O psu, ki ni bil volk

O psu, ki ni bil volk
Andrej Mejač
Izdano: Domoljub 55/11–15 1942
Viri: dLib 11, 12, 13, 14, 15
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tole zgodbo je zapisal posestnik Andrej Mejač, znani naš gospodarski in kulturni delavec v Komendi, kateri je umrl lansko leto v visoki starosti. Rajni je bil je že od deških let prijatelj rajnega našega dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je kot deček s starši živel v Komendi, kjer je doraščal in hodil v šolo tudi Mejač. Rajni Mejaš ni bil le velik gospodarski strokovnjak, marveč je v mlajših letih pisal tudi v leposlovne liste, kjer je zlasti rad obdeloval preteklost svoje domače okolice, katero je z ljubeznijo študiral. Prav ta njegova poteza se pozna tudi v tej zgodbi, ki jo spodaj prinašamo. Napisal jo je že leta 1932. Prav dragoceni so nekateri njegovi izrazi, ki jih je ohranil njegov domači kraj, medtem ko so se drugod že porazgubili. Iz vsega pa diha velika ljubezen do doma ter prirojena plemenitost in globoka poštenost, katera naj bi sedanjemu rodu bila vzor. Naj bo ta Mejačeva zgodbica spomin na grob velikega Evangelistovega prijatelja ter kremenitega značaja.

Ako popotuješ po znameniti deželni cesti iz Kamnika med lepim ravnim poljem mimo Podgorja in Križa čez Moste, opaziš takoj onstran te vasi posamezne gozdiče, kako s svojo nežno navzočnostjo poveličujejo lepoto naše zemlje. Ko pa prideš še više od Komende, te prav na glavi planinskih vršacev pozdravlja nova lepota. Zdaj zazreš na severovzhodu Kočno in Grintovec, ki prav zvedavo gledata izza Krvavčeve skupine v nižino. V tem zelenem kodnožju sredi travnikov, polja in gozdičev, le nekaj minut od ceste, leži lepa bela vasica Breg, deset minut dalje pa njena soseda Našovče in le pičle pol ure dalje proti severu precej večja vas Lahovče. Ko so se naši predniki — zgodovinarji pišejo, da že v šestem aH sedmem stoletju po Kristusovem rojstvu — naselili v te kraje, so ostali na kraju in rekli: »Tu bo naša vas!« Tako je tudi ostalo. »Našovče« so vasi rekli vsi kasnejši rodovi. Tudi v graščinske urbarje so tako pisali, ampak spakedrano.

Ko so se pa novi priseljenci malo po svoji okolici ozrli, so prišli tudi na kraj sedanjih Labovč. Začudili so se, kajti tukaj niso našli ljudi, ki bi govorili njihov slovenski jezik in tudi šege so imeli druge. Ti ljudje so bili že prej tu naseljeni, zato so jim rekli »Vahi« ali »Lahi«, nakar so njihovo naselje imenovali »Lahovče«.

Pisar na starem Smleškem gradu, kjer je zdaj še sama razvalina, je pred sivimi stoletji zapisal enkrat »Uška« in enkrat »Vaška vas«, mogoče je vedel že za kake spomine na naslednike Rimljanov ali »Lahe«, šlo je pa takrat za važno zadevo. Smleški graščak je imel velik gozd, ki se je raztezal od sv. Petra v Komendi na ono stran Šenturške gore. Gozd je bil gosto zaraščen s prastarimi hrasti in bukvijo. Bukev je tiste čase obrodila mnogo žira, hrast pa obilo želoda. Lahovci so imeli staro pravico, pasti svoje prašiče po tem gozdu. Graščak je sicer rentačil, češ da mu kmetje kvarijo njegov visoki lov, pa kljub temu je moral odnehati in za malo odškodnino kmetom prepustiti prašičjo pašo.

Sicer naj pa o Lahovčah še to povem, da je bila tam resnično prazgodovinska naselbina, kajti rajni župnik Belec je na njivi, ki leži severozahodno od vasi in so še danes imenuje »Kalvarija«, izkopal žare s pepelom, ki so zdaj v ljubljanskem muzeju.

Rajni Blaže Slanovec, pd. Mihel iz Lahovč, je pa hotel na domačem vrtu pridobivati ilovico za opeko. Kopal in ril je v breg, pa je zadel na stavbo, zgrajeno iz velike in močne rimske trdo žgane opeke. Kopal je dalje, tako da je vso stavbo razbil in razdrl. Ena opeka 32/20 cm v obsegu je še ohranjena in nosi znamko: R. SEG. v rimskih črkah.

Čemu je služila ta stavba, nihče ne ve. Eni so mislili, da je spadala k rimskemu kopališču. Drugi pa celo trde, da je bila peč za sežiganje mrličev.

Skozi te opisane vasi teče miren in tih potok, ki v vsakem kraju še preobrne nekaj mlinskih koles. Brez šuma se vije med senožeti, kakor bi pozabljal svojo moč in ponos, ki ga je deležen gori pod sivim Krvavcem pri svojem izviru v »Reškem grabnu«.

Naj povem, da ta potok pri izvirku skozi vasi Grad in Dvorje, skozi ponosne Cerklje, Zgornji in Spodnji Brnik imenujejo »Reka«, onkraj te vasi pa, ko je v svoji živahnosti storil svoje očiščevalno delo, ga nazivajo »Bernik« — tja do Kuplje vasi, kjer se izlije v leno Pešato. Zaspane se poroči z zaspanko!

Bilo je v enem tistih let, ko se je svet preobrnil, prav kmalu potem, ko so naši predniki prenehali graščinskim gosposkam tlako delati in desetino dajati, železnica proti morju pa tudi še ni stekla, narod je postal prost, strah pred berički in beriči, pred valpeti in razno tako golaznijo, kakor se je že imenovala, je izginil. Ljudstva se je polastila podjetnost in marsikateri Slovenec je pričel poskušati svojo srečo v enem ali drugem podjetju. Eno takih podjetij je bilo klanje prašičev.

Bilo je po sv. Treh kraljih. Trd sneg je pokrival vso deželo. Pri »Oborhu« v Našovčah, ki je bil srednje velik »gruntar«, je bila tiste čase »mesarija«, kakor so naši ljudje tedaj imenovati taka domača podjetja. Mož je skupljeval po domeh prašiče, imel ob velikih cestah in mestih stalne odjemalce, kadar je pa nastopilo ugodno, mrzlo vreme — in take zime so bile pogoste — tedaj se je založil z blagom in odrinil proti jugu.

Naš klavec Oborh tisti čas mož pri štiridesetih, pa ni samo klal prašičev, delal mesene, prtene in krvave klobase, točil je tudi vino, ki ga je naložil nazaj grede tam okrog Sežane in Dutovelj ali celo v Proseku ali pri Sv. Križu. Prva pomoč pri vsem delu pa mu je bil njegov pastorek, krepki in razumni osemnajstletni mladenič; kajti oče »Oborh« se je iz Skaručine sem priženil in poročil Jančetovo mater, ki je bila vdova. Bilo je v ponedeljek, po prvi nedelji po sv. Treh kraljih, okrog ene zjutraj, ko se je Janče prebudil in zlezel izza gorkega zapefka. da pogleda k domačim konjem, da jima prisuje še kako merico ovsa v jasli, kajti pot do prve postaje proti morju bo dolga. Oče Oborh se je s sosedoma Koželjem in Francizom, ki bosta tudi na svojih »tajselnih« vozila na jug, zmenil, da pričnejo prašiče nakladati ob treh zjutraj, ker le tako bo mogoče le tisti dan do večera privoziti do Planine, ker bo treba po poti iskati priprego. Ko Janče pogleda skozi okno, vidi na dvoru, kamor so zmetali razne odpadke zaklanih prašičev, tri velike, psom podobne živali; bila je namreč polna luna. Stopi v vežo in odpre vrata. Zdaj se šele prepriča, da so bili volkovi, ko vidi da bežijo naravnost v bližnji gozd. V tem je vstal tudi oče Oborh, hlapec in pastir sta bila tudi že na nogah, pa tudi soseda voznika, ko sta videla luč pri sosedu, sta prihitela.

Posvetovali so se, kaj storiti.

»Trije volkovi naenkrat, to niso mačkine solze,« pravi Franci.

Janče pristavi: »Lahko jih je celo krdelo, še deset in več.«

Oča Oborh pa je modroval: »Vse bi še bilo, ko bi imel človek le kako puško, pa nimam drugega pri hiši kot eno staro pištolo na kresilo, o kateri pravijo, da so jo pred tri sto leti in še ve Skaručani Turkom vzeli, ko so se ti s Šmarne gore vračali praznih rok in so vsi potestani zašli na Skaručno, kjer je vseh dvanajst v «Robolovem močvirju» našlo žalosten konec. Moja pištola pa je taka, da letos o božiču, ko se je naš hlapec sitil in hotel streljali, ni veliko manjkalo, da ni prišel ob roko.«

»Veste kaj, ljudje,« reče Koželj, »sekire imamo. Oborožimo se! Volkov kar tako ne bo nazaj. Ali mislite, da so prišli samo zato, da bi brskali tukaj po gnojišču in smetišču, kakor naši psi? Ta žival je tankonosa. dišali so ji prašiči, ki visijo na podu, in ta duh jih je sem privabil. Le zadovoljen bodi. Oborh, da Bog ni ustvaril volkov, da bi lahko plezali na primer kakor veverice. Splezali bi ti bili na oder, čez oder pa na pod, kjer bi bili imeli imenitno pojedino.«

»Res je,« pravi Oborh. »toda dobro le bo. če volkove temeljito oplašimo s streljanjem. Pojdi, fant,« reče pastirju, »gori na konec vasi in reci Šimnovcu, naj pride z eno ali več puškami sem doli, da bo tako pokalo kakor o sv. Petru v Komendi, ko praznijo stare »malteške štuke«.

»Križ božji!« zastoka pastir, in potok solza se mu ulije po licih, »volkovi naj me pojedo! Ali se niso moja mati, ko sem prišel o božiču k vam služit pogodili, da bom takoj, ko trava spomladi ozeleni, krave pasel? Kdo bo to delal, ko mene ne bo?« Pri teh besedah izgine v hlev, pa tudi hlapec je pobegnil za njim.

Janče zadene mesarico, ter brez strahu odide do bajte, kjer je gostoval lovec Šimnovec, ki je bil v mlajših letih divji lovec, zdaj pa ko so polagoma pričeli tuji lovi prihajati v domače roke, je postal zanesljiv lovski čuvaj, zraven tega pa je bil zelo umetelen in je prav dobro popravljal strelno orožje. Ko ga Janče pokliče pri oknu in mu pove zgodbo o volkovih, Šimnovec hitro vstane, nabije kar tri puške in se odpravi k Oborhu. Tam ugotovi, da je res sled od večjega števila volkov, ki so vsi bežali proti jugu v vodiške gozdove. Zdaj se je pa pričelo streljanje v prazno stran, da je vsa vas letela skupaj, naši možakarji so pa pričeli nakladati svoje tovore.

Na podloge iz ržene slame so pogrnili čiste platnene rjuhe, naložili lepo omavžane pršute in špeharje, živali brez špeha, špehove bohe in več vreč lahko prekajenih klobas, ki so med obmorskimi kupci veljale za posebno slaščico. Vozove so spet zagrnili v slamo in po vrhu z rjuhami iz domačega platna. Zgoraj na vrhu voza na copanih pa je v vrečah bila spravljena za vsak par konj krma za tja in nazaj. Vozovi naloženi, vozniki so odšli v hišno sobo na zajtrk, kjer so spili na srečno pot svoje kupice vina. Ker je bila še zgodnja ura in še temno, so nekateri fantje, med njimi lovec Šimnovec, spremili naše voznike del pola. Poslovili so se šele v Mengšu, kjer je dobričina Oborh plačal v Drnovškovi gostilni še par firkljev vina za uslugo sosedom in svojim za srečno pot ...

Ko so se ti s puškami in sekirami oboroženi junaki iz Mengša vračali, je bil že lep in jasen zimski dan. Ljudje so jih spraševali, in vsak je prav živahno pripovedoval o volkovih in njihovi grozoti, k čemer je seveda použito vino tudi svoje pripomoglo. Novica pa je precej opozorila gospodarje in gospodinje po vaseh, da so takoj prvi večer pričeli prav skrbno zapirati in zapahovati svoje hleve in svinjake. Našovci so se takoj po prihodu v domačo vas dogovorili, da gredo zasledovat volkove, dasi jim je lovec Šimnovec dopovedoval, da jih volkovi čakali ne bodo, če jim sledijo tudi do turške meje.

Že prej omenjenim se je pridružilo še več takih fantov, ki gredo ravno pod vrh in so najbolj silni ter vsakorečni, tudi Šimnovec jih ni mogel zapustiti, dasi se mu je stvar zelo neumna zdela. Posebno jih je pa ohrabril stari vaški kotar, ki jo svojim sosedom in vsej okolici izdeloval vozove in danes sosedom pripovedoval, kako se kot rokodelski pomočnik vozil po ogrskih gmajnah, ko so jim volkovi kar na sani skakali.

Ko je minilo po domovih jutranje kosilo, so se naši možje zbrali ob glavni cesti ter jo mahnili, kdor ni imel puške, s sekiro Čez ramo, kar tja po »tovorniški cesti«, kjer so hodili pred sto leti gorenjski tovorniki v Italijo, čez »Staro rimsko cesto« v Sidol, kjer pravijo, da je tekla »Sava«, čez »Koprivnik«, kjer mislijo, da je tekla nekdaj »Kokra«. Onkraj Koprivnika se je odločil en del na Vodice, Pušence in Torovo proti Zalogam, drugi del pa mimo Voklega nazaj v brnike gozde, tako da so prišli pri Vogljah iz gozdov skupaj.

Vogljanci, ki za taka podjetja niso bili nič kaj navdušeni, so se smejali, ko so občudovali mokre čevlje in premočeno obleko našovskih junakov. Popoldne in proti večeru so je sneg pričel užiti in pri hoji udirati.

Pustili so vsako sled, ker tudi oče kolar ni svojih sosedov več navduševal. Prišli so polagoma na Lahovsko polje, kjer niso bili niti tri četrt ure od domače vasi.

Tu pa opazi eden, za njim drugi in tretji na snegu veliko žival, ki je skakala sem in tja, sneg pa se ji je udiral. Videti je bila zelo zmučena. »Volk je!« zakriči eden.

»Volk!« ponavlja drugi. Mesto je bilo na Šimnovcu, da reši svojo lovsko čast in volka ustreli. Toda Šimnovec ponudi puško svojemu sosedu, češ da je sam preutrujen ter se upre na sosedovo sekiro. Ta vzame puško in skoči naprej, vsa krdela pa za njim. Vsi še med potjo ugibejo, kaj bi bilo vzrok, da zver ne beži? Kolar pa jih pouči: »Volk je prav lahko obstreljen, zato naj se mu nihče ne bliža, in zato tudi bežal ne no.

Tedaj poči strel: »bum« - ena dva - bum«

»Volk je mrtev!« vsi iznenadeni kličejo.

Eden izmed njih mu je s topimi ušesi sekire dal še eno čez čelo, žival je malo pobrcala in se teknila v sneg.

Medtem so je znočilo in stemnilo čez našovško ravan. »Zdaj Ima zadosti,« kličejo vsi veseli, »dobil je, kar je iskal med Gorenjci, kdo ve, kje ima domovinsko pravico?«

»Res, mokri smo in lačni tudi, pa naš trud le ni bil zastonj. Zdaj bomo lahko »Vogljanom« povedali, ki so rekli, da trape lovimo, da smo mi volka pokončali, mi Našovci, iz naše vasi smo ga!«

Megla mraznica se je vlegla čez ravnino. In sicer tako gosta, da je komaj sosed soseda videl. Štirje junaki so prijeli žival vsak za eno nogo in bila je dovolj težka, da so jo počasi nesli po visokem snegu. Vsi radovedni so ga jeli otipavati. Bil je lepo rejen. Kolar, ki je imel danes med vsemi skoraj prvo besedo, je dejal: »Veste kaj, možje in fantje, kaj vam povem; ta volk je grozno debel. Mislite si, koliko škode je moral že narediti, koliko je požrl ovac, telet in prašičkov. Zato vam rečem, še «Novice» v Ljubljani, katere izdaja naš rojak doktor Plešbas iz Kranja, bodo o tem pisale in čast naše vasi po svetu med Kranjci raznašale.«

Med takimi in enakimi pogovori so prišli naši junaki v vas.

»Kam gremo?« vpraša eden.

»Kam le?« rečejo drugi. »Tja, kjer Bog roko ven moli! K Oborhul Tam, kjer smo današnji dan pričeli, tam ga bomo tudi končali.«

Nesli so žival v hišno sobo in jo položili na tla. Mati so kuhali večerjo ob svitu leščerbe pred pečjo.

V sobi ni bilo luči; Janče, ki je bil kot namestnik gospodarjev ves dan lepo doma, je prinesel lojevo svečo v sobo. Želel si je volka natančneje ogledati, tudi drugi so ga želeli pri luči videti.

Janče ga obrne, pogleda gobec in noge, se posmeje in reče: »Ta žival ni volk, mislim, da je velik mesarski pes!«

Ni mi mogoče povedati, kako so te besede vse navzoče pretresle. Večina je obstala kakor okamenela, kolarju je padla pipa iz ust in je dejal: »Saj sem si mislil, da je za volka predebel, mogoče pa da zdaj na zimo, ko so prašiči debeli in dolge noči, se tudi volk poredi!«

Zdaj pristopica prav polagoma lovec Šimnovec ter reče počasi in previdno:

»Slišite, sosedje, naredili smo res veliko neumnost. Eden je prej rekel, da bodo še časopisi o nas pisali. Prav res, da bodo, ampak ne v našo čast, temveč v naše zasramovanje, vsi sosedje se nam bodo posmehovali in nič čudnega ne bo, če kdo še kako pesem o našem volku psu zloži. Ali še veste, kako je bilo ono leto, ko je Košcu na Cerkljanski dobravi konj poginil, pa ga je do potoka «Rakovca» zategnil, da bi ga z vodo spiral in iz kože deval? Sosed Košar mu je pomagal, pa sta prišla oba v pesem, ki so jo nagajivi fantje popevali mesece in mesece po cerkljanski in komenski fari in vse Dobravce dolžili kakor konježrce, dasi ni šlo za drugo kakor za konjsko kožo, ki jo je Košec nerad konjaču odstopil. Zato pravim, obljubimo si nocoj, da bomo molčali. Prst na usta in se ne podati!«

In res, vsa vas je vedela in molčala.

Fantje so pa žival dvignili in odnesli na Gmajno. Delo ni bilo lahko, ker je bila zemlja globoko zmrznjena, a z združenimi močmi je le šlo. Pes Je bil zakopan! Toda ne za dolgo, kar bomo kmalu slišali! Ravno čez en teden te bil spet ponedeljek in tržni dan v Kranju. Gruntar Sitar na Bregu je zjutraj zgodaj izvlekel »kripo« izpod dere, oštrgljal svojo kobilo »sirko«, ji nataknil komat z jazbecem in svetlimi »šajbami«, naložil pet parov cvilšnih vreč, vsako s tremi merniki pšenice in se odpravil na trg v Kranj.

Pšenico je kmalu in dobro prodal, nato pa je šel malo postopat po mestu. Pride mu nasproti Platnikov Lojze iz Trzina, znani mesar, ki je vsak ponedeljek vozil svojim koroškim odjemalcem pristne trzinske klobase v Kranj. S Sitarjem sta se poznala. Smeje se stopi predenj in ga vpraša: »No Sitar, kaj pa tvoji sosedje Našovci; ali so že pojedli volčje klobase?«

Sitar ga začudeno pogleda, ker ni vedel, kam meri to govorjenje. Trzinec pa nadaljuje:

»Veš, davi, ko sem se peljal od doma proti Mostam, me je tam na Drnovem prav pošteno v roko zeblo, pa še po trebuhu mi je krulilo. Pa sem si mislil: pri Rajovcu v Mostah se malo ponudim in pogrejem, pa spijem enega ali dva lila sadnega. V hiši sta bila še dva popotnika, ki sta imela tisti namen kot jaz. Pa nam Rajovc srčne pripovedovati, kako so prišli pred tednom in dni volkovi v Našovce, ker jih je zvabil duh pri Oborhu zaklanih prašičev, kako so Našovci potem volkove zasledovali in nazadnje, misleč da je volk, ustrelili in pobili Nacetovega psa iz Kranja.«

Sitarja, ki je bil že po naravi vesel in za burke vnet človek, je ta novica zelo razveselila, češ zdaj bom imel spet nekaj, s čimer bom sosede Našovce lahko dražil. Mesarja Načeta je dobro poznal, saj mu je tekom let prodal ve telet, katere je mesar po domeh skupljeval.

Napoti so pod mesto, kjer je bil živinski sejem in prav kmalu zagleda mesarja Naceta, ki je bil znan kranjski »purgar«, kakor so tedaj naši kmetje meščanom rekli.

Ogovori ga in vpraša: »Slišite, vi, gospod Nace, kje pa imate vašega psa?«

Nace, vesel in dobrodušen mož, Sitarja prijasno pogleda in reče: »Že en teden mrcine nisem videl. V nedeljo popoldne, ko je bil zelo lep dan in prav dober saninec, sem se peljal proti Lahovčam, pes je šel kakor navadno z menoj. Čeprav je bil že zelo star in od sile težak, tehtal je več kot dva centa, pa jo je je vedno za konjem ubiral. Ob cesti sem pustil konja, pes se je pa vlegel na sani. Vprego sem izročil v varstvo Cizarjevemu fantu, sam sem se pa podal po opravkih v vas.

Ko sem se vrnil, mi je pa fant povedal, da sta pritekla iz vasi dva psa, in moj pes se jima je pridružil, na kar so jo skupno ucvrli po vaških stegnah proti gmajni.«

Mesar se je začel zanimati za svojega psa, toda Sitar ni bil pristopen, da bi kaj izdal. Spomnil se je besed svojega očeta, ki mu je premnogokrat rekel, naj bo previden v govorjenju, kajti človek, ki »soseda ovaja, ni vreden, da ga pes oblaja!« »Čez moje zobe ne bo prišlo, kaj se je s Nacetovim psom zgodilo!«

Nace pa je bil radoveden, zatrjeval mu je, da naj mu le pove zgodbo o psu, kajti psa je še večkrat nameraval oddati konjaču, da zanj nima najmanjše vrednosti in tudi od nikogar ničesar zahteval ne bo.

Sitar je nato rekel: »Stari pregovor pravi: Dehor je velik smrduh, še večji smrduh je človek ovaduh! To pa jaz nočem biti, zato vam bom vse povedal le na čast vaše desne roke.« Nato je Sitar povedal, kako so Našovci mislili, da je njegov pes od onih volkov, ki so prišli Oborhove prašiče duhat, kako so ga streljali in končno se pobili!

Gospod Nace se je pa smejal, kar je duša dala, ter zagotavljal, da je odškodnina za psa že s tem poravnana.

Sitar se je v Kranju malo dalje kakor običajno pomudil, potem pa je po poti konja malo napajal, tako da je bil še mrak, ko je privozil v Našovce in zavil k Oborhu, privezal konja k ograji in ga odel. Podal se je v hišo in naročil polič vina. Tisti večer je bilo pri Oborhu živahno, kajti dobričina Oborh je s sosedi že prejšnji petek privozil domov in vedel mnogo pripovedovati, kako je bilo njegovo blago, njegovi pršutarji in bohi cenjeni na obmorskem trgu pred Laščani in Ribničani, ker je bilo res lepo in v čiste platnene rjuhe zavito.

Medtem stopi v hišo Oborhova mati in prinese enemu gostu na lesenem krožniku kos dišeče prašičje pečenke. Ko je Sitar to videl, reče materi: »Mati, meni dajte tudi večerjo, toda samo, če imate volčje ali vsaj pasje klobase.«

V sobi je nastala tihota, slišala bi se miška, ako bi tekla iz kota v kot.

Oborhka se brez odgovora zasuče na peti in odhiti v vežo pred peč. Oglasi se pa kolar, ki je po dnevnem delu praznil svoj masiček in reče:

»Sitar, ti sitnariš in hočeš klobase. Prav lahko jih dobiš prav take ali še bolj debele kakor so nam jih njega dni dajali smleški valpeti in biriči.« 

Sitarja, dasi je bil v mladosti kdaj tudi deležen na svojem životu smleških klobas, ki so jih biriči neubogljivim tlačanom s svojimi žilavkami delili, ta odgovor ni prav nič spametoval. Venomer je govoril o klobasah, o volku in psu, ki ni bil volk ...

Zunaj hiše se je čulo ukanje. Fantje zunaj so že vedeli, kako Sitar njih vas sramoti, zato so že sklenili, da ga prav pošteno naklepljejo. Ves položaj jo sprevidel Oborhov Janče, ki jo bil vedno preudaren in moder fant. Nagovori fante, naj bodo pametni, naj pustijo dedca pri miru, kajti ako se ga lotijo, ga bodo preveč in posledica bo lapor in še mnogo več nepotrebnega govorjenja, potem pa sovraštvo med vaščani obeh vasi, ki živita zdaj v slogi in prijateljstvu, so se fantje Jančetovemu prigovarjanju vdali: »Samo eno mu zagodemo! Psa bo peljal nocoj domov!«

Šli so z nosili na gmajno, odkopali psa in ga prinesli na vrt. Podali so se nato v sobo, poklicali na mizo bokal vina, vedli so se tako, kakor bi Sitarjevih opazk ne bili razumeli, se mu smejali in ga zadrževali, da ni šel h konju gledat. Oni, ki so ostali zunaj, so obilo slame ajdovice na kripi razmetali ter priredili psu, ki je že zelo neprijetno dišal, udobno ležišče pod sedežem, ki so ga obložili s praznimi vrečami. Nato so odšli.

Sitarju se je pričelo dremati, sprevidel je, da je najbolje, ako gre domov. Plačal je naročene poliče vina ter želel vsem mnogo zabave in srečno lahko noč! Janče ga je spremil in mu skrbno pogrnil odejo čez sedež. Sitar je pognal, pa še modroval sam s seboj o psu, ki ni bil volk, pa o volku, ki ni bil pes. Doma je zapeljal kripo v kolarnico, spravil konja in drugo v hlev, sam pa se je podal v hišo in se vlegel k peči, kjer je navadno prenočeval, kadar je prišel ovinjen pozno domov.

Zjutraj je zgodaj vstal ter šel pogledat na dvor in v hlev. Ko je stopal mimo kolarnice, mu je šinila smrdljiva sapa v nos. Mislil je, da prihaja iz bližnjega gnojišča. Tedaj se ozre na kripo. Kup na sedežu se mu je zdel večji. Odgrne plahto in pràv kmalu pod ajdovico opazi mrtvega psa, ki je zelo smrdel. Molče zategne kripo še dalje v kolarnico in odide po svojih opravkih.

Bilo je konec tistega tedna. Našovci so svojo živino le v poletju gonili napajat na potok Brnik. V zimskih mesecih, ko je bila voda v potoku mrzla, so jo nosili in vozili svoji živini iz globokega vodnjaka – studenca, ki je stal sredi vasi. To pa zato, ker je bila voda iz vodnjaka bolj zdrava kakor pa zmrzlina iz potoka. Tako sta prišla dva sosednja fanta, Dvorčev Jaka in Kozeljev Janez s svojimi vedri k vodnjaku po vodo.

»Ne vem, kaj to pomeni; naši konji nočejo te vode piti,« reče Jaka.

»Naši tudi ne,« pravi Janez.

»Naši tudi ne!« pripomni sosed, ki je slišal pogovor. »Morali bomo iti na potok ponjo.«

Medtem pride nekaj žensk s škafi po vodo, med temi tudi Oborhova mati, ki so slišali ta pogovor, pa pravijo: »Kaj pa bi bilo, ko bi bil kdo onega psa, ki ste ga oni večer na Breg poslali, v vodnjak vrgel?«

Medtem prideta fanta od sosedov in povesta, kako so konji iz potoka vodo radi pili. Prihitela je skoraj vsa vas skupaj. Ngaovorijo Oborhovega pastirja, da se je vsedel v vedro. Fant se je spet izgovarjal, češ da se je le za kravjo pašo vdinjal, pa vse ni nič pomagalo. Janče ga je grdo pogledal, pa je šlo. Spustili so ga v vodnjak in prav kmalu je pričel tam doli kričati:

»Volk, volk! Ne volk, pes plava nad vodo in prav strašno smrdi!«

Dobro so vedeli, kdo jim je to naredil, toda tiste čase sò molčali in navadno take stvari za plotom domače vasi poravnali. Ni bilo potreba komisij in ogledov in vse, kar je s tem združeno. Možje so koj vedeli, kaj jim je storiti. Najprej so smrdečo žival iz vodnjaka potegnili ter jo, kakor pred stoletji Huni svojega kralja, neznano kam pokopali. Vsi vaščani so prišli skupaj in dva dni in dve noči vrte se, so vso okuženo vodo iz vodnjaka pozajeli in izvlekli in vodnjak popolnoma osušili in očistili. Veliko jim je pomagalo tudi to, da je bila tista zima dolga, ostra in suha, da je podzemski studenec popolnoma opešal, ker sicer bi dela tudi v enem tednu ne bili dovršili.

Spet nekaj dni potem, ko je bil vaški vodnjak očiščen, ko se fantom in dekletom žulji, ki so jih dobili pri vrtenju »motoroge« pri vodnjaku, še niso dobro zacelili, je prišel še neki gospod, ki je na Bregu in v Našovčah izpraševal o psu in o vodnjaku. Bil je sluga od kantonske gosposke iz Mekinj, kamor je tedaj ta stran Gorenjske spadala. Zavil je k Oborhu. Tam mu je oče postregel z nekaj polički kraškega terana, mati pa je prinesla veliko domačo klobaso ter še nekaj za po poti zavila. Mož pa je postal nato slep in gluh!

Hudobni Sitar je nekaj časa precej vlekel na ušesa, kaj se govori, posebno se je bal »grivarjev«. Tako so tiste čase rekli varuhom pravice, ker so tiste čase nosili klobuke, katere je krasila konjska griva. Ker pa tudi »grivarjev« od nobene strani ni bilo, se je malo skorajžil, tako da je prišel nekega dne k Oborhu na en polič.

Oborh pa mu je tole povedal:

»Ti, Sitar, veliko dela si nam napravil, tudi kazen od gosposke si zaslužil, pa mi te nisino hoteli izdati, ker želimo, da se stari ponos ohrani med nami in našimi potomci. Toda eno te čaka in temu se ne boš izognil: Plačal ga boš eno vedro, to je ravno en «estrajh» ali 40 bokalov poštene mere, da si tako zacelimo žulje, ki smo jih dobili tiste dni in noči, ko smo vlekli okuženo vodo iz vodnjaka.«

Moža sta si segla v roki, nesla kupico k ustom in hkrati zaklicala: »Mozitbog« — Pomoziti Bog!«

Prišla je žegnanska nedelja, spomin cerkvenega žegnanja v Komendi, prvo nedeljo po prazniku sv. Jerneja. Spet so pokali malteški štuki pri cerkvi sv. Petra, gospodinje so pekle štruklje in cvrle bobe. Našovci so povabili sosede Bržane na semenj. Veselo je bilo tisto popoldne pri Oborhu, kajti Sitar je plačal že določeni mu delež, prispevali so oboji vaščani tudi svoje, in tedaj se je potrdilo sosedovsko prijateljstvo, ki drži še dandanes!