O zlatej gosi
| O zlatej gosi Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Živel je siromašen oče, kateri svojim trem sinovom na smrtni postelji ni zapustil ničesar druzega, kakor hrast, na katerem si je smel vsak sin jedno leto sekati drv, kolikor je hotel. Prvi šel je starejši sin drv sekat.Sekal je, sekal že dobrega pol dne, pa še ni mogel nič nasekati. Popoludne prišel je k njemu starec, kateri ga je prosil, naj bi mu dal malo kruha. On pa se je zadri nad njim: „Sam nimam kaj jesti, pa bodem še tebi dajal!" Minol je celi dan, pa ni nič nasekal ter je moral brez drv iti domov. Drugi dan šel je drugi sin; tudi on je sekal že dolgo časa, pa ni mogel ničesar nasekati. Tudi k njemu je prišel starček ter ga je kruha prosil. Ta ga je pa kakor prvi ozmerjal in spodil.Tretji dan šel je najmlajši brat drv sekat, pa tudi on ni mogel nič nasekati. Prišel je starec ter ga je prosil kruha. A on mu je dal polovico svoje južine. Starec se mu je lepo zahvalil in mu iz hvaležnosti povedal,da bode on drevo posekal, a v hrastovem deblu bode našel zlato gos, katera bode imela čudovito moč, da jo bode tisti, kateri bi jo prijel, držal tako dolgo, dokler ne bo on rekel, da je zadosti. Ko je izgovoril je odišel.Najmlajši sin pa je res našel zlato gos, kakor mu je povedal starec.Kmalu potem šel je z zlato gosjo po svetu. Prišel je do krčmarja, pri katerem je hotel prenočiti. Krčmar je imel tri hčere, ki so videle zlato gos, katero je popotnik prinesel v krčmo. Dobile bi rade vsaka jedno zlato pero, a revice so se jako zmotile. Vstale so po noči ter so tihoma prišle do zlate gosi. Hitro so zgrabile vsaka zaj jedno zlato pero, toda o joj, gos jih ni več spustila; bile so k njej prikovane. Kako se je začudil gospodar zlate gosi, ko je zjutraj vgledal pri gosi tri krčmarjeve hčere. Krčmar mu je sicer ponujai polno mošnjo denarjev, da bi je spustil, ali tega ni hotel za nobeno ceno. Šel je dalje z gosjo in krčmarjevimi hčerami. To je videl nek vojak, kateremu se je jedna krčmarjevih hčera jako vsmilila, pa jo je hotel rešiti. Ali ko jo je prijel, držal se je tudi on gosi. To je videla stara kmetica, katera je ravno kruh v peč devala, pa je vzela lopar in udarila vojaka ter rekla: „Ti grdoba ti!" toda precej se je tudi ona držala gosi.Zvedel je pa najmlajši brat, ki je imel gos da je bila v unem kraji kraljevska hči, katera se še ni nikdar nasmejala. Kralj je dajal unemu, kateri bi jo pripravil, da bi se nasmejala, pol kraljevstva, a njo za ženo. Šel je tje. Ko je prišel z zlato gosjo in unimi, kateri so se nje držali, mimo kraljevega grada,stala je kraljičina ravno pri oknu. Ko je vgledala to smešno družbo, nasmejala se je prav od srca. Kralj,ki je stal poleg nje, opazil je to, poklical ga je k sebi,dal mu pol kraljestva in kraljičino za ženo. J. P.