O kokoših
| O kokoših Miška spi Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Naj vam povem nekaj o kokoših? Saj veste, nekatere so hudobne, nekatere tudi ne – neumne so pa vse. Začelo se je takole: V grmu sredi travnika je pred davnimi časi živela pisana ptica z okroglimi očmi, ki jih je zapirala od spodaj navzgor. Letala je nad poljem sem in tja in jedla semenje in črve in muhe. Kadar pa je znesla jajce, se je začela glasno dreti in vreščati od same domišljavosti. Kadar je kakšna druga ptica znesla jajca, je mirno sedla nanje in čakala, da se izvalijo mladi ptički. Ta pa ne; hotela se je postaviti pred vsem svetom in je kokodakala kot nora. Ob robu travnika je stala majhna hiša, v njej je pa živela prebrisana ženska, ki je zelo rada jedla. Že nekaj časa ji je bilo neprijetno poslušati glasno kokodakanje pisane ptice. Kaj se le tako dere? se je spraševala. Nekoč, ko se je ptica že pol ure drla na ves glas, pa je žena počasi odšla proti grmu. Zagledala je gnezdo in v njem sveže belo jajce. Seveda je takoj segla po njem, ga odnesla domov in ga pojedla. Ptico je pa imenovala kokoš. Ker se ji je to zdelo smešno ime. Kokoš je bila zelo razočarana, ker je bila ob jajce, ves dan je žalostno tarnala, drugo jutro je pa znesla novo jajce. Tega se je tako razveselila, da je spet na ves glas zakokodakala in kar ni hotela nehati. Žena v koči je zaslišala njeno vreščanje, brž je tekla h grmu, vzela iz gnezda jajce in ga pojedla. Kokoš je stokaje gledala za njo. Tretji dan se je zgodilo isto in tako dan za dnem. Kokoš se je nekako vdala v usodo, vendar je dostikrat vzdihovala in bila žalostna. Nikoli pa ji ni prišlo na misel, da bi bila tiho, kadar je znesla jajce – in vselej je svoje vreščanje plačala s tem, da ji je žena vzela jajce. Potem se je ženi nekega dne zazdelo neumno, da bi hodila vsak dan do grma, ki je bil precej daleč. Ujela je kokoš in ji pristrigla peruti, potem pa jo odnesla v bližino hiše in začela krmiti z zlatim zrnjem. Kokoš se je čisto navadila na svoj novi dom. Včasih jo je še obšlo, da bi zbežala, potem pa jo je zamikalo zlato zrnje in je ostala pri hiši. Počasi je pozabila, kako se leti, postala je nerodna in zavaljena in take so kokoši še danes. Pa še zdaj se derejo, kadar znesejo jajce, kakor da bi tega nobena druga ptica ne zmogla.