O zadevah poglavnih ljudskih šol na Krajnskim
| O zadevah poglavnih ljudskih šol na Krajnskim anonimno |
| |||||||||||||
Pred sabo imamo navod, kako naj v poglavnih ljudskih šolah Krajnskiga úk za úkam sledí, ki ga je pod naslovam „Entwurf eines Lehrganges für die Hauptschulen im Kronlande Krain“ nadzornik naših ljudskih šol g. dr. Močnik na svitlo dal za voditelja učenikam. Odkritoserčno rečemo, da že dolgo smo pričakovali, kdaj se bo kaj naš g. nadzornik ljudskih šol oglasil, djansko zvediti njegove namene o šolstvu, njegovi skerbí izročenim; – prebravši omenjeni navod sedaj z veseljem povémo, da je delo velike velike hvale vredno. O pomanjkljivosti naših po starim kopitu osnovanih ljudskih šol ni dvombe več; zagovorniki njih le prazno slamo mlatijo. Ako se pa ljudskim šolam nekdanje baže pomanjkljivost očita, se ne krivičijo zavoljo tega možje, kterim je bilo poprej nadzorništvo šol ali učenje izročeno, ampak le stara sostava (System), po kteri so vsi ravnati mogli, čeravno so vidili, da, kar je bilo pred 50 leti dobro, ne more več danes dobro biti. Zato vsak prijatel šolstva radostno sprejme po slavnim ministru grofu Thun-u vpeljane važne poprave ljudskih šol, zlasti če so tako izverstno osnovane, kakor jih vidimo v g. dr. Močnikovim „navodu“, ktero zamoremo po vsi pravici mojstersko delo imenovati. Od stopinice do stopinice je tù za vse 3 razrede (klase) na poglavnih (mestnih) šolah učenikam lepo pot pokazana, kako naj napredujejo od maliga do višjiga. Nar imenitnišimu nauku ljudskih šol, namreč rečnimu nauku (Anschauungsunterricht) in vajam govorstva in mislivnosti je v tem navodu kaj lepo pot pokazana; vse se veže organiško, vse se vjema soglasno.
Kar nauk slovenskiga in nemškiga jezika vtiče, ki se mora v poglavnih mestnih šolah kot potreben nauk za višji šole učiti, je g. nadzornik pravo pot tako dobro zadel, da njegovo vodilo zasluži sploh v vsih poglavnih šolah vsih slovenskih deželá vpeljano biti. Teško je tù se Scyle tako ogibati, da ne padeš v Karybdo, – g. Močnik se je skazal previdniga mornarja tudi o tem. Nobenimu jeziku se tu krivíca ne godi. Naravno je otrokam slovenskiga rodú, da v spodnjim oddelku 1. razreda se uk le v samim slovenskim jeziku začne in skozi celo leto slovenski jezik v učitvi premaguje; v višjim oddelku tega razreda se enačita eden druzimu; le za 1 uro v tednu premaguje še slovenski. V 2. razredu stopi, kakor je prav, nemški za polovíco naprej in učbini jezik postane zdaj nemški; enaka je tudi v 3. razredu, vunder obderží skozi in skozi ne le v slovnici, branju in pisanju, temuč tudi v vaji mnogoverstnih pisem itd. slovenski jezik popolnama svoje pravíce.
Kar je na dalje v tem navodu posebne hvale vredno, je to, da so vsacimu jeziku posebne ure določene, in nadjati se je, da bo g. nadzornik skerbno nad tem čul, da se bo njegov navod tudi na tanjko spolnoval. To je važniši, kakor morebiti kdo na pervo besedo misli. Zakaj po dosedanji navadi je bilo scer tudi ukazano, da naj se slovenski jezik uči, – ali ker sta se večidel nemški in slovenski skup učila, je bilo učeniku preveč na voljo dano, da je delal karkoli je hotel. Je bil učenik slovenskimu jeziku pravičen in ga je sam dobro znal, ga ni zanemaril memo nemškiga, – je bil pa učenik nemškutarske stranke, se vé, kako je ž njim ravnal; toliko je v njem učil, da je imé imelo. Vsa ta enostranost, naj bo na ktero koli stran, je po tem navodu overžena.
Ker petje veliko pripomore, da je človek veseliga pa tudi pobožniga sercá, in ker Slovenci kakor Slovani sploh že od nekdaj radi pojó in mnogo prav lepih pesem imajo, velí hvale vredni navod, da se ima na vsaki poglavni šoli tudi začetni nauk v petji vpeljati, pri kterim naj se pa posebno pobožno-cerkveni pevi izbirajo.
Sklenemo pa to naznanílo s serčnimi željami, da bi častiti g. nadzornik tudi kmalo za druge neglavne ljudske šole na deželi navod učitve osnoval, da bi se tista svojoglavna mešanca, ki tù in tam na Slovenskim le nauk kmečkih otrok zaderžuje, povsod odpravila, in da bi se na živo potrebo omíke kmečkih otrok, ki bojo kmetje ostali, gledalo, da se bojo tega učili, kar jih pripravlja za njih prihodnji stan – z eno besedo, da bojo ljudske šole slovenskiga naroda v resnici – slovenske ljudske šole, kakor smo jih popisali v 17., 18., 19. listu Novíc.