O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu
| ← Pravljica o vjetem ribiču | O ribiču, črnem mačku in črnem petelinu Vera Albreht |
| |||||||||||
Na obali morja, v samotni hišici iz bičevja in blata je živel mlad ribič. Da mu ni bilo dolgčas, si je vzel k sebi črnega mačka in črnega petelina. Ko se je nekoč, zjutraj, še preden je solnce vzšlo, odpravil na lov in je njegova ladja plavala že sredi morja, je hotel kakor navadno razgrniti svojo mrežo — toda zaman! Mreža je bila tako težka, da je krepak mladenič ni mogel vzdigniti. Vlekel je in vlekel, — a ladja se je začela potapljati. Bilo je daleč od obrežja, predaleč, da bi ribič priplaval na suho. Prekrižal se je in priporočil svojo dušo Bogu, zakaj mislil je, da ga ne čaka drugega nego smrt v valovih. Zdajci zapazi na dnu morja belo deklico, ki je vlekla za njegovo mrežo, da ga je bila že vsega zapletla vanjo in ga kmalu z ladjo vred potegnila k sebi v vodo, da ni bilo več sledu o njem.
Maček in petelin sta čakala doma na strehi, kdaj da se vrne gospodar. Ker ga ni bilo do noči in tudi ne do jutra, ga skleneta sama poiskati. »Ti se odpravi na vzhodno stran,« je dejal maček petelinu, »a jaz na zahodno.« In tako sta se razšla.
Na potu sreča maček miško. Iz luknjice je kukala in že je bila v njegovih ostrih krempljih. Miška je jokala in prosila, maček pa jo vpraša: »Kaj mi daš, da te izpustim?« »Kaj bi ti dala, ko nimam drugega kot to sivo suknjico in še ta mi je prekratka, saj vidiš, da mi je ostal rep gol,« tako je tarnala miška in mačku se je zares zasmilila, ker je bila tako drobna in suha. »Pa povej, kako pridem do svojega gospodarja, potem te izpustim. Včeraj se je odpravil na lov, odkoder se ni več vrnil.« »Botro imam, tam onkraj zaliva, stara žaba je! Prebrisano glavo ima in bistre oči, ona ti bo znala pomagati. Poprašaj jo za svet, brez plačila ga pri njej dobiš.« »Dobro,« pravi maček in izpusti miško, ki je bila že vsa krvava od ostrih krempljev. Stopa dalje in čez debelo uro dospe do botre žabe. Ta je imela zelen grad sredi močvirja iz samih alg in vodnih rož. »He, botra,« je zaklical maček. »Ali še spite, kaj na ušesih čepite? Odprite, odprite, mi svet podelite!« Tako je kričal, da je bil že ves hripav, pa se je bal bliže, da ne bi zagazil, strah ga je bilo vode. Hop, hop, hop kot v starih cokljah je drsala botra Žaba. Malo je postrani pogledala čudnega gosta, potem se je pa zadrla na vsa usta. »Kva, saj vidiš, da sem doma.« Očala je imela na očeh in pod pazduho debele črne bukve. Maček se ji je spoštljivo priklonil do tal in jo z mehko tačico pobožal. »Botra Žaba, Miška mlada mi je dejala, da mi vi pomorete iz hude zadrege. Jaz ji nisem verjel, zdaj pa že vidim, da je imela prav. Tako pametne oči imate, čarovniške knjige nosite seboj ...« »Je že prav, je že prav,« je zagodrnjala botra Žaba in kar napihnila ob strani dva mehurja, ker se je skoraj spozabila in bi najrajši kakšno zapela. Nato je poklicala svojega slugo, pisanega Močerada. »Prinesi čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, ki je spravljena v skrinji iz školjke! Za gosta pa prinesi slastno jed in ne pozabi na pijačo!« Komaj naročeno ─ že storjeno. Ves moker je prisopihal Močerad s čaralico iz ribje kosti in galebovih oči, za njim pa so prinesle sužnje, dekle Pijavke, krožnike polne pečenk od muh, komarjevih bedrc, kačjih pastirjev, drobnih mušic in za pijačo poln korec, želodovo kapico, prekrasno zelene vode.
Botra Žaba je odprla knjigo, popravila si očala, vzela v desno roko čaralico iz ribje kosti, v levo galebove oči. Čudne, prečudne besede je momljala — o strah in groza! Proti obrežju se je začela pomikati procesija vsakovrstnih rib in ribic, da je bilo postalo morje kar črno in živo. »Odgovorite, kje je mladenič, ki so ga včeraj ugrabile bele žene?« In ribe so začele odpirati okrogla usta, a ni bilo še razločiti glasu.
»Vprašam vas še enkrat,« pravi botra Žaba, »kje je ribič, ki so ga včeraj ugrabile pomorske deklice?« Ves srečen, da izve odgovor, je skočil Maček bliže morju ─ ali ko so ribe začule, da išče Žaba ribiča in zagledale črnega mačka, so bliskoma obrnile hrbet in izginile v globočino. »Poskusim srečo z galebjimi očmi,« je dejala malo nejevoljno botra Žaba, jezna, da se ji prvi poizkus ni posrečil, kajti prav rada bi postregla gostu Mačku.
Vzela je galebje oči v desnico in govorila čudne, prečudne reči. Zdajci zašumi, da se je zatemnelo solnce, od vzhoda prileti jata galebov, ki so obviseli v zraku in obstali ravno nad močvirjem.
»Galebi vi, povejte mi, je mrtev ribič, li živi?« In že se oglasi z galebovih hrbtov črni Petelinček, naš znanec od vzhodne strani: »Kikiriki, on še živi, ali na dnu morjá, kamor nobena cesta ne peljá!« To se je prestrašil maček, ko je čul tovariša Petelinčka iz višav.
Revež, leteti ni znal, in ko je tako počasi stopical po svetu za svojim gospodarjem, so se ga usmilili galebi, ga vzeli na hrbet in se dvignili z njim nad morsko gladino, da mu pomorejo iz hude zadrege.
Ko so tako romali preko morja, so nenadoma zapazili pod seboj na mirni morski gladini belo deklico.
Prevažala se je v papirnatem čolničku in žalostno popevala. Pela je o ujetem ribiču, ki želi na kopno, zunaj pa da preži nanj druga bela deklica — Smrt.
»Jaz si vem pomoči!« zakriči Maček ves prevzet, zakaj veselje mu je seglo v srce. »Samo sporočite ji, tisti beli deklici, da živita v ribičevi koči črni maček in črni Petelin. Če pa sta ta dva v hiši, ni Smrti blizu. Okrog hiše tava in medli, kako bi nas prepodila, blizu je pa ni, če jo še tako kosa srbi.«
Dolgo časa so se posvetovali, kako bi neki poslali drobno pisemce belim ženam na dnu morja.
»Pošljimo ribico k njim,« je dejal Maček in botra Žaba, ki je bila najbolj vajena v pisanju, je že izpulila Petelinčku iz repa dolgo pero, da napiše z njim prevažno sporočilo.
»V vodi se pisemce zmoči; ko pride na dno morja, bo že raztrgano in besede zamazane!« je žalostno modroval Petelinček, a botra Žaba je pogodila drugo. »Močerad, sluga Močerad!« je zakričala z debelim basom, »pokliči dekle Pijavke!« In brž so prisopihale dekle Pijavke in se v vrsti postavile pred Žabo, čakajoč visokega povelja.
»Prinesite mi Školjko! Lepo biserno Školjko, ki se bo tesno zapirala, da spravimo vanjo pisemce, naslovljeno v morsko globino.« In res! Kar na enkrat jih je osem privleklo lepo, težko Školjko, vanjo so položili pisemce in Petelinček je vtaknil še svoje najmehkejše peresce, Mucek pa šop črne dlačice ujetemu ribiču v pozdrav. Naročili so Školjki, naj se hitro potaplja in čimprej dovede ribiča na breg.
Gledali so dolgo za njo vsi. Žaba je nataknila očala, Petelinček je iztegnil vrat, Mucek je razširil zenice, še Galebi so se približali morski gladini, da so kar krila v vodo pomakali. Tako so čakali tri dni in tri noči. Četrti dan zjutraj, ko je še bela meglica ležala nad morsko gladino, so kar nenadoma začuli prečudežno, milo petje. Kaj zapazijo? Lepe, bele deklice so plesale nad morjem, premilo prepevajoč so se poslavljale od ribiča in ga spremljale na obrežje.
Maček in Petelinček sta poskočila na breg in kaj malo je manjkalo, da nista padla v vodo. Še preden sta se utegnila pokloniti gospodarju in zahvaliti pomorskim deklicam za skrbno varstvo in rešitev, že so iste bliskoma izginile in zapustile ribiča.
To vam je bilo pozdravljanja! V botrinem gradu so praznovali gostijo, toda Maček in Petelin se nista ganila od ribiča. Pili in jedli so, da se je vse cedilo, proti večeru pa so se vsi skupaj odpravili domov.
Spredaj ribič, roko v roki z Mačkom in Petelinčkom; za njimi je skakljala botra Žaba, da je očala razbila grede. Poleg nje je stopal Močerad, da ji nosi črne bukve, za njimi so se zvijale dekle Pijavke; nad njimi pa so poletavali beli Galebi prav tja do borne ribičeve koče. Da bi bilo veselje še večje, potegne botra Žaba čaralico iz ribje kosti in galebovih oči ter začara revno ribičevo kočo v prekrasen grad.
Hušk! ̶ je nekdo skočil skozi okno, ko sta Maček in Petelin prestopila z ribičem grad. Bila je Smrt, ki je prežala za pečjo na mladega ribiča. Zdaj so jo za vselej zapodili in ker so pomorske deklice podarile ribiču mrežo iz samih zlatih alg in biserov, mu ni bilo več treba pohajati na lov. Povabili so tudi botro Žabo in Galebe, da bi ostali pri njih, toda zaman! Žabi je bil najljubši njen grad Močvirje, Galebom pa najdražja široka morska gladina ...
Vendar so jih večkrat obiskali in vselej so se posmehovali deklici Smrti, zakaj Galebi so jo često videli z morja, kako se je iztegovala in na prstih kukala skozi visoka grajska okna, odkoder sta jo zmeraj prepodila črni Maček in črni Petelin.
Opombe urednice
uredi- To je nekoliko spremenjena Pravljica o vjetem ribiču, Novi rod, 1924, let. 5, št. 4, str. 51-55.