O medvedku in dečku
| O medvedku in dečku Leopold Suhodolčan |
| |||||||||||
»Kaj pa je tam daleč za živalskim vrtom, tam daleč za našo kletko?« je vprašal medvedek medvedko.
»Tam je gozd,« je zamomljala medvedka. »Vsak dan me to sprašuješ.«
»Želim si v gozd,« je rekel medvedek, medvedka pa je samo utrujeno povesila glavo.
Nekega dne je medvedkova mama po obedu zaspala, medvedek pa je brž smuknil iz kletke. Paznik je pozabil zapreti vrata.
Priracal je na travnik. Trava je bila zelena in mehka. Na listih so se pozibavali metulji. Kobilice so tekmovale v skokih. Čebele so se zaljubile v cvetove. Medvedek je zabrodil v travo in s smrčkom božal cvetice.
Prestrašil je čmrlja, ki je namakal rilček v cvetlično čašo.
»Že na travniku je lepo,« si je dejal medvedek, »kako bo šele v gozdu.«
Tedaj je zaslišal jok. Ozrl se je in zagledal dečka. V desnici je držal cvet, z levico pa si je brisal solze. Medvedek je odtacal k njemu in ga vprašal: »Deček, zakaj jokaš?«
»Zgubil sem se …«
»Ne veš, kje si doma?« ga je vprašal medvedek.
»Tam nekje… na drugi strani gozda… Kje si pa ti doma?«
»V živalskem vrtu… Še nisi bil nikoli pri meni na obisku?«
»Nisem še bil v živalskem vrtu… Kako pa je tam?«
»Zelo tesno je… In dolgčas!«
Deček je pogledal po travniku, nato pa vprašal:
»Kam pa greš, medvedek?«
»V gozd …«
Stala sta sredi širokega travnika. Nenadoma pa se je medvedek pognal za največjim metuljem, se prekopicnil na nos in obsedel sredi cvetic. Deček se je na ves glas smejal.
Medvedek se je spomnil: »V gozd moram! Ne smem se obirati. Pazniki iz živalskega vrta me že gotovo iščejo.«
Vstal je in hotel dalje.
Deček je glasno zatarnal:
»Mene pa boš pustil samega sredi velikega travnika?«
»Ne morem več ostati… Vsako jutro sem spraševal mamo po gozdu.«
»Oh, medvedek … Tako bom spet sam, domov pa ne znam …«
Medvedek se je zvil v klobčič in se skotalil po travi. Deček je nehal jokati. Stekel je k medvedku in ga pocukal za mehke šape. Lovila sta se in se skrivala v visoki travi. Iz velikih listov sta si naredila klobučke. S travnimi bilkami sta nagajal čričkom. Nabrala sta si cvetic in si naredila posteljo. Legla sta nanjo in gledala bele oblake, ki so potovali čez nebo. Spet se je medvedek spomnil, da so pazniki iz živalskega vrta gotovo že čisto blizu. Dohiteli ga bodo in potem nikoli ne bo vedel, kako je v gozdu.
»Zdaj pa moram prav zares naprej,« je zabrundal medvedek.
»Če me zapustiš,« je ihtel deček, »bom obležal na tej postelji in bom umrl.«
Medvedek se je nekaj trenutkov oziral proti gozdu, nato pa se je znova vrnil k dečku, ki je ležal na postelji iz trave in cvetja in so mu po licih drsele solze. Tiho si je še nekaj zabrundal, nato se je privil k njemu. Deček je kmalu zaspal in se še v spanju srečen smehljal. Medvedek ga je gledal in gledal in je pozabil na gozd. A prav tisti trenutek so segle po medvedku trde roke paznikov. Odnesli so ga nazaj v živalski vrt, skrbno zaklenili kletko, dečka pa vrnili staršem, ki so ga že povsod iskali.
Medvedek pa je spet vsako jutro sanjaril: »Tam daleč za našo kletko je šončni travnik in za sončnim travnikom je gozd… Nekega dne se odpravim tja…« Stara medvedka pa je molčala,