O vseh svetih
| O vseh svetih (Slika) Vitigoj |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 21 (4. novembra) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Nikdar Sa niso peli zvonovi tako žalostno, nikdar Be niso zveneli njih glasovi tako jokajoče, tako ihteče, kakor don6 in zvenč danes. Kdor jih začuje, se strese, postane mu tesno pri srcu in ko zagleda na obljudenem pokopališču luč pri luči, svečo pri sveči, postane mu srce tako mehko, tako rahločutno, da mu zaiskri nehotč dvoje solz gori izpod obrvij.
Pa ko zagleda množico, klečečo po okopanih grobovih, ko vidi, kako moli ljudstvo za ranjke in vzdihuje k Neskončnemu, naj jim da večnega miru, če ga Se niso prejeli, ko zre solze, deroče po velikih prepalih licih, prevzame ga nepopisno, neznano čuvstvo; če nima svojcev pod zemljo, poklekne skoraj nehotč na kak zapuščen, osamljen grob in moli . . . . moli . . . . morda zopet enkrat po dolgem času.
V srce mu zaveje tolažba, da se morda tudi njega kdo spomni, ko bo ležal pozabljen od vseh kje v kakem kotiču pod nezrahljano ruSo, na katero ne bo prižgala skrbna roka plamtečih sveč, ne zasadila cvetlic, zadnjih jesenskih cvetlic, ko bo počival pod ruSo, nad katero ne bodo šepetala ljubeča ustna vročih molitev, ampak bo le žaloatna vrba nagibala svoje dolge mladike in mu v dihu vetra Šepetala: »Sladko spavaj . . . I Na ptnj zapuščen grob poklekne, kdor nima svojcev, počivajočih v črni prsti . . . Kožuhova Ivanka pa je imela grob, kamor je pokleknila, imela je jamo, v kateri ji je počivalo, kar ji je bilo najdražjega na svetu. Klečala je na materinem grobu . . . . Vsako leto sta prihajali s materjo o vseh svetih na pokopališče, sta pokleknili pred veliki križ sredi pokopališča in molili . . . »Ivanka, molivi za očeta, morda potrebuje najine pomoči; če pa ne, pa Se bolje.« Pa mala Ivanka ni vedela prav za prav, zakaj mati vselej zaihti, ko jo spomni rajnkega očeta, ni vedela, zakaj si vselej obriše solzo iz očij, kadar ji reče, naj molita za očeta. Molila je za materjo počasi, razločno; toda zmotile so jo kmalu neštete sveče in luči po sosednih grobeh. Kako se ji je zdelo vse lepo. Mati pa se je otožno nasmehnila in obrisavSi si eolzo iz očesa vzdahnila: »Nevedni otrok . . . ne čuti, da nima več očeta.« Tako je bilo druga leta . . . A danes? . . . . Oh, prišla je sama, da poklekne na materin grob. Pokleknila je . . . Tu in tam so gorele debele voSdenke, umetne svetilke so Širile svojo žarko luč po bližnjih grobovih in kupi svežih vencev, nakopičenih po okopanih grobovih so Sirili mamljivi vonj. Vse je bilo v lučih . . . Dih vetra je dahnil in mali plamenčki so saplapolali, kakor zatrepečejo na jasnem večernem nebu zvezde.
»Mati, odpustite mi,« je vzdahnila Ivanka jokajoče, »jaz nimam sveč, da bi jih vam prižgala na grobu, nimam cvetlic, da vam bi jih nasadila nanj . . . jaz nimam nič . . .« Ostalo se je zgubilo v dušečem joku. In res ni imela niti najdrobnejše svečice. Kako je zavpila gospodinja nanjo, ko jo je poprosila, naj ji da vsaj par krajcarjev. Niti povedati si ni upala, čemu jih bo rabila. »Kaj bodo taki otroci rabili denar« se je zadrla nad strahu drhtečim dekletom. »Zahvali Boga, da sem te vzela pod streho in da te redim. Bog ve, kja bi poginila od gladu in mraza, ko bi se te ne bila jaz usmilila . . .« Ivanka je zaihtela in odšla brez svečice na pokopališče. Ptuji otroci pa so jih imeli toliko, da so se igrali ž njimi . . .!
In vendar si je tudi ona gotovo prislutila vsaj za par sveč tekom teh Štirih tednov, kar so ji sagrebli mater. Saj je morala delati, kakor velika dekla. Mrsla so bila jesenska jutra, ko je gonila past, zeblo jo je v male prste, da so ji hoteli odpasti, in vendar ni smela tožiti, ker bi jo zmeijali vsi, da je lena, nič vredna. Še njeno mater bi grdili, in vendar ji je to najbolj sesalo v srce . . .
Brez svečice je klečala na grobu. Molila je noče, ali vroče solze so ji tekle na trdo ruSo. Mar ni bila vsaka njena solza vredna več kot sto sveč?