O zadevah eniga samiga slovanskiga jezika
| O zadevah eniga samiga slovanskiga jezika anonimno |
Podpisano s P–B–.
| |||||||||||||
Kar je sprožila „Matica ilirska“ potrebo bližanja mnogoterih slovanskih jezikov, so se poprijeli v jezikoznanstvu zvedeni možje v mnogih časopisih tega predloga in ga pretresovati začeli v ta cilj in konec: kako bi se po izgledu druzih narodov za pisanje bolj učenih rečí en sam jezik ustrojil, v kterim bi se vse knjige višjih učenost pisale, sicer pa naj govorí vsak slovanski narod svoje narečje, ki naj ostane tudi za bukve, časopise in druge pisanja, prostimu ljudstvu namenjeno.
Dolgo se že čuti potreba občjiga jezika za krepko povzdigo slovanskiga slovstva, je bila tedaj že večkrat in pred veliko leti razodeta, pa brez vspeha. Naj se dogotovi ta predlog ediniga književniga jezika, kadar koli hoče, toliko je gotovo: da Slovani zadnji storé, kar so drugi narodi že dolgo pred njimi storili. – Francozi, kteri semtertje tudi različne narečja govoré, so si za slovstvo (literaturo) odločili en sam francoski jezik. Tako imajo Bavarci, Saksonci, Borusi in kar je več Nemcov, med sabo za vzajemno zvezo en sam nemški književni jezik; akoravno sicer veliko različnih narečij govoré. Venečani, Furlani, Lombardi, Piemontezi, Neapolitani, in kar je še italianskih ljudstev imajo eno, to je, toškansko narečje za književni jezik, kteriga italianskiga imenujejo, desiravno imajo sicer skorej vsak svoje posebno narečje. Tako so storili še drugi narodi, da se pri svojih različnih narečjih eden druziga morejo razumeti, in v slovstvu napredovati. Meklenborec in nemški Štajarc bi se ne razumela brez književne nemšine. Kdor languedoško bere ali sliši govoriti, ne bo nič umel, menil bo, da je španjsko ali italiansko, ali celò kak afrikanski jezik, če tudi književno francosko ume, in vender so Languedočani Francozi, ki rabijo sicer v slovstvu francoski književni jezik. Furlan po svojim narečju ne bo umel ne Neapolitana, ne Sardinca, ne Piemonteza, ne Rimljana, če ti svoje narečja govoré; po književni italianšini pa vsi eden druziga umejo. Kar so torej drugi narodi modro storili, moramo tudi Slovani storiti, da se bomo vsaj v učenih rečéh med sabo umeli, bodi si Slovenec ali Čeh, ali Serb ali Rus itd. Nespamet in v nebo vpijoča krivica bi bila, nam Slovanam to v greh šteti, kar se pri druzih narodih hvali. Ali sami Slovani bi ne smeli na svetu pravíce imeti? Nobeden pošten in pameten, bodi si Nemec, ali Italian, ali Francoz, ali kdor si bodi, ne bo tega Slovanam za zlo jemal in napak razlagal. Ne mara kdo poreče: „Ko bi Slovani pod eno samo krono bili, naj bi že imeli en sam književni jezik, tako pa to ne gré; naj si, če že mora to biti, toliko književnih jezikov izvolijo, pod kolikor kronami so“. Ali pod koliko kronami in vladarji so Nemci! pod kolikimi Italiani! če že molčimo od Francozov, ki tudi v več deržavah stanujejo. In vender imajo vsi ti narodi vsak le en sam književni jezik. Kar je tedaj drugim narodam prav, naj bo tudi nam Slovanam. To nam tudi vsak privoši, kdor ima ljubezen do bližnjiga. „Kar sebi ne privošiš, tudi drugimu nikar ne stori“, in nasproti, „kar sebi privošiš, tudi drugimu stori“.
To pisavši že slišim pritožbe in zabavljanje prostih Slovencov, ki pravijo: „Če Slovani to storite, da si en sam slovanski jezik izvolite, potlej vas pa Bog obvari; mi Slovenci bi pri vašej brodlji ne umeli ne cerkvenih ne svetnih bukev, še celo očenaš bi se morali preučiti; kar pa znamo, tega ne bomo nikoli opustili, da bi se vaših zmed poprijeli“. – Poterpite prijatli! naj vam od tega, kar vam gré, povém. Občjoslovanski jezik bi ne bil pri ljudstvih, ki imajo svoje posebno narečje, ne za vsakdanje potrebe, ne za prosto ljudstvo, kakor ste že iz dozdaj rečeniga lahko umeli. Sv. evangeli, katekizem, sploh bukve, ki so za prosto ljudstvo namenjene, novíce, časopisi, kterih namen je ljudstvo učiti, to vse bi moglo pri nas, kakor do zdaj, v našim slovenskim narečju pisano biti, da bi ne bila prostimu ljudstvu pot do podučenja zaperta. Tudi pisma, ki ljudstvo tičejo, postavim: ženitne pisma, dolžne pisma, pobotnice, pogodbe, spisane rajtinge itd. bi mogle vse pri nas zanaprej po našim jeziku biti; ravno tako tudi vradni razglasi. V malih šolah, kjer se prosto ljudstvo za svoje potrebe učí, bi mogel pri vsacim ljudstvu v njegovim narečju poduk biti. Se vé, da bi se mogle te narečja nekoliko omikati, za kar se pa že zdaj povsod skerbí. Občnoslovanski jezik naj bi se v višjih gimnazialnih šolah začel učiti, zakaj brez uka v šoli bi ne bilo praviga sadú pričakovati; po uku v šolah pa bi občjoslovanski jezik močno napredovali.
Že vém: kaj mi spet drugi porokó: „Če bo ta jezik samo za učene, ga pa treba ni; letí umejo nemško, latinsko, francosko, naj torej pri tem ostanejo; čmu še vseslovanski jezik? Na to rečem: Če se kdo ptujiga jezika tako naučí, da je v stanu ž njim v vsih učenostih govoriti, in da vso izrazoslovje (terminoIogio) ume, koliko večletniga truda in truda je k temu treba? pa nazadnje povsod še rado kaj manjka. Slovan bi se pa, naj bi že bil kteriga narečja si bodi, svojiga vseslovanskiga jezika, tako rêči, priskakoma naučil, in pa popolnama naučil. Iz lastne skušnje vém, koliko je terpeti pri ptujih jezikih; pa pri vsem tem se o govorjenju Slovanu pozná, da se ni ne nemškiga, ne laškiga, ne francoskiga po svoji materi naučil. Koliko besedí mu v ptujih jezikih manjka, vidi, ko kakiga v teh jezikih popolniga slovarja pogleda. Iz lastne skušnje pa tudi vém, kako se, postavim, Slovenec lahko ilirskiga priučí. Ko enkrat slovnico prebere, in nekterih neznanih besed po slovarju pregleda, ilirsko tako lahko piše in govorí, kot kak ptuji jezik, pri kterim si je leta in leta podnevi in ponoči glavo belil. Kako lahko bi ktero slovansko narečje zraven svojiga govoril, ga na vse strani popolnama nmel, če bi se ga bil li pol toliko časa učil! Čmu bi tedaj mogel le Slovan, s tolikimi težavami in tako dolgo ključa k učenostim iskati, ko bi ga bil v stanu, tako lahko in kmalo dobiti kot drugi narodi? Zakaj bi mu toliko krasnih in važnih slovanskih pismenskih zakladov nedosegljivih bilo zato, ker so v različnih narečjih in pravopisih pisane, kterih se vsaciga posebej učiti mora, ako ga hoče razumeti? Ker se tudi od slovanskih pisateljev terjati ne more, da bi le za prid drugim pisali, sami pa pri izdajanju knjig denarno škodo terpeli, ker se le za en oddelk slovanskiga naroda pisanih knjig manj speča, je tudi to eden važnih vzrokov za vpeljanje vesolnoslovanskiga književniga jezika, ker bi se v tem jeziku natisnjene knjige z večim dobičkam prodajale. – Tudi za druge neslovanske narode izvira iz eniga književniga slov. jezika velik dobiček, ker bi tistim, ki so radovedni slovanskiga slovstva (literature), po tem dovelj bilo, se le eniga slovanskiga jezika naučiti, kar dosihmal morebiti marsikteriga zaderžuje, se slovanskiga, kakor laškiga, francoskiga itd. učiti, ako sliši od toliko slov. narečij in podnarečij, v kterim so knjige pisane, da se jih vstraši.
S tem pa ne rečem, da bi po tem nepotrebno bilo, se ptujih jezikov učiti, v njih so lepe rečí brati; tudi pri občjoslovanšini ne bo vse v njo prestavljeno; tudi pride večkrat z ljudmi druziga jezika opraviti.
Dokazavši potrebo in korist vesoljno-slovanskiga književniga jezika, ako hočemo Slovani po izgledu druzih narodov v višjih učenostih in umetnostih, kar naj več mogoče, važno slovstvo (literaturo) kadaj zadobiti, pridemo sedaj na pot, po kteri bi se zamogel tisti jezik odločiti, ki naj bi bil vesoljni spisovni ali književni.
Vprašanje o tem se razcepi na dvoje, namreč: ali bi se ta reč po zboru učenih Slovanov iz vsih slovanskih dežel, kakor je „Matica“ nasvetovala, ali brez zbora po poti več časopisov in knjig ali eniga samiga temu pretresu namenjeniga časopisa dognati zamogla? Večína pisateljev, ki so se dosihmal o ti reči oglasili, je zoper zbor, in tudi mi smo teh misel. Take veljavnosti bi zbor nikdar ne imel, da bi zamogel ukáz dati: „ta jezik mora biti književni“. Oktroiranje bi bilo o tem jalova reč. Ako tedaj zbor take ukazavne oblasti nima, in je tudi imeti ne more, spade vsa delavnost, vesoljnoslovanski jezik ustrojiti, le v slovstvino pretresovanje in iz tega izvirajoče nasvete. Taka važna in obširna reč, ki dolgo časa in mnoziga pomenkovanja od več straní potrebuje, in je pri vsim tem le poskušnja, se pa da, kakor vsaka učenostna reč, po pisanju vgodniši dognati, kakor po zboru, v kterim bi se utegnilo veliko prazne slame mlatiti, pa poslednjič še morebiti nič opraviti. Važno vprašanje je namreč: koliko poslancov bi prišlo v ta zbor, in kakošne jezikoslovne učenosti? S samimi, če še tako gorečimi rodoljubi bi ne bilo o tej zadevi clo nič pomagano; tù veljá le slovansko jezikoslovje, učena glava – ne pa le dobro serce in rodoljubje. Vprašamo pa: ali je pričakovati, da bojo taki možje vsih slovanskih narečij prišli v zbor?
Poglejmo na Nemce, ko so ravno v taki zadevi nekdaj bili, sjedini književni jezik ustrojiti – ali so poklicali kakošen zbor skupej? Nikdar. In vunder je njih početje še veliko težavniši bilo od slovanskiga, zakaj oni so mogli nov jezik znajti, ki nikdar ni živel ne na zgornjim ne na spodnjim Nemškim. En mož je vstal, in pisati je jél čistejši nemšino, ktere so se potem sledeči pisatelji poprijeli in od leta do leta bolj olikovali. Več družtev se je še le potem in nar več v 17. stoletju osnovalo, na priliko: v Weimaru (1617) v Strasburgu (1633), v Hamburgu (1644), v Lipnici (1697) itd., ki so si prizadevale, omikani nemški jezik podpirati in knjige v tem jeziku po Nemškim širiti, kterimu prizadevanju so se v poznejih časih posamesni učeni in rodoljubni jezikoslovci pridružili. Tako so dobili v mnogoverstnih nemških deželah in pod mnogimi vladarji živeči Nemci – tudi ne brez protinstva, ker jih je zlasti Pruski kralj Miroslav II. zlo zaveral in nemški jezik tako zaničeval, da je leta 1780 v francoskim jeziku grozno zabavljivo knjigo zoper nemški jezik na svitlo dal (de la litterature allemande) – edini nemški jezik brez vsiga zbora, le po začetju eniga možá, kterimu je potem množína sledila. Nar boljši bi tedaj bilo, ako bi se v posvetovanje vesoljniga slovenskiga jezika en časopis ustanovil, ki bi namenjen bil samimu temu slovstvinimu pretresu. Tù se bo marsikak jezikoslovec s korenitimi sveti oglasil, kteriga bi zastonj v zboru pričakovali, in tu bo priložnost dana povedati: na ktero stran, to je, za kteri nasvetovani jezik se v tem ali unim kraju veči nagnjenje razodeva. Vsiga tega se ni o zboru nadjati. O dobrim obstoju taciga časopisa pa dvomiti ni, ako je zavést vesoljnoslovanskiga jezika resnična in obširna, – brali bojo tak časopis radi učeni možje in prosti rodoljubi, zvediti: kako se ta reč razvija.
Tudi v tem: kteri jezik naj bi se za vesoljnoslovanskiga književniga izvolil, so misli različne.
Od tistiga nasvéta, da naj bi se namesto eniga jezika 5 književne narečja (rusko, poljsko, češko, ilirsko) ustanovile, ne gré tukaj govoriti, kjer je govorjenje o enim književnim jeziku. Če se že imajo mnoge podnarečja v eno književno narečje zjediniti, naj se naravnost vesoljno-slovanski jezik vzame, kteriga se bo vsak Slovan ravno tako lahko naučil, kakor eniga gori imenovanih čveterih. Čmu ovinkov, kjer jih treba ni? Ne bomo dalječ od resnice zašli, če rečemo, da ste v slovanskih jezikih dve tretjíni takih besed, ki so vsim narečjem lastne, nektere so clo popolnama edine, nektere le malo po različnim narečju razločne. Na taki podlagi je osnova le eniga književniga jezika pač lahka reč, ker bi germanizmov; taljanizmov, turčicizmov, madžarizmov, galicizmov itd. iz slovanskiga jezika iztrebiti težavno ne bilo.
Tudi od tistiga nasvéta: da naj bi se iz vsih slovanskih jezikov nov jezik ustrojil, ki bi ne bil ne ruski, ne poljski, ne česki, ne ilirski, vunder pa vsim podoben – nočemo govoriti, ker bi taka mešanca, v ktero jih je le clo malo zaljubljenih, gotovo ne bila večíni Slovanov všeč, ker bi po taki poti brez potrebe zmišljeni jezik skovali ne gledé na to, da imamo slovanskih narečij že zdaj preveč, in da imamo že gotove narečja, ki imajo vse lastnosti, izvoljeni biti za književni jezik. Kakor nam noviga jezika ni treba, tako tudi ne noviga alfabeta: cirilica in latinica, obé ste pripravne, kakor ste, obé naj se učite, obé naj se rabite, čeravno niste popolnama, ker popolnama nikdar nobene abcede ne bo.
Kar pa jezik vtiče, ki se je dosihmal v mnogih predlogih za vesoljno-slovanskiga nasvetoval, so nekteri ruski, drugi staroslovenski, tretji serbski jezik nasvetovali; – od druzih, kar je nam znano, ni bilo govorjenje.
Ki se za ruski jezik potegujejo, pravijo, da je po večletni rabi v vsih razdelkih vsakdanjiga življenja mnogoverstnih vednost in mnogoverstniga slovstva nar bolj izobražen, in ga 33 milionov slovanskiga naroda že govorí in piše.
Ki so za staroslovenšino, pravijo, da ta jezik je tako rekoč pervi sveti jezik slovanskiga naroda, ki je ruskimu tudi tako podoben, da sta si razun nekterih pismen in oblik clo enaka, in da se zoper ta jezik noben slovansk narod ustavljal ne bo, kakor zoper ruskiga, kteriga posebno Poljci sovražijo.
Ki so za serbski jezik, pravijo, da ta jezik je že sedaj z majhnimi različnostmi jezik vsih južnih Slovanov (Serbov, Bulgarov, Horvatov, Slovencov itd.), da je krepak in bogat jezik, ki v lepoglasju vse druge prekosí.
Po naših mislih (mi ne govorimo „Cicero pro domo sua“) bi bil staroslovanski jezik tisti, ki bi se dal za književni jezik nar lože vpeljati, zato ker je pervi, vsim Slovanam svet jezik, zoper kteriga se mende noben narod upiral ne bo. Slovnica po staroslovenšini naj se vpelje, besednjak naj se napravi, v kterim naj za vse oddelke mnogoverstnih učenost in umetnost enolična in vredjena slovanska terminologia ustanoví za modroslovje, bogoslovstvo, zvezdoslovje, naravoznanstvo, rastljinstvo, lekarstvo, tehniko itd., ker nobeno narečje, ktero bi utegnilo v občjeslovanski jezik povzdignjeno biti, nima te terminologie vesoljnimu slovanstvu primerjene, ne na tanjko določene; pri njeni popravi pa bi imeli vsi Slovani govoriti.
Staroslovenšina naj bo, kakor je bila Alpha, tudi Omega Slovanov v književnim jeziku.
P–B–