O zadevi slovenskiga pravopisa tujih beséd
| O zadevi slovenskiga pravopisa tujih beséd anonimno |
| |||||||||||||
(V natis poslano.)
Kar je naš materinski jezik bolj izobražen, in se razne rečí v njem pišejo, potrebuje, kakor vsak omikan jezik, mnogo tujih beséd, posebno lastnih imen. Ker se pa naš slovenski pravopis od druzih večkrat zares bitstveno razloči, postane važno vprašanje: kako hočemo mi tuje besede pisati, da bode prav? Pravopis lastnih imén zasluži posebno vso pozornost slovenskih rodoljubov. Naš namen ni, se v obširno preiskovanje todne rečí spustiti; mi hočemo samo napčnost pokazati, čerko „j“ pisati, kjer je izvirni pravopis nima. Kteri le nekoliko izobražen Slovenec zamore hladnokervno brati na priliko besede: Diogen, Sion, Austria, ceremonia i. t. d. takole pisane, Dijogen, Sijon, Avstrija, ceremonija. Da pa zamoremo to napako dostojno pokazati, da bo slehern prepričan, kteri resnico ljubi, in se da sploh kake reči prepričati: hočemo pretresti 1) izreko in 2) djansko rabo imenovane čerke.
1. Kar zadene izreko, poterdimo, da nekteri Slovenci čerko j izrekujejo, kjer je drugi narodi ne pišejo: toda ta izreka ni na celem Slovenskem navadna, in ni lepa, toraj ne zasluži knjižne veljavnosti. Nekteri Slovenci, (posebno Gorenci) ne terpé od začetka besede čiste glasnice in v sredi dveh glasnic skupaj, temuč predstavijo ali vcepijo „j“ ali pa „v“. Če je pa ta izreka zarés tako lepa, moramo pravopis mnogih beséd spremeniti, in ne smemo več pisati, na priliko: imam, poíšem, oče, nauk, Eva ... temveč po nelepi izreki nekterih krajev: jimam, pojišem, voče, navuk, Jefa ... kar gotovo noben Slovenec ne poterdi. V 3. sklonu (dativ) jo Slovenci že davno opušajo, čeravno izreka od druzih sklonov ni razločna, le prav po redko se bere: „Mariji, Avstriji“ ... kar pa večína Slovencev že davno napakam prišteva. Toraj že ravnoslednost (consequenz) tirja, da se imenovani čerki saj v knjižnim jeziku upremo, namesto da bi jo hotli celimu narodu vriniti. Samo v 2. sklonu dvojo- in višebroja, kjer na konec besede pride, se ne da opustiti, če rečem, n. p. „zastran teh ceremonij.“
2. Začetek te napake je bil brez dvoma, da so naši spredniki se preveč ravnali po napčni izreki nekterih krajev, in v imenu „Maria“ začeli čerko j pisati. Dokler je bila slovenšina še neizobražena, se razun molitevnih knjig v njej ni skoraj nič pisalo, ni te napake nihče porajtal, zakaj samo v imenu nekterih svetníc je bila navadna. Kar je pa slovenšina bolj omikana, in se vsakoverstne rečí v njej pišejo, imamo takih besed na jezere. Ali hočemo pri vsih čerko j vcepiti? – Slovenci si tega še niso upali storiti, velikoveč je v tej zadevi pri nas takošna zmešnjava, da bi je nihče ne verjel, ko bi ga lastne oči ne prepričale. Naj nam bo dopušeno, svoje besede z nekterimi izgledi vterditi. „Časnik“ št. 31. piše. Grecia, geografia, historia;“ št. 37. pa „geografija, historija, Perzija“ – št. 36. najdemo: „Porusia, Anglia, Belgia“ kmalo pa: „Avstrija in Porusija.“ Časnik stanovitno piše: Dalmacia, Macedonia, Galicia; Benkov Tone v „Novícah“ l. 21. pa: Ilirija, Makedonija, Dalmacija (vendar pa Apolonia); „zg. Danica“ pa v listu 23. demokracija, filozofija, Samarijan i. t. d. Sploh se besede: India, Sicilia, Silezia, mision i. t. d. najdejo pisane s čerko „j“, in brez te čerke1. – Ker je pa temu tako, kdo je pa v stanu razsoditi, kdaj da moramo čerko j vcepiti, kdaj pa opustiti? Naznanite nam saj pravílo, po kterem se ravnate! – Iz vsega mi posnamemo, da nekteri še vsikdar tuje besede pišejo, kakor jim ravno izpod peresa pride. Slovenci! bodimo ravnosledni; popustimo ta šlendrian (lepšega imena ta zmešnjava ne zasluži), in dajmo čerki „j“ povsod slovo, kjer je izvirni pravopis nima2.
Da pa svoje dokaze ob kratkem povzamemo. Mi odsvetujemo tuje besede s čerko j kerpati: a) ker ni lepa, ni vredna knjižne rabe; b) ker tako sirovost in neizobraženost našega jezika očitno kažemo; c) ker moramo v tej zadevi vendar enkrat k stanovitosti in edinosti priti; d) ker bi nas to k nasledkom pripeljalo, kterih bi sami ne želeli, posebno ko se bo začelo o zgodovini in zemljopisu v našem jeziku kaj več pisati; e) ker se tako hipoma od ostalih Slavenov odcepimo3.
Tudi čerke v namesto u v tujih besedah ne poterdimo. To posebnost so Slovenci vpeljali, ker naš jezik nima dvojoglasnic (diftongov). Pa take besede niso slovenske, toraj niso na naš pravopis vezane. Slovenci izrečemo tihnico v povsod mehko. Ta izreka pa ni slovanska. Ostali Slaveni jo na koncu besed in v sredi pred tihnico zgovoré ojstro, to je, skoraj kakor „f,“ ali kakor Nemci v besedah Nerv, naiv, zato v ruskih imenih Nemci naravnost ff pišejo, na priliko Titoff. Po tem takem tudi drugi Slaveni naših knjig ne morejo prav brati, če pišemo: Evropa, Avstrija ... ker sami pišejo in govoré svigdar: Europa, Austria. Nas Slovence pa izvirni europejski pravopis nič ne moti, in slovanska uzajemnost ga nam tudi nasvetuje.
Če je kakimu narodu sloga potrebna, je gotovo mnogo razcepljenim Slavenom, posebno pa nam Slovencem. Nekteri nam obetajo zlate čase, kader bo naše slovstvo obogatelo, kakor druzih narodov, postavimo Nemcev. Mi pa pravimo: Velika nespamet in krivica bi bila, od Slovencev, to je, od poldruziga miliona o slovstvu to tirjati, kar je storilo blizo 40 milionov Nemcev, več ko 30 mil. Francozov i. t. d. Nam ne ostane druziga, ako hočemo svojo národnost ohraniti, kakor da se z Jugoslaveni zjedinimo, potlej nas je 10 milionov, to je, toliko kot Angležev, kteri imajo vse obsežno literaturo; potlej jo zamoremo tudi mi doseči. To zjedinjenje se pa na en hip ne more zgoditi, temuč od stopnje do stopnje. Ena taka stopnja je tudi, da se o pravopisu tujih imen z Jugoslaveni zjedinimo. Potrebo smo zadosti skazali. Tako nam ostane še iskrena želja, da bi nas Slovence v tej zadevi obsegla mila sloga, in da bi nikdar ne pozabili važnih besed: „sloga jači, nesloga tlači“ ali „concordia res parvæ crescunt, discordia maximæ dilabuntur.“
1) Naj terdovratnia vendar pa je v besedi: »Avstrija.« Mi vprašamo: kakšin razločik je zastran izreke v besedah: Austria, Italia od ene, in: Galicia, Dalmacia od druge strani, da bi jih mi v pravopisu ločili? Ni druziga treba, kakor samo primeriti europejski pravopis: »Austria « z našim spačenim »Avstrija,« in kteri zasluži spredek, že same očí razsodijo. Pis.
2) Imenovano napako so nekteri Slovenci že davno spoznali, pa namesto nje drugo vpeljali. Pisali so in nekteri še pišejo: miljon, bataljon, Cecilja. V tacih besedah se morate čerki Ij razstavno (separat) izreči, kar je zoper naturo slovenskih jezikov. Čerki lj ste en glas, pa se le v nekterih krajih (posebno na Gorenskem) dobro izrečete. Toraj moramo pisati: milion, batalion, Cecilia. – Nekteri pa mislijo, da jo moramo zato pisati, ker se drugači dolgost (quantitas) glasnice »i« ne more spoznati. Temu pa ni tako. Če pišemo: ceremonija, akademija – noben bravec dolgosti ne bo spoznal iz samiga pravopisa, če povdarka ne stavimo, ali če mu že ni od drugod znana. Pis.
3) Čerka j prepogosto rabljena, storí jezik nepotrebno mehak, in pri nobenem slavenskem kolenu se tako pogosto ne piše, kakor pri nas. Iliri jo opušajo ne samo v tujih besedah, temuč tudi v 2. stopnji priloga (comparativ) na priliko prijetnia reč. Prav bi bilo, da ji tudi mi Slovenci slovo damo pri vsih besedah, ktere v 3. sklonu na koncu »ii« dobivajo, in pišemo n. p. sodnia, komisia, vradnia, škofia i. t. d. Že smo zgoraj opomnili, da nikdar ne naznani, ali je glasnica »i« potegniti ali hitro izreči. Prav bi utegnilo tudi biti, da jo, tujcem naš jezik polajšati, po izgledu IIlirov za »r« povsod opušamo, in pišemo, na priliko, papira, cesara, gospodara.
Pis.