O strpnosti

Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju O strpnosti Slavko Pregl

Spisano:	Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano:	(COBISS)
Viri:	Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

ČETRTO POGLAVJE opisuje zelo različna mnenja

Srečamo se z mislijo, da je znanje ena od osnov za lepo vedenje do sveta. Pojasnjena je zveza med nadneumnostjo in jagodovim sladole­dom ter podpametnostjo in mini krilom. Nepričakovano vlogo odi­gra stol, sveže prepleskan na belo. Spoznamo tudi sladko bolečo zadrego ogromnega prijatelja in šibke rame ter ugotovimo, v kakšnem primeru izbruhne splošno pomanjkanje zavidanja. Mišice so povod, da spregovorijo srca in možgani, ki se vsi skupaj lahko po­hvalijo z zelo različnimi izkušnjami. Različne napetosti se zgrnejo v triperesni deteljici z naslednjimi slavnimi poglavji: ni se treba si­liti, zaželeno je sodelovati ter ne sramuj se držati roke križem. Možnosti je veliko. Navedbe v knjigi služijo gojenju novih primerov.

'BLAGO ZVENEČE 'NOTRANJE STRUNE

»Predvsem je zelo važno za vse stvari imeti mero,«je zatrdil Arjan in se treščil na stol v kuhinji. »Arjan, nikar ... « je začel Klemen. »Tišina!« ga je prekinil Arjan. »Kadar starejši govorijo, mlajši molčijo. Tu sem, svoj dragoceni čas tratim zate, ti pa mi segaš v besedo, še preden sem končal. Iz tebe tešem človeka, ki bi se znal približno uglajeno vesti. Vem, da ti je bridko poslušati moje nasvete, ko je prepozno. Danes bova torej ... «

»Ampak jaz ne bi rad ... «je spet poskusil Klemen. »Verjamem, da ne bi rad, a sedaj, prosim, molči. Hotel sem ti sve­tovati, da me nikar ne sprašuj, kako naj narediš to in kako ono, kako naj se vedeš tule in kako tam, kaj obleči in kaj govoriti. Ni splošnih pravil. Zjutraj pač pozdraviš dobro jutro, čez dan dober dan in zvečer dober večer. To je jasno. Nata svet si prišel kot človek in ne kot srebrna jelka. V tem je določena razlika. Moraš se oboroži­ti z znanjem. To je tvoja osnova za lepo vedenje do človeštva. Človeštvo so razmetali na sever in na jug, na vzhod in na zahod, po­barvali so ga z belo, rumeno, rdečo in črno. Nobena barva ni naj­lepša. Človeštvo si je vteplo v glavo na tisoče bogov. Tudi ti naj bi bili precej enaki. Ljudje jedo in pijejo: nekateri imajo radi pražene mravlje in drugi stročji fižol na maslu. Iz tega izhaja ... «

»Ko smo že pri barvi ... « se je vmešal Klemen. »Bili smo in zdaj gremo naprej. Iz tega izhaja, da milijarde človeštva živijo na zelo različne načine. Včasih se komu strga in terja od drugih, da bi živeli, kot se njemu zdi. To ni dobro. Še več, to je zelo slabo. Zato si je treba zapomniti: ni samo ene prave poti. Vse so prave, ki si jih izberemo, ki se jih naučimo, ki nam jih da na­rava. In treba je biti strpen do drugačnih. Potem bodo tudi oni strp­ni do tebe.«  »Dobro, ampak jaz sem želel le ... «je skušal spregovoriti Klemen, a zaman.

»Kako naj ti kaj povem, če niti toliko nočeš razumeti, da bi se spodobilo molčati, ko še govorim? Ljudje bomo preživeli samo pod pogojem, da bomo razumno soživeli. In kdor želi imeti razumeva­nje zase, ga mora imeti za druge. Nadneumnost bi bila terjati od vseh, naj ližejo samo jagodov sladoled, če je tebi ta najbolj všeč. Pod­pametno bi bilo predpisovati mini krila, ker vsake noge ne morejo biti brez škode na ogled. Torej, vsakdo lahko počne, kar želi, če to ne gre na škodo drugih. Želiš nositi umetno natrgane kavbojke? Lepo prosim, izvoli. Ni sicer nujno, da se ti bom za zmerom prilepil v družbo, ker to mene rahlo moti. Ampak nič hudega. Ti lepo stopaj po svoji neustavljivi poti naprej, jaz bom delal rahle ovinke.«

Arjanu so gorele oči in z veliko energije je krilil z rokami. Jasno je bilo, da tudi malo ne dvomi, kako sijajen predavatelj je. Ne tak, ki bi na vso silo hotel nekomu nekaj vbiti v glavo. Ne, ne in ne. Bil je predavatelj, ki trezno, mirno in z neustavljivo močjo tihe besede ruši vse pred seboj. Klemen je zaslutil priložnost in odprl usta. Arjan ga je takoj ustavil.

»Ni ti treba brž planiti nadme in mi govoriti kaj drugega. Skloni glavo, pomisli, kaj sem ti povedal, preveri v sebi, če tvoje notranje strune blago odzvanjajo. Da? No, vedel sem, da še ni vse izgubljeno. Iz tebe nekoč še nekaj bo. Ko boš takrat gledal nazaj, ti bom rahlo ožarjen od belih oblačkov prijateljsko mahal z desnico.«

»Zdajle sicer še nisi ožarjen, ampak ... «

»Počakaj, še vedno nisem končal. Še ena stvar je v zvezi z nasveti.

Dobri nasveti zelo pogosto ne naletijo na plodna tla. Ljudje ne poslušajo. Gledajo skozte in si mislijo svoje. Če slučajno sploh mislijo. Včasih je najbolj nesmiselna stvar na svetu ljudem razlagati, kaj je zanje dobro. Ne bodo verjeli. Sami hočejo priti do tega. Eno­stavno želijo plačati proces svojega spametovanja. Naj, saj si slišal za pregovor, da vsaka šola nekaj stane. S tem seje treba sprijazni­ti. To sem ter tja malo boli. Tisti, ki so jim namenjene tvoje najlepše besede, domišljavo dvignejo nos in izklopijo ušesa. Ti ne boš tak, kaj­ne?«

Klemen je odkimal. Potem je lepo dvignil roko kot v šoli, proseč, da bi smel nekaj reči. »Vidiš, vidiš,« je pokimal Arjan. »Si želel kaj povedati?«

»Ja,« je rekel Klemen, »že ves čas si prizadevam, da bi ti dal en zelo majhen nasvet.« »Ti meni? Nasvet?« je nejeverno vprašal Arjan in nato srednje nenavdušeno dodal: »Me pa res zanima.« »Saj sem hotel večkrat, ampak ni mi uspelo priti do besede.« »Razumljivo,«je pritrdil Arjan. »V prvem prehodnem obdobju je bilo na tebi, da malce poslušaš, ne pa, da takoj preideš na deljenje lekcij. No, kaj bi rad?«

»Mislil sem ti reči, da nikar ne sedaj na stol. Z očetom sva ga prejle prebarvala,« je oklevaje negotovo povedal Klemen. »Kako?« je kriknil Arjan in skočil pokonci. »Belo,« je pojasnil Klemen. Arjan se je obrnil in se zagledal v lep bel barvni odtis na hrbtni strani svojih kavbojk.

»In ves čas tu sediš, buljiš vame in ne piskneš, za kaj gre?« je vprašal Arjan in komaj zadrževal jezo. »Za roko te vodim skozi živ­ljenje, tebi pa se ne zdi potrebno niti to, da bi mi rekel, naj ne se­dem na ta stol!«

VPRAŠALI STE-PREBERITE

Vprašanje: Neka ženska v našem bloku mi gre zelo na živce. Nad vsemi se zgraža, našteva njihove napake ter jih krivi za vse, kar ne gre njej od rok. Ali naj ji povem svoje?

Odgovor: Škoda časa. Zdravilo zanjo bo pripravljeno, ko se bo znašla sama s seboj in se bo spraševala, zakaj ni nikogar k njej.

V: Včasih sem tako slabe volje, da bi premikastil prvega, ki bi prišel mimo. Kako naj se otresem takih občutkov?

O: Počakaj tako dolgo, da bo prvi, ki bo prišel mimo, tako velik in močan, da se boš z velikim veseljem otresel navedenih občutkov.

V: Ali je res treba prijazno pozdravljati starejše?

O: Da. To lahko počneš tudi z mlajšimi.

V: Zgodi se, da prideš na obisk k nekomu, ki ga doslej še nisi po­znal. Običajno te neznancu predstavi nekdo, ki vaju oba pozna. Kaj pa narediti v primeru, ko takšnega znanca ni?

O: Imaš dve možnosti: prvič, da umreš, ne da bi se spoznal s človekom, in drugič, da rečeš - zdravo! - in se predstaviš.

V: Pogosto se zalotim, da zavidam tistim, ki so bolj uspešni od mene .. Ali je to grdo ali nenormalno?

O: To je grdo in normalno. Lepo bi bilo, če bi se pozanimal, koliko znoja je tisti, ki je bolj uspešen, za to pretočil. Ko bosta tu ena­ka, bo izbruhnilo splošno pomanjkanje zavidanja.

V: Kaj naj rečem, če srečam sošolca, s katerim sem sprt, rad pa bi, da bi se zopet spoprijateljila. Ne bi rad, da bi zvenelo kot vsiljevanje ali da bi bilo videti ponižujoče.

O: Pozdravi ga in mu zastavi tole vprašanje. Nato mu reci tisto, kar ti bo predlagal. In še mimogrede - pri pravem prijateljstvu sta besedici vsiljevanje in poniževanje odveč.

V: Greš po cesti. Na nasprotni strani zagledaš prijatelja. Hočeš, da bi te počakal, a on te ne vidi. Hočeš ga poklicati, toda to se ne spodobi. Rad bi stekel za njim, pa ti gneča na cesti in promet to onemogočata. Kaj storiti v tem primeru?

O: Naslednjega dne vstati pet minut prej.

V: Moj znanec nikoli ne spremeni obraza in jaz ne vem, če je žalosten ali dobre volje. Kaj ima za bregom?

O: Isto kot pred bregom. Ne želi, da bi ti vedel, če je žalosten ali do­bre volje.

V: Zelo rad se prepiram z mlajšim bratom. Ali me bo kdaj minilo?

O: Če ne prej, pa takrat, ko te bosta sosedova fanta složno pre­mikastila in tvojega brata ne bo od nikoder, da bi ti priskočil na pomoč.

ZGODBA O MIŠICAH

Arjan je prišel na obisk k bratrancu Davorju. Najprej so bila na vrsti protokolarna vprašanja in sledili so jim vljudni odgovori. Teta in stric sta nato svojo pozornost usmerila drugam. Potem so se stvari postopno umirile. Arjan in Davor sta prešla na tehtna vprašanja fantovskega živ­ljenja. Ko sta se hotela najresneje zatopiti v pogovor, se je pojavil mali Miha.

»Pojdi se igrat,« je rekel Davor. »Ne,« je odkimal Miha. »Tukaj bom.« »Hm,« se je oglasil Arjan. »Miha, pusti fanta pri miru,« se je oglasil oče. »Nekaj se morata pogovoriti.« »Ne,«je odkimal Miha. »Tukaj bom.« »Kaj, ko bi mi malo razložil, kako je v mali šoli,« se je oglasila babica. »Ne,« je odkimal Miha. »Tukaj bom.« V si so se spogledali in malce umolknili. »No,« je rekel Miha in se zazrl v Arjana in Davorja, »pogovarjaj­mo se.«

»Miha,«je predlagal Davor, »zakaj ne greš v svojo sobo? Lahko bi sestavil dvigalo iz novih lego kock.« Ne,«je odkimal Miha. Tukaj bom.« Davor je nežno pobožal svoje mišice. Še preden jih je uporabil, se je Arjan nasmehnil in vprašal: »Davor, a Miha že ve ... ?« »Kaj?« je vprašal Davor. Kaj?« je vprašal Miha. Saj veš, tisto o mišicah,« je rekel Arjan in dajal Davorju zna­menja z očmi.

O mišicah?« je negotovo vprašal Davor. »Seveda, ko so fantje veliki, morajo izvedeti, kako rastejo mišice,« je pokimal Arjan. »Samo, ne vem, če bi Miha to že smel vedeti. Kaj se ve, kaj bi počel, potem ko bi bil močan?« »Pa res,« je pritrdil Davor, kaj se ve?« »No, povej že!«je vzkliknil Miha

»A naj povem?« je odvrnil Davor. »Mene je kar malo strah. Če bi Miha to enkrat vedel ... « »Povejta, no!« je zacepetal Miha. »Skoraj ne bi mogla povedati. Zdi se mi, da se Miha še ne zna lepo vesti,« je rekel Davor. »Lepo prosim, povejta mi,«je rekel Miha. »A misliš, daje Miha tole lepo povedal?«je vprašal Arjan. »Ja, sem!« je pribil Miha. »Kaj pa ti misliš, Davor?«

»Še kar lepo je rekel,« je odvrnil Davor. »Samo, ne vem točno, če je rekel meni ali tebi.« »Dragi Arjan, lepo prosim, povej,« seje oglasil Miha. »A o mišicah?« je vprašal Arjan. »Ja!« je vzkliknil Miha, »O mišicah!«

»No, prav,«je prikimal Arjan, »samo, da ne boš ti povedal komu, ki tega ne zasluži.« Arjan je skrivnostno pogledal naokrog in potem obema namignil, naj dasta glavi bliže. »Mišice rastejo,«je zašepetal Arjan, »kadar človek nosi smeti. Če nosiš smeti v koš v kuhinji, rastejo počasi, če pa jih nosiš v smet­njak pred blokom, rastejo zelo hitro.« Miha je debelo pogledal in negotovo vprašal: »A res?« »Seveda,« je prikimal Arjan. »Vprašaj Davorja.« »A res?«je vprašal Miha. »Seveda,« je prikimal Davor. »Pojdi po koš za smeti v kuhinjo in ga odnesi na dvorišče. Ko boš prišel nazaj, ti bomo potipali mišice. Že sedaj me je strah, kako ti bodo kar pokale.«

Miha je takoj vstal in odšel v kuhinjo. Zgrabil je koš za smeti. »Kam pa greš?« gaje vprašala mamica. »Smeti nesem v smetnjak,«je rekel Miha in odšel skozi vrata. Ko se je vrnil, je planil do Arjana in Davorja. »Kaj pa zdaj? Ali že imam mišice?« Arjan mu je potipal desnico nad komolcem. »Ojoj,«je zastokal. »Davor, potipaj, kako trde mišice že ima Miha.« Še Davor je potipal Mihovo desnico. »Ojuj,« je vzdihnil, »pa res. Miha, prosim, nikar se ne nasloni na steno. Lahko bi jo podrl.«

Miha seje takoj naslonil na steno.

»Nikar!« je vzkliknil Arjan,« si videl, kako se je stresla?« »Ja,« je rekel Miha. »A naj se še enkrat naslonim?« »Ne!« seje stresel Davor, »to bi bilo prehudo. A imaš na levici tudi take mišice?«

Miha je pomolil roko, da bi jo potipala. »Ne, ne,« je odkimal Arjan. »Z enim košem smeti ne moreš kar takoj dobiti mišic na obeh rokah.« »Kaj pa, če bi sedajle odnesel še smeti iz kopalnice?« je vprašal Miha. »Za silo bi šlo,«je ocenil Davor, »čeprav so najboljše tiste smeti iz kuhinje. No, poskusi.« Miha je na dvorišče odnesel še smeti iz kopalnice. Ko se je vrnil, je otresel levico in jo pomolil proti fantoma. »A je?«je vprašal.

Arjan jo je potipal. »Daj še ti,« je rekel Davorju. Tudi Davor jo je potipal. »Precej trde mišice so že,« je ocenil Arjan. »Če boš znosil veliko smeti, se bodo počasi še bolj utrdile.« »A lahko kar takoj nabiram smeti in jih nosim?«je vprašal Miha. »Seveda,«je pojasnil Davor. »Če boš odnesel vsako smet posebej, bodo mišice najhitreje rasle.«

Miha se je zapodil po stanovanju in nato za vse, kar je našel, prišel spraševat, če je to smet in če bi to lahko odnesel v smetnjak. Ko je spet enkrat odhitel po stopnicah, se je oglasil Davor in se zarežal: »Ni slabo, tole s smetmi in mišicami. « Arjan je tehtno prenesel težo z enega na drugi komolec in se tehtno zazrl v daljavo. »Škoda bi bilo,« je nato rekel, »če ne bi mi starejši svojih dragocenih izkušenj prenašali na mladi rod. Naj se učijo, dokler je še čas za to.«

Piše Davor:

Zadnjič je prišel na obisk Arjan. Miha je takoj začel sitnariti, da bi bil poleg. Saj je zelo simpatičen mlajši brat, a ne da se mu dopovedati, da vedno ne more biti povsod zraven. Ves čas sem trepetal, kdaj se bo utrgalo očetu in mi bo začel predavati, da sem starejši, da sem pametnejši, naj vendar razumem in naj se igramo z Mihom, če bi bil rad poleg. In da vem, da me ima Miha rad, da ima Arjana rad in da naj imam enkrat na tisoč let malo potrpljenja. Arjan si je k sreči izmislil zvijačo in je Miho pripravil do tega, da je letal gor in dol s smetmi. Tako sva se v miru vse pogovorila. Upam, da se je tudi oče zabaval in da mi ne bo kakšno popoldne sto let predaval o razumevanju. Jaz moram vse razumeti, mene pa skoraj nihče noče.

Piše babica:

Saj nič ne rečem. Jaz tako ali tako ne smem nič reči. Ampak kar je preveč, je preveč. Ne vem, kaj mislijo današnji starši. Lastnim otrokom se ne upajo nič reči. Razvajajo jih in razvajajo, tako da jim morajo zrasti čez glavo. Otroci jedo, kar hočejo, delajo, kar hočejo, zvečer pa pol ure parlamentirajo, če bodo šli spat ali ne. Kadar je meni oče kaj rekel, ni bilo ugovora. Še reči mu ni bilo treba, iz oči sem mu brala. Miha je zlat fant, ampak tudi navihan. In nihče mu nikoli nič ne reče. Še kadar prav prosi, da bi mu jih naložili, mu jih ne. In ubogi Davor, ves čas se mora ukvarjati z njim. Še kadar pride­jo prijatelji, nima miru. Potem se na vse kriplje izmišljujejo, kako bi ga odgnali. Jaz ne vem, kam to pelje. Kaj se ve, kaj si bodo morali še izmisliti. Saj bi kaj rekla, ampak danes tem staršem nič ne smeš reči. No, saj so reveži, pri teh cenah in teh plačah. Ampak red bi vseeno moral biti. Če ni reda, ni nič.

Piše Arjan:

V življenju je vse stvar tehnike in diplomacije. Zakaj se prepi­rati? Zakaj zbujati slabo voljo? Ljudem je treba dati tisto, kar hočejo. Groba sila še nikoli ni prišla daleč. Na hitro sicer marsikaj uredi, a za dalj časa ne zaleže. Kdor ima v nogah, hodi peš, kdor ima v glavi, se pelje z dvigalom ali žičnico. Življenje je treba lajšati, ne pa oteže­vati. Zadnjič sem rekel Davorju, ko sem mu bral v očeh, da bo ek­splodiral: Ne, ne in še enkrat ne, ne jezi se. Delaj blago. In sem mu dal praktičen primer. In kako se je končalo? Tista mala zverinica je kot nora odnašala smeti, teta in stric sta žarela, ker sta imela tako pridnega otroka, še babici je bilo enkrat celo nekaj prav in midva z Davorjem sva se lepo pogovorila. Saj pravim: tehnika in diplomacija.

Piše Miha:

Vsak dan me bolj mineva. Nočem biti odrasel! Kako bolnih fint so polni?! Davor in Arjan mislita, da dobiš mišice, če nosiš smeti. Lastnim ušesom nisem mogel verjeti in mislil sem, da ne slišim prav. Pa sta kar trmoglavila. Kaj sem hotel? Nosil sem tiste pol ure po nekaj nesrečnih papirčkov dol v smeti. Naj počivata v svoji slad­ki nevednosti, če res tako salamensko hočeta. Saj sem jima na kon­cu hotel povedati, da to vse skupaj ni nič. A nisem mogel. Preveč bi ju prizadel. Veliko skrbi imata: šola, punce, predragi motorji. Nekaj pa morata imeti v življenju. Naj pač živita v zablodi o smeteh in mišicah. Jaz res ne bom tisti, ki ju bo vlekel na mater zemljo.

TRIPERESNA DETELJICA

Ni se treba siliti ...

…da bi te vsi poznali po prepirljivosti; lahko zmaguješ z očarljivostjo,

…in skrivati veselje do življenja v prijetni družbi,

…v ospredje, če tam ni pravih ljudi,

…z grdim jezikanjem, ker tudi molk včasih koristi,

…med tiste, ki vzbujajo pozornost z glasnimi grli, namesto da bi ·uporabljali možganske krivulje,

…z omalovaževanjem mlajših od sebe,

…k stvarem, ki jih ne počneš z veseljem.

Zaželeno je sodelovati ...

…če dobro delo obeta dober rezultat,

…pri zdravljenju napak s humorjem na svoj račun,

…kadar te potrebujejo,

…in po potrebi tudi zmagati,

…pri hvaljenju dobrih stvari in se pri tem kaj naučiti,

…z zdravimi predlogi z lastnega zelnika,

…med pametnejšimi, četudi so praviloma v manjšini.

Ne sramuj se držati roke križem ...

…kadar uživaš zasluženi počitek po opravljenem delu,

…če bi moral za drugega po piškav kostanj v žerjavico,

…kadar iščejo prostovoljce za nekaj, kar ni po tvoji meri,

…če gre mimo tebe starejša ženska brez težkega cekarja,

…če premišljuješ, kako bi roke kar najbolj koristno uporabil,

…če s tem povzročiš manjšo škodo,

…če za to nimaš dobrega razloga.