O povabilih
| Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju O povabilih Slavko Pregl |
| |||||||||||||||
ŠESTO PO'GLAVJE ždi v s'enci prebavnih motenj na obisku
Kako nekaj, kar je nadvse dobro mišljeno, izpade kot vsesplošna zadrega, ne glede na to, da gre za srečanje med prijaznim fantom in nadvse prisrčno deklico. Za vsak primer na tem mestu ne bomo omenjali mame in očeta, ki sta še kar, ter razlagali, kaj bi to lahko pomenilo. Kaj imata skupnega surovi sled ter znana ameriška specialiteta. Pri tem sta zelo pomembna nekontrolirano veselje in milijardinka sekunde, ki sodelujeta pri razčiščevanju vprašanja, ali so dobra dela popoln nesmisel. Pojavijo se še: vljudno siljenje, pomenek z želodcem ter notranjost suknjiča. Vse skupaj zaključi samokritičen humor. ' FOSFOR IN SADNA KUPA
»In zdaj poslušaj eno najbolj tragičnih zgodb mojega življenja,« je rekel Arjan. »Povedal ti jo bom, da se boš kaj naučil iz nje.« '
»Kaj?« je vprašal Klemen. »A kaj lepega?«
»Vsak vidi tisto, kar želi. Naj začnem?«
»Dragi Arjan, zelo lepo bi te prosil, da začneš,« je prikimal Klemen. »Rad se učim, kadar imamo tako dobrega učitelja.«
»Bomo videli, kaj bom lahko nekoč govorilo učencu.s je pristavil Arjan. »Poslušaj torej.
Pred leti sem spoznal prijetno dekle. Če izpustimo ostale podrobnosti ... «
Klemen je vzdihnil. Jasno je bilo, da bi zelo rad slišal prav te podrobnosti. Ampak pri starejših človek nikoli ne ve. Zato je vdano poslušal naprej.
»... me je nekoč povabila domov na kosilo. Nič hudega sluteč sem prišel tja takrat, kot je rekla, in v roki sem držal šopek rož. Se razume. Za mizo sta sedela še dekletova mama in oče. Prvič sem ju videl in izgledala sta še kar. Pokazali so mi, kam naj si grem umit roke, in odkazali so mi stol. Mojca je rekla, da bomo za začetek imeli očetovo najljubšo predjed, surove slede.
Ne bi rad pretiraval, a vseeno moram priznati, da se mi je rahlo orosilo čelo. Kot veš, rib ne maram in še posebej ne maram surovih rib. V želodcu me je stisnilo in rahlo sem prebledel. Začutil sem, da
se mi vsa prebava seli v grlo. Mojčin oče je jedel s strašnim užitkom
in njegovo veselje mi je samo stopnjevalo slabost v trebuhu.
Vzel sem kos kruha in si ga namazal z maslom. Debelo sem pogoltnil in se še debeleje zlagal. Povedal sem, da sem doma za malico jedel slede in da jih zdaj le pri najboljši volji ne morem več.
Kako vendar?' seje začudil Mojčin oče. ,Zelo so dobri in jaz bi jih lahko pojedel, kolikor bi jih videl.:
Kar po njih" sem se skušal sproščeno obnašati in sem mu jih potisnil pred krožnik. ,Jaz jih nimam tako zelo rad.,
Kakšnega bi pa res lahko" je očitajoče rekla prisotna mama. Mojca k sreči ni rekla nič.
Vmes smo skušali kramljati. Ti si Mojčin sošolec, kot razumem,' je rekel oče in jaz sem rekel, da sem.
Verjetno sta se srečala v glasbeni šoli" je pristavila mama in jaz sem zopet rekel, da ne.
Potem smo zložili uporabljene krožnike na kup sredi mize, Mojca je prinesla nove in kazalo je, da bo sledila juha.
Še sreča, sem pomislil, ,zdaj bomo začeli z normalnimi stvarmi.'
Kajpak je sreče zelo malo na svetu, skoraj zagotovo pa je ni tam, kjer jo pričakuješ, denimo, pri kosilu z ljudmi, kijih komaj poznaš.
Izkazalo seje, daje v jušni posodi ribja juha z zelenjavo. Povedali so mi, daje to znana specialiteta Mojčine mame in da še vsakdo, ki je prišel tja na kosilo, ni vstal od mize, ne da bi zahteval dodatne količine. V meni je divjal boj. Nisem vedel, ali naj bom za vsako ceno prijazen ali pa naj za vsako ceno rešujem svojo glavo. V obeh primerih cena ni bila videti nizka.
Iztrgal sem zajemalko Mojci iz rok v trenutku, ko mi je želela napolniti krožnik. Malce sem brodil po skledi in izbrskal majhen košček mesa, ki je bil videti znosen, ter dva korenčka. Vse skupaj sem polil z nekaj kapljicami čiste juhe. Pri tem opravilu sem prestregel pogled Mojčine mame. Bilje mešanica začudenja, globokega razočaranja in prikrite graje. Z vso ihto varanja samega sebe sem si začel dopovedovati, da imam pred seboj krožnik čudovite goveje juhe, in nositi grižljaje v usta.
Če je to goveja juha, potem so krave zelo dolgo plavale v morju,' mi je cinično sporočala prebava.
Bi še malo juhe?' me je iz teh notranjih bojev zbudila Mojca. Pohitel sem z izjavo, da bi zelo rad, a se bojim, da bi bil potem tako sit, da ne bi mogel jesti tistega, kar sledi.
.Pametno, je zagrmel Mojčin oče, ,pametno. Vedno je treba biti pripravljen.' Mojčina mama ni rekla nič.
Dobro sem jo odnesel" sem pomislil. ,Predjed je mimo, juha je mimo. Če so bile v obeh primerih na sporedu ribe, bo glavna jed zanesljivo nekaj normalnega.' Normalnega iz mojega zornega kota, se razume, da ne bi bil slučajno kakšen ribji bog užaljeno
Glavna jed bo znana ameriška specialiteta,' je rekla Mojca. .Sijajno.: sem glasno rekel. Tiho sem pomislil, da ameriška specialiteta ne more biti drugega kot spodoben kos pečenega govejega mesa. Vrhunski kulinariki bi se zgražali, meni pa se ne more zgoditi nič lepšega.
No, ni bilo tako.
Kakor koli sem že obračal nos, nisem vohal pečenega mesa. Hja, fant, ti ne poznaš sodobne tehnike. Kuhinja je danes zelo
čist laboratorij. Nikjer vonjav, nikjer pare, sem si govoril. Izkazalo seje, da bi me moj notranji jaz spet rad vrgel na kakšno zvijačo in pregnal droben dvom, ki se je razraščal in razraščal. Ni se mu bilo treba preveč razraščati.
Mojca je prinesla na mizo veliko okroglo pokrito posodo. Ko jo je odkrila, je vame buljila gromozanska kuhana riba. Milost.: sem prosil v sebi, ,milost. Nikar ne pobijte vseh rib na svetu za eno samo kosilo!-
Mojčina mama je spet prestregla moj pogled.
,Slišali smo, da imaš težave z ledvicami in da moraš jesti blago hrano. Ribe so idealna hrana. Ni treba, da si natreseš preveč začimb, naš očka pri tem ne pozna mere,' je rekla in mi položila na krožnik velik kos čistega belega mesa.
.Aha,: sem kimal, .aha.: V notranjosti so se mi sesuvale vse domine po spisku. Vse to kosilo, vsa ta ribja muka, je bila sestavljena posebej zato; da bi ustregli meni! Grška tragedija je pljunek v morje. Tam želijo vsi samo dobro, a na koncu vseeno sledi pokol. Tule so me povabili na kosilo, želijo mi najboljše in zato mi kuhajo hrano, ki me bo uničila. Kako se življenje igra s človekom! S skrajnimi napori sem se zadržal, da se mi niso ulile solze po ustrezno razbrazdanih licih.
Nekako sem zgoltal vse s krožnika in vse' skupaj bogato prekrival s kosi kruha in požirki limonade. ,Kaj pa sladica? Ali bo?' je vprašal Mojčin oče in si s prtičkom brisal usta in brado.
.Kajpak, se je nasmehnila Mojca, ,zdaj prihaja mojstrovina.' Pot me je oblil. Mojstrovina na ribjo temo? Kakšen koktajl iz rakcev z avokadom? Solata iz hobotnice? Delal sem se, kot da se usekujem, da sem lahko zaprl oči. Naj me doleti, kar me pač ima doleteti.
Ko sem ves bled odprl oči, se j e pred mano na krožniku bohotil kos čudovite čokoladne torte in ob njem velik kozarec s sadno kupo in smetano. Usta so se mi raztegnila do ušes in nekontrolirano veselje mi je zasijalo iz oči. .
Iz zelo zadržanega Arjana je nastal veselo sproščeni Arjan. Šele sedaj smo se začeli zares pomenkovati. Strah, da me bo zaradi hrane prej ali slej konec, me je zapustil.
Lahko sem se ozrl po prostoru, po knjižnih omarah in slikah.
Opazil sem, da Mojčin oče govori zelo zabavno, četudi vse skupaj skuša zaviti v besednjak utrujene dolgočasne poslovnosti. Mojčina mama je z zadržano milino prikrivala sicer očitno podobo, kdo je oblast pri hiši. No, in kar je treba reči o Mojci, je brez dvoma ... « Arjan je utihnil. Kazalo je, da se potaplja v spomine, ki niso preveč namenjeni najširši publiki. Klemen je pohlevno molčal. Čez čas je rahlo zakašljal in dal vedeti, da je v bližini in da želi slišati zgodbo do konca.
»Aha, saj res,« se je zdrznil Arjan. »No, tako je s tem. Kaj sem ti torej hotel povedati?«
»Stvari so popolnoma jasne,« je prikimal Klemen. »Povedal si mi, da se te da podkupiti s čokoladno torto in sadno kupo s smetano. Za to ceno si pripravljen pozabiti vse, kar je bilo pred tem.«
Arjan je globoko zajel sapo in s prsti začel bobnati po kolenu.
Obraz mu je povsem jasno govoril: dandanašnji so dobra dela popoln nesmisel.
»No,« je čez čas zavzdihnil, »in kaj še bi se dalo naučiti iz povedane zgodbe?«
Klemen je stopil korak bliže k vratom.
»Ribe, kot se ve, vsebujejo precej fosforja. Fosfor je zelo dober za možgane. Jaz ribe ljubim. To se mi precej pozna. So ljudje, ki rib ne marajo. Tudi njim se to pozna.«
Kdor misli, daje v naslednji milijardinki sekunde Klemen izginil 74 iz sobe, misli popolnoma prav.
VPRAŠALI STE -PREBERITE
Vprašanje: Če prideš na obisk z rožami, daš najprej rože ali roko?
Odgovor: Če bi na obiskih poklanjal roke, bi ti jih že po drugem zmanjkalo.
V: Ali med poljubljanjem res ne bi smel imeti v ustih žvečilnega gumija?
O: Poznam dva, ki tega ne počneta več: prvemu so čistili sapnik na urgentnem oddelku bolnišnice, drugemu so žvečilni gumi m opravilom ukradli. smem packati, cmokati, sreba ti ... Nihče mi še ni povedal, kaj naj narediš, če si ugriznil kos mastnega in žilavega mesa. Da bi ga pogoltnil- ne pride vpoštev. Da bi izpljunil - se ne spodobi. Kaj mi torej še preostane?
O: Pametno bi bilo gledati, kaj sam nosiš v lastna usta. Če si tako sam pripravljaš neprijetna presenečenja, se še izmaži! Denimo, z gromkim usekovanjem, pri čemer svoj problem shraniš v robec. Kajpak tega istega robca kasneje na plesu ni primerno metati na tla, da bi ti ga pobrala vate zaljubljena deklica.
Pri kosilu si najprej z nožem razrežem meso in potem jem samo
z vilicami. Očetu grem na živce. Kdo od naju naj vztraja?
O: Predlagaj očetu, da ne izgublja živcev s takimi malenkostmi, ker jih bo bridko potreboval, ko mu boš pripravil kaj hujšega.
V: Ali naj tikam natakarja, ki me prvič vidi in me tika?
O: Zazri se vanj in mu reci: Oni gospod natakar, bi mi hoteli prinesti sok, ki sem ga naročil pri tebi pred pol ure?
V: Povabijo te na kosilo. Servirajo same take jedi, ki jih ne maraš.
Kaj zdaj?
O: Zdaj zelo malo, nekoliko več pa prej. Ko te povabijo, iskreno priznaj, da si zelo izbirčen, in mimogrede navrzi, česa za nobeno ceno ne bi mogel spraviti po grlu. Gostitelj te bo skušal upoštevati ali pa te bo povabil popoldne na čaj. Če je vse to zamujeno in se pred teboj šibi miza, polna jedi, ki jih ne maraš, se izvleci z zelo prozorno lažjo, na primer: zaradi otiščanca na mezincu leve noge mi je zdravnik najstrožje prepovedal polnjene paradižnike. Saj boste razumeli, če takoj preidem na torto?
V: V našem razredu hoče nekdo vsakomur vse požreti, če le vidi.
Kadar ima on kaj, ne da nikomur. Kako naj ga vzgojimo?
O: Tako, da bo zaleglo.
V: Zakaj ni lepo priti na obisk in takoj vzeti največji kos torte?
O: Zato, ker te morajo gostitelji najprej pol ure vljudno siliti k tej potezi.
V: Ali lahko jem, ko grem po cesti? O: Se boš potem vozil s kolesom doma okrog mize?
V: Ali sije pred jedjo res treba umiti roke?
O: Da.Ali je prepovedano pustiti kaj na krožniku, če ne moreš več?
O: Ni. Še bolje pa je, da o tem premišljuješ takrat, ko si hrano nalagaš na krožnik.
V: Povabili so te na slavnostno večerjo. Na mizi je tudi pribor, za katerega ne veš, čemu služi. Ali se spodobi vprašati?
O: Z nekaj spretnosti je mogoče vljudno vprašati prav vse. Lahko pa tudi malo počakaš in vidiš, kaj s priborom počnejo drugi. Ne posnemaj tistih, ki ga žele neopazno spraviti v notranji žep suknjiča
Nekaj vljudno prijaznih zapovedi
- Kadar koga povabiš na kosilo, se prepričaj, česa ne mara in kaj
ima rad.
- Med jedjo pusti, naj si gostje sami jemljejo tisto, kar jim je všeč.
- Ne bodi prepričan, daje vsem všeč natančno to, kar je tebi.
- Kadar greš na obisk, vedi, da večjemu delu človeštva vsak dan hrano kuhajo drugi, ne le mama.
- Zadovoljstvo nad okusno hrano je najbolje izraziti s prijazno besedo. Sproščeno riganje po kosilu ni v čislih nikjer več.
- Neotesano je duhovičenje na račun tistih, ki so se odločili za kakršno koli dieto. Bolje jim je pomagati, da bi jim pri tem uspelo.
- Ni prehuda nesramnost, če pohvalimo gospodinjo, ki se je z neko jedjo zelo trudila, a ji ni povsem uspela.
- Kadar se s prijatelji dogovorite za družabno srečanje pri kom doma, se dogovorite tudi, kaj bo kdo prinesel s seboj in kaj boste pripravili skupaj.
- Ne verjemite gostitelju, ki vam trdi, da bo vse pospravil sam in daje pospravljanje njegov najljubši konjiček.
- Če gostitelj ne kadi, ga nikar ne spravljaj v zadrego s prošnjo, naj ti dovoli cigareto ali dve.
- Kajenje je škodljivo tudi v dobri družbi.
- Med jedjo seje treba vzdržati zgodbic, ki komur koli lahko vzamejo apetit.
- Zadrege na obisku je sijajno reševati s samokritičnim humorjem.
Izbran'e 'ba's'ni za dob'e'r t'e'k' (literarni poobedek)
'o 'umazanih stvareh
Gazela (s tresočimi nogami, jecljaje): »Gospod lev, zelo se širijo govorice, da me nameravate požreti ... «
Lev (omalovažuj oče, slabe volje): »Daj no, daj, kaj vse se
govori. Ne bom te požrl.«
Čas (stara pesem): teče.
Lev (stara pesem): požre gazelo.
MORALA (sprva misli hlipati, a ima vsega dovolj): požeruhi najslabše vrste so tisti, ki žrejo svoje obljube.
'o 'z'e'lo enostavnih stvareh
Lisica (viha smrček, kriči): »He, glejte tistegale bedaka
krokarja na veji in s sirom v kljunu. Zdaj zdaj bo začel nekaj čvekati in meni bo zalogaj padel v gobec!« Krokar (užaljen, stiska kljun): molči.
Sir (ne pade dol): ostane, kjer je.
MORALA (malo ji je nerodno, a vseeno oznanja): kdor ne pazi na besede, naj se ne čudi, če bo ostal lačen.
'o 'sladkih 's'tvareh
Čebele (zelo skrbno, zelo prizadevno): nabirajo med.
Medved (precej nesramno, precej odločno): »Hočem med. Dajte
mi ga!«
Čebele (zelo glasno, zelo prizadeto): »Nesramnež!«
Medved (precej grobo, precej grdo): ukrade med.
MORALA (menca, a vseeno izdavi): teža besed je premo sorazmerna S težo tistega, ki jih izreče.