O tatu, ki je okradel šolo
| ← Vesela pesem | O tatu, ki je okradel šolo Branka Jurca |
Naša soba → |
| |||||||||||
Fic ni imel toliko časa, da bi kaj do kraja premislil.
Mama — bila sta sama — ga je imela rada in še preveč rada; zmeraj se je bala zanj, zmeraj mu je kaj naročevala — ga trapila, kakor je menil sinko.
Tako mu je neko jutro, ko je stal pred njo v kratkih hlačah z naramnicami in s torbo na rami, spet dajala dobre nasvete.
»Fic, sinko, da boš hodil vedno po pločniku in naravnost v šolo... Da ne bo nesreče, sinko...«
Šolar je nestrpno prestopil, se zazrl nepočakano v mamo z velikimi modrimi očmi, prijel jo je za roko in prekinil potok » njenih nasvetov.
»Mama, mama, že vem, že vse vem! Nič se ne boj! Po ploč¬niku in naravnost v šolo bom šel...«
»Fic, sinko, le glej...«
Toda sinko je že butnil v vrata in stekel po stopnicah in na dvorišče — mame ni več slišal.
Zdaj se je mama naslonila na odprto okno in pogledala za sinkom. Videla je, da se je lovil prav po robu pločnika, da je na veliko mahal z rokami, slišala je, da si je požvižgaval — takrat pa je zadišalo mleko in morala je od okna.
Fic pa je ostal prepuščen čisto samemu sebi.
Nekaj časa se je še lovil po robu pločnika, potem pa — bilo je že za oglom, materi povsem z oči —je zagledal zapuščen in osamel skiro. Prislonjen je bil na plot, ko da je koga ča¬kal, no, ko daje prav nanj čakal— in še tisti hip je bil na skiroju in že se je pognal proti Ljubljanici, čez most in proti šoli, mimo otrok in prav med nje. Otroci so se razmikali in kričali:
»Jutri pridem tudi jaz s skirojem!«
»Tudi jaz!«
»Tudi jaz!«
Fic je bil tako med prvimi v šoli...
Preden pa je stopil skozi težka šolska vrata in pozabil na svet, se je pokazal prav na vratih sluga. Ali danes ni bil tak kakor zmerom, bilje razburjen, brki pod nosom so mu sršeli — nekoga je nestrpno iskal. Zazijal je po ulici, zatem pa obstal s temi iščočimi očmi na otrocih tik pred šolo. Ficu se je zdelo, da gleda prav njega!
»Tat, tat!« je ponavljal še in še sluga. »Kam smo prišli, joj, že v šoli... Ga niste videli, tatu?«
Sluga je gledal v otroke... Otroci pa so najprej pogledali slugo, koj zatem pa so se še sami začeli ozirati po ulicah.
Fic, ta šolar, ki je bil vselej in povsod prvi, je segel v žep, obtipal kovanec — ne, on ni bil okraden — in še tisti hip je sklenil, da bo našel tatu, ki je okradel šolo.
»U, dobil ga bom!« je zakričal otrokom.
»Koga pa?«
»Koga? Tatu! Tatu vendar!«
»A kako?«
»S skirojem!«
In žeje bil na skiroju, žeje hotel s skirojem zdrveti čez trg in po cesti ... Znenada pa je spustil skiro z rok, da je padel z ropotom po tleh, in že je bil na kolesu, ki je bilo prislonjeno na šolo.
Prva se je zavedela Marjetka; stekla je za njim in začela vpiti:
»Fic, mamimo kolo! To je mamino kolo!«
Sluga je zdaj razočarano zamahnil z roko.
»No ja,« je rekel, »le kaj bo zdaj iz tega?«
Potegnil je iz pipe in šel v šolo, otroci pa so ostali še pred šolo in gledali za Ficem.
Fic pa seje ta čas že odpeljal čez trg in po ozki ulici med starinske hiše.
Vozil se je in kričal:
»Umaknite se! Iščem tatu!«
Ljudje so se ustavljali, gledali za šolarjem, se čudili in ozirali na vse strani — toda tatu ni bilo.
Ulica pa, po kateri je vozil Fic, se je vedno bolj ožila, in še preden se je kolesar vsega zavedel, je bil sredi kolesarjev.
»Umaknite se mi!« je znova zaklical.
Vozači okoli njega, ki so se počasi in pievidno premikali, so se jezno ozrli za šolarjem.
»Zakaj pa?«
»Za tatom se podim!«
Na te Ficeve besede so se kolesarji mrzlo zasmejali.
»Za tatom naj se kar milica podi!«
Fic se je s tem lahko obrisal pod nosom — umolknil je, se potulil in vozil počasi, tako pač kot drugi.
Toda med temi počasnimi kolesarji ni mogel ostati — postal je nestrpen, neučakano se je oziral okoli sebe, ko da bi iskal rešitev, ki še ni vedel zanjo. Znenada pa se je zveselil — ponevedoma in kot nalašč je butnil v moder avtomobil. Stopil je s kolesa in pogledal v avtomobil, a tam ni bilo nobene, prav nobene žive duše. Spustil je kolo, da je z ropotom zgrmelo na tla in stekel k avtomobilu. Pritisnil je na kljuko, vrata avtomo¬bila so se odprla spredaj in navzven, in že je sedel Fic na globok usnjen sedež. Žeje vžgal motor, žeje prijel za krmilo in že seje avtomobil uvrstil med avtomobile vseh vrst. In še samo nekaj trenutkov in modri avtomobil jih je že prehiteval. Šoferji v luksuznih in tovornih avtomobilih so se začeli zaradi predrz¬nega vozača razburjati, a kaj so hoteli — če so hoteli ostati živi in zdravi, so se morali izogibati. Tako so vsi razburjeni privozili do trga.
Na sredi ti ga je visel semafor, a ta hip mu je gorelo rdeče oko in vsi šoferji so se kot na ukaz ustavili. Samo šolar z mo¬drim avtomobilom je vozil kar naprej, a v krogu, okoli in okoli semaforja.
Miličnik, kije stal na robu trga, seje zdaj grozeče vzravnal, vzel piščalko in ostro zapiskal.
Vsi so se ozrli za modrim avtomobilom, a šofer ga še ni ustavil — naprej in naprej je vozil in v krogu.
Miličnik se je zaradi šoferjeve neposlušnosti razjezil, vzel je beležnico in svinčnik in zapisal in dvakrat podčrtal
modri avtomobilček — kazen
Toda modri avtomobil se je zapeljal okoli trga že tretjič, že četrtih, že petič, že šestič... Kaj je hotel miličnik? Pripisoval in pripisoval je in vse skupaj trikrat podčrtal
kazen kazen kazen kazen...
Vse je gledalo v miličnika in v modri avtomobil.
Znenada je bil ves trg okoli in okoli semaforja prazen, ko da bi bilo sredi noči, opolnoči.
Ljudje na pločnikih so se zazijali v izpraznjen trg in v edinega vozača. Takoj zatem so privreli vsi kupci in prodajalci iz trgovin, ustavili so se na robu pločnika in niso se mogli pre- čuditi: takega blaznega vozača še svoj živi dan niso videli!
Fic pa je bil ta čas tako srečen, tako zvrhano srečen, kakor še nikoli — vozil je avtomobil, prvič v življenju ga je vozil, in vedno hitreje ga je vozil in Fic ni in ni odmaknil pogleda od kazalca na hitrostni uri. A kaj, ko je prav takrat spoznal, da se vrti v krogu, in bilo je ko zakleto: iz začaranega kroga ni mogel...
Ficeva mama -— hitela je s trga in s polno torbo domov — se je zaradi gneče ustavila na pločniku, se vzpela na prste, da je pogledala preko ljudi, in se zazrla na prazen trg in na drveči avto — vozil je tako naglo, da je zrak švistel — in že je v zli slutnji prebledela. Nič več in niti za en sam trenutek ni odmaknila pogleda od drvečega avtomobila.
Miličnik je nanagloma odšel v telefonsko kabino. Z vzne¬mirjenim glasom je poklical gasilce, za njimi pa še reševalno postajo.
In že se je naslednji hip odpeljal iz garaže gasilski avto. Zategnjeno piskajoč je vozil proti trgu. Ljudje, ki jih je sreča¬va!, so pomislili: le kje, le kje je kraj nesreče!
Samo še hip in že je hitel tudi reševalni avto z rdečimi križi na oknih naravnost proti trgu. Vozil je tako naglo, da je dohitel gasilski avto. O pravem času je moral biti na trgu — odpeljal bo pač tiste nesrečnike, ki bodo obležali ranjeni na sivih granitnih kockah.
Ta čas pa, ko sta hitela gasilski in reševalni avto na trg, tudi ljudje na pločnikih niso držali rok križem.
»Zaustavimo ga z vrvjo!« so zaklicali.
Miličnik je pomislil — tudi on seje navdušil za ta predlog — srečno je pretekel trg in napel vrv, ki so mu jo vrgli s pločnika — a kaj, ko je šolar zavozil pod vrvjo in spet obkrožil trg!
Toda ne miličnik in ne ljudje niso obupali. Znova so na¬tegnili vrv — a kaj, ko je šofer povozil vrv in znova zapeljal okoli trga!
Takiat pa se je oglasila prodajalka iz trgovine z ribiškimi potrebščinami.
»Zaustavimo ga z mrežo!«
Iz naročja je stresla veliko ribiško mrežo na pločnik, a s pločnika so jo ljudje vrgli na sredo trga. Zatem so jo napeli — pred njimi je bila nategnjena čez ves trg ribiška mreža kot siva ponjava.
Kazalec na hitrostni uri v avtomobilu je stal pokonci in trepetal, Fic je pogledal iz avtomobila ven, na trg, in ko je zagledal pred seboj sivo ponjavo, si je oddahnil: dokončno bo prebil začarani krog in zapeljal bo avto na široko, sivo cesto!
Motor je brnel, zrak je švistel, avto je vozil, ko da bi ga veter podil... Zunanja kolesa so se še komaj dotikala tal.
Kazalec na hitrostni uri se je že prevesil čez polovico ...
In zdaj je šolarju prvič zatrepetalo srce!
Kaj, če bi se avto odtrgal od tal!
Fic je pritisnil z vso močjo na zavoro.
Modri avtomobil je zapeljal v ribiško mrežo in v hipu obstal.
Ljudje so se s pločnikov vsuli po praznem trgu k avtomo¬bilu. Toda kako so se čudili vsi po vrsti: za krmilom modrega avtomobilčka so zagledali v resnici dečka s šolsko torbo na rami.
In ta deček je še vedno tiščal zavoro, držal je krmilo in trdno mižal.
Fic, ki je zaslišal ljudi okoli sebe, je v strahu vprašal:
»Nisem mrtev?«
»Nisi ne, saj govoriš!« je odgovoril miličnik.
»Pa kdo drugi?«
»K sreči nihče, toda... toda, ti šofer, ki nisi nobeden šofer — le počakaj! Pokaži mi prometno knjižico!«
Fic je šele zdaj na moč prestrašeno pogledal miličnika in vso pisano množico okoli sebe.
Samo zato, da bi se laže ubranil ljudi, ki so šli nanj kot ptiči na čuka, je stopil iz avtomobila na trg. Pokazal je prazne dlani.
»Nimam je...«
Začel je požirati solze, začel je med prsti mencati robček...
»Kdo bi mi jo pa dal?«
Prav ta hip sta pripeljala na trg gasilski avto, zategnjeno piskajoč in rešilni avto z rdečimi križi na oknih. Ljudje so se pred šoferjema razmaknili, tadva pa sta mislila, da sta prišla že nemara prepozno.
»Zdaj nam je šlo še brez nesreče,« jima je zaklical mi¬ličnik, »sami smo tega vozača ustavili...«
»A kdo vam je tako zagodel?« je vprašal šofer rešilnega avtomobila.
Ljudje so se do kraja odmaknili od Fica.
»Jaz,« je rekel Fic, »a vi niti ne veste ne, da sem se podil za tatom!«
Ljudje na trgu so se spogledali in že so se začeli smejati — mislili so, da jih je hotel predrzni šolar speljati na led.
Fica je skoroda prevzel črni obup, s solznimi očmi se je zazrl v strnjeni krog okoli sebe, ko pa je zagledal svojo mamo, mu je v hipu upanje spet vzplalo in stekel je k njej.
»Veš, mama, res, za tatom sem se podil... kaj ne, da mi ti verjameš?«
»Verjamem ti, Fic, a zakaj nisi šel naravnost v šolo?«
»No, in tat?« je prekinil mamo miličnik, ki ga je začela tatvina zanimati.
Fic je miličnika svetlo pogledal.
»Našo šolo je okradell«
»In kaj je ukradel?«
»Ne vem, res ne vem...«
»Kako da ne bi vedel! Spomni se, pobič, spomni se! Mo¬goče, da vam je mize odpeljal?«
»No, ne vem, res ne vem, res ne...«
»O, če si že tako počel zaradi tatu, pa se ne bi spomnil!«
»Ne vem, ne, jaz ne vem, sluga vel«
»Pa ti je bilo treba take dirke!« je rekla mama na vse to, »Fic, najprej bi premislil, potem...«
»Mama, čuj, mama, vsak trenutek je bil dragocen!«
Miličnik pa je hotel najti tatu, ki je okradel šolo! Odločil se je, da bo odšel sam in s fantom in naravnost v šolo.
Miličnik je sedel na motorno kolo od spredaj, Fic za njim, Ficeva mama pa v prikolico. Odpeljali so se proti šoli.
Za njima sta se odpeljala še gasilski in rešilni avto. Kole¬sarji in avtomobili vseh vrst so znova vozili v vse smeri —- se¬maforju na sredi trga so se spet prižigale in ugašale rdeča in zelena in rumena luč. Ljudje so odšli, prodajalci in kupci v trgovine, in drugi po svojih opravkih.
Fica pa so otroci pred šolo še vedno nestrpno pričakovali.
»No, Fic, kje je tat?« so ga vprašali.
»Tat? Nimam ga še ...«
»Kje ga boš pa našel?«
»O, če ga jaz ne bom našel, ga bo našel miličnik... samo, kaj je ukradel — ali veste?«
Napeto je poslušal z očmi in z ušesi.
»Klobaso, Fic!«
Fic je zardel in prizadeto rekel:
»Veste kaj — ne šalite se! Klobaso samo že ne!«
»Tako so rekli... klobaso pač!«
Fic se je držal zdaj kot polita kura, bil je do kraja razo¬čaran.
Ko mu je sluga potrdil to o klobasi, ni bil samo razočaran — bil je užaljen!
»Zakaj pa ste to rekli o tatu?«
Ficevo vprašanje je terjalo odgovor.
»Zakaj, zakaj, zakaj! Neumnost, res prava neumnost kje pa sem mislil, da boš šel tako na vrat na nos za tatom?!«
Toda niti sluga ga ni do kraja prepričal. Zdaj se je zanesel samo še na miličnika. Resnično vznemirjen je stekel k milič¬niku, ki se je zgovarjal s šolskim upraviteljem.
Tam, na hodniku, sta naredila miličnik in Fic načrt, kako bosta izsledila tatu, pa naj je bil tat že kdorkoli.
Najprej sta morala preiskati šolo od vrha pa do tal!
Tako sta prišla na. svojem pohodu v klet — tam pa sta našla skoraj celo klobaso, iz luknjice v steni pa je z lepimi okroglimi očmi gledala v njiju predrzna miš.