Ugasnilo je solnce za gorami,
za njim večerni zadnji žar;
v nezmerni visočini nad meglami
odgrinja se nebés altar.
Z občudenja
in stermenja
serce zdihe dviga do višin,
v prahu moli Ga človeški sin.
In glej altarja díko naj krasneji,
kakó zaupno mu bliščí!
Spremili žarki njeni lek sladkeji
so mem tolažnih besedí.
Ti kresníca
si cvetlíca,
ktero vsadil Stvarnik je v nebó,
da jasni terpečega okó.
Neskušeno mladost razveseljuješ
in z upom sladkih sanj dojiš;
in vso naravo v mraku okrasuješ,
kdarkóli nébez pozlatíš:
Tvoji sviti
na njo zliti,
kot očesa Božjega ozir,
ji razsevajo zgolj radost, mír.
Z veseljem starček v té se zamišljuje,
ki vidi konec svojih dn;
o tvojem blesku v raj se zamikuje,
nad tábo biti koperní.
Sijaj milo
v tolažilo
mu v počitek miren not do dné,
dokler leta tje ga preselé!
In kadar potnik v ptuji domovíni
namenjen pot zgrešiti ima,
mu svetiš prot nebeški očetvíni,
ter spremljaš – v večni pogoj ga.
Tam srebríla
se gomila
u večernih solzah neba bó,
ko boš ti uzerla se na njó.
