O stavbi planinskih koč
| O stavbi planinskih koč Fran Kocbek |
Fr. Kocbek.
| |||||||||||
I.
urediKo so načrti za planinsko kočo natančno izdelani in je določena lega, pričnemo ob ugodnem času in vremenu s stavbo. Glede na gradivo razločujemo lesene in zidane koče, zato nam je govoriti o gradivu samem in o načinu njegovega obdelovanja.
Največ koč leži izven meje rastlinstva, oziroma zadnjih dreves. Te moramo zidati iz kamenja, kajti daleka nošnja lesa bi bila predraga in pretežavna, saj že dobava potrebnih desek in lesa za streho provzroči dovolj stroškov.
Kamenja dobimo navadno v bližini stavbišča dovolj, ako ne, si ga lahko nastreljamo. Najboljši je seveda tisti kamen, ki je dovolj trd in stanoviten proti atmosferskim vplivom ter po prirodnem lomu ne potrebuje mnogo obdelovanja. V zidanje je zelo pripraven pločast kamen ali tak, ki se rad da v ploče razbiti, ker je manj dela z njim. Po naših planinah je skoraj samo apnenec, kajti druzega kamenja je malo v teh višavah.
Že pri proračunu stroškov se je bilo treba odločiti, ali naj rabimo za vezanje kamenja malto ali cement, ali pa napravimo tako imenovano „suho" zidovje. Le-to bi priporočali le za male koče, kadar nimamo dovolj denarja. Zidanje z malto ali s cementom je mnogo dražje, zato je pa tudi koča trpežnejša in več vredna. Tu ščedljivost nikakor ni na pravem mestu. Pri suhem zidovju se večkrat prigodi, da se posamezni kameni odkrušijo in izpadejo iz zida, za temi se zrušijo sosednji in tako se sčasoma pokvari ves zid. Popravilo pa stane navadno dosti stroškov.
Da bi apno nosili od bližnjega kmeta ali iz doline, bi bilo predrago. Bolje je, da ob zadnji meji rastlinstva postavimo apnenico in nažgemo apna. Pred kratkim sem zvedel od strokovnjaka, da se apnenica lahko napravi za vsako množino apna, tudi za tolikšno, kolikor se je ravno potrebuje za kočo. Napravi pa se tako-le: dve pletenini se postavita vzporedno v krogu, katerega premer je zavisen od množine apna, ki ga hočemo dobiti. Prostor med obema pleteninama se napolni s prstjo. V sredo nadevamo dovolj kuriva, drugi prostor v krogu pa napolnimo z apnenim kamenjem. Potem se pletenini navzgor konično zaoblita nalik navadnim ogelnicam, prostor med pleteninama so zopet napolni s prstjo, sredi na vrhu kope pa se pusti luknja, da more kurivo goreti. Ko je gorelo dovolj časa — to se ravna po velikosti apnenice — se vse odprtine zadelajo. Na ta način dobimo potrebno množino apna. Take apnonice se lahko napravijo tudi ob pritlikovju, kajti njega veje so dobre za pletenino in kurivo.
Drugi način je zidanje s suhim zidovjem brez malte in cementa. Tak zid mora biti mnogo debelejši, 65—70 cm, dočim drugače zadostuje 50—55 cm debelosti. Zlasti mora biti močan zid, ki nosi enostransko streho (pultdach), pod katero je še podstrešje. Ta zid mora biti 5.20 do 5.70 m visok in posebno dobro napravljen, sicer lahko zgornji del zida razpoka ali se izboči. Pri zidanju se tanjša bruna vložijo v zid zunaj in znotraj; na ta bruna pribijemo deske. A tudi na prevetrovanje koče je treba misliti, zato so napravijo dotične luknjice. Zlasti je skrbeti za trden podzid. Na nekoliko vzvišenem prostoru se napravi podstava iz kamenja; ta mora biti vodoravna. Dobro je, ako položimo na njo posebno lego kleja iz zemeljske smole (Bleiasphaltpappe), dajo varuje proti mokroti iz tal.
O drugem zidovju je pomniti, da naj vedno prosto stoji, a ne preblizu pečin ali pobočja, kajti taka koča je vedno vlažna, bivanje v njej pa vsled tega neprijetno. Vlažen zid se skoraj več ne da presušiti, vlaga pa še preide na vse lesovje, pohištvo in opravo, ki začne rjaveti, trohneti in pereti ter se končno vse pokvari.
Predno se spravi les za streho na stavbišče, naj se dotični pot, kjer je potrebno, dobro popravi, ker se s tem olajša hoja. Najpraktičnejša je noša lesa na ta-le način: Ves pot, koder bo les nositi, razdelimo v enake, ne prevelike oddelke; za vsak oddelek se določi eden ali več nosačev. V najnižjem oddelku, namreč tam, kjer se je les posekal in obdelal, se začne nositi. Ti nosači nesejo do druzega oddelka in se vrnejo nazaj. V drugem oddelku nesejo nosači do tretjega, ti do četrtega itd.; posamezni nosači nosijo torej le v svojem oddelku. Na ta način se nosači ne upehajo toliko, kakor če bi nosili ves pot do stavbišča, kajti nazaj grede po svojem oddelku si dovolj odpočijejo. Ako bi nosili ves pot, bi morali dostikrat počivati in tako čas tratiti, a prišli bi nazadnje na stavbišče tako utrujeni, da bi morda tisti dan ne mogli več enake hoje storiti.
Ves stavbenski les se mora spodaj, kjer se je posekal, po meri in načrtu obdelati, da se nepotrebni kosi ne spravljajo zastonj na stavbišče, kjer bi bili le drago kurivo.
Zdaj še nekoliko o lesenih kočah, ki se stavijo povsod tam, kjer je dovolj lesa v bližini. Pri teh je zlasti gledati, da so stene dobro spahnene, da drže toploto. Bruna se navadno na vseh straneh gladko obtešejo, ali pa samo na treh, da je namreč ena stran okrogla. Take koče imenujemo kladare (Blockhauser), kakršne so vse pastirske in navadno tudi lovske koče. Da bodo lesene koče tople, naj se med bruna dene mah. Še boljše je, ako bruna na obeh straneh, kjer se dotikajo drugo druzega, okroglasto izdolbemo. Prostor med bruni se napolni z mahom. Teža sama pritisne bruno na bruno toli močno, da med ostrimi robovi ne nastane noben presledek, skozi katerega bi uhajala toplota ah bi silil mraz
(Dalje in konec prihodnjič.)