O zlatih jabolkih
| ← Zdravilno jabolko | O zlatih jabolkih neznan avtor |
Železni prstan → |
| |||||||
O zlatih jabolkih
Oče in mati sta imela tri sinove. Prebivali so v lični hišici, poleg katere je bil vrt, kjer so zorela zlata jabolka. Ko so že
dozorevala, se je vsako noč eno izgubilo. Kdo jih je hodil krast, niso mogli dognati. Zato reče oče sinovom, naj jih
gre vsako noč eden stražit.
Prvo noč pošlje starejšega. Mati mu speče potico, oče pa mu da bokal vina, da bi se ponoči krepčal in ne zaspal.
Ko se znoči, gre starejši sin na vrt, sede pod jablano, se naje in napije, potem pa zadremlje in trdno spi vso noč.
Ko pride zjutraj oče na vrt in prešteje jabolka, vidi, da je — kakor po navadi — eno manj. — »Slabo si stražil,« ga ozmerja oče, »ko je eno jabolko zopet izginilo.«
Drugi večer pošlje oče srednjega sina na vrt. Tudi temu speče mati potico, oče pa mu da vina s seboj, da bi laže bedel ponoči.
Ko pride srednji sin na vrt, sede, poje in popije, potem pa zadremlje in spi vso noč.
Drugo jutro, ko pride oče pogledat na vrt, je eno jabolko zopet izginilo.
»Vidva mi že ne bosta več stražila jabolk!« se jezi oče. — In mlajši sin pravi: »Oče, nocoj pojdem jaz na vrt; videli boste, da ujamem tatu, ki nam krade jabolka.«
»Še starejša dva nista ničesar opravila, kaj boš le ti!« pravi oče.
Ko se znoči, vzame mlajši sin nekoliko črnega kruha in vode s seboj, vrže puško čez ramo in gre na vrt. Tu sede pod jablano, nabaše puško in oprezuje za tatom.
Okoli polnoči prileti črn ptič, krokar, naravnost na jablano. Mladenič pomeri in ustreli. Z drevesa padeta jabolko in ptič. Ta pa se takoj zopet pobere in odleti v bližnji grad.
Ko pride drugo jutro oče pogledat in prešteje jabolka, zapazi, da zopet eno manjka.
»Sinko, slabo si stražil,« ga kara oče.
»Oče, ne jezite se,« pravi mladenič. »Dobro sem stražil in tudi videl, kdo hodi naša jabolka krast. Opolnoči je priletel črn ptič in utrgal jabolko; ustrelil sem, nato sta padla ptič in jabolko. Toda ptiča sem samo obstrelil; kakor bi trenil, se je spet pobral in odletel v grad. Ali dobiti ga moram, oče, prej ne odneham.«
Mladenič se res napoti naravnost v grad. Tu vpraša, kje imajo tistega ptiča, ki hodi na njihov vrt jabolka krast. Povedo mu, da v gradu nimajo nobenega ptiča. »Imeti ga hočem,« pravi mladenič, »dobro sem videl, kako Je odletel z našega vrta naravnost v vaš grad.« — »Ce boš molčal,« mu reče hišna, »ti ga pokažem. Bolan je in leži zgoraj na postelji ves krvav.« Nato ga hišna odvede v sobo, kjer je ležal ptič.
»Zakaj si kradel naša jabolka?« pravi mladenič. »Zato te zdaj ubijem.«
»Pusti me,« ga prosi ptič, »dam ti za to lep grad, z bakrom pokrit.«
»Nič mi ne boš dal, ker tudi ničesar ne maram. — Ubijem te!«
»Dam ti še en grad — s srebrom pokrit — samo, da me pustiš živega,« ga prosi ptič.
Toda mladenič se ne meni za obljubljene gradove, temveč mu še vedno grozi, da ga bo ubil.
Ptič ga prosi: »Dam ti še en grad — z zlatom pokrit, če mi ne storiš zalega.«
Ker se mladenič le ne da pregovoriti, mu obljubi še zlat prstan. — »Kadar ga na prstu trikrat zasučeš, boš imel, kar koli si izvoliš: jedi in pijače. Če ga zopet zasučeš, boš imel vojakov, kolikor jih boš hotel.« Obljubi mu tudi zlato kočijo, zlato konjsko vprego in konje, če ga pusti živega.
Mladenič je zadovoljen in črni ptič mu da vse, kar mu je obljubil.
Mladenič je imel sedaj tri lepe gradove, razen tega čudodelni prstan, s katerim je dobil vse, kar koli si je želel.
Nekega dne pa pride njegov sosed, ki je imel tam blizu svoj grad, z vojaki pred njegov grad in navali nanj. Mladenič se jih nič kaj ne ustraši, temveč zasuče prstan na roki in pravi, naj pride toliko vojakov, kolikor je sovražnikov. Toda njegova vojska je preslaba, sovražniki zmagujejo. Zasuče drugič prstan in pravi, naj pride še enkrat toliko vojakov. Tudi to se zgodi, toda še vedno ne morejo zapoditi sovražnikov od gradu. Tretjič zasuče prstan in pravi, naj jih pride desetkrat toliko. Zdaj šele se mu posreči, da jih premaga.
Ko naposled pobegnejo, zapreže in se pelje domov k očetu in materi. Domači ga ne spoznajo. Pa jih prosi, da bi smel pri njih prenočiti. Oni pa se branijo, češ da so ubožni in nimajo prikladnega ležišča za takega gospoda. Ko pa on pravi, da je zadovoljen, samo da bo pod streho, ga sprejmejo.
Pomenkujejo se o tem in onem in domači mu tudi potožijo, da so pred nekaj leti izgubili najmlajšega sina, o katerem ne vedo, kam bi bil prešel. — »Ali bi ga še spoznali, če bi sedaj prišel?« vpraša tujec. — »Kako bi ga ne spoznali,« mu odgovore, »če ne po
drugem, spoznali bi ga po tem, da nima enega prsta na roki.«
Nato sname tujec rokavice z rok in roditelji spoznajo svojega sina.
Vprašajo ga, kaj želi večerjati, on pa jim odgovori: »Nič ne skrbite za to.« Trikrat zasuče prstan na roki in miza je polna najslajših jedi in pijač.
Pili so in jedli in bili dobre volje; celo meni so dali nekoliko piti, da imam še zdaj moker jezik.