O opravi planinskih koč.

O opravi planinskih koč
Fran Orožen
Spisal Fr. Orožen.
Izdano: Planinski vestnik 25. junija 1897, leto 3, štev. 6, str. 90–92, Planinski vestnik 25. julija 1897, leto 3, štev. 7, str. 99–101
Viri: dLib 6, dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kakor mora v vsaki tudi najbornejši koči biti nekaj pohištva, priprave in orodja, takisto je treba najnujnejših stvari tudi v planinski koči, in to tem bolj, ker si v gori ne moremo kupiti neobhodno potrebnih reči ali si jih pri sosedu izposoditi, kadar jih hočemo rabiti.

Po namenu, v katerega so postavljene planinske koče in zavetišča, namreč da v njih prenočujemo, se krepčamo z živili, počivamo in vedrimo ob neugodnem vremenu, se mora ravnati vsa oprava.

V prenočevanje in počitek nam služi pograd ali ležišče, gotovo zelo važna oprava. Kje je to prirediti in kako, da more čim več obiskovalcev pod streho, to je zavisno od dobro zasnovanega načrta, o katerem sem že govoril v posebnem članku v lanskem Vestniku.

V obče mora biti pograd širok najmanj 2 m do 2,2 m; dolžina pa se ravna po dolgosti prostora, oziroma po razdelbi njegovi. Od poda naj bode 50—70 cm daleč, a ne više, sicer težko zležeš nanj, zlasti če ni spredaj klopi. Ob znožju je višja deska ali obtesano bruno dobra opora, da v spanju ne zdrknemo na tla. Nad zglavjem pribijemo 2 dm više polico na steno za razne stvari na pr. za uro, vžigalice, denar itd.

Na deske ali gugaste ozke latve, ki so po sredi nekoliko napete, se polože žimnice, 70—80 cm široke, napolnjene s pravo žimo, morsko travo, včasih le s senom ali ovseno slamo. Dobra je tudi tanka skoblovina (Holzwolle), a najboljša je seveda žima, ki pa je draga. V tem oziru so dandanes nekateri hribolazci nekako mehkužni. V poprejšnjih časih je bil turist zadovoljen s trdim ležiščem, kajti vesel je bil, da je počival le pod streho. Ležišča za vodnike se napravijo iz sena, slame in drobno nasekanega igličastega vejevja, kakršno imajo skoraj po vseh pastirskih in lovskih kočah. Nekateri sicer ne morejo spati na senu ali na slami, ker jih praska in srbi. Pa saj si lahko napolnimo slamnjake s to tvarino, ki se pri postiljanju tudi ne drobi in ne dela nadležnega prahu, ki bi, če strop ni dobro napravljen, padal v spodnjo sobo. Na vsako žimnico se polože klinasti zglavniki, ki naj bi bili, če le mogoče, natrpani z žimo. Ako pa hočemo imeti elastično ležišče, tedaj si priskrbimo žične podloge, ki stanejo 7—12 gld. Odej je navadno dovolj: največ je kocev, kateri morajo biti mehki. V kočah, kjer se je bati, da tatje pokradejo opravo, je dobro na odejah napraviti razna znamenja z rdečo barvo (minijem). Teh znakov ni mogoče več odpraviti, in tako je še mogoče sčasoma zaslediti ukradeno blago. Dovoljno število prtov popolnjuje vso posteljsko opravo.

Poleg svetlobe je v planinski koči najvažnejša toplota. To nam daje ognjišče, na katerem si ob enem pripravljamo jedila. Ognjišče je ali zidano ali popolnoma železno; stati mora, če jo mogoče, sredi koče, da ogreva ves prostor enakomerno, in da se varčuje s kurivom. V velikih kočah je treba še več peči, da grejejo vse prostore. Nad ognjiščem je treba pod stropom v četveroogelniku obesiti droge, da se na njih suši premočena obleka.

Jako važno pohištvo je miza, ki naj bode 77 cm visoka, 1 m široka in do 2 m dolga ali še daljša. Čim daljša je miza, tem bolje; kajti za tako more mnogo turistov ob enem uživati jedi ali izvrševati kako drugo delo. Miza imej še eno ali dve miznici za jedilno pripravo, za spominsko in blagajniško knjigo, za črnilo in druge potrebščine.

Klopi naj bodo krog in krog sten, zlasti pa okoli mize, ognjišča in pred pogradom. Na vsakem primernem in praznem prostoru stoj klop. katerih ni nikdar preveč. Klop imej sedalo 46 cm visoko in 40—50 cm široko.

Ob lepem vremenu, zlasti zvečer so hribolazci radi zunaj koče. Zato naj se na primernem prostoru pred kočo postavi miza s klopmi. Klop bodi 46 cm visoka, 45 cm široka in imej sedalo, ki je 40 cm visoko in za 7 cm od navpičnice poševno nagnjeno.

Razna posoda in druge stvari se hranijo v malih kočah v skrinji, v velikih pa v omari. V bližini ognjišča stoji še manjša miza, na kateri se pripravljajo jedila.

(Konec prihodnjič).

(Konec.)

Kuhinjska posoda mora biti trpežna, močna in taka, da se da rada in hitro snažiti. Najboljša je emajlasta železna posoda; takih bodi nekaj loncev, ponev z držaji in kotličev ali kastrol s pokrovkami. Za kuho moramo tudi imeti lesene kuhalnice, cedilce za čaj, samovar, železen kavelj, grebljo, vžigalice in cunje za prijemanje vroče posode. Za uživanje jedi in pijače potrebujemo: žlice, vilice, nože, sklede, globoke in plitve okrožnike, torilca za jajca, žlico zajemalnico, čašice, kuhinjski nož, ključ in odpirač za konserve, vrče, lij, steklenice, kozarce, solnico s pokrovom in potegovalec za zamaške. Množina posode se ravna po številu obiskovalcev. Čim več je posode, tem boljše, ker se je sčasoma itak mnogo pokvari ali pobije. — Za umivanje posode in druzih priprav rabimo kebelj, velike, podolgovate sklede, brisače iz tankega in hodnega platna.

V vsaki koči bodi tudi milo, glavnik in ogledalo, potem ščetke za obleko in obuvalo, za to tudi posebne ščetke za mazanje pa mazilo. Tudi pečne cevi postanejo po kurjavi s smolasto pritlikovino kmalu sajaste ter se morajo s posebno ščetjo čistiti. Za snaženje koče pa rabimo metlo, smetiščnico in prav trde ščeti za pod.

Za svečavo potrebujemo nujno svetilnic. Ena naj visi nad mizo, druga z odsevom na steni blizu ognjišča, tretja bodi stoječa za razno porabo; potem potrebujemo še svečnik s svečami in laterno za svetilo zunaj koče ali v podstrešju. V večji plehasti posodi mora vedno biti pripravljen petrolej za vso sezono, razen tega imejmo vedno v zalogi še steklene cilindre, stenj in sveče. Tudi nekaj šip in kita v dobro zaprti posodi mora biti vedno na razpolaganje — to spada v „ železno zalogo" koče.

Ob stenah naj bodo pritrjene police, spodaj pa pribitih mnogo lesenih klinov ali železnih kavljev, na katere se obešajo klobuki, obleka in nahrbtniki. Ugodnost še zelo pospešujejo sezuvač ali zajec, več parov cipelic, cokel in ponočna posoda.

A mnogo je še drugih stvari, ki se bodo marsikomu zdele malenkostne, pa so vendar že nekaterim pomagale iz zadrege. To so: šivanke, škarje, naprstnik, sukanec, razni gumbi, traki, motvoz, jermeni za črevlje, razni žreblji, zamaški itd.

Za razna popravila v koči rabimo: kladivo, sveder, pilo, stružec, sekiro, dleto, žago in klešče.

Za razne slučajne bolezni je neogibno potrebna domača lekarnica. Z društvenega stališča preskrbimo spominsko knjigo, črnilo, več peres, hišni red, cenovnik za gorske vodnike, cenovnik za jed in pijačo, blagajniško knjigo ter na steni visečo denarnico s ključalnico. Tudi druga društvena oznanila naj se objavljajo na posebnem mestu.

Ob stenah lahko vise razne slike, zlasti pa ne pozabimo na primeren prostor obesiti razpela, katero nahajamo pri vernem Slovencu tudi v najbornejši kočici.

Specijalna karta in načrti o markacijah nas seznanjajo z bližnjim okolišem. A tudi toplomer, aneroid in ura budilka so zelo všečne priprave v koči.

Dobro opravljena koča nam pa mora tudi za slabo vreme ponujati zabave in razvedrila z izbrano majhno knjižnico, z raznimi igrami in kvartami.

Končno nam je še omeniti stvari, ki se često potrebujejo pri odhodu iz koče, kakor: palice, krplje, temni naočniki, daljnogled, krampeži ali dereze, cepin, močna, a ne predebela vrv, 20—30 m dolga. O turah, pri katerih se potrebuje vrv, naj se sestavi poseben opis ali zaznamek. Ako ljudje od koče odpotujejo v temi, je treba posebnih latern ali slepic. Seveda se te stvari samo izposodijo, in vodniki ali nosači jih morajo zopet spraviti v kočo.

Katere stvari so v koči, zve turist najhitreje iz popisa inventarja, kateremu so pridejane tudi cene posameznih predmetov, da ve povrniti tudi škodo, če slučajno napravi kako.

Tako opravljena koča bode vsakemu hribolazcu ugajala, rad bode v njej bival in jo hvalil križem sveta.