč grela voda. Nato pristavi sveže vode, da si za zajtrk in kosilo skuha žgance. Prvo jutro in morda še drugo se prigodi, da gobar, še predno dene cevko v usta, seže v pristranski žep telovnika in prikaže se na dan majhna steklenice z belo tekočino. Naglo, kakor bi se bal, da bi ga kdo ne videl, si privošči en požirek, in steklenica izgine nazaj v žep. Ta priboljšek je potrata, ti bo rekel gobar, kupčija z gobo ne nese več toliko, da bi ga človek tudi za potrebo večkrat okušal. Ko so žganci kuhani in zabeljeni, si jih privošči polovico. Drugo polovico pa zavije v čedno ruto in spravi v malho. To polovico ima opoldne za obed. Sedaj le pospravi in kar je kaj vrednega, tudi dan poprej nabrano gobo, poskrije vse v bližini. Vsak gobar ima za to svoje skrivališče. Kje, to ve samo on. Poskrito mora pa biti vse, kajti povsod, kamor zahajajo ljudje, so tudi hudobneži med njimi. To je bolj ali manj do malega vsak gobar izkušal in zatorej si poišče dobro skrivališče m od časa do časa ga tudi preloži. Še ogenj zavaruje toliko, da bi kaka sapa ne postala opasna hiši, ki tudi zavarovana ni da enkrat se ozre na vse strani in končno pogleda tudi proti nebu, kaj bo z vremenom, in se odpravi na pot.

Rekel bi, da so starejši gobarji, ki so hodili štirideset in tudi petdeset let v gozd, poznali do malega vsako drevo okrog Snežnika. Zdravo drevo nima gobe, in čeprav je šiba tudi ravna in gladka in še raste in zeleni kakor vsaka druga, kakor hitro ima gobo na sebi, ni več zdrava. Tako drevo raste še dosti let in je pravi zaklad za gobarja. Bolj ko je drevo še trdno, boljšo gobo daje. Najimenitnejši so tisti izrastki, ki se prvikrat pokažejo. To je kar samo meso in se imenuje celt. Gobar si ogleda torej vsako drevo, ali nima že sadu zanj, stika tudi za tistimi, ki jih že od prti pozna, da se jih je prijela goba. Briga se tudi za vsako klado, kajti tudi posekana in potem posušena debla imajo gobo. Grji ko je svet, bolj slabotno ima drevje, torej ima tudi največ podrtin in na takih mestih je tudi največ gobe.

Dragi bralec, ako nisi še hodil po celem gozdu, po skalovju in strminah, potem ti je težavho dopovedati, s kakimi zaprekami ima gobar opraviti. Lansko leto na pr. si čez ta jarek ali to strmino prišel. Ko pa letos prideš do najhujšega prelaza, najdeš edino kozjo stezico zaprečeno s strašansko klado, ki se je podrla čez zimo. Ni drugače, kakor da moraš iti daleč naokoli od zgoraj ali od spodaj, ali pa da si nsprsviš pot na ta način, da posekaš nasproti štrleče veje in si napraviš pripomočke; le tako splezaš črez deblo, ki samo na sebi meri črez poldrugi meter in je še oprto na veje, ki se niso do kraja polomile. Dobro se spominjam, da sem hodil po takem gozdu za petelinom in ko sem bil že utrujen, sem se take pot ovirajoče klade kar ustrašil in se tudi usedel, predno sem se spravil preko nje.

Vidite, po takih tleh je prehajal gobar, kajti po lepi ravnini in prostih tleh — tam ni bilo kaj nabirati in te potlešne mučne težave, to če ni bilo najhujše, kar je moral gobar prestati. Kar je bilo gobe pri tleh in po kladah, ta se je kar odsekala in je bila hitro v vreči. Ali do gobe, ki je bila od tal in na visokih gladkih šibah, do tod je bilo pa teže priti. S črevlji se težko pleza, torej črevlje z nog! Ta veja je predebela, ni je moči objeti; treba je torej druge pomoči. Odsekati je treba dolg drog napraviti po njem stopinje in ga prisloniti k drevesu, da prideš do vej ali do tanjšega debla. In ko si prišel do gobe, si objel deblo z eno roko, z drugo si držal sekiro in odsekaval trdo priraslo gobo, pa tako, da nisi, ranil debla, kajti s tem bi bil izpridil tudi celtove korenike. Kar je padlo, se je valilo včasih daleč doli po strmini in tudi zamešalo v listje. Paziti si moral torej tudi, kje pobereš tako težko prisluženo gobo. Zato sem pa že prej omenil, da je gobar moral biti pravi strokovnjak za rabo sekirice. Debla ni smel preveč raniti, mesa pa tudi ne presekati, kajti kosi gobe so morali biti kolikor mogoče veliki in celi. Ko je bil zopet na trdih tleh in je svoj plen spravil v vrečo, je moral tudi drog skriti, da ne bi vsak drug nabiralec že od daleč zapazil goborodnega drevesa. Vsak gobar je imel koliko toliko takih dreves, za katera je vedel on sam, in ko je zapazil, jih je tudi kdo drugi zasledil, je bil to zsnj vselej majhen udarec. Tudi s skale na drevo si je gobar napravil pot, ako ni bilo drugače mogoče priti do gobe, in čim dalje je šel, več je nosil, vesel ps je bil tem bolj, čim teže je nosil To je vsak gobar pristavil, ko ti je pripovedoval, meni nasproti je navadno še rekel; “Saj ste lovec in veste, da lovec ni nikoli bolj truden nego takrat, ko gre prazen domov.”

Okoli poldne si je privoščil gobar nekoliko počitka. To po največkrat, ako je bilo nebo jasno, na kakem vzvišenem kraju, od koder je videl in gledal v daljavo. Človek bi dvomil, da je utrujtni in za vsakdanji kruh boreči se gobar gojil tudi take misli in gledal z višine črez velikanske gozdove in motril daljavo. Toda resnico, govorim, ako pravim, da se mi je do malega vsak gobar razodel kot velik častilec narave in da nisem poznal nobenega, ki se mi ni pohvalil, da je bil že večkrat na vrhu Snežnika, dasi več nego poldrugo uro hoda, ni imel kaj iskati. Ob počitku si je privoščil tudi ostanek zajtrka — mrzle žgance. Kaj ne, to ni bilo nič posebnega in še tega ni bilo dosti, da ni moka prehitro pošla.

Uro je vsak gobar nosil s seboj, toda ne v žepu, ampak v glavi. To sem moral večkrat povedati ti s pristavkom, da take ure treba navijati in da se nikoli ne ustavi; da pri lepem vremenu kaže prav natanko, pri slabem pa da pade tudi v želodec in v noge; da potem ni več tako zanesljiva kakor takrat, ko ušesa in oči povedo, na kateri strani Snežnika stoje kazalci v padu solnčnih žarkov.

Pa ne samo uro, tudi vremenjak je nosil gobar s seboj. Tega je baje le bolj potreboval, kajti ob slabem vremenu ni bilo za gobarja nič ali pa le malo zaslužka. Najhuje ga je zadel v pomladanjem ali jesenskem času sneg in že ime dokazuje, da se okrog Snežnika rad prikaže ta gost. Ni kazalo drugega, ko oprtati si vrečo in iti domov. Jeseni je romala ob taki priliki še kuhinjska oprava na svoje staro domače mesto, da se ni toliko obrabila, kakor če bi oatala v gozdu liaicam in volkovom. Za vremenjak pa ni služil samo Snežnik in meglica ali oblak nad njim. Sapica, ki je pihala po tej dolini gori ali doli. Je le prej povedala, je li pričakovati solnca ali slabega vremena. Ptiči, posebno stržek, taščica, slasti pa črna žolna, so bili zavratni vremenski prorokt. Najbolj nevešča v tem oziru je kukavica. Šel pol ure, predno je jelo mesti je letala in kukala po gozdu kakor bi imela zidan grad in v njem vse polno živeža. “Veste, gopod”, mi je rekel stari Pirec, ki mi je pravil te reči, “ko bi tega ptiča ne gnalo le v poletnem času doli v gorke kraje, bi ga na bilo že več na svetu, kajti pomlad in sneg jih ugonobita na tisoče. Na vreme so prav nič ne spozna in si tudi ne zna nič pomagati. Noč jo vzame, ako je huda.”

Da je istina, kar mi je razodeval stari Pirec, tega sem se kasneje sam prepričal. Hodil sem za petelinom po čabranskem Jarmovcu. Kukavic je bilo tisto leto toliko, kolikor jih nisem slišal ne prej ne slej. Malo sem postal pod drevesom in pet jih je bilo v istem času na njem. Tri so se kar naenkrat priteple na bukev in se preganjale po njej. Tudi moj spremljevalec Lovro Belar, ki je bil star 52 let pa ni poznal zime v naših krajih, kar je 45 let zaporedoma hodil črez zimo v šumo na Hrvaško in Ogrsko, mi je pravil, da toliko kukavic on ne pomni. Iz gozda me je pregnal sneg, ki je nenadoma zapadel, pa izginil tudi v par dneh. Ko sam črez osem dni zopet prišel v gozd sem opazoval in pričakoval; da se zopet oglasijo kukavice. Pa zaman. Le daleč naokoli se je le kaka oglasila. Ko sem šel črez par dni zopet iz gozda in se oglasil pri Planeckovih v Kozaršah, sem izvedel, da je bilo nevreme toliko te živali prignalo v vas, da so kar po hišah sedale in cepale. Kukavica je silno požrešna in se živi le od mrčesov.

Naravno je torej, da jo sneg in nevreme pokončata, ko se živež zarije in poskrije, in tudi pogine, če pritisne mraz, ki ga lahkoživka ni vajena.

Nočem si lastiti pravice, da bi prišteval kukavico med škodljivke; naj ji bodo raje vsi grehi odpuščeni, da se nam le še oglaša na spomlad in nam ponavlja, kar smo že tisočkrat slišali, kar nas pa vendar prešinja z največjo radostjo in nam priča, da smo prestali temino in mraz in se selimo v svetlobo in gorkoto.

Komur zelenje in kukavica ne služita več v prebujo in radost, temu je življenje le še puščoba, ali ga pa nikdar vesel ni bil. —

Ko se je gobar odpočil in za silo okrepčal s suhimi žganci, se obrne navadno proti domu, to je proti bajti. Seveda ne po isti poti, ampak naokrog, po višjem rajši nego po nižjem svetu—to radi tega, da mu že polne vreče ni nositi na večer še navzgor, ko so ga do malega tudi moči popustile.

Imel sem jih priliko opazovati, ko so se vračali malo pred mrazom k ognjišču. To ti je vzdihljaj, ko vrže mož vrečo raz sebe in se najprej premakne do kaliča, da se odžeja. Dobro mu de, ko najde pri ognju tovariša, ki se je tudi že potrudil za drva. Kake pol urice si privošči le počitka, potem pa mu postane želodec že tolikanj nadležen, da je treba skrbeti, da si ga uteži. In zpet se mešajo žganci in pičlo zacvro z zabelo. Ne štejte mi v lastno hvalo, ako povem, da nisem nikoli pozabil na kak priboljšek za svoje znance, kadar me je peljala pot do gobarske bajte. Morda pa nikdar noben gobar ni bil v gozdu na Mezališču tako postrežen kakot stari Zetek, ki je nekoč ostal čez nedeljo v gozdu. Hotelo se je, da se nas je ravno za tisto nedeljo odpravilo čez 30 znancev iz Loške doline na Snežnik. Imeli smo s seboj do 20 nosačev in za noč smo se utaborili na Gašperjevem hribu, t. j. kakih deset minut hoje nad Mezališčem. Ni mi namen pripovedovati, kako smo noč prebili. Povem le, da smo imeli jasno nebo in različne pijače toliko, da nam je ostajala še drugi dan. Zetek kot bližnji sosed je bil naš gost in je prenočil pri nas. Ko smo se po dolgotrajni poti do dobrega okoristili z jedjo in pijačo, se je pričelo petje in tudi za godbo je bilo preskrbljeno. Zetek je vedno le ponavljal: “Oh, še nikoli kaj takega v gozdu in tudi na nobeni “ohceti” ne!” Na vse rano smo odpotovali na Snežnik in proti enjastim dopoldne smo se vračali k taborišču. Golaš se je v kotlu kuhal in bilo ga je toliko, da ga je do malega eno četrtino preostajalo vsem udeležnikom s prištetimi nosači.

Z godbo in petjem smos e poslovili popoldne od taborišča in pri gobarski bajti dali Zetku toliko ostankov, da je napolnil do malega vso kuhinjsko posodo—svojo in svojih tovarišev. Ko sem se drugi teden sešel z Zetkovim sinom, ki je bil tudi gobar, me je s smehom pozdravil in mi pravil, da so oče še spali, ko je v ponedeljek prišel k bajti, dasi je bilo že blizu poldne, in da je kar strmel, ko je videl okrog očeta toliko loncev in steklenic, kakor da bi bili dan poprej vsi gobarji na svatbi. Pravil mi je nadalje, da se je tudi on še naživel kakor nikdar prej v gozdu in da sta še drugi dan z očetom nabrala malo gobe, ker je bilo le preveč opravka pri hiši z dobrim življenjem. Vem, da se še dandanes hrani v Zetkovi hiši spomin na pogostovanje, ki so ga stari oče doživeli na Mezališču, in ta spomin gotovo med ljudstvom preživi tudi vse takratne udeležence, katerih že itak pogrešamo marsikatere.

Ko se gobarji na večer vrnejo k bajti in se okoristijo vsak s svojo borno večerjico, pride na vrsti obrezovanje nabrane gobe. V to služi oster nožiček, s katerim se odrezuje od gobe lesovina, takozvani obrunki. In teh obrunkov se v teku let, kakor sem že prej omenil, toliko nabere, da je na sežnje okrog bajte le obrunek in strhlina. Pri tem delu pridejo na vrsto tudi vse bolj zanimive dogodbe, ki jih podaja gozdna narava. Ko sem bil jaz gost gobarjev, se je razgovor podaljšal tudi čez obrezovanje; pušil se je tobak iz malih pipic, kakršne služijo dobarjem in kar sem imel s seboj za priboljšek, se je vrstilo v krogu.

Skoro največ st avedela povedati stari Pirec in stari Storšek, ki sta bila tudi lovca ob svojem času. Pirec ni nikdar pozabil povedati, kako je v Pogači nad Ložem ustrelil jelena: “Še mlad in krepak sem bil in imeli so me bolj za poganjača. Nekega dne pa, ko se je zanesla vest v mesto, da je jelena slediti v Pogači, smo se naglo zbrali, kar nas je bilo za to, in tudi jaz sem dobil staro enocevko, ki se je še na kamen sprožila. Menili so, da bomjaz kar tako za strah in da en znam nič pomeriti, ker niso vedeli, da sem semtertja izmaknil očetovo puško in ž njo pohajal in streljal po Pogači in Sredi. Pustilis o me na robu, kjer se vežeta Pogača in Sreda, in ko je bilo proti vrhu zastavljeno, so se oglasili poganjači.

Komaj se to zgodi, že zagledam jelena, ki ni zavil po strani in proti vrhu, kakor se je ukrepalo, ampak nesel se je naravnost proti meni. Privzdignem puško, in ko je prišel kakih trideset korakov vštric mene, sem mu nameril naravnost na pleče in stisnil. Velik skok je naredil in zavil na levo. Le malo sem obstal, in ko je izginil, sem šel pogledat na strel in že po prvem skoku sem zapazil krvav sled na snegu. Zaklical sem tovarišem, šli smo za sledom in v hrastju nad Mavrovo dolino je že ležal jelen.”

“Res je bilo tako,” je pristavil stari Storšek; “jaz sem bil takrat za pogoniča in ta, ki je nad menoj poganjal, se je prehitro oglasil in zato se je jelen premaknil navzdol, a ne proti vrhu, kjer so stali stari, izurjeni lovci.”

“Saj je pravi prišel,” smo rekli mi poslušalci v zadoščenje Pirčevi nekoli užaljeni zaslugi in v pomirjenje Storškove vidne pikrosti. Pirec in Storške sta si bila kot tihopatska lovca drug drugemu dostikrat na poti.

Razgovor o jelenih je bil posebno zame zanimiv in kar po malem sem dihal, ko je jel praviti iskra, kaj se je njemu pripetilo s to živaljo: “Prehajal sem pod Tivro v žlebu; nad menoj proti vrhu je bil drug gobar. Kar začujem šum, kakor bi bil ves Snežnik proti meni dihnil, in obenem sem bil sredi ubeglih košut in jelenov. Že sem mislil, da sem vse prestal, kar pridrvi naravnost do mene jelen s strašanskimi rogovi. Šele tik pred menoj me zapazi, in ne da bi se bil prestavil, je planil k kvišku in čezme, da sem kar vsega nad seboj videl.”

“Jelena se vednar nisi bal,” omeni Pirec proti pripovedovalcu, ki mu je še spomin obudil znake prestane osuplosti, in vsak se je nekoliko namuzal skoraj da opovrgljivi opazki Pirčevi in zavestni obrambi Iskre, ki je omenil, da ga ni človeka, ki ne bi se nekoliko prestrašil take kar nepričakovane prikazni v gozdu.

“Res je, res,” je pristavil Opek; “čudno je videti jelena, ko se spusti navzdol in po kakem šibovju z rogovi po hrbtu, da mladovje kar vihra, in čudno je, da se žival ne zaplete. Proti meni sta se nekoč podila dva taka rogača po Lepem dolu in že precej sta bila od mene, ko je šibje še vihralo in se čulo še sopenje, a živali že ni bilo več videti. A kaj bo jelen, to je plaha žival, ki človek le preseneti, toda meni se je pa druga pripetila: Bilo je na Velikem Mogočnjaku, ko sem si po nakleščenem drogu pomagal na visoko šibo in do gob. Že spehan sem bil in hotel sem se rano doli spustiti, kar začujem rohnenje pod seboj in pogledam doli, zapazim medvedko z dvema mladičema. Objamem se debla še bolj in poslušam mrmranje. Kar se kosmatinka poprime debla in se vzpne kakor bi hotela zlesti k meni. Čudno mi je postajalo pri srcu in z vso silo sem jel vpiti: “Kje hoj, kje hoj!” in udaril sem s sekiro po deblu. Malo je to pomagalo, kajti zver je toliko odnehala, da se je polotilo mojega klobuka in čevljev, katere sem bil pustil pod drevesom, in že bolj sem se zbal, da bi se moral bos in gologlav vrniti proti domu. “Kje hoj, kje hoj!” sem jel zopet vpiti, ker so me tudi že moči zapuščale, ko sem visel na deblu.

Ne vem, kako bi se bila stvar končala, da se nista mojega strašnega vpitja znala mladiča in se jela pomikati v goščo, za njima pa medvedka. Potan sem bil, ko sem zlezel zopet do tal in brez obotavljanja sem odnesel čevlje, klobuk in vrečo na drug kraj. Še čez precej časa sem šel pobirat tudi gobo.”

Glasen smeh je spremljal konec Ocepkovega pripovedovanja, ki je še vedno mrmral: “Ta pšast grda, kako me je prestrašila!”

“Seveda je s to pripovedko preskočil razgovar na medveda. Vsak gobar ga je že dostikrat srečal in videl, pa nobenemu ni še storil nič žalega. O tem so bili pa vsi edini, da se je medvedke z mladiči kar ogniti. Zasukala se je beseda tudi na to, kako se živali med seboj spoznavajo in sporazumevejo, in Storšek je pravil, kako je opazoval srno, ki je mladiče zvajala čez precej strm plaz, ko je njega začutila v bližini. To me je napotilo, da sem tudi jaz povedal, kar sem doživel in opazil o živalski ljubezni in sporazumljivosti.

“Bil sem na Cerkniškem jezeru nad labodi. Z menoj je bil tovariš. Pokojni Čopič, rojak cerkniški, ki sem z njim nekoč v Ljubljani razgovarjal o jezeru in labodih, mi je pravil, da je njegov pokojni oče, ki je bil učitelj v Cerknici, izkušal, da strelec labode, ako so v tropu in na ledu, zasači najbolj na ta način, da se pripogne in sproži kroglo po ledu proti tropu. To sva izkušala tudi s tovarišem in med labode, ki so jih fantiči nagnali na vrh jezera, ustrelila na ta način, da sva legla. Ves trop se je dvignil po pokih, le en labod je obsedel. Še ne trideset korakov daleč je trop odletel, kar se vrne dvoje labodov z glasnim vikom proti obsedelemu. Primakneta se mu vsak od svoje strani in kar vanj sta silila z glavama in krikom, da naj se vzdigne in otme opasnosti. Težko se je dvignil in le nekoliko preletel, pa zopet počenil, in dasi sva se s tovarišem hitro približevala, nista ubogi živali zapustili tovarišice in ji le prigovarjali, da se je zopet dvignila, in čeprav težko, pa vendar je med njima letela nazaj proti širini. In tudi v zraku sta ji bili še vedno vsaka na svoji strani in nepretrgano, prav govoričenju podobno zglasovanje je vzdrževalo ranjenko, da si je do sredi jezera pomagala in šele tam se zopet spustila do tal. Hud mraz in skeleča burja sta pognala naju z jezera, ker nam je vešči starec Miha prigovarjal žival pustiti, da pogine in da pojdejo fantiči ponjo.

V resnici smo se pri Vragovih ogreli in okrepčali in potem sta Starčeva fantiča šla zopet po ledu in proti labodom. Šele čez par ur in do malega ozebla sta se vrnila in pravila, da sta večkrat prihajala in prav za par korakov do ranjenke, da pa je tovarišici nista zapustili in jo vselej zopet odvedli, predno sta jo mogla prijeti. Hotela sva se s tovarišem kljub vedno hujši hurji in metežu odpraviti za živaljo, toda Miha nama je zabranil, češ, da na večer žival gotovo po strugi priplava gori pod vas in pogine čez noč, on da je to že večkrat izkušal. Mrak se je že delal in vdala sva se Mihovemu prigovarjanju. Na vse zgodaj drugega jutra je šel Miha pod vas in nama je dokazal, da je v noči zasačila vidra lepo žival in jo razmesarila.”

Ogenj se je popravil in pipice se še enkrat iztrebile in zopet natlačile, češ, da danes še ni čas za spanje, in tudi jaz sem posegnil zopet po steklenici, da smo si ga vsak privoščili še kozarček, čeprav me je moj spremljevalec pogledal, kakor bi bil hotel reči, da bo jutri tudi še en dan. Še dosti je bilo razgovora o živalih in gozdnem življenju in hudih težavah, ki jih prestane gozdar, ali zaključek je bil pa vendar le ta, da v gozdu najhitreje mine čas in da kdor se je v gozdu privadil, ga le zmerom rad obišče. Stari Iskra je vzdihnil globoko in rekel: Gospod so še mladi in bodo še dosti poskusili, jaz se bom pa moral posloviti od gozda. Mojih je čez sedemdeset in noge mi odpovedujejo.”

“To smo že večkrat slišali,” ga zavrne še krepki Opek, “vendar se vsako leto še najdeva na Mezališču, in vem, da bova prihodnjo pomladi tudi kukavico še pri bajti poslušala.”

“Ne vem, če bo tvoja veljala,” odgovori Iskra, “doma pa le ne bom ostal. Ko začne po dolini zeleneti, menim, da bi me dolg čas vzel, ko bi več ne zahajal v gozd.” In res sem še drugo leto srečal Iskro, ko je s polno vrečo šel iz gozda proti domu. Obgovorila sva se in jaz sem ga opomnil na Opekove besede in on se je namuzal, rekoč: “Huda je, gospod, huda! S toliko robo, ki jo danes nesem, sem prejšnje čase v štirih urah prišel z Mezališča, danes pa lezem že sedem ur in še nisem doma.” Gledal sem za njim in od Starega trga do Loža je v resnici še dvakrat počival.

Moč prirode je res zapeljiva in kdor se je gozda privadil, njemu se na pomlad in jeseni godi kakor ptici selilki. Nazaj mora še enkrat pomladno veselje in posloviti se mora od jesenske obilnosti, ko ima gozd polhe in še marsikaj, kar si zna gozdar prilastiti.

“Prva pomlad je glad,” sem že slišal reči, toda ko hitro jame v gozdu iz tal kaliti, se nahajajo naravni priboljški, ki se jih okoristi vsak gozdar. Mavrah se jako dobro prileže, da je le slan in na oglju pečen. Polh se vsako leto prikaže ob soku in kaj dobro prebeli suhe žgance. Potem pa pridejo na vrsto jajca različnih ptic in tudi posebno izdatna divjih kokoši, katerih je eno gnezdo za dva dni zadosti. Pa tega ne pravim, da bi hotel koga ovaditi, ali zvedel sem pri svojih znancih marsikaj, česar sam sebi in najemnikom leva nisem smel povedati. Zato o teh priboljških tudi ne bom nadalje govoril.

Povem naj o gobarjih le še to, da so za največjo nalogo imeli pot okrog Snežnika v enem dnevu. Mlajši so se je že lotili, starejši so pa pripovedovali, da so jo dostikrat naredili. Čez Tivro mimo Treh kaličev, čez Grdo drago, zatrep, Hogočnjak in nazaj na Padežnico in čez Deščenico zopet na Mezališče je dobrih osem ur hoda po grdem svetu, in kdor naredi to pot in prinese še napolnjeno vrečo k bajti in po poti lazi še na drevje, je gotovo korenjak. Kot v tedanjem času najbolj krepkega sem spoznal Opeka iz Loža, ki je od bajte onkrat Snežnika v enem dnevu prinesel domov poltretji cent. Tudi doma gobar ni še imel praveg apočitka. Še enkrat je moral kose do prav čistega mesa osnažiti, posamezne kose ploščeno stolči in na solncu posušiti, da so bili potem za tehtnico in za prodaj.

III.

Gozdarjem, katerim je treba žilave vztrajnosti in junaške kreposti, je prištevati kunarje. Že za Valvasorja je slovela naša dežela radi obilnosti in kakovosti kožuhovine. Na ljubljanske semnje o sv. Pavlu, januarja meseca, so dohajali kupovalci kož iz daljnih krajev in celo iz severne Nemčije. Že takrat, v dobi Valvasorjevi, je imela koža kune zlatice vrednost manjše krave in celo postava je določevala stanove, katerim je bilo dovoljeno s to kožuhovino se ponapati.

Leta 1873 so plačevali nabiralci kožuhovine na licu mesta s kožo zlatenke s petnjastimi goldinarji. Ni torej čuda, da so ljudje ob gozdu in vzimskem času od nekdaj zasledovali živali, ki dajo kožuhovino, ind a se pečajo s tem še dandanes. Tudi lisica, jazbec, posebno vidra, dihur, in kakor sem že omenil, polh, dajo dober zaslužek, ko pridejo v past in pest. Ali prva je kuna, z akatero so se izvežbali v naših gozdih pravi strokovnjaki.

Kunar je vsak bolj ali manj tudi lovec za drugo zver in do malega zna vsak rabiti tudi puško-s pravico ali brez nje, tega ne bom preudarjal; jaz nisem nikoli nobenega vprašal, ima li orožni list ali privoljenje za lov. Kakor hitro smo stopili v gozd, smo bili tovariši, “doma pa vsak svoj gospod”. Poznal sem ljudi, ki so na jesen premišljevali, bi li šli čez zimo na Hrvaško za zaslužkom kot drvarji, ali bi ostali doma in se pečali s kunjim lovom. Ako je zima ugodna in ima kožuhovina dobro ceno, je tudi doma dober zaslužek. Ugodna je pa zima takrat, kadar pogostoma zapade sneg, pa ne predebel, ker to daje sled in je prehude hoje. Vztrajen pešec pa mora biti kunar in snega in mraza ne sme se zbati, in zato sem že skraja omenil, da kunar mora biti cel korenjak.

Kun je dvoje vrst: so belice in zlatice. Prva je bolj znana, ker se nahaja povsod po naši deželi in celo po poslopjih se ugnezdi, ali jih pa obišče po zimi. Zlatica je pa gozdna žival. Kjer ni debelega, širnega in skalovitega gozda, tam ni zlatice. Ona rabi velik hlev, kakor pravi svet. ln ji ni nič za to, ako preišče eno noč tudi več stotin oral gozda.

Belica ima belosivkasto podlanko in črnikasto reso, na vratu pod glavico pa snežnobelo liso. Zlatica pa ima zlatorjavkasto podlanko, bolj rjavo nego črno reso, na vratu pod glavico pa krasno, bolj ali manj rumeno liso, ki se v resnici žari kot zlato in ji daje ime zlatica. Imenujejo jo tudi žlahtnico, ker je nje kožica, čeprav manjša od beličine, vedno precej dražja. Tudi bolj vitka je zlatica od belice in po drevju je bolj poskočne kakor veverica, kateri je največji strah, ker njena gnezda ji dosti krat služijo za posteljo, nje život pa največ za hrano. Brehm pripoveduje, da je prešinjajoče gledati, kako veverice bega z drevesa na drevo pred zasledujočo jo zlatico, kako s trepetajočim glasom oznanjuje svoj smrtni strah, da se upehana vrže kar z vrha drevesa do tal, da bi si otela življenje, da pa zlatici le redkokdaj uide, ko jo je zasledila.

Jaz to Brehmu verjamem, ker sem se sam prepričal, da je veverica, koder prehaja zlatice, zelo redka, in po mojem mnenju so ta, polh in miši zlatici glavni živež. Zakaj, to že povem. Belica ne hodi rada po drevju, največ se umakne na drevo le, ko Ji preti nevarnost, n. pr. pred psom. Veverico, miši in polhe pa zasleduje tudi ona, pobira pa tudi udje in pri poslopju je tudi kuretini zelo nevarna. Kune se lovijo v pasti in z zasledovanjem. Za pasti služijo železa, takozvani ključi, in pa kladice. Železa in kladice se pokladajo po skalovju in po gozdu, koder ima kuna navado prehajati. Za vedo se najraje stavi perutnina. Ključ je stava od tal iz dveh pripognjenih dreves, ki skup stisneta, kadar žival poprime za vado. Kladica je za kuno najbolj nevedna stava in obstoji iz več kosov lepo obdelanega leaa. Sredi stave se dene vade ključ je preveč vidna stava in zato ne priporočljiva. Kladici pa škodujejo miši in ptiči, n. pr. šoje, ki se lotijo vade in s tem sprožijo stavo.

Kdor namerava loviti na stave, privsjs žival že jeseni s tem, da razmeta vsdo po mestih, po katerih bo stavil. Kladičar postavlja tudi že zgodej jeseni kladice, ki jih pa ne naproži, da se jim živali privadijo. Kladice so nastavljajo po izpodmolih in skalnatih votlinah; kajti kuna, ki zasleduje miši in druge živali, ki se ogibljejo snega, iztika sevede po tekih prostorih, ki so zavarovani pred snegom. Kar velja za kladico, velja tudi za stavo želez. Pri obojih staveh mora biti lovec zelo previden, da ga lastni sled ne ovedi, kam stavi, sicer dobi hitro pomagača, ki skrbi s tujim trudom za svoj žep. Gorje, ako se pri tem delu stavec in nabiralec srečata! Nabiralec mora imeti lahke pete, da se otme srditosti in maščevanju stavca.

Pravi lov se prične šele potem, ko zapade prvi sneg. Sled živeli kaže lovcu, kod prehaja in kam je torej najprimerneje staviti. Sled je pa tudi kažipot za lov po zasledovanju. Ta lov pravzaprav vzbuja strast pri naših gozdarjih, ki so pečejo ž njim. de jim ni prestajati doma, ko so navedni ljudje stiskajo le bolj za peč. Sneg in sled ovadita vse. Niti ganiti se ne sme žival, da bi pravi gozdar ne vedel kam za njo. Nikar ne mislite, da je to kar tako za živaljo kakor za črto na papirju! Žival prehaja semtertje in večkrat skriža svojo pot. Zahaja tudi po goščavi in po grdem svetu, kuna posebno še iztika po votlinah, po katerih večkrat preide daljno pot in stopi na dan na precej oddaljenem mestu. Zlatica lazi tudi po drevju in pride do tal po daljšem presledku.

Pa kaj bom o tem govoril! Kdor je količkaj po snegu hodil za živaljo, je izkušal, da je še zajca, ki se tako značilno loči s svojim sledom od drugih živali, težavno doslediti in določiti, od katere kljuke je šel na lož. Pravi kunar pa ve ločiti večerni in jutranji sled, bodisi v prhkem, bodisi v južnem snegu. Celo sled zlatice loči od sleda belice. Dihur ali veverica ga ne smeta nikdar zmotiti. Gorje prvencu, ki se da preslepiti veverici! Ta ostane začetnik in nevednež še dolgo let.

Kar sem poznal kunarjev, bolj sposobnega za sled nobenege ne nego mlajšega Pangreta iz Podcerkve. Ta ni sledil pravilno samo po snegu, tudi po blatu, prahu, listju, travi mu je služila vsaka najmenjša izprememba, ki je navadno oko niti ne zapazi, da je žival zasledil in ukrenil, v katero smer je prešla. Jaz sem se mu nekoč čudil, ko mi je nagnal srnjaka, in to po samem listju. Prav do mene je prišel po ravno istem tiru kakor srnjak. Vprašal sem ga, kako je to mogoče, in rekel mi je: “Pripognite se, gospod, pa glejte nazaj! Ne vidite li črtice, ki je označena s privzdignjenimi listki?” Kar sem pa jaz zapazil šele potem, ko sem se spognil, to je bilo Pangretu vidno kakor divjaku Indijancu. Vsako najmanjšo izpremembico na listju je zapezil Pangre in tudi takoj razložil, je li od ptiča ali od živali, ki prehaja po tleh.

Pangre je vedno gledal po tleh in okoli sebe in zapazil vsako malenkost, dasi je tako mirno prehajal in, rekel bi, melomamo kretal, da bi spremljevalec mislil, da kar dremlje po poti. Njegov oče, že sedemdesetleten starček, pa tudi še dober pešec in boljši strelec nego sin, je bil vse bolj živahen od sina in se je večkrat jadikoval ob sinovi počasnosti, vendar v dvomu, kam je žival krenila, kje se je pristavila, kako zastaviti, od katere strani pognati, je največkrat obveljala beseda mlajšega Pangreta. Puška se je pa pri njem malokdaj zaman oglasila. Pangre ni pomeril, če se žival ni pristavila, in ne vem, ali zlobnost ali resnica mu je prisojala tudi to, da Pangre vselej poklekne na eno koleno, predno pritisne za zmet. Le govorite, kar hočete, jaz pa pravim, da zasledovalca in priganjača nisem poznal, kakršen je bil mirni, redkobesedni Pangre!—

Kunar se odpravi v gozd, kakor hitro zapade sneg. Najugodnejši sled daje sneg, ki zapade z burjo, kajti ta sneg ne obvisi na drevju in je prhak. Da ga zapade pedenj visoko in na zmrzla tla, potem je prava ura za gozdarja lovca. Ljudje, ki se spoznajo, odhajajo pri prvem vidu od doma. Navadno ima vsak sekiro, malho ali torbico ob strani, v njej pa železa ali sak, ogenj pa kaj za pod zob. Družijo se po trije, tudi štirje in eden med njimi nese tudi puško s seboj. Puškar odhaja iz vasi po vrtih in za hišami in najrajši pred dnem. Kjer se neha polje in se prično pašniki in potem gozd, tam je na gotovem mestu sestanek.

Potem se lovci razidejo, še prej se pa domenijo za mesto, kjer se zopet snidejo. Eden gre navadno ravno pot, drugi po straneh naokrog in na novem sestanku si dopovedo, kaj so presledili. Ako je kunji sled v obhojenem svetu, potem se prične razgovor, v kateri kraj je držal sled. Ako sled ne drži iz obhojenega sveta, potem se ve, da je v krogu, in prične se žival “krajdati”. Te besede si jaz nisem mogel prav raztolmačiti. Pomeni le toliko, kakor žival v kraj deti, ali čez, da je v krajdi, t. j. v krogu, ki je s kredo zaznamovan?

Beseda se rabi različno: Okrajdali smo žival, v krajdi smo jo imeli, dolgo kraj do smo naredili, hitro je bila v krajdi. Vzemimo, da žival zasledi lovec, ki prihaja na levi strani kroga, da je pa tisti, ki že šel po sredi, ni prisledil, potem je gotovo, da je v prostoru, ki sta ga obšla ta dva lovca. Ako jo je lovec, ki je šel skozi sredo obhojenega sveta, tudi presledil, potem določi lovec, ki je obšel desno stran, je li žival se upokojita v presledenem svetu, ali pa je odšla naprej. Vzemimo, da se dogodi poslednje, potem se prične nov krog, toda ta že z manjšim okrožjem, kajti nadejati se je, da le predaleč ni odila. Srednji sledilec gre potem navadno že za sledom, posebno ako je po kraju in po navadi živali se nadejati, da se v tej okolici rada upokoji. Ko je žival naposled vendar že dosledena in okrajdana, potem se prične lov. Kjer se prične sled mešati in križati, tam se navadno ugiblje, da si je kuna že iskala postelje.

Lovci gledajo pogostoma na košate smreke in hoje, ako ne bi zagledali kakega veveričnega gnezda. Če ni po sledu očividno, da je žival šla na drevo, potem se na deblo le potolče, in ako je kuna v gnezdu, hitro skoči iz njega in se pomakne proti vrhu med veje in lovec ji nameri s puško in jo sklati z drevesa. Ako pa sled pelje npravnost na drevo, na katerem je gnezdo, potem se ustreli kar v gnezdo in kuna se prekucne iz njega, če ni ranjena prav do smrti, sicer pa obtiči kar v gnezdu, ki je trebe potem do njega splezati in jo dobiti.

Kakor je mogoče, da je žival v gnezdu in na drevesu, do katerega ne pelje sled, tako se tudi dogodi, da je ni v gnezdu in na drevesu, do katerega drži sled. Eno in drugo, ker kuna zlatica, kakor sem že omenil, prehaja tudi po drevju, gre od tal po oddaljenem drevesu in se spravi v gnezdo šele po daljnem potu v vejah in drevju.

Dogodi se tudi, da kuna oblizava gnezda, da bi zasačila veverico in da bi jo zalotila, smao prežene. Potem se prične lov po drevju in se konča daleč proč, posebno kadar luna sveti in je jasna noč. Prigodi se tudi, da daleč naokrog ni sledu do tal in da ni gnezda, ali čeprav so, kune le ni v nobenem. Šla je v duplino. Išči sedaj šuplje v drevo. Takih je v debelem gozdu več in se nahajajo tudi taka drevesa, katerim se spodaj ne pozna, da imajo visoko gori in med kako rogovilo dovolj dupline, da se kuna vanjo potakne.

Istina je, kar kunar pravi, da je kuna že v rokah, ko je na drevju; to pa le s ozirom na to, da je zmerom bolj gotovo jo dobiti, ako je od tal, nego da je na tleh. Da je kuna v šupljem drevesu, jo preženeš iz njega, če biješ po njem, pa tudi z dimom, in potem pride na vrsto zopet strelec, ki ima težko nalogo, sko se žival ne prestavi, ampak kar naprej drevi po drevju in je po grdem svetu ni moči dohajati.

Vem pa tudi je poseben slučaj, ko je kuna šla na popolnoma zdravo drevo, in vendar je ni bilo na njem in ne na kakem drugem drevesu naokrog in do tal tudi ni bilo sledu. Ko pride na vrsto mož, o katerem bom pozneje govoril, pojasnim ta slučaj po njegovih besedah. Sploh velja pri kunarjih pravilo, da kune, ki je odnesla pete, ko je bila pregnana z drevesa ali iz tal, ne kaže tisti dan več preganjati. Pregnana žival se redkokdaj upokoji in vedno bolj kaže se pobriniti za drugo sled. Če je šla kuna v tla in je dognana, potem nastopi prava prilika za spodobnost izvežbanega kunarja.

Iz tal se prežena kuna z dimom. Nastanejo sedaj vprašanja, v katero smer drži podzemeljska votilina, koliko oddupkov ima, pri katerem je zakuriti, pri katerih je nastaviti sake in železa, katere je zabiti? Pri tej priložnosti, kakor prej pri šupljih drevesih, imajo navadno prvo besedo starejši lovci, ki so jim na daleč znana gozdna tla in drevje in ki so na istih mestih kuno že preganjali. Po krajšem ali daljšem posvetovanju se možje odločijo. Železa se nastavijo večjo votlino, ki se proti svetlobi založi in se na rahlo pokrije z listjem. Sak se nastavi pri ozkem izhodu, ki se, ako ga popolnoma ne obseže, obloži še s kamenjem. Potem, ko se zakuri in dim z vetrnico ali s sapo poganja v votlino, je paziti, kje naokrog se kadi iz tal. Po dimu se spozna obseg votline in določijo tudi še mesta, ki jih je treba založiti ali pa zastaviti.

Ko je vse to po najboljšem preudarku opravljeno, nastane za kunarja mučno ugibanje, se li ni trudil zaman tri ali še več ur, da je kuno dognal; jo li prežene izpod zemlje in skoči li žival na železa ali se pa sploh ne da pregnati iz votline, ker je preobširna in ni mogoče na vse kraje vanjo nagnati dima. Vrste se možakarji, ki prihuljeni pihajo v listje in mah. Ta tvarina pa ne sme biti presuha, sicer ne dela dosti ostrega dima. Dim pa sili le nazaj in pihalcu v oči in dušnik. Za pihalnik ni praveg aprostora, ker je vhod, pri katerem se kuri, v tesnovi. Ves solzan in zasopel vstane kurilec in prepusti ta posel tovarišu. Pihalnik se napravi iz jelovih vejic in se imenuje futalo.

Tisti, ki niso pri ognju, zvesto pazijo na zastavljene in zamašene odduške. Večkrat kateri nastavi tudi uho na tla, da posluša, če živali ne preganja že dim in s ene sluti, da že prehaja po votlinah. To je na vsak način dobro znamenje in tisti, ki zakuri, dobi vzpodbudo z besedami: “Le futaj, le futaj, se že premiče!” Kar šklempne. Železa so se sprožila. Težko da bi držala, preveč jih je bilo slišati. Vendar se hitro pogleda v votlino, v kateri je bilo nastavljeno. V resnici ne drže. Žival je stopila le na kraj ali na držalo in ni je prijelo. To je vselej slabo. Kuna je le še bolj preplašena in se skuša zariti kamorkoli mogoče in noče nikakor več na dan, večkrat raje zadahne.

Železa se prestavijo, kajti k tistemu oddušku, kjer so bila nastavljena, žival ne gre več. “Vidiš jo! Na celem si je prekopala!” Za vitki životek zadostuje mala luknjica, da gre le glavica skozi, život se kar za njo potegne. In ves trud je bil zaman. Seveda najbližnji še skoči za njo in jo skuša s pasjim laježem spraviti na drevo. Tudi puška, ako le mogoče, še poči za njo, ali kuna je nagla ko blisk in na grdem svetu in v gošči se lahko prav ne pomeri.

Nič ne pomaga; ako je dneva ali časa za to, pobero se stave in druga priprava in hajdi naprej po drugi sled in na novo krajdo! Toda po največkrat se kuni ne posreči uiti, ko jo dim jame preganjati in mora na dan. Najimnitnejši prizor je ra, ko telebne z vso silo v sak. Predno se utegne obrniti, že plane najbližji na njo. Če pade s celim životom po njej, se ne briga, ako ga poprime za roko, s katero jo pritisne, gorje pa mu, ako bi odnehal — pregrizne mu celo prst! Hitro je zadavljena, sak se odstavi in privzdigne v zrak, da vsi vidijo, da je zaželjena sreča v rokah. Za momentno fotografijo bi si želel ta prizor, ko se kuna zakadi v sak in so lovci vsi nagnjeni proti njej, da bi jo potlačili. Iz saka gre iz roke v roko. Vsak jo potehta in pregleda, ali je velika, stara ali mlada, ali je temnožolte podlanke in črne rese, kajti bolj ko je koža temna, tem več je veljavna.

Če dnevna diba dopušča, so lovci hitro na nogah, da si poiščejo še drug sled, ako ne, se obrnejo proti domu. Tudi ena kuna zaleže za dober zaslužek in pot. Dolga in mučna je pot proti domu, ako je bil trud brezuspešen. Lovci se navadno razidejo in obhodijo druge kraje, ki jim niso bili na potu, ko so šli v gozd. Ako ne zaslede drugih lovcev, je še zmerom nekoliko nade, da se nazaj grede še kaj obsledi. Če pokažejo stopinje, da so že drugi lovci hodili za sledom, ali pa če ni nič živali slediti, onda se pretrga zadnja rešilna nit vedno upadajočega lovca in kunarji se pogubijo drug od drugega in klavrno, kolikor je mogoče, se na skritem potaknejo vsak na svoj dom.

Kdor je sam svoj in dela, kar hoče, se okrepča, kakor more in leže za peč ali na klop in zapi, ne da bi ga bilo treba zibati. Toda lovec, ki ima ženo in družino doma, ta še ni prestal vseh nezgod slabega lovskega dneva. Žena, ki se suče po veži, ki je obenem kuhinja, že na prvi pogled ukrene pravo istino, da je bil zaman celodnevni trud, mesto dobrega večera ga pozdravijo besede: “Ves dan prehajaš, jaz pa naj se ubijam sama doma z otroki, pa naj opravljam še živino. Čas bi bil, da bi se spametoval!”

Utrujenec čuti pikrost besed, ali ni mu, da bi odgovarjal. Stopi v sobo, v kateri sede otroci okrog štirioglate mize. Čuli so materino besedovanje in starejši že vedo, kaj pomeni. Tiho se odmaknejo od mize, da naredijo očetu prostor. Ali najmlajši se oglasi izza peči in vpraša zvedavo: “Oče, ste kaj prinesli?” — “Kaj ti bom nosil, spat pojdi!” odgovori oče, ki je vrgel malho raz sebe, ne da bi jo bil obesil na svoj prostor. Pomakne se na klop pri mizi, izvleče pipico iz žepa in jame kaditi, da bi mu dim odnašal zlo voljo.

Vsi molče. Starejša hči si najde na hitro kaj opravka, obesi tudi na skrinjo vrženo malho in odide k materi. Oče so se dima naveličali, posebno ker želodec še silno nagaja, tudi so se za toliko okoristili, da se jim zdi potrebno nekoliko pokazati, kdo je pravzaprav gospodar v hiši in zato reko s precej osornim glasom proti starejšemu fantiču: “Reci materi, naj dado večerjo na mizo!” Že med vrati sreča fantič sestro, ki postavi obilno skledo na mizo in zraven položi lesene žlice. Mati so ostali v kuhinji.

Kakor hitro so se oče najdeli, se spravijo na posteljo in se pritisnejo prav k zidu in nekako take misli jim rojijo po glavi, da jih gozd tako hitro več ne vidi. Ali že ob petih zjutraj potrka nekdo na okno in zakliče Janeza. Namesto Janeza se oglasijo mati in to precej glasno: “Kaj bo že zopet? Janez spi!” Toda Janez ne spi in se je tudi prebudil in spoznal Karutov glas. Tudi Karu ve, da ga je Janez začul in ne da bi se zmenil za materino osornost, izpregovori nadalje: “Ravno toliko snega je zapadlo, da je včerajšnji sled pokril. Pri Hlepovih v Danah te čakam.” Kaj pomaga, da se mati z vso silo odrežejo: “Le pojdi, kamor hočeš, naš ima doma delo!”

Micka je že pokoncu, ker ve, da oče ne odnehajo in jim je treba dobrega zajutrka, predno odidejo. Oče pa stopijo čez dolnji konec postelje na skrinjo in po skrinji do peči, da posežejo po osušene obujke. “Nikamor ne pojdeš!” se mati še enkrat zagrozijo, potem se pa obrnejo proti zidu, ker dobro vedo, da očeta ne ustavi nobena sila, ako je Karu zvabilec.

Karu je bil orjak. Ob svojem času je služil za dragonca. Dasi posestnik in gospodar in že čez šestdeset let star, je bil še zmerom fant. Sestro je imel pri sebi za gospodinjo, in kakor hitro je jeseni pospravil polje in nekoliko nastila pripravil k hiši, je jel pohajati po gozdu za polhi, ako je bilo leto za to. Brž ko je zapadel sneg, je pa hodil okoli stav in za sledom, s puško in brez puške.

Nihče bi ne bil prisodil Karutu šestdesetih let. Lase je imel črne ko gavran, kar izpreminjali so se, zobe pa tako lepe, bele in enakomerne, da takih ne prej ne slej nisem nikdar videl. Oči so bile temne in žive in kadar je Karu pripovedoval, se ga nisem mogel nagledati in naslišati. Karu je vselej govoril resnico in ni bil gostobeseden, toda v pravem društvu je bil rad in kar je bilo zanj, temu je vselej prikimal, nasmejal se in pokazal krasne zobe.

Še takrat, ko sem ga jaz spoznal, je veljal za najjačjega v vasi in v svojih mlajših letih je bil strah vsem zabavljivcem. Sam ni prav vedel in nikdar nisem mogel prav dognati, kako se piše. Tone mu je bilo ime. Pri hiši se je reklo pri Karovih in tudi pri Karlovih sem slišal reči, nisem pa slišal, da bi bil kdo rekel Karla sem videl, vselej le: Karuta. Jaz sam pri sebi sem ga obsodil za potomca Uskokov. Kaj je Karu zmogel, naj pove sledeča dogodba, ki tudi dokazuje, kaj je vse prestati kunarjem.

Nekega dne v zimskem času je bilo snega že obilo in še je medlo. Šel sem za vodo na race. Utrujen in upehan sem dospel do Dan, vasi, pri kateri vod, ki se pretaka po Loški dolini, ponicuje v zemljo. Prav dobro mi je delo, ko sem pri mlinu stopil zopet na trda tla in šel po dobro utrjeni poti v bližnjo vas in v dobro Kandaretovo gostilno.

Oče Andrej so sedeli za mizo v prostorni sobi, ki je imela posebno lep lesen strop in so me prijazno pozdravili kot dobrega znanca. Rad sem prisedel. Še dva moža sta bila pri isti mizi; Žnidaršiča iz Obločic sem poznal. Ne dolgo za mano je prišel pepelar Kukec, tudi strasten lovec in dostikrat moj spremljevalec. Seveda se je pogovor vrtel okrog zime in debelega snega in Kukec je omenil, da kljub velikemu snegu in težki hoji so šli Podcerkovci v gozd na kuno. Tudi oče Kandare je bil ob svojem času hud lovec in midva sva se skupaj po gozdu prehajala.

Naravno je torej, da smo bili takoj v gostem razgovoru o lovskih težavah v debelem snegu in Kukec je omenil kunarjev, ki so tisti dan šli v gozd in pristavil: “Da bi se jim le taka ne prigodila kot Karutu, ki je pred petimi leti tri dni taval po gozdu in ni imel s seboj drugega živeža kot pet jabolk.”

Kandare je vedel za to in med drugim dostavil, da se je pri njem že marsikdo zopet ohrabril, ko je prišel v snegu in hudem vremenu s Pivke čez gozd ali pa z lova. Jaz sem prosil Kukca, naj pove, kako se je Karutu zgodilo, in on je pravil:

“Iz naše vasi jih je šlo petero za kuno; Karu je bil med njimi. Kasno na večer sta prišla le dvadomov in st apovedala, da so se tovariši v hudem metežu in megli razgubili in da je sneg v gozdu že do pasa visok. Ker tudi drugi dan ni bilo nikogar od ostalih treh dopoldne domov, smo se zbrali v vasi, da jim gremo na pomoč. Šlo nas je šestero in vedno premenoma smo rinili visoki sneg proti Visokemu vrhu. Ko gremo navzgor mimo Kozarjevca, začujemo glas na pomaganje. Jaz in Lužarček se odcepiva in greva za glasom in nasšla sva le malo še živeg amoža, ki je od truda obležal v snegu. Pretresla sva ga in ga nekoliko okrepčala, potem pa z velikim trudom spravila sem do Kandaretovih.

Nisva ga izpraševala, kdo in odkod je, in hitela sva nazaj za tovariši. Srečala sva jih, ko so se vračali. Pravili so nama, da niso našli drugega sledu nego gaz človeka, ki je pod Kozarjevcem obležal in da so se z Velikega vrha vrnili docela utrujeni. Noč je že bila, ko smo prigazili domov.

Tretji dan nismo šli nikamor, ker je bilo obče mnenje, da če se niso zaostali trije vaščani rešili kam na Pivko, so pa gotovo že poginili, ker smo vedeli, da nimajo živeža s seboj. Prehajati po gozdu in iskati jih po tolikem snegu pa ni bilo mogoče. Lahko si mislite, kako tarnanje je bilo po vsej vasi in vedno smo hodili od hiše do hiše, če se ni še nihče povrnil in ako bi se slišala kaka vest o izgubljenih. Že pozno na večer je počil glas, da se je Karu malo živ povrnil, ostalih dveh pa da ni in da on za nju ne ve.”

Med tem pripovedovanjem se je pridružil Storov Matevž, ki me je videl iz svoje vzvišene hišice, da sem lazil za vodo in kar ni mogel odnehati, da je v mraku popustil delo in prišel h Kandaretu na maseljček. Kako da se je Karutu godilo, povem kasneje, kajti večkrat sva se pomenkovala o tem.

Vprašali smo pa Kandareta, kdo je bil človek, ki sta ga Kukec in Lužarček rešila gotove smri. Tudi ta ni vedel drugega povedati, kakor da se je človek nekoliko odpočil in okreščal, potem pa odšel, da bi njegovi ljudje ne bili v prevelikih skrbeh. Nato pa se oglasi Žnidaršič in pove, da je tudi on bil pred nekaj leti po opravku na Pivki in ga je zadelo hudo vreme, da so ga ljudje na Juršičah še svarili, naj ne hodi čez gozd, on pa si je mislil, poskušal bom vendar in je odšel.

“Že sem se mislil vrniti,” je pravil nadalje, “kar zagledam gaz, ko pridem v Kršičevec in na gozdno pot. Ej, sem si mislil, poti ne morem več zgrešiti in po gazu bom že zmagoval. Gaz je bila pa le do Kobiljaka in še ta tako zametena, ker je le vedno snežilo, da sem bil žed ocela upehan. Kaj storiti? Vedel sem, da grem nazaj do Jurišič več ne zaman. Da le še pregazim na Veliki vrh, doli proti Danam morda še zmagam.

Z največjim naporom sem si pomagal naprej proti Velikemu vrhu, večkrat sem obležal in le skrb in misel na ženo in otroke sta me zopet spravila na noge. Na Velikem vrhu me je zapustila zavest. Še dandanes ne vem, kako sem si pomagal naprej. Le to pomnim, da sem se še enkrat obudil in jel klicati na pomaganje, in v resnici so prišli do mene ljudje, ki so me spravili na noge in potem tu do sem do Kandareta.”

Pogledovali smo se in enak sum je vsem krožil po glavi. Kukec se prvi oglasi in jame Žnidaršiča izpraševati, koliko let je minilo, odkar se je to dogodilo, potem za dan in vse se je ujemalo. Ravno Žnidaršič je bil tisti mož, ki sta ga Kukec in Lužarček pod Kozarjevcem otela smrti in spravila do Kandareta. Gaz, ki jo je Žnidaršič v Kršičevcu zapazil, jebil sled dveh Karutovih tovarišev, ki sta prebila noč v gozdu in potem, ko sta prišla na pot, šla le naprej in se rešila na Jurišico, od koder sta se vrnila šele čez enkoliko dni.

Ko sta stopila z gozdnega pota in iz Kršičevca, sta po krasah tavala naprej do Jurišic in se z Žnidaršičem nista sešla v tej raztreseni vasi. Rekel bi kdo: “Saj po sledu se vendar pozna, pelje li naprej ali nazaj?” Ne, v prhkem, velikem snegu se le pozna gaz in še ta le na potu, nje smer pa ne, ker se stopinje ne vidijo. Tudi pri živali se loči smer sledu šele potem, ko stopi pod kako veliko, košato drtevo, pod katerim je le malo snega in so torej stopinje vidne.

Vsak bralec si lahko misli, da smo se tudi mi čudili naključju, ki nas je združilo ravno pri Kandaretu in zopet ob hudem vremenu, in da smo praznovali čudovito Žnidaršičevo rešitev pri dobrem vinu, za katero je dajal Žnidaršič, in se v pozno noč razgovarjali o gozdnih dogodkih v debelem snegu, metežu in megli. Povem še, da je bil Žnidaršič krepak kmet in nanjboljših let, a je vendar obnemogel že prvi dan, dasi ni šel tešč iz hiše in od ljudi. Karu pa je v gozdu prenočil prvi dan. Drugi dan je taval od vida do vida po gozdu in zopet tam prenočil in šele tretji dan v noči pritaval domov in ves čas mu je služilo za živež le petero jabolk. Karu sam mi je prilično tako pripovedoval:

“Dosti snega je bilo zapadlo, proti jutri je pa nehalo mesti in odpravilo se je nas petero v gozd. Dasi ni bilo niti po pašniku niti dober kos gozda navzgor nobenega sledu in je kazalo očividno, da žival to noč ni prehajala, smo vendar le rinili naprej proti Velikemu vrhu. Tam smo se ločili, da zajamemo dober kos Kobiljaka, ker navzdol si vendar vsak tudi sam pomaga naprej. Jaz sem šel po poti, ki pelje zapošev pod Škodovnikom v Dol.

Megla se zgosti in zopet je jelo padati. Ko sem menil, da sem v Dolu, sem se pristavil in čakal. Vedel sem, da je gotovo že dobršno čez poldne, in zato sem jel riniti po svojem sledu nazaj. Mrak se stisne in nisem več videl in vedel kam naprej. Še hitro sem si poiskal prenočišča in zakuril. Za večerjo sem snedel dve jabolki. Dolga je bila noč. Da nisem prezebal, sem vedno iztikal za drvmi in si jih tudi nasekaval. Ko bi bil pozabil sekirico doma, še tisto noč bi bil preminil in našli bi me bili spomladi, ko sneg skopni, kajti celo noč je padalo.

Ko se je jelo daniti, se nisem vedel kam obrniti. Mojega gazu ni bilo več, snega pa čez pas. Dobro sem se ogrel, pomagal sem si naprej in po mojem mnenju proti Velikemu vrhu. Nikamor nisem prišel, da bi se spoznal, kje sem. Šele v mraku sem se zopet ustavil in si poiskal prenočišče pod veliko steno, meneč, da sem gotovo v Tisovcu, ker drugod v tem okraju ne vem za tako skalovje. Za večerjo sem pojedel zadnje jabolko. Kako sem naprej prebil, ne vem: menim, da sem bil kar v omedlevicah.

Ko se je jelo zopet daniti in sem videl, kam poseči z roko, sem dobro zakuril, da sem se do dobrega ogrel in se torej toliko ojačal, da sem zopet začel misliti na rešitev. Ne da bi najmanj vedel, v katero smer grem, sem taval naprej in videlo se mi je, da imam velik hrib pred seboj. Sklenil sem, da se obrnem in več navzdol ne grem, dobro vedoč, da moram premagati hribovje, ako hočem priti v rodno dolino ali pa na Pivko. Moči so me večkrat popuščale in obležal sem v snegu. Strašno žejo sem dušil s tem, da sem zobal sneg. Ko sem se le zopet bolj zavedel, sem si pa pomagal naprej.

Že se je jelo mračiti, ali se mi je pa od slabosti delal tema pred očmi, ko se mi videlo, da grem navzdol. Rinil sem naprej in predno se je stisnila noč, sem razločil, da sem prišel iz debelega gozda in da sem na pazniku. Ugibal sem, kje bi bil, in kar sem si želel in domišljeval, je bilo resnica. Bil sem pod ostrim vrhom. Tega sem se pa zavedel šele potem, kos em le rinil anprej po bolj odprtem presledku in prišel do Urhove pepelarnice. Premagal sem se, da nisem zlezel pod streho, kajti čez noč bi bil gotovo poginil. Pomagal sem si še naprej do Pocerkovskega mostu in tam sem pa stopil zopet na trda tla, razteptana od živine, ki hodi k napojilu. Doma ni bilo nikogar. Sestre je bilo gotovo strah. Posegel sem v peč in našel lonec. Kaj sem pojedel, še dandanes vem. Šele drugi dan sem se zavedel do dobrega in zvedel, da so se rešili tudi moji tovariši. Zvedelo se je, da sta Pangretov brat in Martinek na Jurišicah.”

Vem, da bi mi ta ali oni očital, da sme le prepovršno opisal muke in težave Karutove. Naj na to odgovorim, da več od njega nisem mogel poizvedeti. On je le trdil, da se mu ej zdelo, kakor bi se boril s težkimi sanjami, da ne ve, olikokrat je obnemogel in obležal, da si je pa le pomagal naprej, ko sta ga prebujala mraz in žeja. Izpodbujalo da ga je tudi to, ker je večkrat prišel do srn, ki so pa odkočile le za par korakov. To da ga je vselej do dobrega prepričalo, da je še na tem svetu in mu je dajalo pogum, še naprej se boriti za življenje.

On sam je ukrepal in drugi, ki smos e o tem razgovarjali, smo bili mnenja, da je Karu zašel pod Dedino goro in tretji dan od tam pritaval domov. Od te gore v Loško dolino se potrebuje ob dobrem potu tri ure hoda. V takem snegu in v megli, v kakršni je taval Karu, pa ne pride vsak tudi ves dan ne. Torej menim, da vsak prizna, da je bil karu silen človek, ki je po tridnevnem stradanju vendar še zmagoval do doma.

No, da se vrnemo k Janezu, ki ga je Karu poklical na vse rano, povemo, da se je odpravil od doma, kakor hitro je Micka skuhala zajutrek in se je najedel. Pri Hlepovih je našel Karuta. Pridružil se je njima tudi Hlepov Janez in hajdi v gozd in za sledom! Vsi premisleki prejšnejga večera so se pri Janezu črez noč razpuhteli. Danes je bila sreča posebno ugodna. Malo pod prvim lazom na Javorju stoji v dolinici samotna smreka, komaj tri sežnje od pota.

Kunji sled pelje črez pot in naravnost do smreke, na kateri je gnezdo. Brez pomisleka pomeri in stisne Hlepov Janez proti gnezdu in lepa, črnikasta zlatica se prekucne iz njega v sneg. Malokdaj smo šli mimo te smreke, da ne bi bil eden ali drugi omenil te posebne ugodnosti. In više gori proti Škodovniku so presledili lovci drugo kuno, jo po kratkem krogu dognali in dopoldne je bila že v saku. Nazaj grede črez Poljanec so presledili pa belico in tudi ta je prišla v oast in v roke. Ta dan je bil med kunarji zabeležen v zlati knjigi. Hlepov Janez se je pristavil doma v Danah, Karu in Janez sta pa stopala domov ponosno in kakor bi šla iz gosti. Karu je bil prej doma, Janez se je pa polagoma še za par hiš naprej pomikal in trdo stopil črez prag in v vežo.

En pogled je zadostoval, da so mati vedeli, da je Janez dobro opravil, in dasi je ta moško korakal do sobnih vrat, so mati še vendar hitro izpregovorili: “Janez, kar sedi! Z Vidma sem dobila par klobas, ravno prav bodo zate.” Danes Janez ni malhe položil na skrinjo, ampak snel jo je, kakor bi ga težila, in nekako zalučal na mizo. Otroci so jo poprijeli in vsak jo je hotel izvleči k sebi, tako da so morali oče vmes poseči in reči: “Kaj bo? Še malho mi raztrgate!” Dva repka sta molela iz nje, in ko so jo oče izpraznili, so ležale tri kune na mizi. Vzklik otrok je še mater izvabil v hišo, in ko zagledajo izdatni plen na mizi, povprašajo prav prikupljivo: “Koliko vas je pa bilo, Janez?” Prav polagoma odvrne Janez: “Samo trije.” “No, danes ste pa dobro zaslužili,” rečejo mati s pohvalnim glasom in pristavijo: “Pahek je bil tudi že tukaj in je vprašal, če je kaj kož.” “Že še pride,” se na kratko odrežejo zmagoviti oče in sedejo prav široko za mizo. Med tem so pa kune prehajale iz roke v roko in še Micka se je tako zagledala v lepe živali in v vesele obraze otrok, da še mati, ki so se čutili danes nekoliko ponižano, obrnejo proti njej in z navidezno strogostjo reko: “No, kaj nisi še videla kune?”

Ko blisk je šinila Micka skozi vrata in mati so šli za njo. Oče so seveda posegli po pipico in prav izdatno potrkali ž njo ob kraj mize in med tem, ko so tlačili tobak, prav dobrohotno povprašali najmlajšega: “No, Francek, katera ti je najbolj všeč?” “Ta,” izpregovori Francek in privzdigne belico ter pristavi: “Zato ko ima najbolj debel rep.”

“O ne,” ga zavrnejo enoglasno starejši bratci in tudi sestrica in vsi kažejo na črnodlako zlatico, ki je prva prišla v pest.

Iz veže se zasliši bolj tih tuj glas, potem pa materin glasan odgovor: “Doma, le noter stopite.” Vrata se odpro le za toliko, da vstopi možiček majhne postave, z dolgo suknjo, z bisagico na hrbtu in polhovko na glavi. Tujec sname pipico iz ust, vošči dober večer in dasi je že pri Karutu zvedel o dobrem plenu in vidi vse tri kune na mizi, vendar, kakor bi ničesar ne vedel, izpregovori proti Janezu: “Janez, imaš kaj zame?” “Ne vem, kako bo,” reče Janez, “imam že z Zgoncem besedo, pa gospod iz sodnije tudi skupuje “žlahtne” za svojo soprogo.” Pahek—to je bil mož, ki je vstopil-je bil preveč prebrisan, da bi ne vedel, da zna Janez morda ravno tako prodajati, kakor on kupovati in da ga bo treba počasi omehčati, in zato je le tako mimogrede omenil: “Zgonca ne bo v te kraje, šel je kupovat črez Kočevje na hrvaško stran, gospod pa, menim, da predrago ne plačajo radi.” “O, gospod plačajo,” ga zavrne Janez; “dokler niso prišli v te kraje, še vedeli nismo za pravo ceno. Takrat so bili časi za vas kožarje.”

Med tem je prinesla Micka na mizo obilno skledo rahlih žgancev in vrhu kupa sta se lesketali še dve debeli krvavici. Povabljen je bil tudi Pahek, pa je odklonil, češ, da je že večerjal, in je ostal pri kraju na klopi. Mati so vstopili in položili pred očeta lesen krožnik in na njem ostro nabrušen nož in osti in pristavili: “Janez, ena bo zate, drugo pa, ako hočeš, razreži otrokom.” Oče so pa razrezali obe, poprijeli potem z eno roko po žlico, z drugo po slučajno za špino najdebelejšega kosa in beseda se je ustavila, dokler niso žlic položili na mizo.

Zopet sem zašel med svet iz gozda, pa že samo ob sebi tako nanese, da se človek bavi z ljudmi, s katerimi je bil dostikrat in rad skupaj. Hotel sem tudi bravcu predočiti težke in srečne ure lovca kunarja in zato sem ga spremil v vas in na dom. Povedati bi moral seveda še, kako in po kakih ovinkih sta se Pahek in Janez pogodila za kože; toda to bi segalo predaleč, kajti po večerji sta prišla na prijazen pogovor še Hlepov Janez in Karu in tudi Storov Matevž je prišel vasovat in trajalo je do pozne ure in otroci so že pospali na peči, ko je bila pogodba dognana in je Pahek kupil dve koži. Temne zlatice pa Hlepov Janez ni dal prodati, čep, da mora ostati za gospoda. Da se pogodba ni dognala le z besedo, ampak tudi s pripomočjo dobre kapljice, se razume samo ob sebi, in brzonoga Micka je morala trikrat na Videm in še bi šla, da niso mati vsemu naredili konca in rekli: “Čas je že, da gremo spat.” Pahek je prespal noč na klopi in zgodaj odšel. Hitro za njim se je oglasil Zgonec, ki ni mogel dopovedati, kak lopov je Pahek, s katerim sta se dan poprej srečala na Blokah in ki je pravil, da ne gre v Loško dolino, ampak črez Loški potok na Markopec in naprej na Hrvaško. Janez ga je potolažil s tem, da mu je rekel: “Tako je: lovec prevari žival, kožar pa kožarja.”

Kar sem do sedaj pravil o kunarjih in o zimskem času v gozdu, to ne bi kazalo, da je gozd tudi v tej letni dobi vabljiv in zgovoren. Priznavam to, ampak le tistemu, ki ni lovec in ki ceni gozd le po dobi zelenja in cvetja in ne pozna dobe, v kateri po navadnem mnenju počiva narava in na videz ne kaže izprememb za oko in uho. Pravim na videz; kajti komur nista gorka soba in prijateljski in družinski razgovor vsa zabava zimske dobe, kdor si želi tega užitka šele potem, ko se je utrudil, ta gre in hodi po čistem zraku ali sam z zanesljivo puško in zvestim psom, ali pa z ljudmi, katerim enakomerna vsakdanjost tudi preseda. Otrese se življenjskih pikrosti, in ko se povrne, je bolj ublaženega mišljenja.

Kdor tega ni izkušal, temu bi privoščil, da bi pohajal po gozdu v zimskem času, ko je zapadel na meter debel sneg, ki se je zjužil, potem pa zopet zmrznil, da te drži, kakor bi hodil po podu. Tudi debelejše kamenje je zakrito, gošča pod visokim drevjem pritisnjena k tlom, povsod imaš odprto pot, ni ti treba iskati stez, vrez ovir si na visokem vrhu in imaš v solnčnem svitu dosti sveta pod seboj. Zimski zrak je čistejši od poletnega, in česar ti poprej ni nikdar doseglo ali razločilo tvoje oko, to se ti je pokazalo danes. Nič utrujenega se ne čutiš, čeprav si še hodil več ur in prišel dalje nego po takem svetu in v daljšem času.

S hriba v hrib zagledaš žival, ki je pri tako jasnih tleh tudi bolj begljiva, in ako hočeš pri takih tleh in ob jasnem nebu loviti, moraš daleč naokoli zastajati, da ne preplašiš vsega, kar si nameraval obkrožiti. In ko se jame solnce nagibati, da zatone v Jadransko morje, katero gledaš do malega z vseh naših notranjskih visočin, povrneš se proti domu kar naravnosti in doma si v trdnem mraku ne utrujen, ampak prevetran in željan jedi in pijače. Še po noči se ti sanja, da si plaval po zraku in dohajal s hriba v hrib, kakor bi te nosile nevidne dobrohotne roke.

Ne prinaša vsaka zima visokega, ne skorjastega, ampak “dilastega” snega, in kdor tega še ni izkušal, naj porabi priliko in stopi v gpzd in naravo, ko si je ugladila trpežno pot, da jo obišče in občuduje v zimski krasoti. Če je pa snek prhak in če le ni previsok, da moreš po njem prehajati še brez napora, ti je pa pravi kažipot za vse malo in veliko življenje v gozdni samoti. Jelovo drevje ima klobuke in je do malega do tal odeto z najčistejšo belino. Pod njim je malo snega in pod prav košatim ga ni celo nič in vabljivi prostorček je zate ko nalašč, da se nekoliko oddahneš in si ob debelem deblu obtolčeš čevlje, katerih se je sneg oprijel. Ko si nekoliko ogledaš, se prepričaš, da nisi ti pravi gost, da so pred teboj že miške preplesale ta ugodni prostorček. Hitro potem, ko si s čevlji potolkel ob deblo, začuješ zamolkel glas nad seboj in nekoliko sneženih drobtinic se potrese nate in po tleh.

Veverico si preplašil; umakne se z mičnimi skoki in si poišče drugo posteljo. Ptice, prave gozdarice: siničice vseh vrst, šoje, lešnikarice, žolne tudi ne mirujejo in te nevedoma obiščejo, in ko te zapazijo, se poslovijo vsaka na svoj način in tem bolj glasno, čim bolj si jih presenetil s svojim pohodom. In če si še lovec in če je košato drevo, pod katerim si se pristavil, še na dobrem prelazu, kako se zavzameš, ko se v nižini pod teboj oglasi tebi znani, zanesljivi pasji javk. Hitro je puška v obeh rokah; stojiš, kakor da bi bil pribit, in le oči strižejo na vse strani, kje se ti prikaže zaželjeni plen. Javk se oddaljuje in do malega si prepričan, da prvi naskok ni zate. Kar zapaziš v gošči teman život iztikajočega srnjaka, ki je od družine odskočil in si po svojih mislih izbral bolj varno pot. Dostikrat si je na ta način odnesel svojo kožo, stari izkušenec, danes se ti pa ni izvedlo. Še enkrat postoji in posluša oddaljujoči se javk, ki velja begljivim srnam, potem pa se bliža v malih skokih košatemu drevesu in lovcu pod njim. Pok! in po njem je za vselej. V vednem spominu ti ostane košata smreka, malo življenje pod njo in okrog nje in vrhunec veselja, ko si privlekel k sebi še zivtega srnjaka, ki ga vsak na svoj način pozdravijo tovariši, ki se po gonji, kakor je bilo domenjeno, snidejo pri tebi.

Bilo je neko soboto proti večeru, ko se oglasi pri meni Storov Matevž in mi prinese na novo poddelano obuvalo. Medlo je po dnevi, na večer se je pa zjasnilo. Še predno je Matevž izpregovoril, sem mu spoznal na obrazu, da ga niso samo poddelani črevlji pripeljali k meni; poslal bi jih bil tudi lahko po učencu. Da sem mu še ustregel, sem rekel kar naravnost: “Matevž, jutri pa pojdemo.” Matevžu se je kar ves obraz nasmejal in kar hitro sva bila domenjena, kdo pojde, kam pojdemo in da odrinemo takoj po treh, da zastanemo pri dnevu že prvikrat. Matevža sem še obložil z vsem, kar je neobhodno potrebno, ako gre človek še pred dnem in brez zajutrka v gozd. Pri odhodu mi je Matevž še naročil, da njega ne klicati, ko pridem v Podcerkev; njegova stara, ako ga jaz pokličem, bi takoj slutila, da se ne odpravlja k prvi maši, on pa da ne mara sitnosti že na vse zgodaj in da tudi prave sreče ni, ako se človek sporeče z ženo, predno gre od doma. Jaz sem Matevžu rekel, da bom pred štiri pri Pangretu, pri njem da naj odloži, kar bo odnašal s seboj.

Jaz sem bil točen in predno je odbilo štiri, nas je korakalo petero proti Danam, kjer sta se nam pridružila še dva pajdaša. Noč je bila jasna, vendar smo slutili eden in drug, ko smo se jeli pomikati v hrib, da nateguje jug, ampak slabega vremena ni hotel nihče prerokovati in torej je svoj pomislek ohranil vsak zase. Ne bom povedal, kateri kraj smo prvikrat zastali, kajti mogoče je, da smo nekoliko prekoračili tudi mejo, ker se je prvi sestanek vršil šele pred dobrim dnevom. Takoj sta se oglasil apsa, donila sta pa nazaj, a ne proti nam, ki smo bili nastavljeni. Vedeli smo, da se nam ni posrečila ta gonja, da se srne zavrnejo v snegu v hrib, in torej smo se jeli zbirati na določenem mestu. Jaz sem bil nastavljen pri precej debeli steni, okrog katere je bilo silnega kunjega sledu. V katero smer je držal, nisem mogel razločiti in povedal sem to pri sestanku.

Četvero kunarjev prve vrste je bilo med nami in vsi štirje so se nekako pomenljivo pogledovali in nobeden ni hotel prav odločno povedati, da se “gospod” motijo, in da so, kar je seveda velika hiba, veveričin sled zamenjali s kunjim sledom. Ker sem jaz le svojo trdil in ker do mesta, kjer sem bil nastavljen, ni bilo daleč, sva šla med tem, ko so drugi napravljali ogenj, a veščakom Kovačem iz Dan na lice mesta in mož je na prvi pogled potrdil, da se nisem motil, ampak pravo trdil.

“Le pojdiva nazaj! Tu ni šla daleč, ker je nihče ni presledil,” poreče kovač. Tako sva tudi storila. Ko pridem do ognja nazaj, so bile vse oči obrnjene v naju in ko se je Kovač oglasil in povedal, da sem istino trdil, je zavladalo občno veselje in storili smo takoj trden sklep, da se takoj po zajutrku spravimo nad kuno.

Zajutrek je bil izdaten. Dan poprej sem dobil veliko kolino in še prejšnjih klobas je bilo pri hiši. Vse sem bil pobral v gozd, pri domu smo se jih bili do malega že naveličali. Moji spremljevalci so jeli nekako čudno gledati, ko sem razvijal klobase in krvavice in jetrnice in mesenice in vsak si je mislil, kako bi se to peklo, ker priprave nismo imeli nobene s seboj in brez nje se pač speče krompir in za silo tudi polh, ali za klobaso je treba ponve.

Ne štejem si v posebno zaslugo, da sme bil v pripravi klobas bolj vešč nego moji pajdaši. Kmet jih nima toliko, da bi jih surove odnašal v gozd; navadno je vesel, ako jo dobi na večer, ko se je povrnil. Že ob sestanku sem velel napraviti velik ogenj z bukovimi drvmi, da bo ogenj pravšni. Ko smo žerjavico razkopali, smo povili klobase vsako posebej v papir, jih hitro razložili po sredi ognjišča in še bolj na hitro, in predno se papir vname, zagrebli z ognjem. Tovariši so se čudili, kaj gospod vse znajo, in pri sebi ugibali, kaj bo iz tega.

Ko si bile klobase pod kupom, se je ugibalo, kakor naredimo kuno, ker nihče ni imel niti želez niti saka s seboj. Za danes je bilo le srnam namenjeno, pri kuni opravita prav dobro tudi pes in puška, ako se tako le meri. Psov pa le ni bilo nazaj, dasi je minilo že čez dve uri, odkar sta bila zagnala. Tudi nebo se je zatemnilo in sneg je jel naletavati.

Skrajni čas je bil, da sem velel klobase odkopati. Dobre pol ure so bile v žerjavici, ki smo jo enkrat nekoliko premešali. Papir je bil ves cel in vsak je dobil en povitek v roko in še nekaj smo jih nazaj zagrebli. Jaz sem si bil že prej posikal precej široko tresko in na njej sem razvil svoj delež. Drugi so si pomagali na enak ali drug primeren način. Razvite klobase so tako dobro zadišale in so bile tako dobro pregnane, da so se kar razsipale, ko si bile načete, okusne pa tako-o tem je bilo le eno mnenje-da tako dobro pečenih klobas še noben med nami ni jedel.

“Da, gospoda si zna postreči,” je posmehljivo izpregovoril šaljivi Luka. Jaz seveda sem bil ponosen na svojo sposobnost, še bolj pa vesel, da sem tovarišem tako izredno ustregel. Tudi kruha je bilo dovolj “pri hiši”, vina pa celih šest bokalov, torej ni čuda, da do malega nismo zapazili, da je sneg jel prav čvrsto padati, megle so se zgostile in psov leni bilo nazaj.

Vsaka reč ima svoj konec, klobasa celo dva in tudi obema smo prišli do kraja. “Odpravimo se!” je bil soglasen sklep, in šli smo do stene, pod katero je baje počivala kuna. Veščaki so obkrožili svet in so dognali, da je kuna v resnici pod steno. Le malo sveta je obšla po noči in se vrnila na prejšnje ležišče.

Kazalo je, da ima tudi pri vrhu stene izhod, in torej je bil načrt ta: Na dveh mestih pod steno se zakuri. Kuna mora pri vrhu ven skočiti, in ko to stori, jo pobijemo s streli.

Vrh smo trije strelci obstavili in dim se je jel zaganjati pod steno. Žival je bila trdovaratna: trajalo je nad eno uro in ni je bilo na dan. Toda kunar zlepa ne odneha. Še en oddušek se je odprl za kurjavo, in da postane dim še bolj neznosen, smo trgali od klobukov in obleke ne več koristne kose podloge in to žgali in pihali dim pod zemljo in v votlino. Pihači so se solzili kakor plačane babe pri pogrebu. In sedaj šrk! zadaj za vrhom in za strelci je planila kuna na dan.

Drug drugemu smo bili na poti in kuna že v gošči. Kovač je skočil za njo, javkaje ko pes, vsi drugi pa za njim in pričel se je dir po snegu in gošči za sledom. Žival ni skočila na drevo, ampak v začudeje veščakov je bila po kratkem begu že zopet pod zemlji in to le pod majhno stenico.

Zopet smo se natavili strelci, in v resnici že po prvih vpihljajih dima je skočila kuna izpod stene.

Jaz ji namerim, in ko sem domalega že pritisnil, skoči na skalico ravno Kovaču nasprotno in moral sem odnehati. Zopet javk in dir za njo, pa v hudo reber in veliko goščo.

Luka in jaz sva zaostajala. Gotovo nas poldrugo uro sva lezla za sledom bolj brzonogih tovarišev, odnehati pa nama ni bilo, ker se je sled večkrat križal, sneg je padal, kakor bi cunje rezal, in megla se zgostila, da na več nego deset korakov nisi več videl.

Nisva več vedela, kje sva, torej sva morala za tovariši, da ne ostaneva sama v gozdu. Zaman sva se večkrat oglasila. Vendar enkrat začujeva klic tovarišev in za malo časa sva bila pri njih.

Vsi smo bili skrajno upehani in prva beseda je bila ta, da kuna je zopet pod zemljo. Kaj sedaj? Mrak se je že delal in nobeden ni vedel, kam smo zašli. Eni so svetovali, da hitro nazaj po svojem sledu, da pridemo še pred nočjo na znana mesta in potem domov. Drugi so oporekali, češ, da kune ni pustiti, dokler je še kaj vida, ako pa nas zasači noč, d azakurimo ogenj in čakamo mesečnega svita, ki se pokaže okoli desete ure in bo zadostoval, da se vrnemo po svojem sledu. Name so končno vrgli odločilno besedo in jaz sem se pridružil tistim, ki so bili za vztrajnost in da se vrnemo pri mesečnem svitu.

Zopet smo obkolili steno in jeli kuriti. Zraven mene in ne da bi videl, kdaj je pomeril, ustreli Kovač ins koči proti robu stene. Vsi pogledamo, kaj se godi in vidimo Kovača, ki sega z roko v zemljo. “Le daj!” so bile prve besede iz njegovih ust in dvigne roko, na kateri je krčevito visel azvita kuna.

Zapazil je, da na celem prekopuje žival, tjakaj je potegnil, in ko je posegnil v dno, je prijel za glavico, glavica pa njega za prst, da je kri curkoma kapljala. Ampak Kovač ni otepal in ne odnehal in je prav polagoma stisnil glavico ob steno, da so kosti zaškrtale in je žival poginila.

“Dobro, Kovač!” je donelo od vseh strani; “naša je”. Še predno smo si jo dobro ogledali, poči klic: “Le hitro nazaj po svojem sledu, mogoče, da jo še odnesemo pred temo do znanih tal.”

In dir se je pričel, dobro, da navzdol. Za kakih deset minut se Matevž, ki je bil tretji, pristavi in zavpije: “Fantje, jaz vem, kje smo!”

“No, kje?” se oglasi Paternoster iz Dan, ki je bil prvi.

“Na Storškovem potu”, se oglasi Matevž. Ne da bi ga dalje poslušal, se obrne Paternoster in gre naprej in mi za njim. Za Storškovo pot smo vsi vedeli in nihče ni mislil, da bi bili na njej; vsem se je zdelo, da smo zašli daleč za Škodovnik. Matevž pa nas le pristavi in zavpije: “Ne poznate li tega grdega jarka in v njem počez podrte hoje? Ali ni to na Storškovem potu?”

Matevž je pravo trdil. Katek, natančnejši pogled nas je vse prepričal. Paternoster, ki je bil pot že prekoračil, se je obrnil in šli smo navzdol po Storškovem potu, ki pelje na veliko pot, in po njej naprej proti domu. Huda je bila ta hoja, posebno predno smo prišli iz megle. Padali smo ko snopje, pa na sreči brez škode. Ko pridemo že mimo Škrilj in v dno in se nam nasveti lučca iz Dan, se oglasi Kovač in reče: “Veste, možje, do Dan še pridem, četrt ure bi pa več ne hodil, da se ne okrepčam s kozarcem vina.”

Mene vsaj in menim, da tudi druge, je kar strah preletel, in da nismo še kune imeli, gotovo bi sklenil, da v snegu, temi in po noči ne bom več taval po gozdu.

Sedma ura je že minila, ko smo vstopili v prostorno vežo Kandaretove hiše. In kaj smo tam zagledali pod stropom? Na kljuki železnega droga je visela za zadnji krak obešena srna. Kandare, ki ga je naš šum privabil iz gostilniške sobe, je postal med vrati in smehljaje se rekel:

“Glejte, ves dans te tavali po gozdu, pa nimate kaj pokazati, jaz sem se pa za pečjo grel, pa imam srno na kljuki.”

Ker se to ni prigodilo prvikrat, smo takoj ukrenili, da sta psa srno v snegu hitro pehala, pa je hitel anavzdol in v vodo. In res! Ko se je danska mladina odpravila k deseti maši, je začula pasji javk nad danskim logom in obenem pa tudi že zagledala srno, ki je hitela v vodo. Hitro je obkoljena in malo potem že pri Kandaretu na kljuki. Psa sta dobila čreva, kar jima je šlo, in ker sta bila pri Kandaretu kakor domačina, jima ni kazalo upehanima se vrniti daleč v gozd in sneg, ki je zopet jel padati. Ko sta nas začula v veži, sta zlezla izpod peči in stala za Kandaretom, pričakujoč, ju li zadene pohvala ali graja.

Ker je njiju navzočnost nas rešila tudi skrbi, da nista prišla volku v past, jima je bila sicer graje vredna pregreha odpuščena in stopili smo v gorko gostoljubno Kandaretovo sobo in pod lepi stop. Drugi gostje so se odmeknili in mi smo posedli okrog večje mize.

Kdor je izkušal to, kako se človeku prileže gorka soba in prepričanje, da bo dobro postrežen v krogu sočutnih tovarišev, ki so prestali, kar on sam, njemu ni treba razlagati našega občutka, ko smo še Kandaretove zabavljice uničili s tem, da je Kovač iz malhe potegnil lepo zlatico in jo poluškal na sredo mize.

“Vina gori”, je zavpil Matevž, “bankovec je na mizi!” In kakor bi trenil, sta stala dva bokala dobrega istrijanca na mizi in so zažvenketali kozarci. Mati niso čakali Matevževega povelja, da ne bi poslušali očetovih zabavljic, ampak so storili po svoje.

“Drob vam napravim po navadi”, so že rekli mati, “in dober kos prešičeve pečenke imam zadi.”

“Zelnate solate ne pozabi pa krompirja vmes!” je pristavil Kandare, ki je prisedel in bil osmi pri naši mizi. Ponavljam, da izkušencu ne bom razkladal, kako se nam je godilo do polnoči in še dalje in dokler je prišla še črna kava na mizo.

Drugi čitatelji pa naj oproste, da se ne spuščam v podrobnosti. Mogoče, da pri drugi priliki naslikam to ali enako zabavo, pri kateri so ure sami trenutki. Povem še to, da sem kunjo kožo jaz kupil in jo dobro plačal, kajti pri računu sem položil dva bankovca na mizo, in oče Kandare so dali bokal povrhu in vendar smo za dva bokala in črno kavo še zložili, predno smo odšli.

Da smo kuno dvakrat pregnali in jo vendar še dognali in dobili v roke, da smo po taki temi še srečno prišli domov, tukaj dobili še srno in se prepričali, da nam volk ni pojedel psov, to je dajalo toliko zanimivega gradiva, da ga kar dognati ni bilo mogoče. Zaključek je bil ta, da Karu se radi tega ne oženi, ker nobeno ženitovanje ne nadomesti veselja, ki ga dajeta lov in gozd.

Dolžan sem čitateljem še povedati, zakaj sem omenil, da sta miš in polh glavni živež zlatici. Malodane vsakega kunarja sem izpraševal, če nahaja, ko hodi za sledom, ostanke kuninih žrtev. Naj omenim, da sem sam tudi dosta pota napravil za sledom, a ne enkrat nisem našel sledu, da bi bila kuna ugrabila kako žival. Tudi vsi kunarji so mi pripovedovali, da se ta žival živi le bolj po drevju in, kakor sem omenil, da preganja veverice.

Pangre mi je pa pravil, da je nekoč, hodeč za sledom, našel mrtvo srno, kateri je bil izdolben velik kos hrbta, ki ga je kuna odnesla na suho visoko deblo brez vrha, kuna pa, da se je takoj, ko je potolkel po deblu, pokazala na vrhu in da jo je ustrelil. Ali je kuna srno naskočila in jo zadušila, ali je našla že mrtvo, ni mogel dognati, ker je bil na mrtvo srno zapadel že drugi sneg. O drugem slučaju mi je pravil stari Tavželj iz Lazov nad Cerkniškim jezerom.

O tem možu moram kaj več omeniti. Ko sem ga spoznal, je imel že nad šestdeset let, toda bil je še korenjak in kos vsakemu gozdarskemu trpljenju. Povedal mi je, da je bil ob svojem času vojak in da se je vojeval na Laškem pod Radeckim. Tavželj je bil glasan mož in je rad pripovedoval.

Večkrat, ko sem ob nedeljah loil po zgornjem delu Cerkniškega jezera, sem ga spoznal po govorjenju, ko je šel po potu, ki se vije ob jezeru od Lazov proti Klancu. Le njega je bilo slišati, njegovih spremljevalcev pa ne, ker so mirno govorili. Tavželj pa tega ni zmogel, ako je bil na potu, v gostilni ali pri delu. Kakor hitro je stopal v gozd in na lov, je bil pravi tihotapec.

Vedno je čebrnjal, pa le na tiho in prav kakor bi bil v vednem strahu. Ni je izgrešil nobene stopinjice na snehu in na blatu po potih ali izpremembe na listju. “Zajček, zajček je tod skakal.-Vidite, vidite, srnice so tod prehajale.-Jerebi so se tu po prahu valjali.”

Tako je šlo venomer in pri tem se je Tavželj gibal na vse strani in se oziral tudi po zraku. Tavžlja pa so tudi šteli za enega prvih gozdarjev in posebno za lovca, dasi za to ni imel nobene zakonite pravice. Da je to istina, naj dokazuje sledeča dogodba.

Tisto leto-menim, da je bilo 1883. leta-se je pokazalo v tem kraju posebno dosti medvedov. Ko je počil glas, da je knez Windischgraetz povabil na lov celo cesarja, so imeli sledilci seveda dosti opravka. Kot najbolj izvežban je bil Tavželj izbran za postavljača.

Nadlogar Pintar z Javornika, ki mi je o tem dogodku sam pravil, se je precej mučil, da bi bil Tavžlju vtepel v glavo, kako naj se postavi in kaj naj reče, ko bo postavljal cesarja.

“Kaj me boste to učili,” se je odrezal Tavželj, “saj sem tudi z Radeckim govoril po nemško! Jaz že vem, kako se s takimi gospodi govori. Mene pustite, jaz bom vse prav naredil!” Tako je Tavželj govoril in to tako glasno, kakor je bila njemu navada, in Pintar si ni vedel pomagati, ker Tavžlja kot nastavljača ni bilo prezreti.

Ko so se cesar in njegovi spremljevalci pripeljali čez jezero, je Tavželj nastopil kot voditelj za cesarja, se je pristavil, se po vojaško potegnil in rekel: “Do, Kaiser, gute Stand!” Pintar, kakor je pravil, se je stresnil, gospoda se je pogledovala, cesar se pa nasmehnil in vprašal Tavžlja: “Warst du auch Soldat?” Tavželj se je pa zopet moško odrezal: “Jo, Kaiser.”

Ko mi je Pintar to pravil, sem komaj pričakoval, da se zopet snidem s Tavžljem, da ves dogodek slišim tudi iz njegovih ust. Vse natanko, kakor se je zgodilo, mi je Tavželj ponavljal in moško pristavil: “Nisem li se prav obnašal? Bodo mene kaj taki učili kakor je Pintar! Saj nisem zastonj štirinajst let nosil puške in večkrat z Radeckim govoril. Tudi cekin mi je cesar podaril.”

Torej ta Tavželj, tudi star in izvežban kunar, mi je pravil, da samo enkrat je on zasledil kuno, ko si je iskala živeža in sicer na prav poseben način.

“Šel sem,” je pravil, “za sledom, ki me je peljal v Lom. Sled je držal do ravne, debele šibe in takoj sem ukrenil, da na takem drevesu ne bo kune. Nazaj doli z drevesa je ni bilo in zato sem ugibal, da je šla naprej po drevju. Grem torej naokrog, pa le ni bilo več sledu do tal in po snegu. Ogledoval sem vsa drevesa, ko bi se tiščal kje v kaki rogovili. Ni je bilo in jel sem nadalje krožiti, da bi jo zopet presledil. Kar zapazim na snegu, kakih 30 korakov od bukve, do katere sem dosledil kune, kanec krvi. Grem v to smer naprej, najdem še več kapljic in zagledam tudi pero mrtvega petelina, ki mu je bil vrat pretrgan.

Sedaj mi je bilo vse jasno. Kuna je bila zapazila petelina pri mesečnem svitu, se splazila do njega, in ko ga je zagrabila, je odletel in odnašal kuno s seboj, dokler ga ni prijela za vrat in ga usmrtila. Kri mu je izpila, sicer ga pa ni nič pokvarila.”

Torej samo ta dva slučaja sta mi znana, da so kuno osledili pri živežu, in zato sem mnenja, da se ta žival živi največ ob miših in polhih, ki jih lovi pod zemljo in v votlinah. Mojemu mnenju v prilog je tudi to, da kuna po več dni ne pride izpod zemlje, da pa mnogokrat naredi v eni noči neprimerno dolgo pot, med katero se večkrat pod zemljo izgubi in preleze tudi dosti dreves.

Sedaj sem pri kraju. Že več let je, odkar sem se poslovil od debelega gozda in od pravic gozdarjev. Kadar nanese prilika, povprašujem po teh znancih, ki se, kakor slišim, tudi mene še radi spominjajo. Toda naše število se hitro krči. Kukavica, kakor je mehkužna, nas bo vendar vse preživela.