O lepem vedenju
| Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju O lepem vedenju Slavko Pregl |
| |||||||||||||||
UVODNO POGLAVJE
Za vsak primer je bolj kratko. Pove, komu je knjiga namenjena.
Pove, kako se lepo obnašaš. Nato opredeli zvezo med otožnimi četrtkovimi sončnimi zahodi, slovarjem hladnovarilskih izrazov ter kvačkanjem shujševalnih robčkov. Ob koncu spregovori o potrebni in o odvečni neumnosti ter pojasni, kolikšna je najrazumnejša količina samozavesti.
ZA ZAČETEK
To je knjiga, ki ne velja zate. Namenjena je tistim, ki se ne znajo lepo vesti. Preveč so hiteli skozi življenje in niso imeli časa prisluhniti dobrim nasvetom. Zato je zelo tvegano računati na uspeh pri pisanju knjige, ki naj bi govorila o lepem vedenju.
Morda jo bo kdaj prelistal kakšen fant od fare, kadar ga bo zanimalo, če so nepridipravi iz sosednjega bloka izčrpali vse možnosti za poniglavo obnašanje ali pa bi bilo v ustrezni literaturi mogoče še kaj najti.
Morda jo bo kdaj odprla kakšna pridna punca, če seji bo zahotelo zardevati ob stavkih, opisujočih šolarke, ki so manjkale takrat, ko so razredničarke med klopi razdajale najmilejše besede.
Na splošno se ve: lepo se obnašaš tako, da se lepo obnašaš. Manjše zadrege izbruhnejo le zaradi tega, ker ni povsem enotnih mnenj, kaj je lepo vedenje. Zadrege se lahko znebiš tako, da jo podariš sosedu.
Med tiste, ki skušajo svoje zadrege preložiti na tuja ramena, se je občasno na vse kriplje trudil pririniti vaš pisatelj. Seveda mu ni šlo od rok. Zato je poskušal z nogami. Šel je po svetu. Iz šolarjev je izvlekel naslednje:
Lepo vedenje je, da si umit, počesan in da lepo pozdravljaš. Lepo vedenje je, če si vljuden do starejših, jim pomagaš, ne preklinjaš, si ubogljiv in izviren.
Lepo vedenje je, da vsakomur lepo govoriš, a si ves čas misliš svoje.
Lepo vedenje je, da si prijazen do drugih in da se ne spakuješ, če ti kdo reče kaj smešnega.
Lepo vedenje je, če delaš svoje in se v nič ne vtikaš. Lepo vedenje je, da ubogaš na prvo besedo.
Lepo vedenje je, če se na pravem mestu ob pravem času znajdeš in se z lepim vedenjem zmažeš iz težkega položaja.
Lepo vedenje je, da si pošten do drugih.
Lepo vedenje je, da lepo govoriš, da si dober do ljudi, da ubogaš učitelje in svoje starše in da ne ugovarjaš.
Lepo vedenje je, če te nikoli ni strah in si vedno dobre volje.
Lepa reč, tole lepo vedenje. Za vsakogar je lepo nekaj drugega. Zato tile stavki niso pisani tako, da bi jih bilo mogoče ponavljati na vsakem koraku, se sklicevati na pravila in njihove modrosti. Mišljeni so kot kup gradbenega materiala. Iz njih naj si kdor koli pač že, če mu bo čas dopuščal, postavi svojo zasebno hišico. V njej naj nato prebiva njegov boljši ali pa tudi slabši glas.
Danes se police v knjigarnah šibijo pod najrazličnejšimi priročniki:
Kako brez težav spraviti v dobro voljo rahlo skodranega psa ob otožnih četrtkovih sončnih zahodih? Prevedi sam slovar hladnovarilskih izrazov iz gwabzilščine v pluskvantbžigonščino! Izkvačkaj sivomodri shujševalni robček v premem sorazmerju z medplanetarno razdaljo vzpenjajočega se japonskega vremenskega satelita. Zato je popolnoma jasno, da se je moral pojaviti tudi pričujoči priročnik o tem, kako se raste. Njegova izvirna svetovna posebnost je, da je po uporabi treba dobro pretresti uporabnika ter ugotoviti, kako je uporabljal priročnik. Kdor slabo prenaša tresenje, si lahko pred spanjem zastavi samo eno vprašanje:
»Sem danes napravil več dobrega ali slabega?«
Tale priročnik je torej manjša popotna palica. Nanjo se je mogoče nasloniti, če komu za hip zmanjka samozavesti. Razumna količina samozavesti je namreč tista, ki nam omogoča, da nikoli ne počnemo odvečnih neumnosti. Nekaj potrebnih neumnosti je nujno treba doživeti in preživeti. To so namreč najbolj učinkovita zdravila proti podobnim dogodkom v prihodnje.
Najrazumnejša je tista količina samozavesti, ki bi jo v normalni slovenščini prevedli v občutek, da vedno veš, kaj ti je storiti. Blagor vam! Vsakdo od vas lahko počne, kar hoče. Meni pa ne preostane nič drugega, kot da se lotim pisanja.