O petelinu z zlatim grebenom
| O petelinu z zlatim grebenom Oskar Hudales |
| |||||||||||||
Res ne vem več povedati, kje se je v starih časih razprostirala tista gosta šuma. Velika je bila, strašno velika. Od enega konca do drugega je gotovo ne bi prehodil v enem tednu. Mnogo je bilo v njej skritih prepadov in votlin, v katerih so prebivali škratje in volkodlaki. Mnogo pa je bilo tudi kristalnih virov in jezerc; okrog njih so v jasnih mesečnih nočeh plesale vile svojo kolo. divjačina se je podila po grmovju, po drevju pa so se preganjali in žvrgoleli ptiči vseh barv in vrst. Čeprav je bila v tej šumi skrivnostna polutema in tihota, se je v njej naselil človek. V bližini z mahom poraščene skale je živel v majhni koči mlad lovec. Hodil je po gozdu, lovil divjačino in se preživljal s tem, kar mu je dal gozd. Bil je skromen, nikoli ni mislil na bogastvo. Zadovoljen je bil s svojim pokličem in življenjem.
Neke pomladi, ko se je drevje oprostilo snega, ko so zopet zaživeli vsi izvirki in je zazelenelo bukovje, je stopal mladi lovec pozno popoldne med drevjem. Stopal je počasi in zamišljeno gledal v tla. Mahoma pa je obstal in pozorno dvignil glavo. Zdelo se mu je, da je čul petelinji klic. Kako je to mogoče? Saj daleč na okrog ni človeškega bivališča. Odkod naj bi se vzel petelin? Lovec je bil prepričan, da se je zmotil. Toda ne!
»Kikiriki ... !« se je oglasilo v drugič, sedaj že prav blizu. Presenečen je lovec pospešil korake v tisto smer. Nikakega dvoma več. Odkod naj bi prišel petelin? Pazljivo je pregledal vsako drevo, da ne bi zgrešil čudnega pevca. Kje neki se skriva?
Pred mogočno košato bukvo je obstal kakor vkopan. Na najnižji veji je sedel petelin. Bil je to petelin, kakor vsi drugi, le njegov greben je bil iz čistega zlata. Svetil se je kakor solnce. Po bliskavo je lovec nameril na petelina, a se je hipoma premislil. Hotel je čudnega ptiča imeti živega. Ujeti ga je hotel za vsako ceno. Segel je po njem, a petelin je skočil z veje in jo ubral po mehkem mahu. Lovec je stekel za njim, a ga ni mogel prijeti. Vselej, kadar je iztegnil roko po njem, se mu je čudni ptič spretno izmaknil. Petelin je begal in begal vedno dalje, lovec pa za njim. Nič ni opazil, da se je med tem že zmračilo in je polagoma nastala gosta tema. Lovec ni videl pred seboj nič drugega, ko svetlikajoči se petelinov greben. Po dolgem beganju je obstal pred skalno votlino, v katero je petelin izginil. Mladi lovec se ni ustrašil teme, ki je bila v rupi. Pogumno je stopal. Toda v trenutku ga je oblila čudna svetloba in bajno žensko bitje je stalo pred prepadenim mladeničem govoreč s strogim glasom:
»Česa iščeš tu, nesrečnež.«
Prestrašeni lovec je zajecljal: »Petelina z zlatim grebenom.«
Vila se je zvonko zasmejala: »Petelina bi rad imel, mojega petelina? Saj ti ga dam, a prej si ga moraš zaslužiti. Pojdi domov in premišljuj o tem, kaj je človeku najbolj potrebno. Če uganeš, ti dam petelina. Srečo ti prinese.«
Minilo je leto in dan. Bila je huda zima in lovec bi bil skoraj od lakote umrl. Mnogo je trpel od gladu in je tako prišel do prepričanja, da je človeku jed najpotrebnejša na svetu. Vesel je bil svoje modrosti in omaj je čakal, da ga vila pozove, da ji pove svoj sklep. Nekega dne je spet zagledal petelina. Stopal je za njim, dokler nista spet prišla do viline votline. Petelin je šel v njo, iz nje pa je stopila vila. Vprašala je lovca:
»Kaj je najpotrebnejše na svetu?«
»Najpotrebnejše, o vila,« je rekel lovec, »je človeku hrana. Mnogo sem premišljeval o tvojem vprašanju, a odgovor vem iz lastne izkušnje.«
»Nisi zadel,« je odvrnila vila. »Jed je potrebna, a najpotrebnejša ni. Še enkrat ti dam odlog, da premisliš o tem. Danes si petelina še nisi zaslužil.«
Lovec je potrt odšel. – Zopet je minilo leto in dan. Pozimi je pretrpel mnogo mraza; obleka se mu je bila raztrgala, a ni imel denarja, da bi si kupil novo. Premišljeval je o denarju in prišel do sklepa, da je človeku najbolj potrebno bogastvo. Če je človek bogat, ima udoben dom, ne trpi me mraza, ne gladu. Veselo je korakal za petelinom, ko je zopet prišel ponj.
Pred votlino ga je čakala vila:
»Lovec, kaj je človeku najbolj potrebno?«
»Bogastvo,« je kratko odvrnil lovec, prepričan, da je danes pravo zadel.
Vila se ni zasmejala, ampak resno zmajala z glavo.
»Danes si še slabše povedal ko lani. Ne dam ti petelina, ker bogastvo ni potrebno, še manj pa najpomembnejše. Ali naj bo: tretjič in zadnjič ti dam leto dni odloga. Premišljuj, da zadeneš pravo in – srečen boš.«
Še bolj žalosten je lovec odšel. In tretjič je minilo leto in dan. Pozimi je bil lovec hudo bolan, a se ni našel dober človek, da bi mu pomagal. Ko je ozdravel, je bil prepričan, da je človeku najbolj potrebno – plemenito srce. Bil je srečen, ko ga je vila tretjič in zadnjič pozvala.
Ko mu je tretjič dala svoje vprašanje, ji je odločno odgovoril: »Plemenito srce je človeku najbolj potrebno.«
»Zadel si,« je rekla vila. »Zaslužil si petelina. Glej pa, da boš tudi ti imel vedno dobro, plemenito srce.« Prinesla je petelina in dostavila: »Glej, kaj zna moj petelin!«
Petelin je zapel in – glej čudo: iz kljuna se mu je usulo pest svetlih cekinov. Lovec je pograbil dragocenega ptiča in cekine ter odhitel domov. Še zahvalit bi se bil skoraj pozabil.
– Minila so leta. Lovec je čuval dragocenega petelina, ki mu je pridno pel. In vsakokrat, kadar je zadonel njegov klic, se mu je vsula iz kljuna pest rumenih cekinov. Lovec je postal bogat. V dolini je kupil hišo in živel kakor bogatin. Pozabil je, da mora človek imeti plemenito srce.
Zgodilo se je, da je prišel k njemu sestradan človek in rekel:
»Lačen se, daj mi kaj jesti.«
Lovec pa se je prešerno zasmejal in odvrnil: »Tudi jaz sem bil nekoč lačen, a mi nihče ni dal jesti.«
In pognal je siromaka na cesto.
Še tisto popoldne je prišel drugi človek. Njegova obleka je bila raztrgana in poprosil je:
»Lovec, glej, raztrgan sem in mrazi me. Daj mi kako staro obleko.«
Lovec pa se je pogladil po bradi in odgovoril:
»Tudi jaz sem bil nekoč raztrgan, a nihče me ni oblekel.« In zopet je nagnal siromaka.
Še tisti večer je prišel k lovcu bolan popotnik. Poprosil je:
»Bolan sem in betežen, sprejmi me in mi postrezi.«
»Ha,« se je zarežal bogati lovec in se pogladil po trebuhu, »tudi jaz sem bil bolan, a mi nihče ni postregel. Pojdi, od koder si prišel.«
Siromak je odšel, lovec pa je bil slabe volje. Ujezili so ga siromaki. Zato se je obrnil k petelinu z zlatim grebenom, ki ga je vedno imel poleg sebe, in rekel:
»Zapoj mi petelinček!«
A petelin ni več zapel. S človeškim glasom je izpregovoril:
»Pozabil si, lovec, da je dobro in plemenito srce najpotrebnejša stvar.«
Odfrčal je skozi okno in izginil. Izginilo je tudi lovčevo bogastvo. Bil je zopet ubog. Hodil je po gozdu in iskal petelina. Toda nikoli več se mu ni prikazal. Svoje objestnosti se je tako kesal, da je zbolel in umrl.