O vešah ali pozemeljskih plamenih
| O vešah ali pozemeljskih plamenih. Primorski |
| |||||||||||||
Vsemogočni stvarnik je svet kaj modro vredil. Najpopolnišo stvar na zemlji človeka, je mnogovrstno obdaril ter ga postavil gospodarja vsem stvarem. Dal mu je žarko solnce, ki mu zemljo razsvetljuje, ogreva in zveseljuje; prižgal je tisočero zvezdic na sinjem nebesnem oboku, da razsvetljujejo črno noč. Odločil je vsem stvarem pot, po kterej se imajo ravnati, in še nobena ni zašla na druge pote. Človek pa ne da bi, premišljevaje lepa dela, stvarnikovo vsemogočnost in modrost občudoval, le prerad natorne prikazni, kterih lastnosti malo ali nič ne pozna, neznanim močem pripisuje. Iz te nevednosti izvirajo vraže, čarovnije (copernije) in vsake vrste praznih ver, pod kterimi priprosto ljudstvo še vedno zdihnje. Onemu, komur so natorne moči znane, temu zvezdni utrinki gotovo ne prerokujejo smrti, tudi mu niso repatice naznanjevavke lakote, vojske in druzih nezgod. Tu naj sledi prostemu ljudstvu v poduk nekoliko vrstic o pozemeljskih plamenih ali vešah.
Kaj da so veše (Irrlichter, Irrwische), to ni še dognano. Velikokrat so sicer učenjaki na te natorne prikazni pozornost obračali, pa vsak skoro drugače o njih sodi. V obče menijo, da so veše vžgani soparji, ki o mirnih, soparnih dnevih po močvirjih, pokopališčih in mlakah vstajajo. Gibljejo se, ker jih vsaka sapica zavoljo njih lehkote sem ter tja goni, ali kakor ljudje pravijo, plešejo, so različne visokosti, barve in svitlobe. Ni naš namen pretresovati, v čem da te prikazni prav za prav obstoje, marveč hočemo tu podati čest bralcem kratek obris tega, kar so zvedenci o teh prikaznih pisali.
Profesor Bessel se je vozil 2. grudna 1807. leta na Bremskem po nekej rečici. Bila je mirna temna noč, nobene sapice ni bilo, samo zdaj pa zdaj je dež naletoval. Rečica se pretaka tik ceste, ki čez veliko močvirje drži: med rečico in cesto pa je bilo dokaj jam, iz kterih so šoto (torf) kopali. V teh grapah je opazoval iz čolnička veše, ki so sem ter tja plesale. Koliko jih je prav za prav bilo, ni mogel razločiti, ker so neprenehoma sem ter tja frkale, se zgubljale, pa zopet na staro mesto povračale. Samo to je razločil, da slabo gore in da so modrega plamena.
Tako jih je opazoval tudi učeni dr. J. G. Gall v mirnej noči na nekem močvirju med Kamnico in Kraljevcem na Pruskem, in se je močno čudil njihnemu številu.
V listopadu omenjenega leta jih je Vogel na Lipskem cele trume videl. Bila je mrzla, jasna noč. Travnik, na kterem jih je opazoval, je bil majhen, močvirnat in z rovi ves razoran. Tu zagleda Vogel nekako luč s slabim plamenom, enakim onemu, ki ga da žveplenka od sebe, ako jo drgneš. Ta luč se je časih skrila za kake tri trenutke, se pa spet na istem mestu prikazala. Plamen se je dvigal za kake tri palce nad močvirnato zemljo. Niso pa skakljale kakor one, ktere je dr. Gall opazoval.
Tudi to, kar prof. Kästner o vešah piše, vjema se popolnoma z Besselnovim in Vogelnovim opazovanjem. Kastner je videl blizo Heidelberga v nekem močvirji tik pokopališča „k sv. Ani“ vsako poletje in jesen cele trope tacih plamenov. Gibali so se nekoliko nad zemljo; ako se jim je bližal, pa so se koj pozgubili; ko se je pa spet oddalil, vrnili so se na poprejšnje mesto.
Posebno veliko veš, pravijo, je bilo nekdaj na Laškem okoli mesta Bolonije in po močvirnatih travnikih na obalih reke Pada, o kterih so menili ondašnji prebivavci, da so čarovniki (coperniki.)
So pa tudi veše, ki so močno enake svitlobi, ki jo žtiželi ali mrgolinci od sebe dajejo. Derham pripoveda o nekej veši, ki je okoli gnjilega osata skakljala in se koj skrila, ako se jej je kdo približal.
Hladni je videl 1781. leta nekega gorkega poletnega dno v mraku pri Draždanih na nekem vrtu mnogo svetlih pik v rosnej travi skakljati. Nektere izmed njih so se obešale na kolesa mimo drdrajočih voz, in so se koj pozgubile, če se jim je kdo bližal. Vsrečilo se mu je jih nekoliko vjeti. Bile so enake kraku ali pa kuhanemu sagovemu zrnju, niso pa imele ne duha ne slasti, in zdelo se mu je, da niso druzega, nego gnjila rastlina.
Sledečo prikazen pa ne bi prištevali vešam: Dr. Doeta je na Francoskem blizo mesta Brienne noč prehitela in moral je v gozdu pod milim nebom prenočiti. Okoli dveh po polnoči vstane in pride do neke vasi. Pri vasi je drevored, ki pelje k starej, tik stoječe vode sezidanej cerkvi, Tu zagleda ognju enako svitlobo. Nebo je bilo jasno, brez števila zvezd je migljalo na sinjem nebesnem oboku, ne ena sapica ni pihljala in nič ni kalilo nočne tišine. Ogenj je bil belorudečkast in je kaj mirno gorel. Bil je kakih 10—12 čevljev visok in tako svitel, da se je pri njem brati dalo. Za kake pol ure se je plamen znižal (k večemu je bil 4 čevlje visok) in ob treh po poluoči je popolnoma zginil.
Malar Onofrio Zanotti je videl, kakor pripoveda dr. Q. B. Filopanti, necega večera v Boloniji pred hišo prof. Santinija na cesti gorečo krogljo v podobi plamena vstajati, ki se je koj v zrak dvignila, se pa tudi hipoma izgubila. Tam, kjer je mimo njega šla, je čutu nekako gorkoto v obrazu. Od tega dne se je omenjeni malar mnogo trudil, da bi še na take prikazni naletel, pa vsej prizadevi vkljub je samo tri veše videl. Ena se mu je prikazala neko soparno noč o pol ednajstih. Podobna je bila navadnemu plamenu in se je premikala od juga proti severju; potem je nekaj odstopila od svojega pota in se je dvigala polagoma v zrak. Zanotti se jej je bližal z dolgo, na koncu s pezdirjem omotano palico. Ko se je dotakne, jame koj goreti, pa tudi brž ugasne. Pezdirje je dišalo nekoliko po žveplu in amonijaku.
Ker se na jugu pogostoma žuželi nahajajo, ki nekak ogenj od sebe dajejo, menili so nekteri učenjaki (Willonghby, Ray in Valfisneri), da veše niso druzega, nego živali, ki svetijo. Da so ti v svojem mnenji predaleč zašli, tega nam ni treba opomniti; tajiti se pa vendar ne da, da so že mnogokrat take živali vešam prištevali.
Ogenj, kakoršnega je že omenjeni dr. Doe na Francoskem opazoval, sveti samo pa ne vžge. O takih velikih ognjih piše učeni Reineggs tole: Po gorkih jesenskih dnevih so po nekih krajih v Aziji skor vsa polja v svitlem plamenu. Ogenj pa nima gorkote v sebi in še sena ne vžge. Živina, s ktero tu v karavanah (v velicih tropih) mimo hodijo, se te velike svitlobe močno boji, in gonjači morajo kaj dobro na njo paziti, da jim ne zdirja. V jasnih nočeh se ogenj v ravninah izgubi, obseva pa vrhe visokim goram.
Tudi na Ogerskem niso brez takih ognjev; posebno pogostoma se nahajajo po hlevih, kjer živini mnogo strahu prizadevajo. — Lambert pripoveda o nekem ognju na Francoskem, ki je iz zemlje puhtel, eno celo dvorano razsvitljeval, pa nobene škode ne naredil. Tudi učeni Humboldt govori o takih ognjih.
Spomina vredna je tudi prikazen, ki so jo leta 1842. na zgornjem Nemškem opazovali. Gospa Trommsdorfova se je peljala z neko prijateljico okoli osmih zvečer v kočiji in je zagledala nekaj korakov od ceste mnogo isker. Da bi svojo pozornost lože na nje obrnila, velela je proti temu kraju voziti, in ko so se mu približali, združile so se iskre koj v svitel plamen. Dan je bil precej soparen in brez vetra; nebo je bilo zjutraj jasno, popoldne se je pa pooblačilo in okoli petih je jel dež liti. Po dežji je nastopil hlad. Veše, na ktere so tu naleteli, dvigale so se s svitlim plamenom za čevelj visoko, nekaj trenutkov sem ter tje trkale, potem se pa pozgubile in na njihno mesto so druge nastopile. Njih plamen je za dober čevelj nad zemljo plaval in je dišal po užganih žveplenkah.
Ker se nahajajo, kakor smo videli, take veše, ki vžigajo, pa tudi take, ki nobene gorkote v sebi nimajo, dele je zvedenci v gorke in mrzle.
Le malo smo navedli o teh natornih prikaznih, pa vendar že iz tega vsak lehko previdi, da se oni močno goljufajo, ki pravijo, da veše niso druzega nego duhovi, ki po noči iz grobov prihajajo in plešejo. Tudi oni so nespametni, ki menijo, da tam, kjer veše plešejo, zakladi cveto. Pisatelj teh vrstic ve za vas, kjer je kakih dva-deset mož na takem svitlem kraju zaklada iskalo. Mnogo noči so prebudili, mnogo dnarjev potrosili, in eden je pri tem še zdravje — brž ko ne za vselej — zapravil, pa kaj so našli? Pesek, kamenje in nekoliko živalskih kosti! — Toliko se jih je pa vendar treba varovati, kedar jih kdo vidi in za njimi gre, da se v nje preveč ne zagleda in prave poti ne zgreši. Ker se le po noči vidijo, zato zajde tisti, ki nima za pot skrbi in za njimi gre, lehko v kako močvirje, iz kterega vstajajo, ali da ga v postranske in nevarne kraje zapeljejo.