O hudobnej mačehi
| O hudobnej mačehi Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Svoje dni je živela deklica, katera je imela zeló hudobno mačeho.Mačeha sovražila in prezirala je svojo pastorkinjo, kar jo je le mogla. Da jo čim bolj muči, poslala jo je po snegu jagod brat. Pastorkinja bila je zelo žalostna, ker je vedela, da je nemogoče jagode po snegu brati. Vender se je napotila, zanašajoč se na pomoč božjo v gozd. Na poti srečala je vetre. Oni so se ustavili in jo povprašali, kateri veter je božji. — Deklica nij nič pomišljala, nego prijazno rekla: „Vsi vetri so božji, Jug pa najbolj, zato ker tako toplo piha." Vetri posebno pa Jug, bili so s tem odgovorom zadovoljni in so tako toplo pihali,da se je ves sneg stopil, v gozda so pa lepo rudeče jagode zrasle. Vesela nabrala jih je deklica polno košarico. Vender ko jih je prinesla domóv, ni bila mačeha z njimi zadovoljna, češ, da jih je premalo prinesla.Poslala je torej še jedenkrat svojo pravo hčerko v gozd po jagode. Tudi ta je srečala vetre. Vetri so jo povprašali, kateri veter je božji. Ona jim je jezno odgovorila: „Vsi vetri so vražji, Burja pa še najbolj." Vetri so se razsrdili, jo prijeli in jo takó pretepli in izprepihali da je na pol živa prišla domov.Doma jo je mati milovala, svojo pastorkinjo pa kregala in tepla, češ, da je ona kriva da so njeno milo hčerko vetri tako pretepli. Da se jej osveti, poslala jo je z vrečo pepela v vražji mlin, misleč, da jo bodo tamkaj vragovi razstrgali, ker bode z njimi plesala.Žalostna je odšla sirotica v vražji mlin, ali nij hotela z vragovi plesati, čeravno so jo zelo nagovarjali.Vragovi nasuli so jej zató v vrečo mesto pepela bele pšenične moke. Vender mačeha ni bila niti sedaj zadovoljna, češ, da je preveč črno moko prinesla.„Bodeš videla, kakovo moko bode donesla moja hči!" dejala jej je oholo in poslala svojo hčer s polno vrečo pšenice v mlin. Ko je prišla v vražji mlin, počela je takoj z vragovi plesati, da se je vsa obtolkla, in domov pa je mesto bele moke pepela prinesla.Hudobna mačeha nij niti sedaj mirovala. Vsred zime poslala je svojo pastorkinjo s kravo na pašo.Jokaje gonilo je dekletce kravo po snegu, zagnalo jo v grmovje. Tu je počela krava preživati in kedar je izpreživala bila je tako sita, da jo je komaj prignala domóv. Tudi sedaj ni bila hudobna mačeha z njo zadovoljna. Poslala je svojo hčer na pašo. Toda ta nij umela pasti, nego tolkla je kravo, krava počela se je viškati (štrkati); a hudobna deklica si je vse nogé obtolkla, ko je za kravo tekla. Od sedaj pasla je vedno pastorkinja kravo.Nekega dne ogovorila je krava dobro deklico rekoč: „Dolgo časa me že tako marljivo in skrbno paseš, zato te bodem jaz nagradila. Jutri bodo mene zaklali, tebe in pa hčer tvoje mačehe bodo poslali k reki mojih črev prat. Ti vzemi „vampe — često gobanjce" (del želodca: prebiralnik ali deveti gobec)."V njih bodeš našla malo škatljico, v katerej je shranjeno mnogo oblek.Katera obleka ti bode bolj ugajala,uno obleci. Kadar se bodeš hotela sleči, reci samo:„Meglica pred mano, meglica za mano" in postala bodeš nevidljiva."Vse se je tako zgodilo, kakor je krava govorila.Drugi dan so zaklali kravo, pastorka prala je vampe čestogobanjce in v njih našla malo škatljico, katero je shranila pori neki kamen. Kadar je šla k maši,pregovorila je besede „meglica pred mano, meglica za mano" postala je nevidljiva. oblekla si srebrno ali pa zlato obleko in tako nakitena šla k maši. Po maši je šla zopet h kamenu, preoblekla se, odšla domov in nihče nij znal, da je ona krasna princezinja v cerkvi siromašna pastorkinja.Pripetilo se je, da je čez one kraje potoval mlad kraljevič. Šel je v nedeljo v cerkev k maši.Tu je zapazil prekrasno princezinjo v zlati obleki. Čim dalje jo je gledal; tem bolj se mu je priljubila.Ko je minula maša, stopil je brzo za njo. da bi videl,na katero stran bode odšla, da bi znal kam naj bi šel snubit. Ali nekoliko korakov od cerkve zginila je najedenkrat prekrasna princezinja. Dve nedelji dogodilo se je ravno tako kraljeviču. Tretjo nedeljo pa je stopil precej za princezinjo iz cerkve in jej na zlat čevljič pristal (stopil na njega), ona se je pa brzo zmuznila, zginila, a čevljič je pa kraljevič pobral, in ga po celej deželi vsem deklicam pomerjal, vender nobeni nij bil prav. Naposled je prišel tudi do hiše, kjer je stanovala hudobna mačeha s svojo grdo hčerjo in pa dobro pastorkinjo. Dobro vedoč, kako je pastorkinjo lepa in pa boječ se, da ne bi bil črevljič niej prav skrila jo je pod korito, svojej hčeri je pa prste na nogah odsekala, ker je imela zeló velike noge.Kraljevič pomeril ja čevljič grdej hčeri, katerej je bil prav, ker jej je mati prste odsekala. Yender se ni dolgo veselila hudobna mačeha.. Petelin zletel je na korito, pod katerim je ležala lepa pastorkinja in zapel:„Kukuriki, lepa deklica pod koritom leži!" Kraljevičev služabnik, ki je to slišal, preobrnil je brzo korito.Hitro so pomerili čevljiček lepej deklici, katerej je bil čisto prav. Kraljevič je pa še tisti dan napravil veliko svatbo; jaz sem tudi tam bil, vse videl, dobro jedel in pil, da mi je še sedaj jezik moker. J. P.