O veliki noči
| O veliki noči Marija Grošelj |
Objavljeno pod oznako Spisala: Marija Gr.
| |||||||||||||
Zavibriralo je gorko, mlado življenje povsod naokrog. Od zemeljske grudi pa do rožnatega neba so vztrepetali vsi molekuli, gibali se, prelivali drug v drugega, razkrojevali in množili se, moč življenja je zakraljevala med njimi.
In stotisoč zibelk je zazibala narava svojim novim, mladim bitjem, in kali in semena, brstje in popje je pognalo čez noč.
Življenje je premagalo smrt. Aleluja!
Himna življenja pretresa vse stvarstvo in smrti ni!
Topli, mladi žarki prisostvujejo vseobčemu rojstvu, roditelji vesoljne moči.
Tudi v njeno sobico je prišel za mah košček pomladi.
Solnčni žarek, poln življenja mikroskopičnih plesov, poln tople miline je pokukal skozi okence.
Redka svitlobna prikazen je bila to v temačni sobi učiteljice Manice.
In ta prvi žarek je vzbudil novo hrepenenje v njeni duši, pričaral trenotno rahlordeč cvet na njena bleda lica.
»Ah, že skoro bo tu, »Velika noč«, moje veliko hrepenenje. V solnčnem svitu se bova šetala po livadah. ─ saj pride gotovo, in zdrava bom, saj se ob njem napije moja duša in moje telo novih življenjskih moči«, tako je vzkliknila.
In dvignila se ji je duša po tem edinem, prvem solnčnem žarku naravnost do solnca, visoko ─ kvišku, k luči, k sreči. A sreča je daleč, pot do nje dolga, učiteljica Manica je ni dohitela.
Bila je hčerka visokega uradnika. Kaj se hoče? Doma sedem otrok, premoženja nič, ─ dote ne, ─ ženina ne; učiteljica naj bo, je modro razsodil visoki rodbinski svet. Zgodilo se je tako.
Toda človek obrača, a narava obrne. Manica je dovršila maturo z odličnim uspehom. Za učiteljico sta ji bila sposobna duša in srce; li tudi naravec? Kdo vpraša to.
Dobila je službo na kmetih, a za kmete ni bila.
Podedovala je po svoji materi duševno in telesno aristokracijo.
Prvo dobra dediščina, a druga zlo.
Njen komaj slišni, drobni glasek naj bi zapovedoval v ogromni šolski sobi, in njene ozke, majhne ročice naj bi držale v vajetih 90 otrok.
Ah, hudo je, če sta si duša in telo nasprotnika.
»Jaz hočem in moram«, je klicala duša; »ne morem«, je ihtelo telo.
Bil je notranji, polzavesten boj, ki je zmučil njegove moči.
Toda Manica je bila učiteljica z vso dušo.
Kadar sva sedeli v polmraku pod dehtečo lipo, sem z največjim zanimanjem sledila njenim idealnim nazorom, ki jih je imela o otroku.
Ti uboga, mlada Manica, li ne veš, da ti tvoji otroci srkajo zadnje medle moči, li ne veš; da bo tvoj idealizem tvoja smrt, sem si mislila čestokrat.
A ona je govorila: »Kako ljubim jaz svoje otroke! Li veš, kaj je otrok! Koncentracija vseh najboljših moči, ki jih zmore narava.«
Zaklad, nedotaknjen in svet, dražji od bisera, svitlejši kot zlato, mehkejši kot vosek. ─
In ti ga smeš dvigniti, oblikovati po svoje, vdihniti mu lastno dušo.
In te otroške oči! ─ Si se že kdaj zatopila v njih pogled?
Zvezdice se utrinjajo in krešejo v njih in sleherno je vprašanje, proseč odgovora.
Kadar upre vame otrok svoj zaupljivi polni pogled, tedaj poljubim vroče te bliščeče svetove: svetovi so mi, še nerazrešni in zagonetni otroške oči in jaz sem njih zvezdoznanka ter študiram njih psiho.
Razvnela se je pri taki filozofiji, ustnice so ji drhtele, prsi dvigale, ─ otroka v naročje ─ in bila ni najkrasnejši model Madoni. Toda njene mehke, temne oči je tudi začel študirati mlad zvezdoznanec, notranski kandidat Milan.
In kaj naj pripovedujem dalje!
Zavriskala je njena duša v novi, še neznani, brezmejni sreči ─ srce se je odprlo ─ prvi ljubezni. ─
Potem je prišlo tako, kakor pride večkrat.
Usoda ne išče izvirnosti.
Milan je bil premeščen.
Kmalu po slovesu ji je pisal vroče pismo, polno ljubezni in nad:
»O veliki noči te obiščem; tam pod zelenim borom, vrh holmca, bova sedela, ko bodo peli farni zvonovi!
Aleluja bosta peli naši duši, saj bo praznovala najina sreča novo vstajenje? ─
Pozneje so prihajala pisma redkeje in slednjič izostala popolnoma. Ljudje so govorili, da ga je ujela mlada vdova v svoje mreže.
A Manica je verovala na pismo »O veliki noči«, kot v evangelij, upala vanj in čakala.
In brala je te, od solz oblite in tolikokrat poljubljene vrstice vsak dan.
A začela je usihati, bledeti, upadati.
Celo dolgo zimo se ni ganila iz temne sobice.
Pa je prišel solnčni žarek skozi njeno motno okence, preludij pomladi.
In ta žarek je vzbudil novo hrepenenje v njeni duši, pričaral trenotno rahlo rdeč cvet na njena lica.
»Ah že bo tu velika noč, tedaj me ne zdrži več v sobi, farni zvonovi bodo zvonili najini sreči. Vstajenje, vstajenje.«
Kakor bas relief ─ le napol plastično so se dvigali tedaj njeni posušeni udje od barženastega naslonjača, in pismo ji je drhtelo v rokah.
In prišla je velika noč!
Ponosno in veličastno je potrkala na duri, da so se ji odprla na iztežaj.
Farni zvonovi so zvonili glasno in bučno; ─ ljudstvo pa je pelo »Aleluja«, vstal je, premagal je smrt.
Manice ni več zdržalo več v sobi.
Farni zvonovi so trkali na njeno rakev, ko so jo nesli k večnemu počitku.
»Premagal je smrt«, so peli kori; »premagala jo je smrt«, ihteli pogrebci.
Aleluja! Requiescat in pace!