O prelcu, ki je previsoko letal

O prelcu, ki je previsoko letal Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, O prelcu, ki je previsoko letal, Slovenski poročevalec, 14. 9. 1958, let. 19, št. 217, str. [8].
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V poletni noči se je razcvetel bezeg. Tako omamno je dišal, da je privabil trumo vešč, ki so ga od vseh strani obletavale. Ker ni bilo lune in je bila tema kakor v rogu, so se vešče druga v drugo zaletavale in si polamljale tipalke. Tudi svileni prelec se je poškodoval.

Ko se je ranjen vračal, je srečal kresničko, ki si je s svojo lučko v temi svetila.

»Kje si dobila to lučko?« je vprašal. »Tudi jaz bi rad imel takšno, kadar je nebo brez zvezd in lune.«

»Rodila sem se z njo,« je dejala kresnička in odletela.

»To ni pravično,« je dejal prelec. »Zakaj sem se jaz rodil brez nje?«

In ko se je tako jezil nad pravico, je butnil v netopirja. ki je jadral po zraku.

»Ojoj,« je zakričal prelec, ker je malo manjkalo, da si ni polomil kril. »Vidiš,« je dejal netopirju, »to je zato, ker midva ne nosiva s sabo lučke kakor tista kresnička! Ona se je rodila z njo, midva pa je nimava. To ni pravica!«

»Pravica!« se je zasmejal netopir. »Vsega res ne more imeti vsak.«

»Preskrbel si bom lučko sam,« je rekel prelec in odletel v smer, odkoder je prihajala svetloba. Priletel je do žarke obločnice na cesti, katero je obletavalo že nešteto drugih vešč in mušic. Z njimi vred se je zaletaval v steklo, da je imel že vso odrgnjeno glavico. A lučke ni dobil.

Ko se je omamljen od blišča in bolečin vračal nazaj v temo, je spet naletel na netopirja.

»No, si dobil lučko?« ga je vprašal ta.

»Nisem mogel do nje, ker je bila krog in krog obdana s steklom,« se je izgovarjal prelec. »Toda hočem jo imeti za vsako ceno.«

»Nima vsak tega, kar bi rad,« je rekel netopir. »Pravkar sem letel mimo podstrešnega okenca in videl mamo, ki je pri brljavi svečki krpala nogavičko za svojega sinčka. Tudi ona nima svetle lučke, zato se ji solzijo oči ko šiva ponči, da bi zjutraj obula fantička.«

»K nji pojdem in si vzamem samo iskrico njene lučke,« je rekel prelec. »Vzel jo bom tako malo, da bo vseeno lahko šivala naprej.«

»Opekel se boš,« ga je posvaril netopir in mu sledil, da bi videl, kako bo opravil.

Mama, ki je bila nizko sklonjena nad belo nogavičko, ni opazila prelca, ki je skozi odprto okno priletel k plapolajoči svečki, zataknjeni v razbitem lončku. Od vseh strani jo je začel obletavati. Hotel si je vzeti samo majhno iskrico, da bi jo odnesel s sabo.

Ko pa se je z vso silo zaletel v utripajoči plamen, je z opaljenimi krili omahnil na tla.

»Osmodil se je, ker je previsoko letal,« je rekel netopir, ki je v temi čakal nanj. Zavil se je v svoj plašč in se z glavo navzdol obesil na razpokani zid.

Opombe urednice

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vera Albreht, Ms 254, O prelcu, ki je previsoko letal, tipkopis (2 lista), IN = 6816.