O ubitem človeku
| O ubitem človeku Rudolf Marn |
| |||||||||||||
Imel sem prijateljico, jako ekscentrično damo, o kateri je bilo pričakovati, da bo v javnosti vzbudila pozornost na ta ali oni način, kajti življenje, kakor ga je hotela ona živeti, je bilo popolnoma nasprotno onemu filistrskemu življenju, ki ga živimo navadni zemljani.
Pisateljica ni bila, a občevala je jako veliko z ljudmi, ki so bili ali so si vsaj domišljevali, da so ženijalni. Tudi filistri smo ji bili simpatični, če smo mirno poslušali njene nazore ter jih stvarno pobijali. Včasih, ko jo je preveč obladalo kakšno čuvstvo, ali če ji je bilo duševno razpoloženje preveč žalostno, tedaj se je še rajši zatekla k prijateljskemu filistru, bodisi že, da je tu našla več sočutja ali da se je pred svojimi somišljeniki sramovala svojih srčnih čuvstev, ki so bila marsikaterikrat v nasprotju z njenim jezikom.
Rada je dopisovala, a tudi zahtevala, da se ji obširno odgovori, zlasti glede nazorov, o katerih je imel dotični drugačne pojme nego ona. Taka pisma je skrbno spravljala ter jih razdelila v posamezne predale svoje velike pisalne mize. Vsak predalček je imel naslov: poglavje o kakšnem duševnem problemu, vredno da se obdela v obširni knjigi. In če smo v njeni družbi razpravljali o takem predmetu, je kaj rada odprla ta ali oni predalček ter nam prečitala nazore svojih dopisovalcev, ne da bi povedala njih imen.
Rekli smo ji večkrat, naj obdela to ali ono vprašanje, ker ima zbranega toliko gradiva.
»Nočem! Prvič bi bila takorekoč indiskretna napram onim, ki mi velikokrat s srčno krvjo razodevajo svoje duševno razpoloženje in svoje nazore. Drugič bi pa ona masa, ki čita take stvari, itak ne razumela in bi se kvečjemu posmehovala "prenapetežnu". Mislite-li, da je dosti ljudi, ki se pri čitanju vglobijo v položaj, ki ga čuti pisatelj! Kako malo jih je; večina zahteva le površne hrane, več dejanja nego duševnih bojev, več škandalov nego lepih prizorov, ki se dogajajo človeku v duši. Zakaj bi torej nosil človek svojo dušo na trg, zakaj bi odgrinjal zastor svojega notranjega življenja? Kako težko se dobi le enega človeka, ki bi mu lahko razkrili svojo notranjost, s polno zavestjo, da nas res razume! In zdaj pomislite, koliko se najde v onih tisočih bralcev oseb, ki bi res znale ceniti vrednost duševnega proizvoda, v katerega izlije pisatelj vsa svoja čuvstva, ko razgali s svojega duševnega življenja vse, kar mu je sveto in nedotakljivo?«
Ugovarjali smo ji, češ, potem ne bi imeli nobene duševne hrane, s katero nas naslajajo pravi pisatelji in pesniki in če bi bili ti takšnih nazorov kakor ona, ne bi imeli drugega kakor šablonske pesmi, senzacijonelne romane in krvave drame z bobni, streljanjem in mrtvaškimi prikaznimi, dela, ki vzbujajo grozo, strast in - praznoto v srcu! Vse ono pa, ki res sega v srce, vse tiste globoke misli, iz katerih črpamo moč za življenje in prenašanje usodnih udarcev, vse tisto, ki nam v britkih urah lajša bolesti, bi pa ostalo zakopano v srcu božjih ljubljencev ali zaklenjeno v predalčkih. Saj temu vendar ni tako!
»Res ni tako in samo pravim: hvala Bogu, da ni tako! Kaj bi počeli mi čuteči, notranje življenje živeči ljudje, ko bi ne čitali božansko lepih pesmi in drugih del! Ko bi pesniki tako mislili kakor jaz, potem bi javnost ne imela ničesar od njih. Morda in najbrž je večina tudi mojih nazorov, toda zunanje okolnosti so hujše in te privedejo ženije do tega, da izroče javnosti svojo dušo. Marsikdo mora pisati, ker mora živeti, drugi zopet so častihlepni in naj si bo še tak ženij, slava in čast mu postaneta nekaj potrebnega za življenje. Skrb in slava silijo umetnike, da odstopijo del svoje duše drugim. Koliko jih pa ne stori tega! Ljubosumno zakrivajo zaklade svoje duše globoko v notranjost in skrbno čuvajo, da se ne izdajo. Res izvoljena in posebno ljuba mora biti kakšna oseba takemu človeku, da ji pusti nekoliko vpogleda v bogastvo svoje duše, v tisto življenje, ki ga tako nežno in boječe skriva pred drugimi.
Čudite se večkrat, da zahajajo v našo družbo takozvani filistri; očitate mi celo, da mi je ta ali oni ljubši kakor Vi, ženijalni cigani. Vem, zakaj ga imam rada. Pod zunanjostjo marsikaterega filistra se skriva globoko čuteča duša, taka srčna izobraženost in čuvstveno pojmovanje ter razumevanje intelektuelnega življenja, da bi se Vi čudili. Imam pač srečo, da najdem take filistre, ki pod trdo zunanjo kožo skrivajo hude duševne boje, ki jih mislijo le na ta način obvladati, da se delajo in kažejo kot filistre. Vi jih obsojate in prezirate, toda smilili bi se Vam, ko bi bili kedaj priča, kako je takemu filistru pri srcu, ko mu bruhne notranje življenje na dan, ko se zave svoje mizerije, v katero so ga potlačile razmere, katerim se mora ukloniti. Hočete dokaze? Prečitam Vam pismo nekoga, ki ga imate za rojenega filistra.«
Šla je k pisalni mizi ter odprla predalček z naslovom »Ubiti ljudje.«
»Pa poslušajte kratko poglavje o »ubitem človeku«, je rekla ter čitala naslednje pismo:
»Ne vem, ali imate tako ostro oko, ali sluti Vaša plemenita duša že oddaleč sorodnega človeka. Nič mi nočete verjeti, da v resnici tako mislim in čutim, ko se norčujem iz Vašega naziranja o idealnem in čuvstvenem življenju, ko pobijam Vaše nazore, da mora človek bolj z dušo in srcem živeti nego s čuti in želodcem, in ko Vam tako prepričevalno trdim, da je naloga današnjega človeka, skrbeti edino le za materijelno stran, za telo in svoj dobrobit. Nekam pomilovalno ste rekli, naj vendar ne govorim tako, ko čutim drugače, ko mi na dnu srca nekaj trepeče, kar hočem šiloma zakrivati z banalnim govorjenjem in obnašanjem. Prijeli ste me za glavo, mi pogledali v oči ter rekli: »Govorite, kar hočete, dobro Vas poznam, Vi ste ubit človek!« Takoj nato ste dobili drug obisk in jaz sem se naglo poslovil. Moral sem to storiti, ker bi se Vam sicer izpovedal in Vam moral priznati, da sem v gotovih časih res tak, kakor si me Vi mislite. Nekaj me sili, da zdaj to pismeno storim, kajti zavest imam, da ste vredni mojega zaupanja.
Nekdaj ni bilo bolj idealnega mladeniča od mene. Vse, kar je bilo lepo in dobro, sem ljubil. Vsakega človeka sem smatral za dobrega in skrajno nesrečen bi bil, ko bi koga le malo žalil. Tudi mene ni nihče žalil, ker ni imel povoda, kajti bil sem res blag človek brez vsake zlobnosti v srcu. In kako sem bil srečen v svojih bornih razmerah, pa tudi bogat! Solnce je bilo moje, zvezde so bile moje, vsa lepa narava je bila moja in bil sem tako bogat v duši in srcu, da sem vedno z jasnim obrazom in smehljajem hodil okoli, češ: kdo želi kaj sreče, meni je je odveč! Dal sem izraza svojim občutkom: kakor studenec so mi vrele pesmi iz srca in nanizal sem jih zvezek za zvezkom. Pisal sem povesti, igre in čital vse boljše stvari starih in novih pisateljev in pesnikov. Gledališke predstave nisem nobene zamudil in naslajal sem se z vsem, kar mi je moglo umetniškega nuditi naše mesto. V sebi sem občutil silo in moč in zmožnost, da bom veliko koristil javnosti, da bom literarno in drugače odličen delavec in sanjal sem o lepoti življenja, o potu, po katerem bom hodil do pozne starosti, vedno mlad in čil, nikoli duševno izčrpan, saj sem bil vendar bogat in obložen z zakladi duha in čuvstev. Kajne, bil sem lahkomišljen? Ej, resnost življenja se me je malo prijela; smejal sem se skrbem, stresel sem z glavo in odbežale so kakor nagajivi oblački, ki hočejo zakriti sonce. Ker sem se premalo brigal za realno stran življenja, ampak le letal v jasnih višavah brezskrbno idealne mladosti, je bila to za mojega čuvstvenega človeka poguba.
Nenadoma me je skrb za življenje pritisnila za vrat. Prišlo je to tako hitro, da je veljalo le dvoje. Ali grem naprej po prejšnji poti, zasledujoč cilje, ki so se mi v daljavi kazali kot lahko dosegljivi, ter pri tem prepustim skrb zase in še bolj za one, ki so bili od mene odvisni, usodi ali slučaju ali recimo vetru, ali naj se pa borim z življenjem ter skrbim za košček kruha, da nasitim sebe in svoje drage, vedoč, da je potem konec vsem idealom, ker bi se mi vse moči izčrpale v boju za obstanek. Odločil sem se za drugo in pravijo, da sem si izvolil »boljši« del.
Postal sem korekten človek, dostojen državljan z zlato verižico pri srebni uri. Uživam nekaj ugleda in spoštovanja in vestno izpolnjujem dolžnosti svojega poklica, da me še hvalijo. Godi se mi dobro; sem pa tja zahajam v gostilno, kjer imam stalno družbo, in naročen sem na dober časopis, da se poučim o dnevnih vprašanjih. Skratka, postal sem filister, kakor stoji v knjigi. Da bi pesmi koval in pisal romane, mi še na misel ne pride, pa tudi nisem več zmožen za take neumnosti. Niti ne čitam več pesmi ali kako boljše čtivo. Čitam senzacijonelne povesti in pikantne dogodbice, od boljših stvari berem samo kritike, da v družbi ne pridem v zadrego. Koncerte grem poslušat, toda le take pri pogrnjenih mizah in pri katerih igra prvo vlogo boben in trobente. Tudi v gledališče še parkrat zaidem, a le kadar je prav lepa scenerija, ali če se veliko strelja, ali če pride kakšna kobila na oder.
Zvest sem torej ostal prvotnemu sklepu in če me kdo vpraša, kako mi je, pravim vsakemu, da sem zadovoljen s svojo osodo in srečen človek. Marsikdo me še blagruje, da se mi tako dobro godi.
Kako morete torej Vi reči, da nisem tak kakoršnega se kažem, ampak da sem ubit človek.
Nekam mehko sem razpoložen danes in zdi se mi, da sem Vam dolžan odkritosrčnosti, saj ste Vi takorekoč edina oseba, ki mi je malo dlje pogledala kakor na obraz. Bodi torej prvič in zadnjič!
V tistem hipu, ko sem sklenil bojevati se z življenjem in si s trudom ustanoviti primerno eksistenco, sem tudi zamoril onega drugega človeka v sebi, človeka, ki je hotel le z dušo živeti, ne brigajoč se za realnost. Ubil sem ga, potlačil ga v najbolj skriti kot svojega bistva, misleč, da bom kar tako premenil značaj kakor premenim plašč, kadar starega zavržem. Začetkoma je šlo; vse svoje mišljenje sem poglobil v to, da neumorno delam in delam brez počitka, da pridem do klina, ki mi ustvari siguren položaj v človeški družbi. Tudi prejšnja lahkomiselnost mi je v prid prišla, lažje sem premagal nevarna pota, ki so me gnala zopet v vrtinec duševnega življenja.
Le tu pa tam se je dvignilo nekaj v meni, sililo na dan in zahtevalo, naj dam duši in srcu več brane, kakor telesu. Boj je bil večkrat hud, toda kratek, zagnal sem se zopet v delo, šiloma odvrnil misli proč in jih osredotočil na predmet, ki sem ga imel pod rokami. Sčasoma sem se navadil tega filistrskega življenja in mislil, da je moj drugi človek že popolnoma ubit.
Komaj sem se pa malo oddahnil od vsakdanje tlake, se mi je s tem večjo silo pojavilo notranje življenje. Upiral in bojeval sem se z vso močjo, da ukrotim uporno dušo. Ne gre, pa ne gre! Videli ste že rokoborce, videli premaganca na tleh, kako se zvija pod rokami zmagovalca in se skuša osvoboditi. Tako se moja notranjost zvija ped zunanjim življenjem in nekaj let sem ne morem pa ne morem več krotiti razburjene notranjosti. Odpor je veliko manjši nego poprej in duša bolj dovzetna za vtise. Zato se pa nič več ne branim in živim dvojno življenje: eno zunanje za vse ljudi, eno pa zase. Moje zunanje življenje poznate.
Notranje življenje, to je pravo življenje, ki ga živim, Vam pa hočem zdaj odkriti. Težko je to. Ko bi svet že iznašel, kako se duša fotografira, bi Vam dal tako fotografijo, toda opisati vse misli in čutenje duševnega življenja je nemogoče. Le nekak obris ali namigavanje Vam lahko dam.
Moje pravo življenje, ki ga pa ljubosumno skrivam pred vsakim, je zame deloma raj, deloma pekel, češče še pekel. Če sem sam, ga živim vedno, toda prime me tudi v družbi. Zamislim se, gledam onega, ki govori, pa ga ne razumem. Nekam čudno mi gledajo oči in dostikrat me vprašajo: »Na kaj pa misliš?« In ako se z vso močjo ne uprem, da potlačim notranje življenje, tedaj moram proč iz družbe, biti moram sam.
Hodim okrog po najsamotnejših krajih, skrbno se ogibljem ljudi, da me ne motijo. Počasi s povešeno glavo korakam zvečer po tihih ulicah. Vse je mrtvo okrog mene, a jaz živim. Živim najprej prav srečno življenje. V sebi čutim neizmerno moč, bogastvo na duševnih zakladih, ki silijo, da jih spravim na dan. Vse to bogastvo vidim pred seboj, vidim silno eneržijo, doseči kaj velikega, vidim zmožnosti, ki so nakopičene, da jih izrabim, in to storim tudi — v mislih. Zasnujem načrt, prav realen načrt, ki se da z lahkoto izvesti. In duša se mi dvigne iz vsakdanjosti, rešuje ta načrt in čut zadovoljnosti in sreče, nekaj milega in mehkega se razlije po notranjosti. Zopet postanem idealni mladenič in uresničujem načrte, ki sem si jih delal v zgodnji mladosti. Vsa sredstva, da jih dosežem, so mi na razpolago, in čudno ni, da se čutim srečnega in blaženega. Na vse pozabim in hitim le više in više proti ciljem.
Toda zaslišim uro; dve, tri bije v zvoniku, ustavi me kol čez cesto in zavem se svojega položaja. Dozdaj blaženost, a zdaj se začne pekel. Vsa resničnost leži pred menoj: mizerija življenja, tisoč skrbi in grozovita onemoglost, da sem črv, zakopan v zemljo, ptica s polomljenimi peroti. Kaj se revež dvigaš, kaj sanjaš, ko te pa materielnost drži pri tleh, ko imaš prepričanje, da se nikoli ne izkoplješ iz boja vsakdanjosti, ki ti jemlje vse moči, da ti nič ne preostane za uresničenje lepih idealov. V zavesti te onemoglosti me zgrabi jeza in solze britkosti in tuge mi napolnijo oči. A te solze so suhe in žgo in pečejo hujše kakor kaplje raztopljenega železa. Obupno stiskam pesti in najrajši bi zarjul tako obupno, tako grozno, da bi se razmajal nebesni obok nad menoj ter se podrl name in me zdrobil v prah. Zaželim si smrti, tako silno zaželim, da se nehote ustavim in pričakujem, da se mi ustavi srce ali da poči od brezmejne bolesti. Toda srce se ne ustavi, burno trepeče in se zvija in krči še nadalje, umevno, saj človeško srce še kaj hujšega prenese.
Za takim izbruhom nastane reakcija: vtrujenost v telesu, vtrujenost v duši. Vse veselje izgine in kakor hlad jesenskega večera mi napolni dušo. Izžgan ognjenik se mi zdi notranjost; tako praznoto, tako puščavo čutim v srcu, da me zazebe. Strah me je pred samim seboj in groza me navda, da bom moral bogve kako dolgo živeti tako ničevo življenje, ki se mi studi, da bom moral vedno nositi v srcu skeleče spoznanje, da nisem drugega kakor kolešček stroja v veliki tovarni življenja, ki je sicer potreben, a opravlja ravno take funkcije kakor jaz. Mehanično se vrti leto in dan brez čuta, brez vsake izpremembe, dokler se ne obrabi in ga vržejo v kot.
Vidite, tak kolešček sem jaz. Tako malo zmisla za kaj vzvišenega ima moje življenje, tako vsakdanje in prazno je, da zasluži znak filistra v najslabšem pomenu besede. In ker ne morem nasititi svojega notranjega človeka, nasitim zunanjega. Proč duša, proč lepe sanje, postanimo blagorodje filister! S filistri živim, s filistri občujem, torej moram biti sam tak, kajti gorje, ko bi me povsem obvladalo notranje življenje. Počasi se bom še bolj privadil površnega življenja in tekom let se lahko zgodi preobrat, da bo vse notranje življenje zamorjeno. Saj se imam že zdaj tako v oblasti, da mi malokdo ali nihče ne pozna, da se skriva v moji notranjosti globoka narava, ki me deloma osrečuje, deloma me pripravlja najhujše duševne boje. Po takih hudih bojih me izdaja kvečjemu bolesten izraz na licu ali nagubano čelo, kar si pa ljudje tudi lahko drugače tolmačijo.
In ker se že par let silim, da zamorim notranje življenje, sem otrpnil in takorekoč top postal za gotova čuvstva. Nisem več zmožen ne prave ljubezni, ne prijateljstva, ne sovraštva, ne usmiljenja, ne nevoščljivosti. Vseeno mi je, ali se drugim dobro godi ali slabo, nikomur ne zavidam sreče. Kakor duševni so otrpnili tudi telesni občutki. Za bolezen se malo brigam in telesne bolečine kaj ravnodušno prenašam; sočutje dragih, če sem bolan, mi je skoro zoperno, zato se pa bojim bolezni.
Kakor vidite, se nekako lahko udajam takemu življenju. Ako se premagam, sem prav dobrovoljen in zadovoljen filister, le gotovim stvarem ne smem priti preblizu. Lepa gledališka predstava, ki blaži človeško srce, ga dvigne in zbuja iz otrplosti, ni zame, ker me tako prevzame in razburi notranje življenje, da so pozabljeni vsi sklepi in blagorodje filister je zopet sanjač. Umetniška godba, lepo petje me zopet zanese v ono življenje, ki ga ne smem živeti. Da se izognem razburjenju, rajši ne grem na take priredbe. Podobno se mi godi, če čitam kaj lepega. Ves prevzet sem potem in drhtim v neki omotici in hrepenenju, da bi vedno živel v idealnem svetu pozabljenja. Tega pa ne smem in ostanem za zunanjost izrazit filister.
Vsak po svoje Bogu služi:
orel na višavi, ureh v luži!
Urhi imajo tudi pravico do življenja, sicer bi jih stvarnik ne bil ustvaril, torej me imejte za urha in mi želite, da se dobro počutim — v luži!«
Prijateljica je nehala čitati in za danes ni pustila, da bi debatirali o pismu njenega sanjača. Pozneje enkrat sem jo prosil za prepis tega pisma in priobčujem ga v zabavo in ugibanje filistrom, če je med njimi res še več takih — norcev.