O vedomcih
| ← Vedomci te speljejo na napačno pot | O vedomcih V somraku kraljestva palčkov in škartov Monika Kropej |
Ogenj ki leti → |
| |||||||
KO PREHAJA LETO V JESEN, MIGLJAJO PO TRAVNIKIH IN PO HOSTAH NEKE SVETLE IN NENAVADNE LUČI. TO SO LJUDJE, KI JIH PRI NAS IMENUJEJO VEDOMCI ALI VEDUNCI. ČE JIH SAM NE MOTIŠ, TI NE STORE NIČ ŽALEGA, ZELO PA JIH MOTI PRIŽGANA SVETILKA. ČE BI PRIŠEL KDO Z LUČJO V BLIŽINO NJI¬HOVEGA ZBIRALIŠČA, BI ŠVIGNIL K NJEMU VEDOMEC JN UDARIL NAJPREJ PO SVETILKI, DA BI JO RAZ¬BIL, POTEM PA BI ČLOVEKU ŠE KAKO DRUGAČE ZAGODEL. NAJVEČ LUČK LETA ZVEČER IN KO SE POOBLAČI. OD DALEČ NI VIDETI DRUGEGA, KOT LUČICE PRI LUČICAH, KI HITRO BEGAJO SEM IN TJA. VČASIH SE JIH VELIKO ZDRUŽI V ENO SAMO LUČ, A POTEM SE ZOPET RAZLETE NARAZEN.
NEKEGA JESENSKEGA VEČERA SE JE KMETICA IZ BLIŽNJE VASI VRAČALA DOMOV. KAR HLADNO JE ŽE BILO IN ŽENO JE ZAZEBLO. KO JE PRISPELA DO RAZPOTJA, JE ZAGLEDALA OB CESTI VELIK OGENJ. KAKOR NALAŠČ, DA SE MALO POGREJEM," SI JE MISLILA IN VESELO PRISTOPILA K OGNJU. KOMAJ PA JE Z NOGO STOPILA S CESTE NA TRAVO, ŽE SE JE OGENJ RAZKROPIL NA DROBNE LUČICE, KAKOR DA BI GA KDO RAZTEPEL. KMETICA JE ZAVPILA: "SVETI KRIŽ BOŽJI!" IN JE PRESTRAŠENA POBEGNILA. POZNEJE JE DOMA ŠE VEČKRAT PRIPOVE¬DOVALA, KAKO JE VIDELA VEDOMCE, KI SO SE TAKOJ RAZPRŠILI, KO SE JIM JE PRIBLIŽALA ONA.