O miški, ki je pela
| O miški, ki je pela |
| |||||||||||||||
O MIŠKI, KI JE PELA ilustrirala Jelka Godec Schmidt
Nekoč je živela miš, ki je imela mladičke. Miš je pela, mladički pa so -- kot pravijo -- veselo poplesavali. A nekega dne se je mimo priklatil kojot. Zaslišal je mišjo pesem -- joj, kako mu je bila všeč! Stopil je bliže, pogledal je v luknjo in v luknji zagledal pojočo miš. In je zaklical: »Miš, daj mi svojo pesmico!« A miš je odkimala. »Ne dam, ne dam!« »Slišiš, miš! Daj mi svojo pesmico!« je ponovil kojot. A miš še enkrat: »Ne dam, ne dam!« »Daj mi svojo pesmico! Takoj!« se je razjezil kojot.V »Ne dam, ne dam,« mu je zapela miš. »Še nikomur je nisem dala, tudi tebi je ne bom!« »Daj,« je zavpil kojot, »če ne pridem in jo vzamem sam!« A miška spet: »Ne dam, ne dam. Kako bodo brez nje plesali moji mladički?« Zdaj je bilo kojotu dovolj. S taco je udaril po luknji in je ril in rinil, da bi prišel do miške. Zrinil se je v rov -- a v njeni ni našel niti miške niti njene pesmice. Kajti miš je prijela mladičke in mu skozi drugo luknjo ušla kdovekam. Tam še vedno poje, mladički pa, kot pravijo, še vedno veselo poplesavajo. Tako so pripovedovali v zimskih nočeh in tako je tudi zares bilo.
Pravljica Indijancev Tonkawa