O učenem psičku
← Hude sanje | O učenem psičku Josip Murn Aleksandrov |
Opomin → |
|
Čuj me pazno, čuj me pazno,
kodrasti ti psiček,
stori precej, kar ukažem
jaz, tvoj gospodiček.
Zdaj gosposko se na noge
zadnje mi vsedi,
migljaju na hip poslušen
bodi in besedi!
Zdaj poskoči! V prah mi lezi!
Vnovič se obnesi
in ta kamen tamkaj s ceste
v gobčeku prinesi!
Glej, kaj jata sitnih vrabcev
tam na pragu dela!
Skoči tja, drugače bode
palica ti pela...
No, kako si res ti priden...
A kako si v jezi...
Nič ne de, o ljubi psiček,
le k nogam spet lezi -
Glej, kaj tu sem zate skrival...
Polna to je skleda -
Ker si priden, polizai
smeš jo zdaj seveda.
A le urno, da vprežem
te pred vozek novi,
da zbežala bova dalje,
kot beže vetrovi...
Pa kako? Ti se ustavljaš?
To ni nič, oj psiček.
Čuj me, čuj me, le nikari
biti tak teliček.
Jaz te branim in te hranim,
da ti ni stradati,
a zato i, kakor hočem,
moraš zaplesati...
Čuj, drugače te privežem -
Proč prostost bo, psiček...
in privean boš v hlevu,
kakor kak osliček.